Nemški raziskovalci bodo danes izgubili dostop do znanstvenih člankov, težave tudi drugod

Lonsarg je 1. jan 2017 ob 12:43 izjavil:

Največji udarec za takale revije bi bilo, da država preprosto sprejme zakon, da vse pogodbe o copyrightu nad objavo članka naredi neveljavne (tudi za nazaj) v kolikor gre za znanstveni članek zaposlenega v univerzah/inštitutih. In viola, legalni zastonj dostop do vseh člankov.

Že samo grožnja države s sprejetjem takega zakona pa zna močno znižati naročnino:)

Ali pa timed exclusive.

Zaradi obilice akademsko izobraženega kadra je v preteklih 20-ih letih nastala tudi inflacija res akademsko visoko izobraženih ljudi, ki pa so zaradi skoraj popolne odtujensoti akademske sfere in gospodarstva ostali popolnoma neuporabni. Ti ljudje so tako bili primorani iskati delo in denar v novih "raziskovalnih" projektih podprtih samo z države oz. EU, v novih inštitutih, zavodih za raziskovanje tega in onega,... Tako se je ustvaril nek popolnoma nov recimo mu socialno-akademski sektor, ki izkorišča namenska raziskovalna sredstva države in EU zgolj in samo za svoj obstoj in ne za pridobivanje in implementacijo novih znanj. Krivda za to je seveda večplastna. Na eni strani je država financirala fakultete glede na št. vpisnih mest, na drugi strani gospodarstvo nima ustreznega znanja za sodelovanje in finančnih zmožnosti ekspotacije akademskih doznanj in akademska sfera je bila bolj ali manj popolnoma neodvisna od dejanskega prenosa znanja v gospodarstvo.
Sam sem imel priložnost, da bi začel s kariero v akademski sferi. Na veliko srečo sem tedaj povabilo odklonil. Takrat sicer še nisem vedel kako točno potekajo stvari pri nas, a očitno sem nekako slutil kam pes taco moli. Tako lahko danes z razdalje ugotavljam, da je velika večina t.i. neformalnih "raziskovalnih teamov" pri nas sestavljena iz vodje, katerega kariera je sestavljena zgolj iz managementa njegovih točk in dirke za naslove ter položaje v raznih komisijah, telesih, svetih,... ter nekaj finančno odvisnih mladih akademskih kolegov, ki jim vodja daje bolj ali manj drobtinice. Ko kakšen podložni akademski "kolega" želi objaviti kaj čisto res svojega in ne želi, da bi bil kot avtor omenjen tudi vodja, je seveda odrezan in odstranjen iz teama poslušnih in prej kot slej tudi izgubi delo. No ja "vodij" je lahko kdaj tudi več. Značilnost točkovnih vodij je tudi ta, da v obilici drugega dela, ki ga predstavljajo ravno zasedanja raznih komisij, odborov in teles (po možnosti mednarodnih - konference v eksotičnih krajih rulez!) po nekaj letih, precej izgubijo stik z dejanskim znanjem in zmožnost samega raziskovanja, če tudi so ga v preteklosti dejansko imeli. Ti "nosilci znanja in napredka" se pogosto samo podpisujejo na dela svojih podložnikov in ker gre za masovno produkcijo se včasih podpišejo tudi pod stvari, ki ravno ne pijejo vode. Pač negativna selekcija se najprej kaže pri podrejenih. Vsa čast nekaj izjemnim vodjem, ki razvijajo svoj in mladi potencial!
Nekaj pa je tudi tistih pravih raziskovalcev, ki žrtvujejo svoj čas in položaj zato, da potešijo svojo željo po odkrivanju in radovednosti. To so ljudje, ki gredo v raziskovanje iz lastnih vzgibov, s svojimi vizijami in idejami. V akademskem okolju se morajo seveda podrediti vodjem in tako nastaviti rit, da lahko raziskujejo. Ko uvidijo, da so prerasli potencial, ki ga nudi akademsko okolje in jih že pošteno peče rit, v najboljšem primeru spokajo kufre in odidejo v tujino ali pa celo najdejo mesto v gospodarstvu kjer je njihovo znanje bolj cenjeno ali pa se zgolj uklonijo in tiho gojijo svojo frustracijo ter ponižno mečejo polena pod noge kjer jih lahko. Sem in tja dobijo kakšno drobtinico, potrep po rami, nagradno potovanje na kakšno regionalno konferenco 2. ranga,... Ja nekaj jih poznam.

Hm, za dr. smo mi imeli pogoj samo dva clanka v scsi revijah. Je pa res da nisem v akademiji da bi moral naprej tocke nabirat.

WiseBear je 2. jan 2017 ob 09:55 izjavil:

Slednji bi moral bistveno bolj favorizirati dosežke in publikacije, ki imajo konkretno aplikativno vrednost. Določiti bi morali prioritetna področja raziskovanja, na katerih imamo potencial v industriji.

"I think there is a world market for maybe five computers." (Thomas Watson, president of IBM, 1943)
Če bi takrat favorizirali 'konkretno aplikativno vrednost' danes morda ne bi pisali na pričujočem forumu.
Naloga javnih financ in javnih univerz naj bo razvoj bazične znanosti, za katere (še) nihče ne ve za kaj bi bile koristne. Konkretne aplikativne vrednosti pa naj se iščejo z zasebnimi sredstvi.

LouiIII je odlično opisal stanje.
Moje izkušnje exactly.