Virtualni spomin

1 mega več kot rabiš v najbol kritični situaciji :)

50-100 je definitivno premalo. V bistvu moras met vsaj tolko swap-a kot mas RAM-a, se bolje je met nekako 1.5*RAM.

Ce mas w2k, odpri Task Manager in poglej malo porabo pomnilnika -> Commit charge.

Jest imam pri 256Mb RAMa 256Mb SWAP file.
Deluje brez problemov.Se pa strinjam z t502

[t502]: Hm, sicer ne vem kaj si predstavljas pod "virtualni pomnilnik", ampak page file NI virtualni pomnilnik. Brez, da gremo tukaj prevec globoko je treba povedat, da moderni OS-i (w2k, linux) delajo z virtualnim pomnilnik. To je v bistvu kup virtualnih pomnilniskih naslovo, ki morajo met nekaj fizicnega odzadaj. V bistvu je vseeno, ce je to RAM ali pa disk. Seveda je RAM hitrejsi.
O, ko zdaj ves kaj je virtualni pomnilnik, gremo dalje. Kaj se zgodi, ko se neka zazene nek program? Ja program se mora naprej nalozit v pomnilnik, sele nato se lahko izvede. Da nebi program kar tako skopirali v pomnilnik, postane fizicna datoteka programa kao del swap fila. v bistvu, vse kaj je v pomnilniku - RAM-u mora imet nek fizicni backup - da lahko OS takrat so pocasi zmanjkuje RAM-a, del programa vrze v pagefile....
Zaradi taksnega delovanja winsov je zmotno prepricanje, da nabavis 2 GB pomnilnika in potem da swap file na 0. To ne spila dolgo. Vsaj v trenutnih verzijah.

Torej, stvari niso tako preproste kot zgledajo in tisto priporocilo 1.5 * RAM ni iz trte zvito. Treba je vedet kako stvari odzadaj delajo...

abx: mislis fragmentacije a ne? Defragmentacija je dobra zadeva.
pri swap filu to ni problem, ker nastavis min in max isto vrednost pa nimas pol vec fragmentacije. Prostor pa tudi danes ni vec taki problem...

[t502] : malo mesas zadeve. Virtualni pomnilnik v svetu OS-a ni to kar si reko. Virtualni pomnilnik je celotno naslovno podrocje dolocenega OS... Priporocam branje kaksne knjige o arhitekturi OS-ov.
Recimo Inside Windows 2000 ali Understanding the Linux kernel...

ok iz vaših razprav sem razbral, da je sedanja opcija torej 600mb za 384 MB rama nekakšna zlata sredina in je torej čist v redu. Sicer mi pa zdje vse dela v redu, tak, d ani problema.ž
Ram sem kupil na Gambit licitaciji, bil pa je 14k skupaj z njihovo dostavo

aja še to: če mam zdja v rčaunalniku en modul rama z 100 mhz, ostala dva pa z 133, s kakšno hitrostjo mi bo potem vse skupaj delalo. Al bi blo boljše, da tist modul (64MB) vzamem ven?

čak kaj je že fsb? množilnik npr. 7krat 100?

andrej: ja no :)

clanek je kar cool. se najboljsi je zadnji del.

kar pa se tice prave resnice o delovanju modernega OS-a in upravljanju s pomnilnikom in o page file-u in podrobnosti zakaj ne moremo brez njega pa:
Windows NT Paging Fundamentals

Inside Memory Management, Part 1
Inside Memory Management, Part 2

Odgovori v tejle temi so tut skleda polna smeha...

Na kratko: "virtualni spomin" je način delovanja celotnega računalnika, kjer je programom na razpolago več pomnilniških naslovov kot pa je v računalniku pomnilniških čipov. Zdej se ravno dogaja prehod iz 32 na 64 bitne sisteme in profit od tega pristopa ni več tako očiten, nekoč je bil pa znaten.

32 bitni sistemi so začeli svoje življenje, ko je bil standardna količina pomnilnika 1 MB, 4MB so bli že super luksus (in super draga reč). Res so takrat programi bili bistveno manjši ampak vseeno ne tolk, da nebi zlahka pokurili večino pomnilnika na čipu i.e. 2MB al pa še več. Odpreš par slik in je konec heca. Zato se je uveljavil trik ko je OS 'simuliral' pomnilnik - to je delal tako, da je prestavljal posamezne kose podatkov iz RAM čipa na disk in obratno. Tako je lahko program obdelal večje količine podatkov, kot pa so hkrati pasali v RAM čipe. Pravi profit je bil, da se programu ni bilo treba ubadat s količino razpoložljivega pomnilnika v nekem posameznem računalniku. On je lahko deloval, kot da ima na razpolago 4GB pomnilnika (zanemarimo detajle, ki so to količino nekaj 'malega' zmanjšal). OS pa se je hecal s situacijo, ko je program zahteval več pomnilnika, kot pa ga je blo na čipih. Takrat je pač OS del vsebine pomnilnika zapisal na disk v datoteko PAGEFILE.SYS. Tako sproščen pomnilnik je bil na voljo programu za delo. Ko je kak program zahteval branje naslova, ki je bil prepisan na disk, pa je OS najprej iz nek naslov trenutno v RAM čipu vrgu najprej na disk in iz diska prebral podatek na iskanem naslovu.

Velikost datoteke PAGEFILE.SYS je lahko fiksna ali pa jo OS povečuje po potrebi. Ob tem se lahko dogaja fragmentacija in je zadeva še nekaj počasnejša kot pa če se kr vnaprej naredi naredi ogromna datoteka (tipično se to zgodi, ko je disk še prazen in ni problem narest tako veliko datoteko brez hude fragmentacije).

Če maš zelo malo RAM čipov, oz. bistveno manj kot pa majo programi zahtev po pomnilniških naslovih, bo OS moral precej premetavat zadeve iz RAM čipov na disk in obratno. To je počasno, ker direkt blokira delovanje programov. Če pa je RAM čipov dovolj, pa ni nobenega profita več, če si jih kupiš še nekaj zraven. Ostajajo neizrabljeni, OSu pa itak ni treba premetavat pomnilnika na/iz disk in ni blokiranja.

Tako v grobem, v detajlih so stvari lahko rahlo drugačne ampak v principu je to to.

Kaj pa priporočate za netbook (2G)? Koliko velik page file?

Pol maš pa fragment page file. Kar pa upočasni delovanje sistema.

Bistveno manj, ker rezerviraš en kos diska, če dela samodejno ga širi in krči po potrebi.

Drugače optimum je da narediš namensko particijo.

x2 na hitro.

k4vz0024 je 20. jan 2013 ob 13:11 izjavil:

Pri netbooku to ni možno.

to je tudi res. Čeprav pri teh netbookih ram sploh ni bottleneck; problem je švoh Atom procesor.

nightbird je 20. jan 2013 ob 13:34 izjavil:

hojnikb je 20. jan 2013 ob 13:08 izjavil:

optimal je nekje 1.5x velikosti pomnilnika. Čeprav je vedno bolje dodat še eno palčko rama not, bo efekt bolši, kot pa tweakanje page fajla..

kaj to za mene tudi velja? v glavnem, če je dovolj rama, se virtualni spomin sploh ne uporablja?

1.5x je nekje univerzalno za vse..
Če je dovolj rama, je raba virtualca minimalna (samo za kake nizkoprioritetne stvari)

Invictus je 20. jan 2013 ob 16:37 izjavil:

Za Windowse ni najbolje če je izklopljen. Pač nek nasvet na neki strani.

Virtualni pomnilnik se pa uporablja, ko zmanjka fizičnega. Ampak to ne pomeni da lahko na ta račun nabiješ količino virtualnega, ker le ta za svoje delovanje potrebuje tudi fizični pomnilnik, kjer so shranjene preslikovalne table. Preberite si kakega Kodeka preden začnete filozofirati.

tudi sicer se uporablja in ne le tedaj. Npr. photoshop zahteva enormne količine rama zalociranega v naprej in windowsi poskrbijo z virtualnim pomnilnikom ravno za "alokacijo" v virtualnem pomnilniku (v praksi Photoshop ne bo potreboval toliko rama, brez slednjega se pa ne bo pognal na določenih sistemih).

Evo, in smeh se nadaljuje... bajanje z 1,5x kratnikom in podobni štosi. Se pravi, če maš 32GB rama, mora bit navideznega pomnilnika kr 48GB?

Da fuk?

Še odgovor na iskrena vprašanja:

najbolj me bega tole, da do sedaj kar sem spremljal, je bila max zasedenost okrog 3,5 GB od 4ih. virtual load pa je bil nekje do 50%.

Tuki na sceno stopijo tisti detajli katere sm omenil da zadevo rahlo spremenijo včasih. OS je tolk 'pameten' da ve vnaprej, da bojo programi nucal nove kose frej spomina, zato iz pomnilnika zmeče več uporabljenih naslovov kot pa je v danem trenutku zahtevano.To zato, da ko program naslednjič zahteva nekaj malega novega pomnilnika, tega lahk takoj dobi, mu ni treba takoj čakat, da os premeče frnikule iz čipa na disk. Seveda je tukaj vmes bajanje, kolk bo program potrboval pomnilnika. Ko ga pokuri komplet, pride do premetavanja, če ga nuca samo nekaj, program deluje brez prekinitve, ker takoj dobi zahtvan dodaten pomnilnik, OS pa v ozadju s časovnim zamikom sprosti nek drug kos pomnilnika. Zato je v splošnem vedno na razpolago nekaj nezasedenga pomnilnika na čipu, poraba virtualnega pomnilnika pa raste.

in še vedno ne vem, če bi se tisti virtual load prenesel v ram, če bi bilo več rama

Deloma bi se, povsem pa ne.
Razlog je tudi v tem da je (Windows) OS tolk obupno pameten, da v pagefile premeče precej pomnilnika ki pripada sistemskim zadevam, ker pač MS ve, da te sistemske zadeve tečjo v ozadju in uporabnik ne občuti blokiranja, ko ti procesi čakajo da se podatki prenesejo na čip. Je pa zarad tega na razpolago tolk več frej RAMa in lahko uporabniški programi "dlje" časa delajo brez blokiranja (oz. pokurijo več rama brez blokiranja). Dodaten obup je še, da Windows uporablja tut strategijo 'časovne obremenitve naslova'. Naslovi, ki se dolgo časa niso uporabljal, se prenesejo v pagefile, kljub temu da ni nekih zahtev po novem prostem pomnilniku. To se najbol občuti, če pustiš računalnik prižgan, z odprtimi programi in greš stran za kako uro ali dlje. Ko prideš nazaj je ram praktično prazen, vsi programi pa v swapu (pagefile) in najrep mašina besno struži in na polno blokira, predno začne normalno delat. Možno, da so novejše verzije (7,8) že kej bol elegantne pri tem. Vista je glede tega obup.

torej je omejitev ram za to, da se še vedno uporablja virtualni spomin?

Če z virtualni spomin misliš na samo zasnovo je odgovor ja in ne. Tak pristop je eleganten, ker komplet upravlanje s pomnilnikom in prilagajanje različnih količinam njega prevzame OS in je stvar narejena enkrat in dela ornk. Če bi moral vsak program to delat zase, so garantirane težave in crkovanje. Dovolje je že, da en program ni čist OK spisan in gre cela mašina v hladilnik.

Če pa misliš na količino porabljenega swapa pa je odgovor ne, ker je pač OS pameten in vnaprej pripravlja prostor za programe, ki bojo nucal RAM. Ker pač OS ni dost pameten, se ne bo nikol odloču in reku - klinc, dost rama maš ne bomo nič prepisovali na disk ampak to vedno počne tut če maš 10x več rama, kot pa ga kadarkoli ponucaš.

bi recimo obstajala alternativa, da nabavim ram in prestavim ta virtualni spomin v ram preko ramdiska? pridobim kaj s tem?

Ne. Če maš res tolk RAMa, da ni za pričakovat da bi ti ga zmanjkal med nekim običajnim delom, pol se ti bol splača enostavno izklopit pagefile oz. ga nastavit na minimum. S tem preprečiš OSu da špila pametnjakoviča in zadeve vleče ven iz rama in jih rine na disk. Tvegaš pa, da se ti zgodi Out of memory situacija, ki bo povzročila v najbolšem primeru sestuje programa, v najslabšem pa sesutje računalnika, lahko tudi izgubo podatkov ali pokvarjene podatke na disku (ne vse, le tista datoteka, ki se je zapisovala, ko je zmanjkalo frej rama).

Danes se IMHO varna količina začne nekje pri 8GB na 64bitnem sistemu. Tle lahk začneš probavat, če lahk zvoziš brez swapanja. Pri kakih 16GB ali več je pa swapanje čisti absurd.

Za nekoga 0,za drugega 1, za tretjega 2 za petjega po potrebi.
Ker je plac na disku zastonj in ne dela problemov drugje, nastavi 2GB in pozabi na zadevo.