[C] pointer na pointer

Polje ni nič drugega kot zvezen kos pomnilnika. Spremenljivka s katero ga deklariraš in opišeš kako velike bodo "celice" (npr. int arr[]) je potem kazalec na začetek (na prvi element). Elementi so pa velikosti sizeof(int). Zato lahko vedno uporabljaš za dostop do i-tega elementa (pri čemer se jasno začne šteti z 0) sintakso arr[i] ali pa *(arr + i).

Vsa razlika pri int *arr je v tem, da je v tem primeru kazalec arr spremenljiv, če deklariraš vse skupaj kot array je pa arr const, ker nima smisla nekje imeti alociran kos pomnilnika in potem pozabiti na njega ter arr uporabiti kot kazalec za kaj drugega. Če deklariraš samo kazalec poleg tega seveda ni avtomatično alociranega pomnilnika, ampak moraš sam poskrbeti za alokacijo na kopici z malloc() ali pa za to, da stvar kaže na neko pametno lokacijo na skladu.

char *argv[] je v praksi čisto enako kot char **argv, samo da je drugo mogoče lažje napisati.

Prvo lahko prebereš kot array kazalcev na znake (po domače array stringov). Point je pomoje samo v tem, da argv ne moreš zlorabiti, da kaže na neko tvojo zadevo, medtem ko v drugem primeru to lahko narediš. Da je potem * in ne še en [] je pa zato ker same stringe pa načeloma lahko še spreminjaš v programu. Seveda ne moreš spreminjati velikosti, ampak lahko pa npr. spremeniš argumente "in-memory" v lowercase ali kaj takega.

Ko smo ravno pri tem. Na Windows in UNIX OS-ih imaš lahko na koncu še:

int main(int argc, char *argv[], char *envp[])

pri čemer envp predstavlja spremenljivke okolja kot nize SPREMENLJIVKA=vrednost.

Na OS X je pa celo:
int main(int argc, char *argv[], char *envp[], char *apple[])

Ko se main() začne izvajati je poskrbljeno, da so te zadeve na skladu, ni pa treba da vse uporabiš, zato dela npr. tudi int main(), int main(int argc) ali pa celo int main(int mesni, char *burek[]) - imena nimajo veze.

Je pa dobro, če je return type vedno int, ker so drugače lahko problemi. Zakaj void main() ni ANSI C?