Forum » Znanost in tehnologija » Protokol
Protokol
Temo vidijo: vsi
WarpedGone ::
Vso znanje verjetno res ne, ga bo pa dovolj, da bodo luknje dost majhne in redke da bi se komurkoli ljubilo jih iskati in flikat.
V končnem vesolju je končna tudi informacija in posledično znanje. Slej ko prej prideš na vrh tiste znane S krivulje, ko za čezdalje manjši napredek potrebuješ vse več energije. Enostavno se nobenmu ne bo več ljubilo dost pomatrat (= bo predrago) da bi kako konstanto določili za dodatno decimalko bolj natančno.
Res pa je, da smo trenutno šele resno štartali v ta S, nismo še niti blizu polovice, napredek še vedno pospešuje.
V končnem vesolju je končna tudi informacija in posledično znanje. Slej ko prej prideš na vrh tiste znane S krivulje, ko za čezdalje manjši napredek potrebuješ vse več energije. Enostavno se nobenmu ne bo več ljubilo dost pomatrat (= bo predrago) da bi kako konstanto določili za dodatno decimalko bolj natančno.
Res pa je, da smo trenutno šele resno štartali v ta S, nismo še niti blizu polovice, napredek še vedno pospešuje.
Zbogom in hvala za vse ribe
gani-med ::
Naše vesolje je verjetno res končno, vendar to ne pomeni, da je znanje omejeno zgolj na "fizikalno končnost" našega vesolja.
Lahko si je zamisliti igro z neskončno možnimi izzidi )ali vsaj z veliko več, kot jih lahko iz delcev v vesolju skonstruiraš) in kompletno znanje o tej igri je tudi lahko neskončno.
Lahko si je zamisliti igro z neskončno možnimi izzidi )ali vsaj z veliko več, kot jih lahko iz delcev v vesolju skonstruiraš) in kompletno znanje o tej igri je tudi lahko neskončno.
CO2 is the elixir of life.
WarpedGone ::
Oprosti, iz končno mnogo kock lahko sestaviš samo končno mnogo različnih gradov.
Cifra je komot neobvladljiva = neopisljiva z razpoložljivimi biti ampak to ne spremeni dejstva, da obstaja "good enough" znanje, ko se napredek praktično ustavi. Itak da smo še daleč od tega, na roke niti ne bomo nikoli do tja prišli. Kakšne mašine majo pa šanso.
Cifra je komot neobvladljiva = neopisljiva z razpoložljivimi biti ampak to ne spremeni dejstva, da obstaja "good enough" znanje, ko se napredek praktično ustavi. Itak da smo še daleč od tega, na roke niti ne bomo nikoli do tja prišli. Kakšne mašine majo pa šanso.
Zbogom in hvala za vse ribe
gani-med ::
V končnem vesolju lahko sestaviš samo končno mnogo gradov, vendar pa to ne pomeni, da je vseh možnih gradov samo toliko, kolikor si jih sposoben sestaviti.
Potencial je sicer neskončen, le realizira se lahko le majhen (končni del) vseh možnosti. Treba je torej izbrati, ker vsega iz praktičnih razlogov ni mogoče realizirati, zaradi končnosti resursov vesolja in nenazadnje zaradi končnosti časa.
Potencial je sicer neskončen, le realizira se lahko le majhen (končni del) vseh možnosti. Treba je torej izbrati, ker vsega iz praktičnih razlogov ni mogoče realizirati, zaradi končnosti resursov vesolja in nenazadnje zaradi končnosti časa.
CO2 is the elixir of life.
Valentin ::
Kaj se češ učit, če ti je pa vse znanje prezentno, samo da pomisliš nanj? Se ni kej učit.
Lahko bi vse sile in raziskovanja usmerili v to, kako preživeti smrt vesolja. Oziroma kako skreirati novo in se preseliti tja...
Ali ni to zadosti dober cilj za SAI in uploade ? Mogoče je pa prav to smisel našega obstoja. Da ustvarimo vesolje po naših zamislih, boljše in obstojnejše...
gani-med ::
Znanje je globlji koncept od informacije.
Informacijo lahko naprimer nekomu dokaj enostavno preneseš, znanja pa ne.
Znanje vključuje izkušnjo preoblikovanja in percipiranja in uporabo znanja, ne zgolj skladiščenja informacij.
Informacijo lahko naprimer nekomu dokaj enostavno preneseš, znanja pa ne.
Znanje vključuje izkušnjo preoblikovanja in percipiranja in uporabo znanja, ne zgolj skladiščenja informacij.
CO2 is the elixir of life.
WarpedGone ::
Kaj pa je izkušnja preoblikovanja in percipiranja drugega kot informacija?
Tudi to se da čisto dobro zapakirat v bite. Če bi imel ustrezen vmesnik, bi si jih lahko direkt vlil v glavo in imel novo izkušnjo.
Ker tega še ne znamo, mormo pač izkušnje nabirat the old way.
Tudi to se da čisto dobro zapakirat v bite. Če bi imel ustrezen vmesnik, bi si jih lahko direkt vlil v glavo in imel novo izkušnjo.
Ker tega še ne znamo, mormo pač izkušnje nabirat the old way.
Zbogom in hvala za vse ribe
gani-med ::
Informacija je količina, znanje pa vključuje tudi obdelovanje in različne interpretacije informacij, tudi generiranje novih informacij.
CO2 is the elixir of life.
Thomas ::
Lahko bi vse sile in raziskovanja usmerili v to, kako preživeti smrt vesolja. Oziroma kako skreirati novo in se preseliti tja...
Ali ni to zadosti dober cilj za SAI in uploade ? Mogoče je pa prav to smisel našega obstoja. Da ustvarimo vesolje po naših zamislih, boljše in obstojnejše...
Ja ... mogoče se splača razmišljat v to smer, ja. Potem pa zato ponucat kar znatno količine razpoložljivega computinga. To _je_ mogoče, ni pa nujno. Preprosto še ne vemo.
Vendar tudi takemu raziskovanju je sentienca zgolj v napotje. Lahko samo gleda, kako neka nesentientna enota melje tiste bite informacije, morda dizajnira in izvaja kakšne eksperimente. Da bi pa to delal "jaz", je pa čist isto, kot da švasam železne konzole. Neoptimalnost.
Lahko bi si naštimal lepo ložo v gledališču "SAI ustvarja" in se veselil, kadarkoli bi kaj našla. Za vsako podaljšanje Vesolja za subjektivno leto - pa padeš za pol leta v ekstazo. Why not?
In za vsako novo privarjeno konzolo (or whatever) - pa tudi lahko.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Saladin ::
Treba je torej izbrati, ker vsega iz praktičnih razlogov ni mogoče realizirati, zaradi končnosti resursov vesolja in nenazadnje zaradi končnosti časa.
IMHO se da v dobri simulaciji narediti mnogo z samo subjektivnostjo časa.
Morda se da v eno realno leto spravit za 1000 let imaginarnega, subjektivnega ali pospešenega simuliranega časa.
Dodaj temu še iluzijo neskončnosti v simulaciji in imaš eno simulacijo brez bilokakšnih "zaznavnih" omejitev in brez potrebe ze lobotomiranjem zavesti. Z končnimi resursi lahkot ako pričaraš neskončnost.
Če pa se to da - potem tudi argument o "potratnosti popolne svobode" izgubi svojo pomembnost.
In Thomas še vedno ne razume - določena mera paina je nujna ta normalno delovanje čutil oz. kar zavesti. Za normalno, neokrenjeno delovanje zavesti pa je potrebna tudi svobodna volja. Slednja pa zahteva "možnost" doživljanja/izvajanja ekstremnega paina. Zgolj možnost.
Pa tudi če nekdo izbere to možnost - ta (trajno) ne škodi nobeni drugi sentienci.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
Thomas ::
IMHO se da v dobri simulaciji narediti mnogo z samo subjektivnostjo časa.Nič kaj dosti. Čas naviješ na maksimum, drugače nima smisla. Torej da je čimveč subjektivnega časa v eni sekundi. Milijarda let, če se da.
Morda se da v eno realno leto spravit za 1000 let imaginarnega, subjektivnega ali pospešenega simuliranega časa.Definitivno, da se da. Samo nikoli več ne stopiš s plina. Oziroma odmakneš uteži z njega. Zakaj bi?
Dodaj temu še iluzijo neskončnosti v simulaciji in imaš eno simulacijo brez bilokakšnih "zaznavnih" omejitev in brez potrebe ze lobotomiranjem zavesti. Z končnimi resursi lahkot ako pričaraš neskončnost.Eh ne vem. Kaj če ti taka iluzija? Neskončnosti ni. Oziroma se jo skuša dobiti na pošten način. Realokacija dela resourceov za lov na nesmrtnost.
Če pa se to da - potem tudi argument o "potratnosti popolne svobode" izgubi svojo pomembnost.Svoboda v ontološkem pomenu ni potratna, ampak nemogoča. Vedno se odločaš na podlagi nekih vzrokov, tu ni nobene ontološke svobode sploh možne.
In Thomas še vedno ne razume - določena mera paina je nujna ta normalno delovanje čutil oz. kar zavesti. Za normalno, neokrenjeno delovanje zavesti pa je potrebna tudi svobodna volja. Slednja pa zahteva "možnost" doživljanja/izvajanja ekstremnega paina. Zgolj možnost.Tega jaz ne vidim. Zakaj le?
Pa tudi če nekdo izbere to možnost - ta (trajno) ne škodi nobeni drugi sentienci.Ne moreš si izbrati nemogočega.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Saladin ::
Eh ne vem. Kaj če ti taka iluzija? Neskončnosti ni.
Again - svobodna volja (če hočem doživet neskončnost - potem mi daj vsaj iluzijo neskončnosti).
Recimo iluzija neskončno dolge travnate planote, z neskončnim številom golih deklet...
Če je to izvedljivo - zakaj mi (spet) tega ne privoščiš?
Saj ti ni treba dejansko ustvarit neskončno dolge planote - ampak zgolj toliko iluzije, da pričara tisto v vidnem polju - nič več.
Zakaj se stalno sprašuješ "zakaj pa potrebuješ to" - v simulaciji hočem priložnost za vse mogoče. To je moj pleasure.
Ne moreš si izbrati nemogočega.
Ogromno tega je mogoče - le sentienca mora biti pripravljena za določene "neoptimalnosti" (čas za samoreflekcijo, čas izbor, čas...).
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
Thomas ::
Hja .. znotraj svojega scenarija imaš definitivno lahko "neskončno" poljano, z lepim dekletom na vsak hektar. Če niso sentientne, jim lahko delaš, kar ti pade na pamet.
Ni pa mogoče, da bi recimo pokurili 80% resourceov tega Vesolja zato, da bi jih bilo neko abotno veliko število. Recimo 3!!!!!!!!!!!!!!!!!.
Neskončno, še manj.
Ni pa mogoče, da bi recimo pokurili 80% resourceov tega Vesolja zato, da bi jih bilo neko abotno veliko število. Recimo 3!!!!!!!!!!!!!!!!!.
Neskončno, še manj.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Saladin ::
Ni pa mogoče, da bi recimo pokurili 80% resourceov tega Vesolja zato, da bi jih bilo neko abotno veliko število
Abotno veliko število pomeni zgolj en velik migajoč flek v daljini.
Spet je tvoja naravna omejitev tvoje zaznavno (vidno) polje.
Torej iščemo maksimalno, kaj še lahko izkusiš - nič več!
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
Luka Percic ::
Spet je tvoja naravna omejitev tvoje zaznavno (vidno) polje.
Da je eno zaznavno/vidno polje optimalna rešitev jaz dvomim.
Zakaj bi pa ti privoščil "neskončnost" in le eno zaznavno polje?
ZAakaj ne neskončno njih?
Viri so omejeni.
Saladin ::
Zakaj bi pa ti privoščil "neskončnost" in le eno zaznavno polje?
Zakaj ne neskončno njih?
Viri so omejeni.
Sam si si odgovoril.
Klasično zaznavno polje je "naravna" in ne neka vsiljena umetna omejitev.
Taka, "human" omejitev mene ne moti. Povsem happy, a poneumljena transhuman varianta pa me.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
Thomas ::
Zelo prav je, da vsak pove kaj hoče. Preko logike in fizike ne bomo mogli iti, ampak le namečite vse svoje ideje, če ne ne bo nič.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Saladin ::
Dajmo prvo rešit problem resursov:
Simulacija se začne na nekem defaultu, kjer imajo vse sentience (vse instance) vedno enako resursov na voljo (bolje rečeno - vedno imajo enak delež dosegljivih resursov na voljo - simulacija se bo namreč širila tudi takrat, ko bo Upload že končan - do konca vesolja če bo lahko).
Vsaka sentienca si sama izbere, kako bo njena instanca potekala. Bo bil human ali ne, kje in kdaj bo kdo bil, se bo zavedal simulacije ali ne, hoče red ali randomness, hoče loope ali ne, hoče trpljenje ali ne,... in za kako dolgo.
Vsaka izmed teh instanc porabi drugačno število resursov (zaradi različnih tipov in obsežnosti instanc). SAI mora vsaki zagotovit čimbolj pristno simulacijo glede na želje posamezne sentience in glede na dosegljive resurse, ki tej sentienci pripadajo.
Če si bo sentienca želela spanja na lepi plaži, bo to tudi sigurno dobila "v polni meri". Če bi pri tem vedela za pravo naravo simulacije, bi si lahko iz viška resursov to doživetje tudi izboljšala (npr. z povečanjem polja čutnega spoznavanja ali z dodajanjem kompleksnosti svoji instanci).
Če si bo sentienca zaželela kaj ekstravagantnega, kot so kaka "neskončna polja polna aktivnosti", ji bo simulacija tudi to poskusila pričarati (seveda z iluzijo - ampak če je ta dovolj dobra, da ne vidiš razlike, si dosegel svoj cilj).
Šele, če bi bile želje posamezne sentience tako zahtevne, da tudi "polna iluzija" ne bi bila mogoča, je potrebno sentienci nekako omejit to spoznanje (izhodišče za to mero dojemanja so klasične človeške sposobnosti dojemanja, pod katere nočemov normalnih okoliščinah nočemo iti).
Če hoče zavedanje o situaciji, pač vidi da zahteva preveč in lahko spremeni parametre svoje instance. Če pa noče tega vedet, če noče doživet omejitev, potem pa ji lahko simulacija "zamegli" spoznanje o tej meji izvedljivega.
Šele takrat ji lahko spremeni zavest in ji dopove, da je (za objektivnega opazovalca jasno definirana in relativno kratka linija) pravzaprav neskončno dolga (tako kot si je želela).
Šele takrat ima simulacija pravico začasno (in na temelju konsenzualne izbire z strani sentience same, ko je postavljala parametre) "poneumit" sentienco, da je pravzaprav zadovoljna z manj, kot pa si je v resnici želela.
Tole je najenostavnejša varianta, z procentualno enako porazdeljenimi resursi na vse sentience. Alternativna, kompleksnejša varijanta bi bila "deljenje" viška resursov posamezne instance z vsemi drugimi.
Ostane zgolj vprašanje "razmnoževanja".
Edina razlika med realno sentienco in simuliranimi objekti znotraj njene instance bi bila v količini podatkov in načinu procesiranja le teh (sentienca ima polno zavedanje, ima shranjen ves spomin in je umsko polno funckionalna - simulirani objekti pa so to zgolj toliko, koliko je to pač potrebno).
Hočemo tudi možnost ustvarjanja "realnega" potomstva (imenujmo jo sentienca B).
Realno pomeni novo, polnovredno sentienco. Kar ni noben problem.
Sentienca A z svoji instanci se lahko odloči za to, ampak samo ob vedenju da je absolutno nujno in neizogibno, da bo ta dodatna sentienca B odvzemala del resursov, namenjenih sentienci A.
Najenostavneje rečeno - ustvari se nova instanca za sentienco B, ki zavzema polovico resursov, prvotno namenjenih sentienci A (zavoljo enostavnosti smo jo dali v posebno instanco, ker nočemo, da bi si dve sentienci v isti instanci lahko škodovali).
Vsaka nova sentienca tako prevzame polovičen delež resursov, namenjenih sentienci, ki jo je ustvarila. Ko se to dovoljkrat ponovi, sentienca nabaše na en minimalni odstotek resursov in takrat se mora odločit ali za egzistenco na enem minimalnem nivoju (recimo zgolj v loopu) ali za samoterminacijo, da s tem osvobodi resurse za druge sentience (tukaj je treba poudarit, da določena sentienca ne more ustvarit potomstva brez nedvoumnega, jasnega vnaprejšnjega vedenja in strinjanja o vseh detajlih posledic takega dejanja - kar je manj pleasurja in svobode zase).
Spet - to je enostavna varijanta, kjer ne dopuščamo sobivanje dveh realnih sentienc v eni instanci (za eliminacijo možnosti nanašanja nezaželjenega paina na drugo sentienco).
Ampak mislim, da bi se strinjal celo z tako enostavno varijanto.
Zdi se mi sprejemljiv kompromis.
Simulacija se začne na nekem defaultu, kjer imajo vse sentience (vse instance) vedno enako resursov na voljo (bolje rečeno - vedno imajo enak delež dosegljivih resursov na voljo - simulacija se bo namreč širila tudi takrat, ko bo Upload že končan - do konca vesolja če bo lahko).
Vsaka sentienca si sama izbere, kako bo njena instanca potekala. Bo bil human ali ne, kje in kdaj bo kdo bil, se bo zavedal simulacije ali ne, hoče red ali randomness, hoče loope ali ne, hoče trpljenje ali ne,... in za kako dolgo.
Vsaka izmed teh instanc porabi drugačno število resursov (zaradi različnih tipov in obsežnosti instanc). SAI mora vsaki zagotovit čimbolj pristno simulacijo glede na želje posamezne sentience in glede na dosegljive resurse, ki tej sentienci pripadajo.
Če si bo sentienca želela spanja na lepi plaži, bo to tudi sigurno dobila "v polni meri". Če bi pri tem vedela za pravo naravo simulacije, bi si lahko iz viška resursov to doživetje tudi izboljšala (npr. z povečanjem polja čutnega spoznavanja ali z dodajanjem kompleksnosti svoji instanci).
Če si bo sentienca zaželela kaj ekstravagantnega, kot so kaka "neskončna polja polna aktivnosti", ji bo simulacija tudi to poskusila pričarati (seveda z iluzijo - ampak če je ta dovolj dobra, da ne vidiš razlike, si dosegel svoj cilj).
Šele, če bi bile želje posamezne sentience tako zahtevne, da tudi "polna iluzija" ne bi bila mogoča, je potrebno sentienci nekako omejit to spoznanje (izhodišče za to mero dojemanja so klasične človeške sposobnosti dojemanja, pod katere nočemov normalnih okoliščinah nočemo iti).
Če hoče zavedanje o situaciji, pač vidi da zahteva preveč in lahko spremeni parametre svoje instance. Če pa noče tega vedet, če noče doživet omejitev, potem pa ji lahko simulacija "zamegli" spoznanje o tej meji izvedljivega.
Šele takrat ji lahko spremeni zavest in ji dopove, da je (za objektivnega opazovalca jasno definirana in relativno kratka linija) pravzaprav neskončno dolga (tako kot si je želela).
Šele takrat ima simulacija pravico začasno (in na temelju konsenzualne izbire z strani sentience same, ko je postavljala parametre) "poneumit" sentienco, da je pravzaprav zadovoljna z manj, kot pa si je v resnici želela.
Tole je najenostavnejša varianta, z procentualno enako porazdeljenimi resursi na vse sentience. Alternativna, kompleksnejša varijanta bi bila "deljenje" viška resursov posamezne instance z vsemi drugimi.
Ostane zgolj vprašanje "razmnoževanja".
Edina razlika med realno sentienco in simuliranimi objekti znotraj njene instance bi bila v količini podatkov in načinu procesiranja le teh (sentienca ima polno zavedanje, ima shranjen ves spomin in je umsko polno funckionalna - simulirani objekti pa so to zgolj toliko, koliko je to pač potrebno).
Hočemo tudi možnost ustvarjanja "realnega" potomstva (imenujmo jo sentienca B).
Realno pomeni novo, polnovredno sentienco. Kar ni noben problem.
Sentienca A z svoji instanci se lahko odloči za to, ampak samo ob vedenju da je absolutno nujno in neizogibno, da bo ta dodatna sentienca B odvzemala del resursov, namenjenih sentienci A.
Najenostavneje rečeno - ustvari se nova instanca za sentienco B, ki zavzema polovico resursov, prvotno namenjenih sentienci A (zavoljo enostavnosti smo jo dali v posebno instanco, ker nočemo, da bi si dve sentienci v isti instanci lahko škodovali).
Vsaka nova sentienca tako prevzame polovičen delež resursov, namenjenih sentienci, ki jo je ustvarila. Ko se to dovoljkrat ponovi, sentienca nabaše na en minimalni odstotek resursov in takrat se mora odločit ali za egzistenco na enem minimalnem nivoju (recimo zgolj v loopu) ali za samoterminacijo, da s tem osvobodi resurse za druge sentience (tukaj je treba poudarit, da določena sentienca ne more ustvarit potomstva brez nedvoumnega, jasnega vnaprejšnjega vedenja in strinjanja o vseh detajlih posledic takega dejanja - kar je manj pleasurja in svobode zase).
Spet - to je enostavna varijanta, kjer ne dopuščamo sobivanje dveh realnih sentienc v eni instanci (za eliminacijo možnosti nanašanja nezaželjenega paina na drugo sentienco).
Ampak mislim, da bi se strinjal celo z tako enostavno varijanto.
Zdi se mi sprejemljiv kompromis.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
poweroff ::
Protokol mora biti public. A ne open source, da bi vsak nekej (do)pacal.
Kdo bo pa lastnik in kdo maintainer kode?
sudo poweroff
Thomas ::
S Saladinom se ne morem strinjati v tem, da se dovoli pain. Zakaj ne?
Ker ta moment je na Zemlji vsaj ene 1000 zbeganih duš, ki imajo sebe za velike grešnike, tako da bi za svoje grehe z veseljem sprejeli večni pekel, kjer bi se pekli na ognju milijarde let, pri živem telesu.
V naši biološki realnosti se skoraj ne moreš prav dolgo cvreti, kmalu umreš. V nebiološki, pa je taka groza povsem izvedljiva in zato se s painom ni igrat! Lahko si neustrašen v tem svetu, kjer kmalu zavesa pade, tako ali tako.
Nevarnost ektremne bolečine krat milijon, trajajoče milijarde let, pa je tako nevarna in grozljiva stvar, da bolečine biti sploh ne sme. Že osnovna struktura jo mora onemogočiti.
Kdo je lastnik Ustave? Nobeden. Kdo je maintainer Ustave? Državni zbor, volilci na referendumu, Ustavno sodišče ...
Mehanizem maintaininga v Protokolu mora biti tako restriktiven, da so možni samo error corrections in nič drugega. Po nekem zapletenem in kar najbolj varnem postopku.
Ker ta moment je na Zemlji vsaj ene 1000 zbeganih duš, ki imajo sebe za velike grešnike, tako da bi za svoje grehe z veseljem sprejeli večni pekel, kjer bi se pekli na ognju milijarde let, pri živem telesu.
V naši biološki realnosti se skoraj ne moreš prav dolgo cvreti, kmalu umreš. V nebiološki, pa je taka groza povsem izvedljiva in zato se s painom ni igrat! Lahko si neustrašen v tem svetu, kjer kmalu zavesa pade, tako ali tako.
Nevarnost ektremne bolečine krat milijon, trajajoče milijarde let, pa je tako nevarna in grozljiva stvar, da bolečine biti sploh ne sme. Že osnovna struktura jo mora onemogočiti.
Kdo bo pa lastnik in kdo maintainer kode?
Kdo je lastnik Ustave? Nobeden. Kdo je maintainer Ustave? Državni zbor, volilci na referendumu, Ustavno sodišče ...
Mehanizem maintaininga v Protokolu mora biti tako restriktiven, da so možni samo error corrections in nič drugega. Po nekem zapletenem in kar najbolj varnem postopku.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
poweroff ::
Kdo bo pa lastnik in kdo maintainer kode?
Kdo je lastnik Ustave? Nobeden. Kdo je maintainer Ustave? Državni zbor, volilci na referendumu, Ustavno sodišče ...
Mehanizem maintaininga v Protokolu mora biti tako restriktiven, da so možni samo error corrections in nič drugega. Po nekem zapletenem in kar najbolj varnem postopku.
Se pravi gre za nekakšen socializem - lastniki so vsi, odgovoren nobeden, postopki spremembe pa tako zapleteni, da jih "delavski razred" nikakor ne more dojeti, pač pa jih lahko izvaja le posvečena "duhovščina" oz. partijski voditelji?
sudo poweroff
Thomas ::
Lahko delaš tako primerjavo, ja. Kolikor je po eni strani abotna, analogije definitivno so in primerjave lahko vlečeš.
Jaz mislim, da Sveta Inkvizicija levičarskih intelektualcev bo precej enotno nastopila proti Transhumanizmu, kakor hitro bo zapopadla realnost grožnje ultratech utopije.
Kar pa še ne bo prav kmalu.
Jaz mislim, da Sveta Inkvizicija levičarskih intelektualcev bo precej enotno nastopila proti Transhumanizmu, kakor hitro bo zapopadla realnost grožnje ultratech utopije.
Kar pa še ne bo prav kmalu.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
poweroff ::
Hjah, abotna ali ne, dejstvo je, da gre za vzpostavitev sistema, ki naj bi "mislil" namesto "bedne raje". Zadeva hudo smrdi po totalitarizmu in vseh njegovih inačicah. Imamo rajo, vodje in tehnologijo vladanja.
Zelo zanimivo.
Zelo zanimivo.
sudo poweroff
Saladin ::
Ker ta moment je na Zemlji vsaj ene 1000 zbeganih duš, ki imajo sebe za velike grešnike, tako da bi za svoje grehe z veseljem sprejeli večni pekel, kjer bi se pekli na ognju milijarde let, pri živem telesu.
Simulacija ne dopušča "večnega" trpljenja.
Recimo tako - več trpljenja, ko si neka sentienca izbere, krajše je trajanje take simulacije. Lahko tudi vsilimo varianto, ko se more sentienca po takšni simulaciji "pekla" odločit za kako bolj radostno varianto.
Dopuščanje svobode ne pomeni "indiferenco" - vkomot lahko poskušamo psoamezno sentienco poučiti o pozitivnejših stvareh od nepotrebnega trpljenja.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
Thomas ::
Jaz ne verjamem, da je sentienco mogoče česarkoli učiti. Sentienca pač je, njeno mentalno in drugačno okolje pa tudi.
Samo moralno vprašanje je, kam, v kakšno okolje, boš sentienco vrgel. Ali "sama pade", po zdajšnjem režimu.
State of the art dobro okolje za vsako instanco sentience je IMHO imperativ.
Ne vidim, kako bi lahko imel narobe glede tega.
Samo moralno vprašanje je, kam, v kakšno okolje, boš sentienco vrgel. Ali "sama pade", po zdajšnjem režimu.
State of the art dobro okolje za vsako instanco sentience je IMHO imperativ.
Ne vidim, kako bi lahko imel narobe glede tega.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Saladin ::
State of the art dobro okolje za vsako instanco sentience je IMHO imperativ.
Ne vidim, kako bi lahko imel narobe glede tega.
Imperativno je čimprej doseči stopnjo pleasurja in varnosti, ki jo zagovarjaš.
Če pa imamo potem še dovolj časa in resursov na voljo, pa si še svobodo povečamo na varni maksimum.
In tudi sam ne vidim, kako bi lahko imel narobe okoli tega.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
Saladin ::
Jaz ne verjamem, da je sentienco mogoče česarkoli učiti. Sentienca pač je, njeno mentalno in drugačno okolje pa tudi.
Potemtakem tudi trdiš, da bo določena sentienca nujno izbirala eno te isto stvar - ne glede na možnosti, ki so ji na voljo.
Enkrat fanatik - vedno fanatik, rcemimo.
S tem pa se nikakor ne morem strinjati.
Sentienca _se_ spreminja. _Mora_ se spreminjati.
In prav to ji moramo omogočiti.
Osebnostni razvoj z čimveč racionalnosti, čimveč svobode in čimveč pleasurja in čimdaljšim trajanjem.
A si lahko zamisliš rezultat?
Sentience, ki milijone let nabirajo izkušnje, sprobavajo vse mogoče, kjer se jim jasno zdefinirajo njihove želje, ideje in prioritete,...
Ko se vsak individuum "izpili" do konca.
Tebe to verjetno plaši.
Nepotrebno.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
Valentin ::
A si lahko zamisliš rezultat?
Sentience, ki milijone let nabirajo izkušnje, sprobavajo vse mogoče, kjer se jim jasno zdefinirajo njihove želje, ideje in prioritete,...
Ko se vsak individuum "izpili" do konca.
Neracionalno, verjetno tudi težko izvedljivo.
Te milijonletne izkušnje vsake sentience bi namreč zavzele preveč resursov - spominskih kapacitet kot tudi procesorske moči rezervirane za brskanje po vseh teh podatkih, ko bi se hotela česa spomniti...
Saladin ::
Iracionalno bi bilo nepovratno zavreči poln potencial, ki ga je sentienca možna doseči.
Ampak možen je kompromis.
Najbližji Protokol bo sigurno drastično omejene narave (samo delček našega sončnega sistema, samo delček možne svobode in pleasurja).
Recimo, da bo sprva možnih le par pleasure loopov - brez kakšne relevantne svobode. To bo neizogibno.
Takrat bo pomembno (če ne celo najpomembnejše) ohranit oz. nekje shranit memeplekse celotnih človeških možganov. Human zavest mora biti popolnoma uploadana in shranjena, tudi če ne moremo (še) ustvarit simulacije oz. instanc, kje bi se ta lahko popolnoma razživela).
Ljudje smo tako rezskrbni v svojih loopih (brez polnega zavedanja in brez polne svobode, ampak happy in varni), medtem ko se sama simulacija širi skozi vesolje, konvertira resurse in tako omogoča širjenje simulacije (sentience se na tej stopnji nehajo razmnoževati)
Postopoma lahko tako povečuješ kompleksnost same simulacije. Sentiencam je na voljo več resursov (verjetno tudi bolj optimiranih) in jim namesto loopov lahko ponudiš kako bolj obširno varianto pleasurjev, z nekaj več svobode in samozavedanja (sentience se tudi tukaj ne razmnožujejo - ampak počasi začnemo imnplementirati možnost dojemanja paina).
Ščasoma tako desež dovolj optimirano simulacijo, z dovoljšnjem številom resursov, da lahko "vklopiš" polno samozavedanje vseh sentienc z polnim spominom na dosedanje izkušnje in z polno svobodo nad odločitvami o svoji instanci simulacije. Tudi na tej stopnji (še) ne dopuščamo razmnoževanja sentienc - ampak omogočanje maksimalne svobode/pleasurja že obstoječim.
Možnost doživljanja paina je tukaj polno implementirana.
Ko pa vse obširnejša simulacija (ki sedaj obsega že znaten del samega Vesolja) omogoča toliko resursov, da celo polno svobodne entitete znotraj nje ne morejo resno izkoristit/izkusit ta višek resursov, pa se vklopi možnost razmnoževanja sentienc in morda celo kakšne kompleksejše variante, kjer lahko več sentienc sobiva v isti instanci.
Ko pa na koncu simulacija zaobjame celotno vesolje, ko so svi možni resursi izkoriščeni, pa se sentiencam znotraj nje ponudi možnost zmanjševanja svojega pleasurje in celo smrti, da se tako prostovoljno sprostijo resursi za nove sentence bodisi da se sprostijo resursi za ostale sentience (in da se omogoči zadnja stopnja svobode).
Ampak možen je kompromis.
Najbližji Protokol bo sigurno drastično omejene narave (samo delček našega sončnega sistema, samo delček možne svobode in pleasurja).
Recimo, da bo sprva možnih le par pleasure loopov - brez kakšne relevantne svobode. To bo neizogibno.
Takrat bo pomembno (če ne celo najpomembnejše) ohranit oz. nekje shranit memeplekse celotnih človeških možganov. Human zavest mora biti popolnoma uploadana in shranjena, tudi če ne moremo (še) ustvarit simulacije oz. instanc, kje bi se ta lahko popolnoma razživela).
Ljudje smo tako rezskrbni v svojih loopih (brez polnega zavedanja in brez polne svobode, ampak happy in varni), medtem ko se sama simulacija širi skozi vesolje, konvertira resurse in tako omogoča širjenje simulacije (sentience se na tej stopnji nehajo razmnoževati)
Postopoma lahko tako povečuješ kompleksnost same simulacije. Sentiencam je na voljo več resursov (verjetno tudi bolj optimiranih) in jim namesto loopov lahko ponudiš kako bolj obširno varianto pleasurjev, z nekaj več svobode in samozavedanja (sentience se tudi tukaj ne razmnožujejo - ampak počasi začnemo imnplementirati možnost dojemanja paina).
Ščasoma tako desež dovolj optimirano simulacijo, z dovoljšnjem številom resursov, da lahko "vklopiš" polno samozavedanje vseh sentienc z polnim spominom na dosedanje izkušnje in z polno svobodo nad odločitvami o svoji instanci simulacije. Tudi na tej stopnji (še) ne dopuščamo razmnoževanja sentienc - ampak omogočanje maksimalne svobode/pleasurja že obstoječim.
Možnost doživljanja paina je tukaj polno implementirana.
Ko pa vse obširnejša simulacija (ki sedaj obsega že znaten del samega Vesolja) omogoča toliko resursov, da celo polno svobodne entitete znotraj nje ne morejo resno izkoristit/izkusit ta višek resursov, pa se vklopi možnost razmnoževanja sentienc in morda celo kakšne kompleksejše variante, kjer lahko več sentienc sobiva v isti instanci.
Ko pa na koncu simulacija zaobjame celotno vesolje, ko so svi možni resursi izkoriščeni, pa se sentiencam znotraj nje ponudi možnost zmanjševanja svojega pleasurje in celo smrti, da se tako prostovoljno sprostijo resursi za nove sentence bodisi da se sprostijo resursi za ostale sentience (in da se omogoči zadnja stopnja svobode).
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
Pegaz ::
Kaj se bo zgodilo s protokolom ko v vesolju sreča druga živa bitja? Jih bo posrkal vase in simuliral nadalnje življenje? Jih bo uničil, če se ne bodo pokorili?
Kolikšna bo meja inteligence, da jih sprejme v sebe? Če te meje ne bo (torej everybody is welcome), se nam bodo tudi živali z Zemlje pridružile v protokolu?
Kolikšna bo meja inteligence, da jih sprejme v sebe? Če te meje ne bo (torej everybody is welcome), se nam bodo tudi živali z Zemlje pridružile v protokolu?
Thomas ::
Kaj se bo zgodilo s protokolom ko v vesolju sreča druga živa bitja? Jih bo posrkal vase in simuliral nadalnje življenje? Jih bo uničil, če se ne bodo pokorili?
To je po moje sila relevantno vprašanje. Protokol mora biti tak, da bo podoben, po osnovnih principih vsaj, vsakemu drugemu.
To še dodatno precej zoži našo izbiro, če nočemo tvegati vojne. Ko se svetovi trčijo, se lahko začnejo dogajati čudne reči. Vojna za prevlado memeplexa nad okoliškimi viri. Protokol je pa memeplex.
Ampak če že zdaj uganemo, kakšne protokole bi utegnili srečati in sami naredimo nekaj dovolj podobnega - vojne ne bo, ker smo že vnaprej zmagali.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Thomas ::
Če bo nadčloveška inteligenca v 10letih, kdaj bo potem inteligenca kakšne žuželke?
Tudi fer vprašanje. Če bo izpolnjen, kar mislim da najverjetneje bo, meni najbolj ljub scenarij t.i. Goedlove mašine, ali kakšnega njenega dialekta - potem bomo startali enkrat v naslednjih letih in superinteligenco dosegli potem v naslednjih letih, ali celo prej.
Self optimizator, če bo ta deloval, bo inteligenco žuželke kar obšel. Verjetno tudi inteligenco človeka,
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Thomas ::
Za rezervo imamo pa še vedno upload človeške inteligence. Tudi ta je čisto verjetna možnost. Skeniranje na (sub)celičnem nivoju je blizu.
V tem primeru spet nimamo "faze žuželke". Tako kot nimamo "faze žuželke" ali "faze laboda" pri letečih, jih bomo obšli tudi mislečih strojih.
S katero žuželko bi primerjal inteligenco Googla?
V tem primeru spet nimamo "faze žuželke". Tako kot nimamo "faze žuželke" ali "faze laboda" pri letečih, jih bomo obšli tudi mislečih strojih.
S katero žuželko bi primerjal inteligenco Googla?
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
EssEncE ::
Google je trivialna stvar kot kalkulator... išče kombinacije znakov, ki si jih vnesel. Za razliko od googla, pa inteligence žuželk ni ne zato, ker so računalniki prepočasni za izvajanje, ampak ker so naši algoritmi preslabi.
Ste se kdaj vprašali, kako to da se na kakšni železniški postaji ljudje praktično nikoli ne zaletijo, čeprav prihajajo v določene osrednje prostore iz povsem različnih strani v ogromnem številu, pa se vedno ognejo drug drugemu, brez da bi bili posebaj pozorni in skoraj brez da bi spreminjali način in smer hoje? Zgleda samoumevno, ko pa se poskuša implementirati na računalnik, se pa zlahka ugotovi, da pač zaenkrat ne gre. Pa ta primer je samo ilustracija.
Ste se kdaj vprašali, kako to da se na kakšni železniški postaji ljudje praktično nikoli ne zaletijo, čeprav prihajajo v določene osrednje prostore iz povsem različnih strani v ogromnem številu, pa se vedno ognejo drug drugemu, brez da bi bili posebaj pozorni in skoraj brez da bi spreminjali način in smer hoje? Zgleda samoumevno, ko pa se poskuša implementirati na računalnik, se pa zlahka ugotovi, da pač zaenkrat ne gre. Pa ta primer je samo ilustracija.
Thomas ::
Google je trivialna stvar kot kalkulator... išče kombinacije znakov, ki si jih vnesel.
Sej to je point, da je "trivialno". Da je takorekoč "zreducirano na trivialno", kar je bilo pred 20 leti "nedosegljiva ekspertiza strokovnjakov za posamezna področja".
Cel point je, da gre za simple algoritme.
Ste se kdaj vprašali, kako to da se na kakšni železniški postaji ljudje praktično nikoli ne zaletijo,
To ni res. Kako se obnaša jata, je znano in simulirano. Tudi s preprostimi osnovnimi principi. Vendar ni toliko komercialno zanimivo, kakor "iskanje po stringih".
http://www.school-for-champions.com/beh...
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
EssEncE ::
Mja analogija tistemu bi bila, da na majhnem prostoru, usmeriš več jat drugo proti drugi, pa se posamezni ptiči ne zaletavajo.
Hja komercialno zanimivo področje, ki se navezuje na to je, da bodo avti sami vozili v prometu. Tega pač še ni, ker gre za malce širšo problematiko. Takrat so praviloma hude težave, ko ne gre več za neke ozke dobro definirane probleme.
Hja komercialno zanimivo področje, ki se navezuje na to je, da bodo avti sami vozili v prometu. Tega pač še ni, ker gre za malce širšo problematiko. Takrat so praviloma hude težave, ko ne gre več za neke ozke dobro definirane probleme.
Thomas ::
Prav vsak problem je v začetku "slabo definiran", "ni tako ozek", "nemogoče ga je mehanično rešiti", ...
Domine pa padajo. Problem se slejkoprej dobro definira, njegovo reševanje mehanizira - in postane "to je res simple".
Po neki doseženi kritični stopnji, pa postane tudi zadajanje in formaliziranje problemov avtomatično. Skupaj z reševanjem. Potem imamo pa tisto, čemur Yudkowsky reče "unikatna eksplozija inteligence". Tukaj ima salamensko prav. Zgodi se nekaj, kar nima nobene primere v zgodovini. Inteligenca začne (hitro) optimizirati sebe. V kratkem času - ne spoznaš sveta več.
Domine pa padajo. Problem se slejkoprej dobro definira, njegovo reševanje mehanizira - in postane "to je res simple".
Po neki doseženi kritični stopnji, pa postane tudi zadajanje in formaliziranje problemov avtomatično. Skupaj z reševanjem. Potem imamo pa tisto, čemur Yudkowsky reče "unikatna eksplozija inteligence". Tukaj ima salamensko prav. Zgodi se nekaj, kar nima nobene primere v zgodovini. Inteligenca začne (hitro) optimizirati sebe. V kratkem času - ne spoznaš sveta več.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Saladin ::
Thomas - zanime me tvoje mišljenje o mojem predlogu konstantnega širjenja svobode, ko je dostopna vse večja količina raspoložljivih resursov.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
Thomas ::
Jaz mislim tako, da količina resourceov bo rasla največ s t3. Torej s kubom časa. Vendar samo v celoti in pravzaprav le na površini zasedenega prostora. V notranjosti pa bo količina resourceov padala. Vsaka eksponentna potrošnja, bi zadevo še (drastično) poslabšala.
Nimamo neskončno proste entalpije, ampak le omejeno količino.
Vseeno, "polje svobode", kakor jaz tebe razumem, ni tako omejeno, kot po moji definiciji. Če te prav razumem. Po moje imava problem okoli definicije svobode.
A bi hotel še enkrat ekslicitno povedati, kaj si pod svobodno voljo predstavljaš?
Nimamo neskončno proste entalpije, ampak le omejeno količino.
Vseeno, "polje svobode", kakor jaz tebe razumem, ni tako omejeno, kot po moji definiciji. Če te prav razumem. Po moje imava problem okoli definicije svobode.
A bi hotel še enkrat ekslicitno povedati, kaj si pod svobodno voljo predstavljaš?
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Saladin ::
Minimalna stopnja svobode (svobodne volje) zajema eno dovolj veliko
-sposobnost dojemanja (samozavedanja, racionalnosti, inteligence, svojih misli),
-sposobnost izvajanja (te racionalne inteligence, torej izvajanja svojih želja, hotenj, impulzov...)
in
-sposobnost doživljanja (posledic teh dejanj, doživljanje rezultatov na temelju svojih misli, svojih želja in svojih dejanj).
Poudarek je na "svojih".
Svojih misli, svojih želja, svojih dejanj in svojih doživljanj posledic vsega omenjenega.
To je minimalna svoboda.
Dandanes smo malo naprej. Omejuje nas tako naše biološko telo, fizikalni resursi, kot tudi socialno/politično/moralni sistem, v katerem živimo.
Svobodni smo, da mislimo in delamo svobodno znotraj vsega nam dosegljivega - ampak najverjetneje bomo trpeli posledice zaradi tega (ker smo najverjetneje z svojo svobodo ogrožali svobodo drugih).
Maksimalna (dopustna) svoboda pa pomeni, da ima posamezna sentienca popolno kontrolo nad resursi, ki so ji na voljo (da z njimi modificira sebe ali svoje okolje na način, kot si ga zaželi)
DOKLER
to ne vpliva na enako pravico drugih sentienc do njhovega, enakega deleža resursov.
Skratka - vsaki sentienci pripada enak delež dosegljivih resursov v vesolju. Njihov delež resursov ne ogroža druge sentience in lahko delajo z njim absolutno vse, kar si zaželijo (to je seveda možno zgolj v simulaciji).
Absolutno maksimalna svoboda pa bi bil sistem brez vsake varovalke, kjer bi lahko vsakdo delal z vsem dosegljivim in vsako sentienco, kar bi ji zapasalo.
Brez brainwashinga in varovalk bi (pod pogojem, da se ne pobijejo vse med sabo) to ščasoma verjetno pomenilo popolno prevlado ene par ali zgolj ene skupine ali entitete nad celim vesoljem.
Pač, najmočnejši (najpametnejši, najnasilnejši,..) bi na koncu zmagal.
Ciljam na maksimalno dopustno svobodo. Maksimalna svoboda in kontrola nad sabo in svojimi, vedno bolj obširnimi in dinamičnimi resursi. Seveda z primernimi varovalkami, da sam sebe (slučajno ali namerno) ne vržeš v nepovratno in nevzdržno situacijo in da ne moreš ogroziti drugih sentienc (da jim lahko zgolj pomagaš z zmanjševanjem/optimiranjem svojega pleasurja zavoljo naslednikov in pleasurja drugih).
-sposobnost dojemanja (samozavedanja, racionalnosti, inteligence, svojih misli),
-sposobnost izvajanja (te racionalne inteligence, torej izvajanja svojih želja, hotenj, impulzov...)
in
-sposobnost doživljanja (posledic teh dejanj, doživljanje rezultatov na temelju svojih misli, svojih želja in svojih dejanj).
Poudarek je na "svojih".
Svojih misli, svojih želja, svojih dejanj in svojih doživljanj posledic vsega omenjenega.
To je minimalna svoboda.
Dandanes smo malo naprej. Omejuje nas tako naše biološko telo, fizikalni resursi, kot tudi socialno/politično/moralni sistem, v katerem živimo.
Svobodni smo, da mislimo in delamo svobodno znotraj vsega nam dosegljivega - ampak najverjetneje bomo trpeli posledice zaradi tega (ker smo najverjetneje z svojo svobodo ogrožali svobodo drugih).
Maksimalna (dopustna) svoboda pa pomeni, da ima posamezna sentienca popolno kontrolo nad resursi, ki so ji na voljo (da z njimi modificira sebe ali svoje okolje na način, kot si ga zaželi)
DOKLER
to ne vpliva na enako pravico drugih sentienc do njhovega, enakega deleža resursov.
Skratka - vsaki sentienci pripada enak delež dosegljivih resursov v vesolju. Njihov delež resursov ne ogroža druge sentience in lahko delajo z njim absolutno vse, kar si zaželijo (to je seveda možno zgolj v simulaciji).
Absolutno maksimalna svoboda pa bi bil sistem brez vsake varovalke, kjer bi lahko vsakdo delal z vsem dosegljivim in vsako sentienco, kar bi ji zapasalo.
Brez brainwashinga in varovalk bi (pod pogojem, da se ne pobijejo vse med sabo) to ščasoma verjetno pomenilo popolno prevlado ene par ali zgolj ene skupine ali entitete nad celim vesoljem.
Pač, najmočnejši (najpametnejši, najnasilnejši,..) bi na koncu zmagal.
Ciljam na maksimalno dopustno svobodo. Maksimalna svoboda in kontrola nad sabo in svojimi, vedno bolj obširnimi in dinamičnimi resursi. Seveda z primernimi varovalkami, da sam sebe (slučajno ali namerno) ne vržeš v nepovratno in nevzdržno situacijo in da ne moreš ogroziti drugih sentienc (da jim lahko zgolj pomagaš z zmanjševanjem/optimiranjem svojega pleasurja zavoljo naslednikov in pleasurja drugih).
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Saladin ()
EssEncE ::
Domine pa padajo. Problem se slejkoprej dobro definira, njegovo reševanje mehanizira - in postane "to je res simple".
Za nerešene probleme težko napoveduješ, kdaj bodo rešljivi, ker ne poznaš dovolj njihove narave.
Thomas ::
Saj "spoznati njihovo naravo" je tudi nek problem.
Ampak rad bi videl vsaj osnutek definicije "mehansko nerešljivih problemov". Kaj naj bi to bilo? Včasih smo imeli lepe definicije. Kot naprimer "računalnik ne bo nikoli igral šaha" in "računalnik ne bo nikoli premagal svetovnega prvaka v šahu" ...
Žal so šli ti osnutki definicij rakom žvižgat, pa bi rad slišal kaj zdaj "nikoli ne bo mogoče".
Ampak rad bi videl vsaj osnutek definicije "mehansko nerešljivih problemov". Kaj naj bi to bilo? Včasih smo imeli lepe definicije. Kot naprimer "računalnik ne bo nikoli igral šaha" in "računalnik ne bo nikoli premagal svetovnega prvaka v šahu" ...
Žal so šli ti osnutki definicij rakom žvižgat, pa bi rad slišal kaj zdaj "nikoli ne bo mogoče".
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Saladin ::
Jaz mislim tako, da količina resourceov bo rasla največ s t3. Torej s kubom časa. Vendar samo v celoti in pravzaprav le na površini zasedenega prostora. V notranjosti pa bo količina resourceov padala. Vsaka eksponentna potrošnja, bi zadevo še (drastično) poslabšala.
Če bo v notranjosti začelo zmanjkovati resursov, bo to pomenilo slabo optimizacijo simulacije. Hočemo 100% reciklažo oz. da se celo širjenje vesolja/pa še kake druge finte izkoristijo za držanje nivoja resursov (vsaj) na istem nivoju - če ne že širjenje.
Ponavljam - imaš finitno število sentienc z vse večjo količino resursov. Z vse več resursi (in ne pozabi - vse bolj optimirano simulacijo z vse boljšim procesiranjem le teh) povečuješ tako kvalitet kot količino resursov za vse sentience.
Z večanjem resursov pa "večaš" tako sentienco (z večanjem samozavedanja, spominov in možnosti izbora) kot tudi simulacijo samo (z vse večjim naborom možnih scenarijev).
To je cilj. Če je možen - super.
Če pa ni - smo pa naredili najboljše možno s tem, da smo si pustili relevantna vrata odprta.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
Thomas ::
No, tko da bo jasno. Zate pripravljam malo daljši odgovor, Saladin.
Nočem te kar na hitro odpraviti, dobiš moje mnenje na tvoje mnenje.
Nočem te kar na hitro odpraviti, dobiš moje mnenje na tvoje mnenje.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
EssEncE ::
Ja, saj ne govorimo o ravno nerešljivem. Zlahka minevajo stoletja, tisošletja. To je vseeno majhen čas proti milijardam let biološke evolucije, ane?
ABX ::
Mene pa zanima kaj je človek brez motivacij.
Enkrat ko bomo vse vedli in razumeli, kje bomo dobili nove motivacije za jit naprej?
Enkrat ko bomo vse vedli in razumeli, kje bomo dobili nove motivacije za jit naprej?
Vaša inštalacija je uspešno spodletela!
Saladin ::
Enkrat ko bomo vse vedli in razumeli, kje bomo dobili nove motivacije za jit naprej?
Thomasova rešitev:
Poneumi, zbriši ali resetiraj spoznanje, da si doesegel svoje omejitve in da nimaš več motivacije. Nonstop.
Moja rešitev:
Sprva enako kot zgornja, vendar postajaš ščasoma vse manj poneumljen, omejen ali resetiran in vse bolj sentienten/inteligenten z vse večjo stopnjo svobode in možnosti.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"