Slovenska nogometna zgodba

Vem, veliko je že topicov na forumu, posvečenih nogometu. A vendar so nekako preveč specifični, preveč omejeni na konkretno tekmo, osebo, ipd...

Kakor koli, tolo sem napisal ne nekem drugem forumu, pa pošiljam še sem. Če je tema odvečna jo brišite in potrdite, da je moja eksistenca odvečna temu planetu

Torej, zelo v redu, Slovenija se uvrsti na svetovno prvenstvo. Oh in sploh za našo majhno državo, uvrstitev sproži neštete reklamne kampanje, evforijo med prebivalstvom in pričakovanje še višjih uspehov. Povsem človeško. Neumno, ampak človeško.

Slovenija igra proti Španiji. Dobra igra obeh moštev. Sodnik se nesramno in slaboumno odloči, da bo večjo možnost za zmago podaril Španiji. Slab sodnik. Vesel sodnik. Tekma se konča z rezultatom 3 proti 1, v korist Španije. Slab rezultat. Žalosten rezultat.

Evforično prebivalstvo Slovenije zapusti mesta pred TV sprejemniki in jezno skače, vpije, kleje ali se kakor koli drugače slabo obnaša. Razumemo prebivalstvo. Pomiljujemo prebivalstvo. A vendar, prebivalstvo je samosvojega mnenja: »naši bi zmagali, če bi sodnik pošteno sodil«. Zakaj je prebivalstvo takšnega mnenja? Mar ni res, da Španija igra toliko dobro, kolikor je pač potrebno za zmago? Se ni o tem govorilo? Kaj se prebivalstvo Slovenije res ne zaveda, da se naši nogometaši ne morejo primerjati z ekipo nogometašov kot so Raul, Morientes, Tristan, itd? Ali res ni samoumevno, da bi ekipa Španije neustavljivo pritisnila na slovensko ekipo, če bi prišlo do izonačenja? Slabo poučeno prebivalstvo. Neumno, nevedno prebivalstvo.

Kratek čas po tem dogodku se spreta Zahovič in Katanec. Igralec in selektor. Igralec, ki je dosegel 32 reprezentančnih golov. Selektor, ki je ekipo Slovenije pripeljal na SP. Zakaj se spreta? Ker je selektor izključil dotičnega igralca iz igre. Ker ni nič naredil. Baje. Ne bi razglabljal o tem, kdo ima prav in kdo ne, ker nima prav nihče od njuju. Čustveno neuravnovešen selektor. Selektor, ki potrebuje samopotrditev. Živčno neobvladljiv igralec. Preveč vase zagledan igralec. Katanec se zjoče pred kamero. Pokaže svoja čustva širni javnosti. Se prikupi ljudem. Odobravana poteza. Zahovič pove svoje mnenje. Prepovedana poteza. Sumljivo razmerje. Katanec pošlje Zahoviča domov. Med mondialom. Pred odločilno tekmo. Zaradi lastne avtoritete. Kaj res ni mogel počakati tistih nekaj dni, oziroma kar do konca SP, da bi lahko Slovenija odigrala nogomet v popolni postavi in ne v omejeni? Zahovič ni nek rezervni igralec, ki ni pomemben za ekipo, temveč je dober reprezentant, ki zna odločiti izid tekme. Ima tudi slabe dni. Žalostno, da se sta se Zavrl in Katanec odločila, da gre Zahovič domov. Kajti tu naj bi šlo za interese ekipe in ne osebne interese. Žalostno vodstvo. Slabo vodstvo. Prisotnost Zahoviča po sporu bi motila celotno ekipo Slovenije? Če je temu tako potem je ekipa Slovenije: Slaba ekipa. Šibka ekipa.

Druga tekma, JAR proti Sloveniji. Pohabljena slovenska ekipa. Nesposobna slovenska ekipa. Slaba igra Slovenije. Podpovprečna. Nenormalno slaba. Nimam več komentarjev.

Katanec in Zahovič se gresta skregati ravno na SP. Spor se vleče že dve leti. In ravno zdaj se skregata. Kako zelo slabi so nekateri. Total mind limitation, bi se lahko reklo.

Smešne pri vsem tem pa so reklame. Ravno včeraj sem bil v Koloseju in na reklamnih panojih vidim Sportinin oglas s sloganom "Oblečeni za uspeh". Na oglasu pa seveda, kdo drug kot Zahovič na enem in Katanec na drugem. Enako pri pivu Union, spet Zahovič. Podobno S!mobil, le da so oni poleg krivcev za situacijo vključili še nedolžne ovčke, če se smem tako izraziti.

Uff, kaj vse rodi dolgčas.

Govoril sem.

Slovenska nogometna zgodba

...z bednim koncem. Jaz sem zelo razočaran. Res.

Torej, zelo v redu, Slovenija se uvrsti na svetovno prvenstvo. Oh in sploh za našo majhno državo, uvrstitev sproži neštete reklamne kampanje, evforijo med prebivalstvom in pričakovanje še višjih uspehov. Povsem človeško. Neumno, ampak človeško.

Je v fuzbalski norišnici tud en konc neumnosti, ampak... si sam povedal. No, ne pišem tega zato.

Ta evforija ni bila prav nič neupravičena. Niti pričakovanja. Slovenska nogometna zgodba/pravljica je bila zaslužena realnost, nagrajena z zgodovinsko priložnostjo na SP. Lahko da se bo priložnost ponovila. Upam.

To, da smo naredili dovolj in smo lahko zadovoljni niti ni res. Slovenija bi lahko bila v nadaljevanju SP - noben čudež. Naši bi lahko to odigrali - z Zlatkom Zahovićem, brez njega ne.

Nič tragičnega sicer ni, da nismo v nadaljevanju. Tragičen je način s katerim smo si vzeli to možnost. Kot dekapitacija med slavnostnim britjem pred kronanjem.




Neizbežno vprašanje krivde

Kakšni so bili odnosi v reprezentanci niti ne vem. Vsekakor medijsko idilični niso bili. To mi je pač jasno (že dolgo). Pa je to res pomembno? Tim ni deloval? Nismo na SP?

To, kar je naredil Zlatko Zahović v času ko ga je ekipa najbolj potrebovala ni opravičljivo. Ko izda - pizda.

Ampak mu je bilo spregledano. Ampak še vedno mu ni bilo dovolj.

Kaj je pa sploh hotel?
Kot igralec zamenjati selektorja na začetku svetovnega prvenstva po prvi tekmi? Rešiti osebne probleme z njim? Vse kar je na ta način bilo moč doseči - je dosegel.



Jazz: tole ni odgovor na tvoj post, tvoj tekst sem vzel za izhodišče.