Otrok v svoji postelji ali ne?

Kaj pa vem..Jst sm pri ob svojem otroštvu dostkrat pritekel ponoči čisto prestrašen do sobe od staršev..So me pa navajali že od majhnega, da spim v svoji sobi..Danes pri svojih 25ih seveda spim že v svoji sobi . Nečak, ki je pa sedaj star 2 leti in pol nima nobenega strahu spati sam v svoji sobi..Res, da so vsa vrata odprta in da ima neko nočno lučko, ki sveti ravno tako, da ni čiste teme, vendar ponoči ne joka in se ne zbuja. Spi brez problema sam..

Izbrskal pa sem še nek članek na bibaleze, ki trdi, da naj bi bilo to dobro, da otrok spi poleg staršev:

Ne še dolgo nazaj, so strokovnjaki govorili, da otrok ne sodi v zakonsko posteljo. Sedaj pa psihologi in pediatri spodbujajo nasprotno. Naj bi bilo povsem naravno, da otrok leži v postelji zraven mame prvih nekaj mesecev. Navajajo različne primere iz zgodovine, kultur, kjer otroci spijo skupaj s starši zaradi praktičnih vzrokov (domovi so manjši, skupaj jim je topleje) in so srečni.

Prav tako razblinjajo trditev, da spanje skupaj z mamo vodi v otrokovo nesamozavestnost in nesamostojnost. Harvardski pediater Michael Commons trdi, da otroci, ki spijo sami, hitreje podležejo stresu.

Antropolog dr. James McKenne je ugotovil, da so otroci, ki spijo zraven mame, bolj zdravi, saj jih mame ponoči večinoma dojijo. Trdi tudi, da so otroci, ki so v postelji s starši, samostojnejši od svojih sovrstnikov. Njihovi rezultati v šoli naj bi bili tudi boljši, imajo več samozavesti in manj zdravstvenih tegob. Prepričan je, da je otrok lahko zmeden, če ga starši objemajo in poljubljajo le čez dan, ponoči pa to ni primerno.

hendriks> Kaj zagovarjate vi, oz. imate kakšne bolj
hendriks> trdne informacije, kaj bi bilo za otroka najbolje?

Strokovna literatura navaja vrsto koristnih učinkov spanja pri starših, dokler otrok to potrebuje.

Seveda je za kvaliteten partnerski odnos potem pametno imeti še eno posteljo v kakšnem drugem prostoru, da lahko greš kdaj ponoči tudi "na stranišče".

Jaz sem spal pri starših do 1 razreda potem me je pa foter začel dajati v svojo posteljo in sem potem ponavadi se sam od sebe zbujal sredi noči ter ga začel klicati da sem šel naprej spati v njuno posteljo. Če je kdaj prespal moje klice sem se začel že panično dreti... Kar sram me je ko pomislim na te cajte...

tu je treba ločiti med tem ali otrok spic v isti sobi v neki samostojni mali otroški mobilni posteljici, ali spi dejansko poleg tebe v zakonski postelji.
Moji 3 so vsi spal v otroški posteljici dokler so se dojili poleg naju v sobi. Potem pa takoj čimprej na svoje :)

Jst rabm svoj prostor pri spanju. Verjamem da ga tudi otrok....

Dojenček spi v ali zraven postelje staršev zaradi praktičnosti. Vse ostalo je razvada, sploh, če to ni izjema ampak stalnica.

Vsi otroci so enaki, imajo enake želje in potrebe, najbolj pa so pomembne želje in potrebe staršev. Ne glede na to koliko je otrok star. Zdravniki in drugi strokovnjaki pa vse znajo in so brez izjeme vzorni starši. Torej otrok v svojo sobo takoj ko se neha dojit, po možnosti pri 3-h mesecih, da gre lahko tudi mati v službo.

Aja, en velik "NOT" manjka spredaj.

Kolega ima rahel spanec in je vsem svojim otrokom (ima 4) prepovedal ponoči hodit spat v njegovo posteljo. Tako da tamali niti ne pomislijo, da bi ponoči prišli spat k mami in atu. :) Samo cartanje ob sobotah pride v poštev.

Jaz sem kar dolgo pri starših spal. Mislim da do 4. ali celo 5. leta. Sobo sem imel takrat zraven spalnice staršev, vedno sem šel spat v svojo posteljo in sem tudi brez problema zaspal, vendar sem se kar pogosto zbudil na postelji pri starših. Ponoči sem šel spat k staršem, pa se tega sploh nisem zavedal. Ne spomnim se, kdaj se je to nehalo, ampak mislim sem na določeni točki to prerasel. Sestra teh problemov ni imela, pa je 14 mesecev mlajša od mene.

mah naravno je, da se stiska k staršem, saj to ne traja 10 let, vmes ga pa navadiš na svojo posteljo, ko že razume kaj to sploh je

Desettisoče let so otroci najbrž spali povsem zraven staršev že zaradi varnosti in toplote. Zato sem tudi jaz zagovornik tega, da otrok (dojenček nujno) spi zraven staršev in se ga ne trpa v svojo sobo že pri pol leta ali kaj podobnega.
Najina 8m stara spi povsem zraven, ampak v svoji posteljci. Tako tudi ni bilo nevarnosti, da bi se kdo ponesreči ulegel nanjo, ker je vmes ograjica. Hkrati pa ponoči samo stegneš roko, ko joka.
Itak pa ne more v svojo sobo, ker je v stanovanju ni.

seveda da gre otrok v svojo posteljo oz. celo sobo, cimprej toliko bolje tako za starse kot za otroka, saj se bosta starsa naspala in ne predramila ob vsakem nepomembnem zvoku, ki ga spuscajo speci v isti sobi...isto velja za otroka.

Nas najlmlajsi (sedaj 9 let) je delal zgago ze ce ga po dojenju in podiranja kupcka ponoci, polozil pocasi v svojo kosarico. Isto je bilo v porodnisnici, kjer ga je zena morala vzeli k sebi (da so lahko druge mamice spale), ker v tisti stekleni stajici se je nonstop drl...Doma je ocitno to izkoristil in se drl toliko casa, da je zbudil se starejsega in tako izsilil skupno posteljo.
To je trajalo cca 1 mesec, nakar je po hitrem postopku letel v drugo sobo, kjer se je potem, par dni drl ko jeshar. Ko je bilo njegovega izsiljevalskega trmarjenja konec je spal kot anglecek tako on kot vsi mi, pa se lekcijo je dobil tako on, kot mi.
Sedaj je krasen radoziv radoveden in ljubec otrok, ki zelo lepo napreduje v soli in ima nasploh zelo primeren odnos do sovrstnikov in do drugih ljudi...tako da kar se mene tice, si naj tele ameriske raziskave in razno posplosevanje doktorjev, kar nekam vtaknejo, s permisivno vzgojo skupaj

Anec-data: naš otrok je (zaradi praktičnosti pri nočnemu dojenju) spal z nami dokler nismo ugotovili, da stokrat bolje spi, ko spi sam. Ni videt, da bi mu spanje v lastni postelji kakorkoli škodilo, ravno nasprotno, je veliko boljše volje, od kar se zbuja naspan.

Jaz imam dvojčka, pa lahko tako rečem, da bi fant kar spal z nama, punčka pa rabi svojo sobo že od prvega leta naprej. Tamal tudi pri 5 letih prihaja ponoči k nama v posteljo in se rine pod roko ob bok, med tem, ko tamala zapre vrata in se zbudi čez 12 ur.