Samsko življenje brez resne zveze

Arto, to nisem jaz napisal, ampak sem citiral.

Drugače pa nekateri na tem forumu so preveč ego s preveč potrebami po čutnih užitkih, ki lahko zasvojijo. So mlade duše zgleda.

Čutni užitki (seks, ego-pozornost) dolgoročno ne prinašajo sreče ampak le začasno potešitev. Tako ne boš nikoli zadovoljen, ker boš rabil še in še.
To dolgoročno prinaša trpljenje - za tiste, ki imajo potrebo po tem.

Če nimaš velikega ega in nimaš želje po čutnih užitkih postaneš srečen v vsakem trenutku in zato ne rabiš potešitve in fizičnih čutnih užitkov.

Je pa res, da se skozi trpljenje največ naučiš in greš skozi evolucijo zavesti.

jverne, sam zraven ne bi preveč mešal statistike. Vsak je samosvoj individuum tako da prav malo me briga kaj povprečja nakazujejo. Lahko so mi za neko referenco, kje se trenutno nahajam in kam se lahko umestim, niso pa za zgled. Glede hrepenenja po boljših stvareh, pa mislim, da nas samo omejujejo. Če se osredotočimo na materjalne dobrine nam le te predstavljajo takozvani "attachment" od katerega smo odvisni in zaslepljeni. Veliko teorij pravi, da če znamo naredit distanco do njih oz. se jih zavedamo, že dosti naredimo za lastno svobodo... jah vem teorija je eno praksa pa pokaže neki druzga :)

Ripmork, se strinjam.

Sreča je v glavi oziroma v mislih, v zavesti.

Če si v mislih srečen potem ne rabiš čisto nič. Lepo je imeti seks z ljubljeno osebo, ljubezen. Vendar ne če je to zgolj zaradi potešitve in zaradi navezanosti in odvisnosti.

Srečni bomo takrat ko nebomo več navezani in odvisni od ničesar. Navezani na osebe, stvari, razne užitke itd, skratka na karkoli.

Stavim, da velika vecina samskih v tem ne uziva, izgovor, da je tudi to povsem sprejemljivo stanje je obrambni mehanizem, ki prekrije obcutek tesnobe na kratek rok. Tekom casa izgovor zgubi ucinek oz. oseba poisce nadomestek. Ali gre za neko aktivnost kot je deloholizem ali kaj slabega kot je odvisnot od racunalnika in x substanc je stvar posameznikovih kompetenc. Dejstvo je, da drugih prakticno ne moremo spremeniti, zato je vsako bentenje cez sistem, clovekovo naravo in ostalo, tudi eno masilo, bolj ali manj racionalno opravicevanje lastne nezmoznosti, nekompetence. Kot vedno, je tudi tukaj popolna transparenca imo way to go. Poznavanje protokolov in kriticna samorefleksija, kolikor je pac le lahko objektivna. Se mi pa z leti dozdeva da je vse skupaj lahko en loop, iz katerega te lahko resi povsem random dogodek, tako da lahko naredim kriz cez vse kar sem v postu napisal.

jalovec09 je 29. nov 2011 ob 23:53 izjavil:

a ma se je tu tudi kdo odločil da bo pri 25+ letih ostal sam

Da. Razlogi so kompleksni in kokr tok osebni, zato se ne bom preveč spuščal v to. Lahko pa rečem, da je bila odločitev dvostopenjska. Najprej sem se odločil, da ne bom imel otrok (pred tem sem bil prepričan da jih bom mel - nekje do 18. ali 19. leta). Sedaj po nekaj resnih zvezah sem se odločil, da ostanem kar samski. Med drugim ne vidim okoli sebe niti med nekdanjimi izbrankami take ženske, ki bi bila dovolj na nivoju. Po drugi strani je pa seveda lahko problem v meni in mojih "zahtevah". Puščam odprte možnosti, če se najde prava, ampak na to računam z enako sigurnostjo kot na glavni zadetek na loteriji. Če človek resno sprejme tako odločitev zna bit zelo težko iz teorije preiti v prakso. Ampak gre. Kar se tiče osamljenosti na stara leta je pa tako butasta izjava, da adijo pamet. Po tej logiki vse kar delaš v življenju delaš z namenom, da ne boš sam na stara leta That said, 95% starcev je osamljenih/ovdovelih, pa so bli vsi poročeni in imajo vnuke.

Drgač statistika kaže, da s(m)o ljudje glede partnerstva hudoooo preveč optimistični. Delež ločitev je ogromen, še več jih gre narazen že prej. Ampak vsi vedno znova mislijo "this is the one". Kolikokrat ste že tako mislili, pa se je izkazalo nasprotno? Koliko ločencev si je to mislilo? Koliko varanj se dogaja? Koliko ljudi ostane skupaj iz navade ali celo strahu? In konec koncev, koliko jih bi zares priznalo, da niso sreči v zakonu, ali še huje, da obžalujejo otroke?

Malo v razmislek

EDIT: Ko smo že ravno pri tem, mogoče pa čez 10 let oženim samohranilko :D Mulc že nekaj star, ona pa tud pripravljena se potrudt, glede na to da jo bo redko kdo hotu. Nimam namreč niti najmanjše želje ohranjat družinske gene, tako da tudi sicer v primeru normalnega partnerstva sem odprt do posvojitve.

Ok morje tam dol pri nas res ni nekaj preveč zanimivega... Si že probal kak all inclusive 4-5* na kanarskih otokih/usa/karibih/aziji... za kak teden ali 2? Meni bi tak dopust bil čist odveč, če bi moral it sam...

Hmm ... a to pomeni, da nimate možnosti, da bi imeli kolege (moške in ženkse), ki so tudi nekako tako samski, kot ste vi sami?

Ker s takimi lahko brez težav greš na pijačo in se z njimi potepaš ... ker nimajo nekih obveznosti.
Predstavljajte si, kot odrasle "otroke". Torej kot, da bi bili še vedno dijaki/študentje.

Mah preveč hipijev v tej temi. Koliko neumnosti so si ljudje skozi tisočletja izmišljali, da bi se počutili boljše. Budizem, Krščanstvo,... Večina nas zgolj igra neko polovično igro, jaz pač nisem zadovoljen s tem. Hence imam tak pogled na zadeve, čeprav vstrajam navkljub razmišljanju, pač nagon po preživetju in to. Lagal v faco si že ne bom, češ kako morem bit zadovoljen s tem kar imam. Fuck that. Če bi se vsi tako obnašali pol nebi bilo nobenega napredka. Napredek nastane ker ljudje hrepenijo po boljšem.

Jaz sem že nekaj let samski. Sicer ne vem kaj bo prinesla prihodnost, ampak v tem času sem še enkrat več spoznal, kako hudičevo zabavno in uživantsko je življenje, če imaš vseh 24 ur na dan samo zase. Uživam na polno.

En kup praznih želja in nesreče.

Kaj je napredek?

g. Oden je 1. dec 2011 ob 00:49 izjavil:

Kolikor odgovorov toliko različnih pogledov Ena izmed bolj zanimivih tem tukaj na slo-techu, kar jih je kdaj bilo. Ko sem videl naslov teme sem želel napisat svoj pogled, po prebiranju odgovorov pa ugotovil, da nimam nič za napisat Jah, važno je, da uživamo v tem našem življenju, pa če živimo enkrat ali x-krat, pa če smo sami ali pa imamo x prijateljev, y žen, z priležnic, q otrok etc. etc. Glavno je, da vsaj poskušamo spoštovat vse kar nam je v tem življenju dano.

Zelo diplomatski odgovor

jalovec09 je 30. nov 2011 ob 18:28 izjavil:

Ne, ker mi morja ne potegne, sam dolgčas bi bil,...razni ogledi mest pa te tudi zmatrajo.

Razvajanje v kakem SPAju, ogromna izbira pijače/jedače in to kolko hočeš, kdaj hočeš, razne športne aktivnosti na morju (surfanje, jetski, kanu, motorni zmaj, padalo...), aktivnosti na kopnem (karting, minigolf, pingpong, odbojka...). Pa plavanje in sprehajanje ob takih plažah so mi nekaj najlepšega z mojo boljšo polovico. :)

Je pa res, da moraš met mal discipline in nekaj časa šparat denar, da si lahko privoščiš mal bol razkošno potovanje, če imaš neko povprečno slovensko plačo...

Živjo !

Jst poznam enga, ki je pri 45 letih popolnoma sam ! Model je imel nazadnje resno zvezo pri 28 letu starosti, takrat ga je baba pustila in je ugotovil da je bolj srečen če je sam !

Človk ima zaradi tega, ker je sam veliko denarja vsako leto potuje po svetu ( prepotoval je že čisto vse zvezne države v ZDA ). Seveda vsak človek si mora potešiti seksualne potrebe zato še zmeraj občasno sexa kjerkol je . Model ma dva avta oba v vrednosti nad 10.000 eurov, prijatlov ima veliko, z družino se dobivajo redno s to razliko da je on edini, ki pač nima življenske sopotnice.

Ko se z njemu pogovarjam, vidim da je srečen njihov rod bo nadeljeval njegov brat ki ima otroke. Človk je tud sovražnik otrok ( se jih boji ). Pač vse je odvisno od posameznika.

Jst osebno se tud ne morem predstavljat kot očeta ! Zadnjič je moja punca v rokah držala sosedovo punčko 1 let staro, in ko me je pogledala je prav naredila un pogled ( a bi še midva ) , k se je men sam v glavi zavrtel

Kaj pa obratno, kako rešujete problem tisti, ki se niste odločili prostovoljno za samsko življenje? Star sem 26+, nimam nobenih prijateljev, ne poznam nobene ženske, niti nikoli nisem bil v zvezi. Sredi civilizacije živim dobesedno kot Robinson Crusoe, že celo življenje Dvomim, da se bo v mojem življenju kdaj kaj spremenilo, leta tečejo in vsako leto je isto kot prejšnje. Saj na nek način sem se že sprijaznil s tem, samo včasih ni prijetno, ko pomisliš, da življenje teče mimo, ti pa nimaš nobenih priložnosti za spoznat koga. Pa tud hobije imam bolj samotarske, kamorkoli grem, na potovanje, morje, izlete, pohode, grem vedno sam. Še posebej rad se potikam in taborim po divjini kjer ni nobenih obiskovalcev, to je moj največji užitek... dvomim, da si katera ženska želi moškega, ki mu je to užitek. Zadnje čase tudi čedalje bolj razmišljam, da bi nekaj let na polno delal cele dneve, nato pa čez kakšno desetletje preprosto pustil službo in pobegnil v divjino.. samo slovenija je precej majhna, da bi lahko živel na tak način. Torej moja želja je, da bi živel kje na res odročnem kotičku sveta.

Včasih nisem imel takih želja, samo zdaj se mi pa zdi, da me to vedno bolj zabava in že prav uživam, ko se lahko potikam sam sredi ničesar. Ljudi niti ne znam spoznat, niti ne vem kje bi lahko našel partnerko, ali prišel v stik s potencialnimi. Niti sanja se mi ne. Ulica ni rešitev za to, ker moraš bit res komunikativn, da ti to uspe. Največji problem je v tem, da če nimaš nikakršne družbe, tudi ne moreš prit v stik z novimi ljudmi. Četudi po nekem naključju srečam partnerko, ne vem kako bi gledala na to, da nimam nobene družbe ali pa da pri teh letih nisem imel nobene resne zveze.

Da ne bo pomote, nisem fizično grd, skrbim za svoj izgled. Imam tudi prijeten karakter, sem razgledan in izobražen. Tudi samozavesten pri projektih, ki se jih lotevam. Samo pač nimam neke sreče ali kako bi temu rekel. Tudi po matematični oceni, ki sem jo naredil je verjetnost, da pridem po naključju v stik s kakršnokoli punco in imam pri tem uspešno zvezo tako majhna, da bom prej na loteriji zadel. Tako, da sam poskušam živet čimbolj kvalitetno, kolikor pač človek lahko sam živi, imam različne hobije, ki mi zapolnijo prosti čas itd. Če kdo predlaga, da naj iščem prek neta.. sem že poskusil, ampak je na takih straneh premalo ženske populacije. Tiste, ki pa se registrirajo gor, pa imajo takoj zabit predal ali pa iščejo nekega idealiziranega moškega ali kaj vem koga. Pa ta post ni zajebancija, da ne bo kdo mislil, je napisan povsem resnično.

Zato ker samo tuhtaš in nič ne narediš. Eni s(m)o pač malo bolj nagnjeni k temu Torej najbolše da greš kar k dejanjem. Za začetek greš do kakšne punce ki ti je ušeč, ji rečeš da ti je simpatična in če ti da cifro da bi šel z njo na pijačo. V kolikor ne boš mel nekega weirdo pristopa boš cifro skor sigurno dubu, kasneje je pa pač odvisno a si ti tut njej všeč. Če ne trza se pač nima smisla naprej ukvarjat. Je pa bistvo da delaš na tem, ne da čakaš, čeprav včas tud kakšna punca kaj namiguje pa človek tega sploh ne opazi.

Ali pa greš nekam kjer je večja masa ljudi pa kar pristopiš k kakšni manjši družbi. Nazadnje sem na enem koncertu videl enga tipa in dve punci pa sem jih šel mal "zaslišat" kva kej dogaja itd. Mi je tip kasneje rekel da moram met pa kar dost samozavesti da lahko kar tako pristopim in začnem debato. Tak da dostkrat so naše predstave mal izkrivljene..

@klogh , zdej mogoče te ovira tudi služba, kakšna je ?

Recimo jst sm ful velik punc izgubu samo zaradi službe, ta pa zahteva delo med prazniki, novo leto , tudi nočne službe itd.... in so me pustilo kot razlog da potrebujejo tazga fanta da bo hodu v klube itd... kar pa jst nisem tak ( sem deloven človek ), vse dokler nisem najdel punce, ki me je sprejela tazga kakršen sem, čeprav tudi pri njej samo čakam kdaj me da na čevelj, to je problem pri naših puncah


Zdej recimo jst mam tak delovnik pridem ob 2 zjutraj iz službe, spim do 11, ob 14 mam pa naprej službo torej imam 2 uri časa da se dobim s punco ( če je frej za kavico potem pa naprej v službo ), ampak to je samo 10 krat na mesec da imam delovnik, ki je tko nabit. Drugače pa ja, jst sem zdejšnjo punco spoznal v BTC-ju v Ljubljani, ko ji je torbica padla in sem ji pomagu pobrat, potem me je vprašla še kje je ena trgovina potem se je pa kar zgodilo !

Pač punco boš dobil ravno takrat ko boš najmanj pričakoval no ni lih takoj punca najprej je kolegica itd...

Aja naj opozorim na tole da niso lih vse punce samske, tko da ne lih osvajat punco v kakšnem kinu ker mogoče lih ni sama ! Da neboš kakšno bo gobcu staknu od njenga fanta. Torej najbolje je omrežit kakšno tako, ki se sprehaja sama ali pa s kolegico

klogh je 1. dec 2011 ob 12:46 izjavil:

Kaj pa obratno, kako rešujete problem tisti, ki se niste odločili prostovoljno za samsko življenje? Star sem 26+, nimam nobenih prijateljev, ne poznam nobene ženske, niti nikoli nisem bil v zvezi. Sredi civilizacije živim dobesedno kot Robinson Crusoe, že celo življenje Dvomim, da se bo v mojem življenju kdaj kaj spremenilo, leta tečejo in vsako leto je isto kot prejšnje. Saj na nek način sem se že sprijaznil s tem, samo včasih ni prijetno, ko pomisliš, da življenje teče mimo, ti pa nimaš nobenih priložnosti za spoznat koga. Pa tud hobije imam bolj samotarske, kamorkoli grem, na potovanje, morje, izlete, pohode, grem vedno sam. Še posebej rad se potikam in taborim po divjini kjer ni nobenih obiskovalcev, to je moj največji užitek... dvomim, da si katera ženska želi moškega, ki mu je to užitek. Zadnje čase tudi čedalje bolj razmišljam, da bi nekaj let na polno delal cele dneve, nato pa čez kakšno desetletje preprosto pustil službo in pobegnil v divjino.. samo slovenija je precej majhna, da bi lahko živel na tak način. Torej moja želja je, da bi živel kje na res odročnem kotičku sveta.

Včasih nisem imel takih želja, samo zdaj se mi pa zdi, da me to vedno bolj zabava in že prav uživam, ko se lahko potikam sam sredi ničesar. Ljudi niti ne znam spoznat, niti ne vem kje bi lahko našel partnerko, ali prišel v stik s potencialnimi. Niti sanja se mi ne. Ulica ni rešitev za to, ker moraš bit res komunikativn, da ti to uspe. Največji problem je v tem, da če nimaš nikakršne družbe, tudi ne moreš prit v stik z novimi ljudmi. Četudi po nekem naključju srečam partnerko, ne vem kako bi gledala na to, da nimam nobene družbe ali pa da pri teh letih nisem imel nobene resne zveze.

Da ne bo pomote, nisem fizično grd, skrbim za svoj izgled. Imam tudi prijeten karakter, sem razgledan in izobražen. Tudi samozavesten pri projektih, ki se jih lotevam. Samo pač nimam neke sreče ali kako bi temu rekel. Tudi po matematični oceni, ki sem jo naredil je verjetnost, da pridem po naključju v stik s kakršnokoli punco in imam pri tem uspešno zvezo tako majhna, da bom prej na loteriji zadel. Tako, da sam poskušam živet čimbolj kvalitetno, kolikor pač človek lahko sam živi, imam različne hobije, ki mi zapolnijo prosti čas itd. Če kdo predlaga, da naj iščem prek neta.. sem že poskusil, ampak je na takih straneh premalo ženske populacije. Tiste, ki pa se registrirajo gor, pa imajo takoj zabit predal ali pa iščejo nekega idealiziranega moškega ali kaj vem koga. Pa ta post ni zajebancija, da ne bo kdo mislil, je napisan povsem resnično.

Zdaj ni mi jasno kako to, da nimaš nobenih prijateljev? Verjetno jih maš pa si ti pozabil nanje. Pokliči nekdanje sošolce ali pa si najdi kakšen hobi, ki ti je všeč in jih boš tam spoznal, vedno moraš najdet kake podobne teme za pogovor :)
pojdi ven in bodi socialen!

Za punce spoznavat je veliko načinov. Med drugim so klubi kjer zahaja dosti folka, odvisno kaj ti je všeč .. študentke so pogosto v kešnem klubu v Ljubljani, kot je recimo KMŠ, Companeros (zdaj tudi odvisno kje si).
Js mislim, da je idealni način da kako spoznaš Salsa oz. ples nasploh. Salsa je še posebej vredu, ker
se ponavadi menjava plesalke in na tak način jih zelo veliko spoznaš in to na trezen način :) sam je pa tako,
da ne smeš zdaj ravno rinit v vsako.

Če pa imaš problem pristop pri ženskah ti priporočam kakšno knjigo na to temo:
John Alexander - How to become an alpha male.
David Deangelo - Double your dating.

Pozor: vse te knjige je treba jemat za rezervo. Ne smeš vsega dobesedno skopirat - tako da z občutkom.

Je pa tako pri puncah moraš čimveč pristopov naredit, tako da zgubiš strah ... samo tako in nič drugače.
Včasih se boš moral prisilit, vsaj na začetku :) js ti povem, da boš zagotovo kmalu premagal strah.
Veliko punc lahko spoznaš v trgovinah in knjižnicah, povsod je dosti priložnosti, samo vidit jih moraš.
Seveda je tu tudi strah zavrnitve, sam to moraš tud premagat ...več zavrnitev, boljši boš.

Pri spoznavanju žensk je dobro poznati govorico telesa, vsaj osnovne gibe, da boš vedel če si ji všeč ali ne.

Če veš, da si kakšni všeč je dosti lažje narediti prvi korak.

No ja, tud če nimaš ravno neke družbe, ni ravno problem spoznat kakšno, moraš pa pač bit tolk bolj iniciativen..pač pristopat tu pa tam..lahko je to knjižnica, fitnes, kjerkoli..Na ta način prideš do zmenkov in potem je tu selekcija, kdo je za koga in kdo za koga ni.

Ne moreš pa bit totalno brez družbe, razen tega pa še pasiven kar se pristopov tiče, vse skupaj pa pripisovat nekakšni nesreči..To ni nesreča, to je pasivnost.

Ok, vsega niti nism mogel na hitro prebrat.. saj se ne gre toliko zato, da bi se smilil samemu sebi.. sem se že bolj ali manj sprijaznil s stanjem kot je, pa tud ni vse tako slabo, imam ogromno časa za počet različne stvari, ki pa so res bolj individualne narave. Samo ob branju te teme sem se spet spomnil na to, da sem res čisto sam in pol so prišle na plan malo negativne misli. Kar sicer redko pomislim, včasih sem večkrat, pol pa ugotovil, da nima smisla se spraševat kje spoznat potencialne partnerke

Ok, pristopanje do naključnega folka v knjižnicah, ulici itd. ne pride v poštev zame, nisem sposoben tega, priznam. Kakšno žuranje tudi ne pride v poštev, ker nikoli nisem bil na nobenem žuru in niti ne vem kaj bi tam sploh počel. S sošolci s faksa tudi nisem imel nikoli nekih stikov ravno zaradi tega, ker nisem nikoli žuriral, zdaj so pa tudi vsi vsak na svojem koncu, zaposleni, v zvezah, z družino itd. Včasih sem razmišljal, da bi mogoče šel na kak plesni tečaj... samo ne znam niti enega koraka, niti teoretično ne ločim recimo razlike med valčkom in polko, če podam najbolj banalen primer. Pač nikoli v življenju nisem zaplesal niti koraka.

Ok, se strinjam, da je to pasivnost.. sj moje vprašanje, ko sem vprašal kako drugi rešujete problem s samskostjo, je bil bolj v tem, kako odpravljate razne negativne misli na to temo, kot to kje dejansko spoznat nove ljudi (pa čeprav sem mogoče na mestih v protislovju s sabo). Vsakemu se verjetno pojavijo negativne misli, tudi tistim, ki želijo ostat sami celo življenje. Torej rešujete to s še več dela, raznimi samotarskimi hobiji itd.? Morebiti alkohol, celodnevno žebranje rožnega venca? (ok to dvoje se zafrkavam) Sam delam bolj na temu, da bi znal v celoti uživat samotarsko življenje, si ga čimbolj zapolnit z raznimi zadevami. In moram rečit, da mi kar dobro uspeva, razen včasih pač, ko se pojavijo kakšne depresivne misli Ko sem bil mlajši jih je bilo več, zdaj so redkejše. Nekako že več let kolebam med tem ali ostat celo življenje sam ali ne. En del mene uživa v popolni samoti (od tod ta pasivnost), drug del mene si pa želi, da mogoče ne bi bil. Torej kako eliminirat in utišat ta drugi del? Zato razmišljam, da bi se preselil nekam v največjo vukojebino kjer ne bi imel nobenega al pa vsaj minimalen stik z ljudmi, mogoče bi to pripomoglo, da bi padel v neko rutino, tirnice in če ne bi nikogar več videl na obzorju bi se potem tudi avtomatsko nehal spraševat take stvari.

pa en zgoraj je napisal, da bolj kot človek postaja starejši manj je pripravljen na zvezo.. moram rečt, da se nekak strinjam s tem.. sicer se sam večkrat vprašam kako bi bilo, če bi bil v zvezi.. pa si nikoli ne znam predstavljat, da bi živel v dvoje, vedno me obide nek neprijeten občutek.. verjetno se nikoli ne bi znal sprostit. Pač če si celo življenje asocialen, nedružaben potem se težko spreminjaš, sploh če ti ostale stvari v življenju uspevajo in živiš dokaj lagodno.. nekako si v nekih tirnicah in misel na spremembo je nelagodna, četudi si je včas zaželiš. Nekako tako bi opisal svoje stanje.

točno tko globalna. kar pojdi v višje dimenzije. zakaj zgubljaš čas tu in sedaj z nami!? vzami si življenje in poleti!!

Globalna80.. življenje v ekstremih me z leti vedno bolj vleče, zato bi šel živet nekam kjer ni nobenih ljudi, v čisto samoto, čisto divjino..:) Samo v nadnaravne stvari pa kljub temu ne verjamem, na vse gledam povsem fizikalno. Vedno sem bil geek

šmorn.. Sam kak ples si pa verjetno tudi že prej znal, ali pa vsaj nekaj korakov? Kar tako se verjetno tudi ne moreš lotit plesnega tečaja. Ker ženske dobro plešejo in pomoje ne hodijo na tečaje za čiste začetnike, ki niti teorije ne znajo (predvidevam).

Nekateri ne verjamejo dokler ne vidijo. Problem je, da vsi razen pravih jasnovidcev vidimo samo 1% spektra svetlobnih frekvenc. Če bi rad videl in vedel kaj je v ostalih 99%...

amigo_no1 je 1. dec 2011 ob 17:28 izjavil:

Aljaska ali Avstralija

Oboje Mogoče celo rajši Aljaska, je bolj razgibana glede terena in manj vroča kot Avstralija. Sem že razmišljal o teh dveh ali pa kanadi. Mogoče pa kdaj zberem dovolj samozavesti, da grem.. Ampak tam enkrat v srednjih letih. Izgubit tak nič nimam, ženske in otrok nimam, prijateljev tudi ne. Mogoče bi pogrešal samo naš tip pokrajine, ki je nekak svojevrstna, ampak če bi našel kje kak lepši kos potem dvomim, da bi me sploh kaj vleklo nazaj