Brez podjetja te ne jemljejo resno

Kako hitro zaidete v offtopic. Začeli smo, kako postaviti neko obliko pravne osebe, z nič ali malo denarja.
Na začetku so padli predlogi o nekih kreditih, ki so baje (baba rekla, baba kazala) tako fizičnim osebam, brez dohodkov (banke baje kar na suho dajo 2k€), do nekih hudih predlogov možnega financiranja iz tujine.
Vmes so padle še nekatere firme high tek klase in od tu naprej, se vse vrti okoli njih in delovanja na revnem slovenskem trgu.

Moje izkušnje? Jih je kar nekaj od združevanja dela v prejšnjem sistemu, ko sem s poklicem kovinarja in dodatnim izobraževanjem, imel precej nadpovprečne dohodke (danes je za podobno, pri nas okoli 800€ brutto, v sosednji A cca 4k brutto), potem pa sem se poizkusil v podjetništvu (d.o.o za 2kSIT).
Iz čisto garažne firme, z nekaj strankami, sem uspel nekako splezat do solidne servisne firme, ki pod drugim lastništvom, posluje še danes - izključno na SLO trgu.

Nekaj krat sem, žal neuspešno, poizkusil pri javnih naročilih, vendar tja ne prideš niti do vložišča, kaj šele v ožji izbor.
Ko sem začel, sem več let zaslužil komaj za sproti, vendar mi ni bilo nikoli treba fehtat denarja, ko pa sem hotel nekaj investirat, mi moja banka ni odobrila željenega kredita (dali bi pol potrebnega), smo pač preživeli brez in investicijo speljali malo počasneje, kot bi jo.

Moj cilj nikoli ni bil, da bi služil miljone, nosil ROLEX in se vozil v avtu za 200k€, če bi bil, bi se verjetno lotil posla z drogo, temveč malo družinsko podjetje, trdno in počasi razvijajoče, da zagotovi kruh potomcem. Skrbel sem predvsem za kvaliteto storitev in zadovoljstvo strank, nikoli ni bilo potrebno vlagat v reklamo, saj so mi jo brezplačno delale zadovoljne stranke.

Sedaj, po 42-ih letih activnega življenja, uživam v penziji in se ukvarjam s tistim, za kar dostikrat ni bilo časa. Včasih se posvetim forumu ST in se čudim, kako si nekateri na lahko predstavljete začetke v podjetniških vodah.

Začetki v teh vodah so izredno lahki v ZDA, kjer je vse odvisno od zadeve, ki jo imaš za ponudit, pa naj bo to burger ali avto na elektriko, državi plačuješ toliko kot si zaslužil, ni obveznih dajatev, če nisi zaslužil nič in to je point države, kjer lahko uspe vsak.

Je pa tam druga past, če narediš napako, te advokati slečejo do golega pa še v keho greš lahko za nekaj 1000 let (recimo, da zastrupiš neko firmo, s pokvarjeno hrano, če se zaradi tvojega izdelka nekaj ljudi hudo poškoduje.......).

Glede nastopa na sosednjih ali globalnem trgu - v storitveni dejavnosti izredno težko prideš zraven že v sosednjo A, saj država prikrito, zelo močno ščiti svoje gospodarske subjekte, lahko pa tam deluješ, kot podizvajalec in to kar nekaj naših "podjetij" izkorišča z "brezplačno delovno silo".

Ni pa z dobrim izdelkom težko prodreti na globalnem trgu (povdarjam DOBRIM), preko raznih močnih globalistov, če pa hočeš mimo njih, ti hitro najdejo kak patent, ki ga nevede kršiš in si še hitreje v globoki buli.

Vse lepo in prav, če človek obvlada teorijo, vendar mora še bolj obvladat realnos - kaj se dejansko dogaja v poslovnem svetu. Veliko posameznikov je, ki bi bili s svojimi izdelki sposobni služit miljarde na ruskem, ameriškem, kitajskem, indijskem ali na trgih celega sveta, vendar bi njihov uspeh, hitro pognal v zrak globaliste, ki bi naredili vse, da proizvod kupijo ali ga uničijo. Kot podizvajalec ali ponudnik preko globalistov pa lahko služiš lepe miljone, dokler tvoj proizvod gre, ko ne gre več ali se na trgu pojavi boljši, cenejši, odpadeš kot knof od gat.

Ja, selijo se strokovnjaki, uspešni študentje - diplomanti, vendar se še v večjem številu selijo medicinske sestre, snažilke, kuharji, natakarji, kovinarji, mehaniki....., saj je poklicna izobrazba, ki jo dajejo naše strokovne šole, izredno cenjena v razvitih državah, kjer so ravno na področju strokovne izobrazbe, proizvajale izključno, industrijske delavce, ki so se naučili eno, dve operaciji in to počeli do penzije, niso pa bili sposobni nerediti izdelka po načrtu. Klasične vajeniške šole, so pred nekaj desetletji, enostavno ukinili.

Večina teh, izseljenih strokovnjakov, bi bila prav zadovoljna, če bi lahko delala doma, za kakšno solidno povprečno plačo, tako pa jih je pomanjkanje zaposlitev in predvsem podcenjeno delo in odnos delodajalcev do njihovih znanj, prisililo v pot gastarbajterjev.
Tam v urejenih okoljih, cenjeni od delodajalcev uživajo povprečen življenski standard, pa še za kak piknik jim ostane, pri nas so bili pa z bolj stresnim delom, socialni problemi.

Tisti, ki ostajajo tu, morajo pač iskati priložnost za preživetje v delu pri naših izkoriščevalcih, manjkajoče pa dodatno zaslužiti na črno ali razmišljati o začetkih samostojne poti v podjetništvo.

Tisti, ki ste začeli na suho, brez začetnega kapitala, dobro veste o kakšni poti in odločitvah govorim, drugi, ki trenutno s svojimi umotvori delujete na globalnem trgu in od njega solidno živite, pa samo to, bodite srečni in uživajte dokler lahko, ni pa zato potrebno omaložujoče gledat na vse druge, pod seboj.
Vedite pa, da vsi na globalne trge, s svojimi idejami, znanjem in sposobnostjo, ne moremo in nikoli ne bodo vsi Slovenci, delali za globaliste. Nekateri bomo morali delat lokalno, morda malo širše in od tega preživeti.
Moti nas samo to, da ta država - politiki, ne vidijo priložnosti, za razvoj države, tudi pri takih, ki si morajo na črno, zagotavljat vsakdanji kruh.