Zgodnje odkrivanje bolezni

Malo me čudi, kako malo naše zdravstvo izkorišča množico podatkov, ki so nam dandanes na voljo. Verjetno se je že marsikomu zgodilo, da je prišel do zdravnika, mu razložil svoje težave, zdravnik ga je poslal npr. na krvne preiskave v laboratorij, ki pa niso kaj dosti prispevali k boljši diagnozi oz. je bilo to premalo. Zdravniki potem ponavadi začnejo s poizkušanjem(antibiotiki, razna zdravila,...), dokler zadeva ni akutna, večkrat ne pridejo do dna problema, težave pacienta so le delno rešene in potem pokažejo s prstom na "stres" ali slab življenski slog.

Osebno bi kot zdravnik želel informacije, ki jih imam na razpolago preveriti in (v realnem času) statistično primerjati: verjetno je nekdo že imel zelo podobne težave, kjer se je bolezen že bolj razvila in je mogoče iz tega sklepati na pravilno zdravljenje. Vse skupaj kliče po centralni bazi uporabnikov našega, kjer je identiteta skrita, na razpolago so samo demografski podatki in 'elektronski karton', ter po dobrem iskalnem algoritmu oz. ekspertnem sistemu.

Nekateri menijo, da je človek tisti, ki mora pri takih stvareh imeti zadnjo besedo. Se popolnoma strinjam, vendar pa bi po mojem mnenju bil tak "nasvet" kljub vsemu koristen, zdravnik bi na koncu še vedno ovrgel vse skupaj in predstavil diagnozo po svoji pameti.
Mogoče je večja nevarnost, da bi se mladi zdravniki preveč zanašali na sistem... Pa Pirc Musarjeva mora prej v penzijo

IIRC naj bi uporabili IBM Watson, ki je igral Jeopardy!, v namene odkrivanja bolezni na podlagi razpoložljivih podatkov.

Ideja je super. Prideš k zdravniku. Poveš kaj te tare. Oddaš nekaj krvi urina. Zdravnik vnese v računalo in nato le to analizira na podlagi preteklih dogodkov pri različnih pacientih in ven izplune rezultat kaj je narobe s tabo. Seveda bi moral rezultat kritično pogledati tudi zdravnik.

jype je 12. jan 2012 ob 09:43 izjavil:

Zdravniki danes pogosto pojma nimajo in se jim sploh ne da do konca poslušat opisa simptomov.

Sem mel precej dolgo in zoprno izkušnjo zaradi tega.

+1

Kot da bi programer uporabljal samo znanje ki ga je spoznal v šoli 10 let nazaj :(

gendale je 12. jan 2012 ob 15:20 izjavil:

uporaba informacijskih sistemov v medicini je še v kameni dobi

Sej počasi se stvari kljub vsemu premikajo, vendar prepočasi. Majhni koraki kot pošiljanje izvidov po emailu, elektronska prijava v čakalno vrsto,... To je seveda premalo in je minimum od minimuma. Razmišljam, koliko potenciala je še na tem področju in koliko prihrankov bi bilo mogočih. In ravno to je problem. Namesto da bi izkoristili vsa mogoča sredstva in spoznanja na voljo v korist tako bolnikov kot tudi zdravstvene blagajne ... ne raje gremo korak nazaj, delajmo raje manj, zmanjšamo pravice in vsi problemi bodo rešeni.

omnimint je 12. jan 2012 ob 09:26 izjavil:

Verjetno se je že marsikomu zgodilo, da je prišel do zdravnika, mu razložil svoje težave, zdravnik ga je poslal npr. na krvne preiskave v laboratorij, ki pa niso kaj dosti prispevali k boljši diagnozi oz. je bilo to premalo.

Diagnoze se največkrat postavlja z izločanjem možnih vzrokov. Karikirano to vidiš v kakšni "zdravstveni žajfnici", v osnovi pa je pač tako, da krvna slika odpiše največ možnih vzrokov in je zato praviloma to prvi in najbolj pogost korak. Price/performance.

Pa daleč od tega, da mi je to všeč... ker imam resne težave z iglami.

omnimint je 12. jan 2012 ob 09:26 izjavil:

Zdravniki potem ponavadi začnejo s poizkušanjem(antibiotiki, razna zdravila,...), dokler zadeva ni akutna, večkrat ne pridejo do dna problema, težave pacienta so le delno rešene in potem pokažejo s prstom na "stres" ali slab življenski slog.

Ti je že malo bolj spolzek teren. Včasih so zdravila za nadaljnje iskanje vzroka, včasih pa se išče tudi zdravilo, ki bolniku najbolj pomaga, pri čemer mu hkrati tudi najmanj škodi. Tukaj pa se tudi že pokaže kvaliteta dialoga med zdravnikom in bolnikom. Če ta ni dvosmerna, potem bo zdravilo bolniku morda res pomagalo pri primarnem problemu, ni pa rečeno, da mu bo tudi izboljšalo kvaliteto življenja, saj so lahko neželjeni vplivi tudi bolj neprijetni od nekega abstraktnega tveganja "krajšega življanje" nekje v oddaljeni prihodnosti.

omnimint je 12. jan 2012 ob 09:26 izjavil:

Osebno bi kot zdravnik želel informacije, ki jih imam na razpolago preveriti in (v realnem času) statistično primerjati: verjetno je nekdo že imel zelo podobne težave, kjer se je bolezen že bolj razvila in je mogoče iz tega sklepati na pravilno zdravljenje.

Tukaj nastopi razlika med primarnim in sekundarnim zdravstvom. Splošni zdravniki so specializirani za reševanje najbolj pogostih težav in zadovoljivo diagnostiko vira težav, da lahko bolnika napotijo k specialistu, kamor simptomi najbolj kažejo, da bolnik spada. Tukaj tudi ni nič nenavadnega, da se sprehodiš med tremi ali celo štirimi specialisti, če so simptomi preveč nedoločeni.

V tolažbo ti lahko povem samo to, da je pri nas "ta star" sistem zdravstvenih domov po splošnem učinku dejansko boljši od kakšnih tujih sistemov z individualnimi ordinacijami, kjer se zdravniki - oziroma konkurenti na trgu - zelo redko srečujejo med seboj ali celo izmenjujejo podatke o primerih.

omnimint je 12. jan 2012 ob 09:26 izjavil:

Vse skupaj kliče po centralni bazi uporabnikov našega, kjer je identiteta skrita, na razpolago so samo demografski podatki in 'elektronski karton', ter po dobrem iskalnem algoritmu oz. ekspertnem sistemu.

To je zelo zanimiv problem... k katerem se bom vrnil v zadnjih odstavkih tega odgovora. Tukaj vmes bi ga bilo malo preveč.

omnimint je 12. jan 2012 ob 09:26 izjavil:

Nekateri menijo, da je človek tisti, ki mora pri takih stvareh imeti zadnjo besedo. Se popolnoma strinjam, vendar pa bi po mojem mnenju bil tak "nasvet" kljub vsemu koristen, zdravnik bi na koncu še vedno ovrgel vse skupaj in predstavil diagnozo po svoji pameti.

Pri nas imamo veliko premalo uporabljen inštitut drugega mnenja, do katerega je upravičen vsakdo. Seveda pa je pri tem bistveno, da imaš s svojim zdravnikom razčiščene odnose, saj se tukaj ne gre za iskanje napak, temveč za razmišljanje o alternativah. V terciarnem zdravstvu zato obstaja uveljavljen ištitut "zdravniškega konzilij", kjer več zdravnikov razmišlja vsak na svoj način. No, v primarnem pa lahko tovrstno željo izrazi bolnik sam.

omnimint je 12. jan 2012 ob 09:26 izjavil:

Mogoče je večja nevarnost, da bi se mladi zdravniki preveč zanašali na sistem... Pa Pirc Musarjeva mora prej v penzijo

P.M. deluje v okviru veljavne zakonodaje. Če se bi sprejel družbeni konsenz o temu, da je predlagan pristop primeren in sorazmeren, in na podlagi tega tudi sprejelo ustrezno zakonodajo, potem to preneha biti problem IP-RS in posledično tudi katerega koli že predstojnika/predstojnice tega organa.

jype je 12. jan 2012 ob 09:43 izjavil:

Zdravniki danes pogosto pojma nimajo in se jim sploh ne da do konca poslušat opisa simptomov.
Sem mel precej dolgo in zoprno izkušnjo zaradi tega.

Jaz tudi. Moj "lesson learned" je bil, da si osebnega zdravnika pač izberem sam in, da je bolje porabiti čas in energijo zato, da najdeš enega s katerim se ujameš in mu zaupaš (oziroma v mojem primeru, ji zaupaš), kot pa da tvegaš, da bom zaradi pomankanja komunikacije nekje v prihodnosti znova izvisel.

Tako, da lekcija velja: zdravnika si izbiraš, ko si zdrav. Ko si bolan, je prepozno. Kdor tega sam pri sebi še ni uredil, mu resnično polagam na srce, naj za to poskrbi čim prej.


*** Kar se tiče centralne baze. Potem, ko odmislim vse tegobe varstva zasebnosti, trčim ob preprosto dejstvo, da se že leta išče načine kako narediti vseobsegajoč sistem, kjer bi dejansko imeli na voljo relevantne informacije. Težava je, da so diagnoze lahko kompleksne in, da jih celo različni zdravniki dokumentirajo na različne načine. Kaj šele razlike med ustanovami. Že osnovna stvar, kot je bolniški list (temperature, zdravila, pritisk, ... tisto kar ti "visi na postelji" v bolnici) je problem poenotiti, kaj šele celotne diagnostične postopke.

Ravno tako se tukaj kaže čisto lokalna zgodba, kjer imaš poleg zdravnika še t.i. sestro administratorko, ki skrbi za t.i. "administrativna opravila". Pa ne, da bi sedaj moral zdravnik sam štempljati listke za zdravila ali pa lastnoročno podpisovati dobavnice za zdravila, ampak večina diagnostik pri specialistu se konča s tem, da administratorka stipka "povzetek in diagnozo" na list po sistemu "napisano in pozabljeno". Tukaj pri nas dejansko ni kulture ali pa želje, da se bi te podatke vodilo strukturirano, da se bi v njih sploh iskalo strukturo ali pa, da se bi jih pripravljalo na način, da bi jih lahko sploh še kdo kdaj uporabil. Tako pa takšen list prebere samo še tvoj osebni zdravnik, ki mora iz tega vsega skupaj dešifrirati kaj je sploh bilo narobe, ti omogočiti, da boš lahko prišel do morebitnih predpisanih zdravil in, pazi foro, v tvoj karton na roke napisati ustrezen in strukturiran povzetek diagnoze in terapije, po katerih bi bilo idealno delati kakšne splošne poizvedbe.

Torej slabo kaže. Nekaj splošen problem panoge, nekaj domače inercije in tudi nekaj strahu pred tem kaj bo rekla ali ne rekla ena baba, katere edina v tem kontekstu pomembna naloga je, da izvaja veljavno zakonodajo. Ta pa ni vklesana v kamen. Samo s pametjo se jo je treba lotevati. Ne samo enostransko, temveč s širšim razmislekom kakšne koristi si iz tega sploh lahko obetamo na eni strani in kakšna tveganja s tem povzročamo na drugi strani.