Ko se ti piše

To ni odgovor ampak samo poveš to, da "so nam lepe" z drugimi besedami.

Zakaj nam gredo lažje v uho?

Jaz imam odgovor in je precej zanimiv.

ej kva je z pacientom kuglvinkl?

podal sem izjavi da podpiram brexit, in mi je pobrisal 2 izjavi.
in onemogočil vso nadaljne komentiranje.

Jao, da bi vsaj bil v nacistični nemčiji, takrat, bi kuglvinkl šele prišel do izraza.
Jaz pač ne. (najbrž bi bil kuglvinkl, kot pač je, in bi rekel pjt se tja stuširat)
Hint: Ni tam tuš. (je pa kunglvinkl vesel, ker nima kontra komentarjev)

Raptor, bolj švoh ti gre tole.
michaelscott je bil bližje.

Rime so lepe zato, ker nam prepoznavanje podobnosti daje užitek. Prepoznava podobnosti je tako važna stvar za inteligenco, da so naši možgani tako narejeni, da povsod iščemo podobnosti/ponavljajoče vzorce.
Polno šal, internetnih memov, citatov je tudi na to foro. Večina šal je analogij, pri analogijah pa se gre za prepoznavo podobnosti. Npr: "Baba je k avto, strošek, sam bit more."

Po moje se gre za to, da dobimo užitek takrat, ko možgani vidijo, da se sploh ukvarjamo z dvema stvarema, ki sta si podobni. To pomeni, da smo na pravi poti. Že to, da smo prepoznali določeno podobnost je velik dosežek. Ker podobnost ned stvarmi velikokrat spregledamo. Potem pa je treba še razumeti, kako je prišlo do te podobnosti med njima. Podobnosti (in analogije) pa si je dobro zapomniti, ker bomo lahko kdaj v prihodnje z njimi naredili kakšen koristen sklep.

Tudi pri abstraktnih slikah se gre za prepoznavo podobnosti in analogij. Take abstraktne čudaške slike kot jih je delal npr Picasso so nam lahko zanimive šele takrat, ko jih razumemo kot neko uganko, kako v njih prepoznati analgijo na neko resnično stvar. In potem dobimo za vsako podobnost, ki jo najdemo z resničnim svetom, dozo užitka ob gledanju take slike.

Inaok... san šao. Pa san vido... njao.
Na njoj, vido san dokaz,
ka pri njoj, zapravo bi svoj čas!
Rajše san šao. Nemo dregno v osovo gnejzdo...
Rajše mo šao.

Inaok... san šao. Pa san vido... vodao.
Vodao, vrgo san se v njao,
ka bi vido, ka bi znao!
Kama mo šao. Nemo več plavo proti toke...
Rajše mo šao.

Vonj nomadske stalnosti neizmerno rad uganja norčije.
Če bi si izprosila en sam trenutek, ki bi ga lahko ujela med včeraj in danes, bi si zavrtela tistega, ki mu ni mogoče oporekati. Packasto grob. Vroč in divji. Razmršen v svoji iskrenosti.
Tak je kot ti. Navihan, z veliko intenzivne besede. Podprt z vsemi barvami.
Saj veš, da maram vse. Četudi kričijo po joku.
Odkritost je nujna. Čeprav včasih boli.

Sita kokoši, tebe nikoli.

Izbira vsak zase.
V času egoizma upat na upor množic?

Piši pisma.
Ostanejo kot priče,
spomnijo te, kaj si mislil,
in razumeti, kar si pozabil.

Govori, ko se zdi, da ne moreš.
Molči, ko si jezen.

Ljubi se čim več. Ob razdalji
boš to najbolj potreboval.

Pojdi v naravo, ko se spreš.
Naklonjena je novim začetkom.
Prezrači sobo ob večerih in
kuhaj kavo z ljubeznijo.
Spij jo s počasnimi požirki.

Ne razhajaj se, če bi se rad še kdaj vrnil.
Razcepljenih drv ne boš mogel spraviti nazaj v drevo.
(Katarina Gomboc, iz zbirke Negotovosti navkljub)

Vseh pregreh in neumnosti nisem mogla stlačiti v leto 2018, malo mi je žal za to.
Se bom potrudila, da jih bo dovolj in preveč v letu, ki prihaja.

Naj se,
leto 2019,
tudi vam obrne v smereh, ki si jih želite.

Mrliška vežica št. 5

moti me tvoj pogled

krvavo belo oči
solzne so
pozabil si jih zapreti

obrni se stran

greš
zapreš se v svojo sobo

poslednji pozdrav
stisk rok

ugasnil sem luč

RIO 5

utrgal si nedolžni cvet
potem je še dolgo gorela
v grlu sem čutil njeno strast

vodnjak se ni osušil
le voda je usahnila
pa kaj mi voda
rože že cvetijo

nisem še pripravljen
da bi se spoznal
in ko grem z roko preko lica
hrapavo je to površje morja
njegovi valovi so v očeh

POJE

poje svoje pesmi
zmeraj druge

ljudje ki ga poslušajo
še k njemu primaknejo vina
blaži tesnobo v glasu

še danes ko je prišel
sva si podala roke
prijatelj

zapel je

Gini in pogini Mazzini

Slovenija je dežela, kjer smo si vsi precej enaki. Tako pravijo mednarodne meritve, ki ven vržejo številko, ki se ji reče GINI koeficijent. Številka ni namenjena drugemu, kot mednardonim primerjavam, se pa pokaže, da takšne majhne razlike kaj rade sovpadajo z nizkim kriminalom in še čem podobnim in kar koristnim. Torej tudi za mulce ne more biti pretežko postati karkoli si že zaželijo in so tega seveda sposobni. Japajade. Obstaja še druga relativno preprosta meritev, ki pokaže kako dohodek otrok sovpada z dohodkom staršev. In tu se pokaže, da je Slovenija med tistimi državami na svetu, v katerih imajo majhnim razlikam navkljub, dohodki očetov največji vpliv na kasnejše dohodke otrok. Z drugimi besedami to pomeni, da ni važno, kako brihten je mulc, kaj vse zna naredit, važno je, kdo je njegov oče. Daleč smo zgleda od tega, da bi bili dežela enakih možnosti. Zato morda tudi ni čudno, da se vedno večji odstotek mladih diplomantov izseljuje v dežele velikih razlik, kjer pa dobijo več možnosti, da se izkažejo in kaj ustvarijo in so zato celo pohvaljeni in nagrajeni.

Doma se zasluge večkrat (na srečo ne vedno) podeljujejo po drugačnih linijah, tudi sposobnosti se merijo s posebno optiko, ki poveličuje poznanstva in nekonfliktnost, ne pa rezultatov, idej in sposobnosti njih udejanjanja. O tem zadnjem nam že dolgo ogledalo nastavalja Miha Mazzini. In je zato konflikten. In hkrati nihče, ki ga je vzgajala versko blazna babica. Brez zaveznikov, osamljen glas, ki tuli sicer precej naglas. Napisal nekaj knjig in zdaj misli, da je prijel boga za jajca, bil je preveden in to v večjih nakladah kot kdo marsikdo drug znan in cenjen. Pa kaj. Brez raznih drugih virov dohodkov, na slovenskem knjižnem trgu tam od Cankarja dalje težko kdo sam preživi, vsaj brez pomoči. In obstaja izbira, ali boš popoldanski, ali pa režimski pisun. No, Mazzini bo vedno popoldanski. In nenagrajen. Zato, ker si želi, da bi mulce in ljudi nasploh (in morda celo ženske) sodili po njihovih sposobnostih. Ker ne misli, da bi morali biti vsi čimbolj enaki, ampak da so bolj pomembne enake štartne možnosti, ki pa izključujejo tudi kaj manj očitnega (pa zgleda nič kaj posebej spornega) kot je bil vpliv ata Zorana na Jurčkov uspeh na maturi. Nam pa literarna zgodovina omogoči morda lahko omogoči retrospektivni vpogled v duh časa in njegove konstitutivne dileme, ki se dotikajo narave enakosti. Smo pa imeli včasih staroslovence in mladoslovence, ki so se borili za vpliv. Danes pa razen "čudaškega" Mazzinija, podobnih mladoslovencev, ki bi se borili za svoje približno pravične štartne pozicije ni videti na političnem obzorju.

NISEM

nisem še pripravljen
morda še dolgo ne bom
da bi si napisal zadnjo pesem

ko trava odcveti neredi seme
ko ogenj pogori pusti žerjavico
vedno je nekaj oprijemljivega
ki je podobno življenju
potem se konča

seme pade na kamen
žerjavico pogasi dež
in tu se rodiš
in tu umreš

RIO 8

igra že znana
on jih pozna

ni ga da bi vedel
ne dela mu skrbi

postanem to kar ostane
od mene od ostalega

Kot majhen šraufek brez matice v kolesju mednarodnega podjetja, ki poskuša prodajati svoje izdelke pod lastno blagovno znamko, se dostikrat vprašam, kako da ne angažiramo katerega od izkušenih branding ekspertov, strokovnjakov za blagovne znamke s tega in podobnih forumov, ko naletimo na težave, recimo ko ne razumemo zvestobe kitajskih potrošnikov ali pa tega, kaj na Kitajskem narekuje trende na področju trajnih luksuznih izdelkov.

Človeku se pokvari avto, ali pa recimo pomivalni stroj in bi rad napako odpravil in se vozil naprej ali pač pomival posodo. Ker vsi ne vemo in ne znamo vsega popraviti sami in včasih ga tudi serviserji pošteno poserjejo, pač vpraša za nasvet. In dobi za odgovor primerjalno analizo blagovnih znamk. Včasih celo to, kako ustrezno naj bi se vrednote, ki naj bi jih izkazovala določena znamka kažejo v poslovnih procesih in kje so različna odstopanja. Kolega je v ta namen v Nemčiji ustanovil kliniko za blagovne znamke, v kateri poskuša podjetjem razložiti prav to, o čemer sem pisal v prejšnjem stavku. Glede na to, da je pred tem pisal debele priročnike za uporabo računalniških programov, je zgleda uspel najti način kako vsrkati to znanje, ki zgleda raste v okolici najmanj podobno na gosto kot regrat spomladi. In mi vzbudil upanje, da se do le tega lahko morda prikopljem tudi sam.

Neverjetno je tudi znanje potrošnikov. Človek kupuje pipo za v kuhinjo in edino vprašanje, ki ga postavi, je katere blagovne znamke bi mu lahko priporočili. Iz tega sklepam, da natančno pozna in razume svoje potrebe, prav tako spekter produktov, ki je na voljo, parametri pri dizajnu, celo njihova posamična kakovost in nekakovost, zanimajo pa ga finese, kako se vrednote blagovne znamke ujemajo z njegovimi potrebami in zmožnostmi.


Glede na to, da ni kakšnih meni znanih organiziranih izobraževanj, predvidevam, da se tovrstno znanje prenaša na alternativne načine. Kje in kako pa še nisem odkril. So to morda razni rotarijanski klubi, prostozidarji, iluminati ali gre morda za tajno religijo ozaveščenih potrošnikov, ki ima svoje svečenike in molitve in duhovnost.


Morda je celo kakšna bolj decentralizirana novodobno vzhodnjaškim zadevam podobna reč, kot so mantre in mudre in podobna jajca. Če gre za slednje, potem je mantra, ki neukega kmetiča z ali brez vrtička spremeni v tržnega eksperta najverjetneje naslednja: folcvagen je najaći

NE GLEJ ME GRDO POD NAGROBNIKOM

ne glej me grdo ko te ljubim

šla sva v kino
v mraku sva se poljubljala

potem na sprehod
z dvojko
izstopila na žalah

sprehod se je končal pod nagrobnikom

nasadil se, jo na kol
tulila je v mukah
z izbuljenimi očmi je gledala kri
bila je
kako ji teče po stegnih

preklela me je
ko je preblrala napis

prijateljici v spomin

TOGO

SKRIVALNICE

bliža se konec poletja
koruza je že visoka
polna plodov

zemlja je izsušena

otroci se igrajo skrivalnice

vlegla se je na tla
komaj sem jo uspel najti

utrujeni se zvečer vračajo domov

Še ne tako dolgo nazaj pri nas nismo kastrirali mačkov. Mačkice pa so povrgle leglo ali celo dve letno. Za male mačke pa se je navadno našel kdo, ki jih je zavezal v žakelj in zalučal v vodo, da se utopijo stran od oči in solz, ki bi jih občutljive otroške in druge dušice znale potočiti za njimi. Druga možnost so bile horde shiranih, šepavih ali v bojih in kotenju mladičev poškodovanih in oslabljenih in povrh še nadležnih mačk na vsakem koraku, kot smo jih lahko na dopustih včasih videvali po kakšnih primorskih mestih in tu in tam vmes kakšnem presenetljivo velikemu mačkonu, ki je redno bunkal in/ali nategoval nekje pol vasi ali revirja. Katera od možnosti je boljša, kakšne posebne razprave navadno ni bilo, če se je že pričela, se je tudi hitro končala z brezprizivno vednostjo in stavkom tipa: "Tiho smrkelj!".

Prostora na ježi je bilo sicer dovolj, vse hiše so imele še vedno odprte poglede na polja za hišami, kot tudi seveda na poplavno ravnico ob reki, na kateri je poškripavalo le par mlinov. Le počasi so se hiše zgoščevale, kot bi kdo vsake toliko pribil kakšno lato v ograjo, ki je ločevala reko od mesta.

Nekoč so strogi zakoni skrbeli, da so kmetije ostale zadosti velike, da so lahko vsi na domačiji preživeli do naslednje pomladi. Z rastjo mesta pa je njihova zakonska moč počasi kopnela. Poleg hiš, v katerih so živeli kovač, kolar in lokalni tesar, so se na ježi pojavile bajte, ki so sicer na vrtu pridelale nekaj solate in krompirja, vendar so tisti, ki so živeli v njih najprej delali za preživetje in dobesedno za hlebec kruha dnevno na sosedovih poljih, kasneje pa čedalje pogosteje za mezdo v raznih tovarnah v mestu.

Najstarejši v novem rodu Mačkov je bil Ivan. V naslednjem desetletju ali dveh mu je sledilo še kup drugih otrok, od katerih bi le eden lahko prevzel vlogo lokalnega tesarja od astmatičnega in šepavega očeta. Za ostale na vasi niso vedeli, kaj bi z njimi. Kdo se je doma na skrivaj ob zakurjeni peči kdaj morda pridušal o kastraciji, za teorije zarot o sterilizaciji s cepljenjem je bilo še veliko prezgodaj, razmišljanja so bila navadno veliko bolj direktna, žaklji pa eksplicitno omenjani. Kdo drug pa se je tudi v javnosti obnašal, kot da bi mu morali biti hvaležni, ker jih niso kar takoj zavezali v vreče in pometali v reko. Če komu, potem bi morali biti v resnici prej hvaležni mestu, ki jim je omogočilo preživeti in ostati doma, kot pa sosedom, za katere so bili nebodijihtreba, kot so za nekatere od nas danes kakšni iz daljnih dežel priseljeni tujci. Ljubezen do bližnjega je dotedaj že povsem prekrilo oblastništvo klera in vse, kar so v cerkvi zahtevali od nemočnih, je bila poslušnost in ubogljivost, o dajanju, razen seveda cerkvi, ni bilo besede. Einstein je sicer že v tistih časih pisal o relativnosti časa, ampak na vasi ni tega nihče bral, čas pa je dodatno obtežen s težo zemlje v glavah vseeno tekel tako počasi, da bi bilo le z največjo težavo mogoče opaziti kakšen premik v mišljenju. Če ne bi prišlo do prve velike vojne, ki je razburkala in postavljala na glavo počasi tekoči red vaškega življenja in kjer se je pokazalo, da se nekateri vendarle znajo hitro prilagoditi spremembam in v novih okoliščinah poskrbeti zase, drugi pa pač ne, bi bilo in morda tudi še vedno je tako tudi danes. Za Ivana pa ni sicer nihče nikjer mislil, da je prav hudo brihten, je pa bil precej nemiren in zadosti radoveden, da bi ga v šoli danes umirjali z Ritalinom in morda še kakšno odločbo o posebni učni pomoči, v tistih časih pa so ga v glavnem umirjali s palico. Kot vsa zdravila pa ima seveda tudi palica stranske učinke: ponižanje in zamero, ki se lahko pri nekaterih ob prepogosti rabi razvije tudi v kronično kljubovalnost in pa trmo.

Na tak ploden substrat je bilo treba samo še posejati prava semena oziroma ideje in upor ali pa vsaj upornik lahko požene. Ideje so prinesli železničarji, ki so začeli poseljevati ravnico ob železniški progi. Tudi mesto je bilo blizu in še mestni škrici so zraven delali škodo ustaljenemu redu in leta 1920, ko je bil Ivan še kratkohlačen šolar, so štirideset železničarjev, firbcev, simpatizerjev, žensk in otrok pokosile žandarske krogle prav blizu na Zaloški, od tega so jih trinajst pokopali. Proti idejam pa krogle niso pomagale, le potisnile so jih v bolj zasebno okolje, o njih se je razpravljalo po družinah, Ivana je s tem seznanil bratranec Polde. Malenkost kasneje pa so razglasili za zločince kar vse, ki bi si samo želeli karkoli bistvenega spremeniti, ne glede na izkazano nasilnost ali pa uporabo parlamentarnih mehanizmov. In tovrstni zločincev ni bilo malo, poleg komunistov so bili to tudi nekateri sindikati, socialisti, pa hrvaški nacionalisti in republikanci. Ti so zdaj delovali zunaj zakonov in danes raziskave kažejo, da bolj kot je nadzor totalen in represija ostra, bolj so potisnjeni v radikalno in kriminalno delovanje. Rešitve tako to ni prineslo. Nasprotno, vsi lokalni problemi, ki so jih z nasiljem reševali zadnjih sto let, so bili tam vidni že tistih časih, ko je Ivan bil še mali šolar in so tukaj vidni še danes, pa naj gre za hrvaški ekspanzivni nacionalizem, srbske hegemonistične težnje ali odnos do drugačnih, ki izvira iz strahu in lastne negotovosti.

Kar je, mimogrede, na stara leta sprevidel celo Ivan in v "svojo" Kočevsko Reko ni spustil srbskih oficirjev, hrvaški radikalci so bili takrat od tega še kar daleč stran, zaprl se je, podobno kot vsi mi, v ozke okvire slovenstva in celo v svojo knjižnico skoraj ni spustil drugih kot slovenskih avtorjev. Včasih je na stara leta v družbi razlagal o revščini, ki je vladala v Sovjetskih zvezi v času, ko se je tam "kalil" oziroma izobraževal in je kot takšne ni mogel imeti za ravno ideal, ampak le za "pravo stvar". Prav tako ni mogel spregledati radikalnega zla, ki je v NDH od ustanovitve 10.4.1941 pa že do nekje 10.5.1941 že "pridelala" na tisoče pobitih Srbov in Judov, več tisoč zaprtih in pa delujoča koncentracijska taborišča, brez vsakega resnega odpora. Srbi so bili trši oreh, njihov šovinizem in že kar rasizem je bil dostikrat, kot recimo tudi kasneje pri Miloševiću, bolje skrit za navidez svetovljanskim obličjem. Čeprav so bili že med predvojnimi komunisti spori že prav okrog tega, le da je bil Ivan od njih takrat še precej oddaljen, saj je bil še povsem vpet v okolje, ki ga je oblikovalo.

V domačem okolju je oznanjal, se povezoval, načrtoval, rekrutiral, debatiral drugačno, bolj pravično in egalitatno prihodnost, v kateri naj ne bi že majhnih otrok gledali s prezirom, če ne že kar sovraštvom. V poznih dvajsetih je že zadosti izkusil in napredoval, da je odpotoval v Sovjetsko zvezo, da ga kot komunista preizkusijo in vkalupijo. Po vrnitvi so ga zaradi članstva v partiji zaprli in za 4 leta poslali v Sremsko Mitrovico, kjer je dočakal Ustaše in začetek druge svetovne vojne. Tam je organiziral kopanje rovov in tako uspel s pomočjo kolegov in nekaterih lokalnih aktivistov 32 sojetnikov odpeljati na Fruško goro in v partizane, pobeg, ki je odemval na obeh straneh, tako v NDH, kot v partiji. Od tam je kot "zaupanja vreden kader" prevzel vodenje NOV in POJ v Sloveniji, ki jih je večinoma preživel v kočevskih gozdovih. Kasneje so komando prevzeli drugi, Ivana pa poslali v Jajce in še naprej v vrhovni štab, kjer se je spet operativno izkazal in pripomogel k hitremu in uspešnemu umiku štaba ob desantu na Drvar in če ne že od prej veljal za ne ravno stratega, je po tem veljal za operativno sposobnega, pa tudi lojalnega in zvestega partiji in Titu. Konec vojne je dočakal kot šef OZNE za Slovenijo, tiste organizacije, ki je poleg Rankovićeve, jugoslovanske, zvezne OZNE skrbela za pomore desettisočev zajetih ustašev in tisočev četnikov, oziroma od vseh teh povsem specifično za par tisoč slovenskih domobrancev.

Takšne morije ni mogoče opravičiti s kakršnegakoli civilizacijskega stališča. Vendar civilizacije takrat ni bilo mogoče najti na obrenskih travnikih, ne za funkcionarje vichyskega režima v Franciji, ne za Salojce, ne na številnih moršičih po Sloveniji, ne v Teharjah in Teznem, povsod je še odmevala podivjanost vojne, kljub uradno razglašenemu miru. Prav gotovo bi si stotisoče nacistov zaslužilo pošteno sojenje, vendar so ga na Nürnberških procesih uspeli pripraviti za nekaj deset voditeljev. V prvih dneh po koncu vojne pa so vse esesovce na mestu zajetja postrelili (prepoznali so jih navadno po tetovaži pod pazduho). Miljone nemških vojakov pa stradali in jih veliko tudi izstradali. Gotovo ni mogoče pripadnikov Ustaške vojnice smatrati za boljše esesovcem v kakršnemkoli moralnem oziru. Jih je pa bilo težje ločiti od rekrutiranih domobrancev v pomešanih enotah HOS.

Enak logistični problem, kot so ga imeli Angleži na Koroškem s stotisoči beguncev, so z njihovo vrnitvijo dobili partizani. Ampak to je bil še manjši problem. Organizirati kolikor toliko resne sodne procese je bilo povsem nemogoče, še za kakšna hitra sodišča in revolicionarne komisije ni bilo ne sredstev in ne časa za stotisoče zajetih. In komuniste je bilo strah jih kar izpustiti. No ves "tu quoque" pa pri Ivanu ne pomaga zares, tistih par tisoč domobrancev ni predstavljalo resne grožnje same po sebi, čeprav bi postali lahko nadležni ob uporu in prevzemu partizanske taktike, res nevarni pa bi lahko postali šele v povezavi z mnogo številčnejšimi Ustaši in vsemi drugimi kvizlingi, ki bi lahko povzročili nadaljevanje državljanske vojne na ozemlju Jugoslavije ali pa če bi kasneje dobili podporo Angležev in Američanov, ki so jim jo v prvih dneh odrekli. Vendar je bilo tudi to še obvladljivo in za večino navadnih domobrancev pa bi bilo neko obdobje, ki bi ga preživeli na prisilnem delu verjetno povsem primerna kazen.

Skratka Ivan je imel možnost če morda ne direktno in čisto sam odločati o usodi domobrancev, pa vsaj več kot pomembno prispevati h kolektivni odločitvi ali pa vsaj pozvati vse, ki so o tem odločali k ponovnemu premisleku, narediti izjemo v tem morju ujetnikov. Vendar bi to po po štirih letih eksalacij sovraštva terjalo veliko več refleksije, kot bi jo lahko pričakovali od Ivana. In poboje je zato težko zares opravičiti.

Ali pa tudi ne.

Na pomoč nam tukaj lahko priskoči kar slovenska katoliška cerkev, točneje Teološka Fakulteta UL, kjer mlada doktorantka ravnokar promovira tezo, da je upor proti komunistični revoluciji etična dolžnost katoličanov. Na srečo je mogoče ta njen argument mogoče tudi enostavno obrniti in reči, da je preprečitev kontrarevolucije, etična dolžnost komunistov. In je potem Ivan ravnal etično, ko se je kot načelnik slovenske OZNE odločil za radikalen rez s kontrarevolucijo, da je izpolnil svojo moralno dolžnost.

Pa poglejmo, kako se v tem primeru glasi njen originalen in zraven njega še obrnjen argument:
I. Ideološka obramba
1a. Cerkev se je bila dolžna upreti komunizmu zaradi ideoloških razlik. Komunizem ni identičen splošnemu in posebej socialnemu nauku cerkve, cerkev se mora zavzemati (predvidevam z vsemi sredstvi) za uveljavitev svojega nauka.
1b. Komunisti so dolžni zatirati cerkev zaradi ideoloških razlik. Socialni nauk cerkve ni enak komunističnemu manifestu in kasnejšemu razvoju marksistične misli, komunisti se morajo zavzemati (predvidevam z vsem sredstvi, tudi z orožjem) za uveljavitev komunizma.
2a. Cerkev komunizem obsoja, ker je globoko sprevržen in brezbožen, ne zaradi šibkosti ali podlosti posameznikov, ampak zaradi narave komunizma samega.
2b. Komunizem cerkev obsoja, ker prodaja "opij za ljudstvo", ker ljudi odvrača od delovanja in obrača v posmrtno zveličanje, kar ovira vzpostavitev komunističnega "raja na zemlji" tujkaj in zdaj.
3a. Komunizem oropa človeka njegove svobode in moralnih načel,vzame človeško dostojanstvo in moralne zadržke proti širjenju zla, odkrito deluje proti alternativnem urajanju socialne problematike.
3b. Cerkev s svojim totalnim delovanjem ne dopušča delovanja zunaj nje in izobči vsakoga, ki njenega nauka ne sprejema v celoti in s tem tudi onemogoča alternativno urejanje socialne problematike.

II. Revolucija kot zločin proti človeštvu in človečnosti
4a. Komunistična revolucija za dosego svojih ciljev dovoljuje vsa sredstva, tudi žrtvovanje človekovega življenja, kot vrednote po sebi.
4b. Lokalna cerkev dopušča za dosego svojih ciljev vsa sredstva, tudi žrtvovanje človekovega življenja, ki je podrejeno drugim vrednotam. Da je temu tako lepo kaže radikalno zlo, ki se je manifestiralo ob zagonu NDH z blagoslovi in sodelovanjem hrvaške katoliške cerkve. Da je temu tako kaže sodelovanje župnij ljubljanske nadškofije pri sestavljanju spiskov tistih (in to že pred širšim delovanjem OF), ki so bili pregnani v koncentracijska taborišča, od koder se jih veliko ni vrnilo.
5a. Cerkev spoštuje človeško dostojanstvo. Razen pankrtov, poganov, ateistov, pravoslavcev, izobčencev, komunistov in podobnih, ki jim človeško dostojanstvo ali celo pravica do življenja, glej spet NDH ali pa proti Sv. Urhu pri Ljubljani, ni bila priznana.
5b. Komunizem spoštuje človeško dostojanstvo. Razen seveda tistih, ki so ovira na poti vzpostavitve komunizma.

III. Dolžnost do upora in pravica do obrambe
6a. Dobremu škoduje, kdor ne prepreči zla. Za preprečitev večjega zla je včasih potrebno sprejeti manjše zlo, skleniti kompromis.
6b. Dobremu škoduje, kdor ne prepreči zla. Za preprečitev večjega zla je včasih potrebno sprejeti manjše zlo, skleniti kompromis.
7a. Način obrambe je trdnost osebnega prepričanja in v krščanski drži.
7b. Način obrambe je trdnost osebnega prepričanje in komunistična izgrajenost.
8a. Potrebno se je upreti terorju, krajam in podobnim nezakonitim dejanjem.
8b. Potrebno se je upreti sodelovanju z okupatorjem, ovajanju in podobnim zavržnim dejanjem.
9a. Kristjani v OF so se nameravali boriti proti okupatorju, prevarani so sodelovali v komunistični revoluciji.
9b. Kristjani so sodelovali z okupatorjem zaradi obrambe pred komunizmom, prevarani so branili predvsem moč in privilegije klera.
10a. Komunistična propaganda je agresivno ogrožala ideološko monopol cerkve na podeželju
10b. Cerkvena propaganda je agresivno ogrožala boj proti okupatorju
11a. V komunizmu je postala cerkev ločena od države. (Da, tak je argument avtorjev)
11b. V predvojni Jugoslaviji je dr. Korošec, katoliški klerik, dolga leta vodil tudi cel represivni aparat države.

IV. Sklep oz. namesto sklepa
Če namerava Teološka fakulteta na tak način opravičiti kolaboracijo, potem je mogoče tudi Ivanovo odločitev označiti za opravičeno nujnost. "Izvirni znanstveni članek" Lampretove in Rožiča skupaj z večino literature je ideološki pamflet, utemeljen na lastni partikularni ideologiji. Na enak način je mogoče opravičiti karkoli, kar ne gre skozi nobeno etično sito, če se le sklada z našimi nazori.

Na svetu je nekaj ljudi, ki z bodo z užitkom zalučali vrečo z mladimi mački v reko. Na svetu je nekaj ljudi, ki jih bodo vedno vsaj na skrivaj izpustili. Žižek pa pravi, da nas večina potrebuje ideologijo za to, da nas v etičnih dilemah premakne v eno ali drugo stran in s tem naredi naše tudi etično in moralno sporne odločitve opravičene, samoumevne ali celo nujne. Ideologija je tista, ki pravi, da je bolj "higienično" "odstraniti odvečne mačke". In dobrega odgovora ni, tudi gledati številne shirane, bolane, poškodovane mačke v bližini ni nujno prav prijetno in lahko (da, tudi to je ideologija), če jih prepustimo samim sebi. Včasih se odgovor čez nekaj časa pokaže kje drugje, morda je še vedno nasilen, sterilizacija in kastracija sta vse prej kot naravni, pa vendar za nežne dušice vsaj malo bolj sprejemljiv. Zato sterilizirajte kakšno mačkico in kastrirajte kakšnega tudi potepuškega mačkona, če le veste, da je to le trenutno aktualna ideologija in ne nujnost in ne naravna danost.

Ideološko opravičevanje vojne in zločinov je v resnici nasprotje spravi. Sprava zahteva priznanje in popravo krivic, ki smo jih povročili, kesanje za svoje grehe, morda pokoro, vsaj v normalnem pojmovanju le te. Razen če pod spravo na Teološki fakulteti morda sprave ne razumejo kot Sprave celotnega človeštva z Bogom. In razne inštitucije, ki skušajo opravičiti svoje pretekle moralne transgresije in se pokazati kot brezmadežne, se nam skozi citirano delovanje kažejo predvsem kot ideološko čistunske in kot take v svoji partikularnosti morda celo nevarne za nadaljnje skupno sobivanje.

Pika na i je 17. feb 2019 ob 22:25 izjavil:

Prevod heroglifa:

Pomembno je, kdo se igra s tabo.

Ko boš v dvomih, ne pozabi

Igraj se z mano!

se sliši odlično.

Dobra fora Pika na i.

Z UPANJEM V SRCU

stopim
med cvetje
na balkon
pred ljudi

nema množica se ozre
norec stoji na ograji
slači se
meče jim obleko
pljuva po njih

niso vedeli kam bi pa so ostali
potem so veselo vpili in ploskali
metali cvetja nanj
ko so ga pobrali s tal
in se razšli z upanjem v srcih

neizobražen nisem nikdar čisto razumel vsega grškega kompliciranja okrog enega in multiplicitet, čeprav me tudi dualizem ni nikdar impresioniral. toliko sem še poštekal, da če je vse eno, potem dobiš problem s spremembami, tako nekako kot z eniškim zapisom, kjer rabiš še nekaj kvalitativno drugega, da lahko ločiš kaj je in kaj (več) ni eniško število.

pri anonimnih likih nikdar ne veš, ali ima ena oseba dve podobi, ali se morda za enim psevdonimom skriva cela skupina. in namesto kaj je in kaj ni, je zanimivo, kaj je res in kaj ni (torej je resnica vedno vprašanje šele v posredovanih svetovih).

vem, težko je najti tipa, na katerega se lahko zaneseš, tipa, ki te spravlja v smeh, tipa, ki ti lahko pomaga, tipa, ki zna plesat, tipa, ki je hot in tipa, ki te zna ogreti in znoreti. še bolj pomembno je, da se ti tipi med sabo ne poznajo. (star vic)

star čebelji ali pa morda židovski pregovor pa pravi, da je tako potrebna vas, da vzgoji otroka. no, jest sem tudi velik otrok, ki se včasih še rad igra na vaški gmajni. (pro tip, ne verjemi tipu, ki zase pravi, da je pro, si pa lahko precej ziher, da je dolgočasen).

eni znajo v miže skonfigurirat sambo, drugi šofirat roombo, tretji pa imamo raje slepe miši. to se sicer rad igram s hčerko, čeprav je igra pri nas rahlo modificirana, da se staremu betežnemu mačkonu spodobi, da ga te male miške med godrnjanjem obrnejo okrog.

vem, so vzroki in so posledice in so korelacije in so kavzalnosti, pa zraven pride še lega in geografija in podnebje, pa dnevne migracije (in sposobnost zanje) in splošna povezanost, ampak a se vam ne zdi, da tale graf precej korelira s hitrostjo razkroja moderne države če ne kar civilizacije? In če tudi to ne drži, pa si lahko vsaj pogledamo, kaj nam bo prineslo desetletje ali dve populistične politike.

Preden sem šla, sem prebrala tvoje pismo sinu. Umirilo me je. Brez misli sem lahko stopila v morje belih rož.
Ampak tam je mir izginil. Strašno je bilo gledat nasmejano sliko.

Nisem iskala besed ki bi potolažile to prekleto dokončnost.
A razumeš, ni jih!? Nikoli jih ne bo!





Tam kjer si, ne trpiš več.
Matejčkmatajčk, zdaj te ne boli več.







"Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
so razdalje, kraj in čas."
M.K.

RADA BI LIZALA

pride deklica k meni
in reče

daj mi liziko
rada bi lizala

nimam je
ha ha ha

ŽBLJ

plodno seme
prelita kri
igra nedložnih z regradovim cvetom
izraz žalosti v robidovju

prilivaš bencin na ogenj
da bolj plamti
in vendar je ledeno hladna
te dobro osveži