Okolje, v katerem se morajo živali za preživetje dobro znajti, je neverjetno kompleksno, zato so bili znanstveniki že dolgo časa prepričani, da v njihovih možganih obstaja sistem, ki drži v spominu zemljevid okolice in omogoča njegov priklic. V 18. stoletju je sicer Immanuel Kant trdil, da imajo možgani neodvisno od izkustva vgrajeno možnost percepcije prostora, skozi katero organizirajo in zaznavajo zunanji svet. Miselne zemljevide pa je prvi zagovarjal ameriški psiholog Edward Tolman, ki je raziskoval, kako se živali naučijo navigacije. Do tedaj je bilo uveljavljeno prepričanje behavioristov, da je tudi kompleksno obnašanje posledica dolge verige preprostih odzivov na senzorične dražljaje.
O'Keefe je v 60. letih minulega stoletja na University Collegeu v Londonu raziskoval vedenje živali in odkril, katere celice so odgovorne za prostorsko navigacijo. Študiral je podgane, ki so se lahko prosto gibale. Z neinvazivnim merjenjem celične aktivnosti v možganskih celicah, ki so jo dotlej uporabljali v precej bolj omejenih okoliščinah, je odkril, da se določene celice aktivirajo vedno in izključno, ko je podgana na nekem mestu. Z nadaljnjimi raziskavami je O'Keefe pokazal, da te celice CA1 v hipokampusu tvorijo zemljevid okolice, ki jo podgana pozna.
Zakonca Moser sta doktorat opravljala v Oslu, kasneje pa sta bila na podoktorskem izpopolnjevanju v Edinburgu in v O'Keefovem laboratoriju v Londonu. Odkrila sta drugi del sistema za pozicioniranje, za katerega so sprva menili, da prav tako tiči v hipokampusu. Moserjeva sta leta 2005 pokazala, da gre v resnici za celice enotrinalne možganske skorje, ki aktivirajo celice CA1 v hipokampusu. V tej skorji sta odkrila mrežne celice (grid cells), ki so bile aktivne v šesterokotni mreži.
Mrežne in položajne celice so poznane v številnih sesalcih ter seveda tudi pri ljudeh, ki imajo zelo velik hipokampus in entorinalno možgansko skorjo, kar povezujemo s prostorsko orientacijo in epizodičnim učenjem. Ker je omenjeni sistem v naravi zelo razširjen, gre zelo verjetno za evolucijsko precej star in robusten sistem za prostorsko orientacijo.
Neposredne povezave nagrajenega raziskovalnega dela z zdravljenjem bolezni še ni. So pa raziskovalci že pokazali, da je pri mišji verziji Alzheimerjeve bolezni propadanje prostorskih celic povezano z upadom prostorske orientacije. Hipokampus je eden izmed prvih delov možganov, ki podleže Alzheimerjevi bolezni. Razumevanje orientacijskega sistema bo tako pomagalo pri razumevanju poteka bolezni.
