vas je strah smrti?

DarwiN je 22. sep 2011 ob 12:49 izjavil:

Jaz si dopovedujem, da če bi imel kakšno progresivno smrtno bolezen in bi vedno bolj trpel, da bi pri določeni točki storil samomor. Takole lastnoročno ali pa kak center Dignitas v Švici, kjer ti pomagajo pri samomoru... AMPAK nekako vem, da na koncu najbrž ne bi imel jajc..:S

Dopuščam si pa opcije:
- Da človeštvo premaga bolezni in staranje v času mojega življenja... Temu pripisujem ene 20-30%.
- Cryonics - Kjer se daš takoj po smrti zamrzniti (celo telo ali samo glavo), ko si še "topel". Zamrznejo te s tekočim dušikom in tako čakaš na morebitno tehnologijo, ki bi te oživela. Osebno dajem tej opciji možnost uspeha pod 5%, ampak je vseeno neštetokrat boljše kot nič, a ne?
- Cirka ~5% možnosti, da bo človeštvo ali ktero drugo bitje v vesolju nekoč tako tehnološko napredovalo in ker se bo seveda jasno zavedalo vrednosti vsakega življenje, nas bo vse ponovno oživelo, skozi čas ali whatever...But dont hold your breath. :D

Pa mimogrede - Obvezno si oglejte šokanten in poučen dokumenterec "Choosing to die", kjer Terry Pratchett, znan angleški novelist, ki umira za Alzheimerjevo boleznijo, obišče ta Dignitas center v Švici, in tudi intervjuva dve osebi, ki sta prišli umreti ter tudi na koncu prikaže ves postopek, kako človek spije strup in umre...

Must see:

Neverjetno dober prispevek Terry-ja Pratchetta.

Ker se mi zdi, da poanta te teme ni to, da debatiramo kaj človek občuti ob umiranju, ampak o tem če nas je strah, in ZAKAJ.

Jaz se (zdaj), ne bojim smrti. Ker sem še v bolj rosnih letih, verjetno mislim, da bom živel večno... Si pa komot predstavljam, da si starejši ljudje (predvsem tisti, ki so prestopili polovico življenske dobe (40. letniki) in penzionisti) predstavljajo smrt kot konec vsega - kar seveda tudi je, za organizem. Verjetno bom tudi jaz se enkrat bal smrti, da bom pustil svoje najdražje same in bom začel dvomiti v vero samo in če so moje minute na te(h)m svet(ovih)m mogoče poslednje.

Ljudje smo konec koncev sebična bitja, in ob misli na to, da bomo MI enkrat umrli, si pač zamislimo da je vsega konec. Kaj pa če je še posmrtno življenje? Kaj pa reinkarnacija? Seveda nedokazano, ampak hkrati tudi ni ovrženo.
Zato se konec koncev, predvsem na koncu, človek zelo boji smrti. Nekaterim pomaga vera, da se prepričajo, da to ni njihov konec - spet, odraz sebičnosti.

galu je 26. sep 2011 ob 22:03 izjavil:

Jaz se (zdaj), ne bojim smrti. Ker sem še v bolj rosnih letih, verjetno mislim, da bom živel večno...

Ker si očitno (kot večina folka) ne predstavljaš kaj se zgodi npr. na cesti, če samo malo cukneš z volanom na levo, kjer gre nasproti šlepar z relativno hitrostjo 180km/h...
Samo en primer. Ogrmono možnosti je, da te čez par minut ni več, ni to samo domena starejših.

Strah pred smrtjo (borba za preživetje) je nagon in ga imajo vsa živa bitja. Ljudje z različnimi psihičnimi lastnostmi pa smrt lahko dojemajo tudi vsak po svoje. Nekateri npr. sploh ne gredo iz stanovanja, da se jim med potjo ne bi kaj zgodilo.

jype je 27. sep 2011 ob 09:50 izjavil:

Vajenc> Strah pred smrtjo (borba za preživetje) je nagon in ga imajo vsa živa bitja.

To se da natrenirat, da nimaš več. V bistvu niti nekega silnega treninga ne potrebuješ, samo v stanje dovolj resne psihoze se moraš spravit, kar se zelo enostavno uredi s stresom.

Kot sem povedal, tak naraven strah pred smrtjo velja za vse (mentalno) zdrave.

Menim, da primerjave z rastlinstvom/živalstvom niso na mestu... Pri njih gre zgolj za refleks, boj za preživetje... Pri človeku pa je drugače, gre za to, da zmoremo dojemati smrt(nost) samo in kako smo vanjo osebno vpeti.
Sam opredeljujem strah pred smrtjo v isti koš kot strah pred kakršnokoli negotovostjo. Ljudje pač nismo radi v položaju, kjer nam zadeve niso razumljive, zato so trditve, da koga ni strah pred smrtjo malo iz trte izvite.
Moram pa zase reči, zdaj, ko sem (verjetno že) v drugi polovici svojega življenja, nekako osmislujem smrt, zdi se mi smiselen "zaključek". Živeti večno si ne predstavljam niti ne želim...

Vajenc je 27. sep 2011 ob 08:57 izjavil:

Jaz se (zdaj), ne bojim smrti. Ker sem še v bolj rosnih letih, verjetno mislim, da bom živel večno...

Če te potunkam za 30s boš hitro najdel nagon po preživetju oz. strah pred smrtjo.

Razlika, med tem ko ti npr. nekdo drži pištolo v glavo, in ležanje na tvoji smrtni postelji, JE.
V 1. primeru se hočeš rešiti, ker dominira nagon po svojem preživetju. Ko pa umiraš počasi na posteji, pa ni tega ni, saj veš da se iz npr. raka ne boš rešil tako, da boš dihtarja udaril v obraz.

energetik je 27. sep 2011 ob 09:06 izjavil:

galu je 26. sep 2011 ob 22:03 izjavil:

Jaz se (zdaj), ne bojim smrti. Ker sem še v bolj rosnih letih, verjetno mislim, da bom živel večno...

Ker si očitno (kot večina folka) ne predstavljaš kaj se zgodi npr. na cesti, če samo malo cukneš z volanom na levo, kjer gre nasproti šlepar z relativno hitrostjo 180km/h...
Samo en primer. Ogrmono možnosti je, da te čez par minut ni več, ni to samo domena starejših.

'Spontana' smrt je nekej čist drugega, kot pa pričakovana.

Valda je nešteto možnosti, da umreš nenaravne smrti, zato se je tudi neumno bat vsakega križišča v katerega pripelješ.

Ravno zaradi nešteto možnosti je pametno, da ravnaš kolikor se da previdno, da ne izgineš s sveta zaradi 1 brezvezne napake.

Bolj šibki in plašni zaradi telesnega ustroja (geni), se mi zdi, jo nekako večkrat izzivajo. Ampak dobesedno izzivajo. Če pomislim, nase in predvsem na številne (nekatere že davno pokojne) znance, tu je pogosto dejansko šlo za to, kot bi se postavil pred Matildo in rekel potegni:)

Ta nekako zadevo večina po čudežu spregleda, morda je angel varuh profesor zanjo:). Ampak en ceh, se pa nekam po moje le piše.

Hm ja...pa tudi tole z šibkimi in v bistvu plašnimi bo treba še malo premisliti.

Sej ne rabš arcnij - vse potrebno za psihozo telo proizvede samo, če ga na pravi način v rit suneš.

No, če je vas strah vsakega "šleparja" in križišča, potem pa res ne vem no. Ali smo slovenci res tako nesamozavestni vozniki, da ne jemlemo prometa kot splošno nevarnost katere podobne nas spremljajo vsak trenutek življenja, ampak kot neprestan strah pred smrtjo v ob vsakem šleparju in križišču?

Zdaj celo enačite tistih par delcev sekunde preden te "šlepar" zadane, s smrtjo od starosti oz. tisto, ki jo pričakuješ par let.

Hmmm.?

mene je izredno strah smrti.. in dokoncnosti te...

seveda ne verjamem v posmertno zivljenje in bla bla...

veliko bolj me je strah minljivosti kot pa umiranja, no to govorim zdaj, ko imam "polno rit'.

sam se imam za zelo ustvarjalnega in na svetu bi rad pocel se ogromno stvari, rad zivim!

yep, and I like my head

very much

Stres je pa res enostavno zrihtat, no.

gruntfürmich> jst bi bil pripravljen umreti za idejo.

Potem pa kar!

premlad sem, da bi o smrti razmišljal

Morda pa razmišljajo takole: "to end the suffering that makes the life unbearable".

Lion29 je 29. sep 2011 ob 07:27 izjavil:

v bistvu razmisljam, da se niti za druzinskega clana nebi zrtvoval...

Verjetno si še vedno zadnji listek na tvoji vejici družinskega dreves, kajne?

Odkar imam otroke, me bolj skrbi za njihovo življenje kot za svoje. Pred tem si tega nisem znal predstavljati. Očitno je preživetje genoma res bistvo življenja.

vas je strah smrti?

Ne

jype je 27. sep 2011 ob 16:31 izjavil:

Sej ne rabš arcnij - vse potrebno za psihozo telo proizvede samo, če ga na pravi način v rit suneš.

Pardon my stupidity. Kaj je arcnija? Angleški izraz, wiki?

Zdravilo. Medication.

Narečno za zdravilo. http://slovar.zirovnica.com/index.php?c...

Mipe je 29. sep 2011 ob 09:12 izjavil:

Mlajši brat != lasten otrok.

That's nice... but it's wrong.....