Znamenit rokopis je nastal na severu Italije v začetku 15. stoletja, njegova vsebina pa do danes ni znana. Ohranjenih je 240 od vsaj 272 strani rokopisa, ki je napisan v neznanem jeziku v neznani pisavi. Vsebuje ogromno ilustracij in skic, ki vsebujejo vse od rastlin do ženskega telesa. Ime je dobil po poljskem knjigarnarju Wilfridu M. Vojniču, ki ga je leta 1912 kupil od jezuitov. Pred tem je imel rokopis različne lastnike, prvi znani lastnik pa je bil neki alkimist iz Prage v začetku 17. stoletju.
Z vsebino rokopisa so se stoletja ukvarjali različni strokovnjaki, a nikomur ni uspelo neizpodbitno ugotoviti, kaj je v njem napisano. Ena izmed verjetnejših teorij je, da gre za nekakšno srednjeveško farmakopejo. Med drugo svetovno vojno so se z rokopisom ukvarjali tudi najboljši kriptografi, ki so na primer zlomili Enigmo. Ker o Vojnovičem rokopisu niso mogli ugotoviti nič vsebinskega, se je pojavilo tudi nemalo teorij, da gre za ponaredek ali potegavščino. Fizikalno-kemijske analize kažejo, da je rokopis zelo verjetno res nastal v srednjem veku kot enotno delo, a ni jasno, kdo ga je napisal. Rokopis je trenutno shranjen na Univerzi Yale, faksimile pa je javno dostopen.
Gibbs je v svojem članku zatrjeval, da naj bi šlo za srednjeveške latinične okrajšave, v katerih naj bi bil napisan celoten rokopis. Tako naj sploh ne bi šlo za neznan jezik ali pisavo, temveč zgolj za okrajšave. Nadalje Gibbs trdi, da je večina rokopisa v resnici plagiat drugih srednjeveških del, denimo medicinskih knjig Trotula in De Balneis Puteolanis, nekaj ilustracij in besedila pa naj bi bilo iz antičnih knjig. V srednjem veku so bile knjige zelo redke, razmnoževale pa so se s prepisovanjem, zato se za avtorske pravice niso kaj dosti zanimali. Gibbs trdi, da je rokopis priročnik o zeliščih in medicini ženskega telesa.
To se sliši do neke mere verjetno, a strokovnjaki za srednjeveške tekste so hitro našli kopico lukenj v Gibbsovih pojasnilih, zato njegovi "razlagi" ne pripisujejo večje vrednosti. Trdijo, da četudi bi šlo za okrajšavo latinskih besed, te slovnično niso pravilne. Sploh pa je Gibbs javno ponudil prevod dveh vrstic, ne pa celotnega rokopisa, kakor trdi.
Ne glede na dejansko vsebino Vojničevega rokopisa bo šel Gibbsov poizkus očitno v zgodovino kot še eden izmed neuspelih poizkusov dešifriranja. Še vedno namreč ne vemo niti, ali je rokopis zapisan v kakšnem znanem evropskem jeziku srednjega veka v šifrirani obliki, ali gre za okrajšave, steganografijo, še nepoznan naravni jezik, umetni jezik ali pa res zelo dobro potegavščino. Če namreč v petsto letih niti najpametnejši ljudje niso mogli izvleči vsebine iz rokopisa, je povsem mogoče tudi, da je v njem v resnici ni.
