Galaxy Tab

• Jernej Virag :: 22. nov 2010

Tablični računalniki niso nobena novost, a vseeno jim zaradi velike cene, nerodnega uporabniškega vmesnika in slabega trajanja baterije ni uspelo doseči večjega preboja vse do trenutka, ko je Apple predstavil svoj iPad. Napravica, ki je s svojo relativno nizko ceno, prilagojenim operacijskim sistemom in desetimi urami trajanja baterije dosegla velik uspeh, je posledično utrla pot konkurenci.

Najobetavnejši konkurent je tako iz Samsungovih logov po mesecih prestavljanja in reklamiranja končno našel svojo pot v trgovine pod imenom Galaxy Tab in mi si nismo mogli pomagati, da ne bi preizkusili, koliko marketinških obljub je resničnih. Poleg tega nismo mogli mimo primerjav z jabolčnim konkurentom, saj napravi merita na isto ciljno skupino uporabnikov ter sta v trgovinah podobno cenjeni.

Silicij, germanij, plastika in steklo

Iz neugledne bele škatle smo pobrali napravo velikosti majhnega zvezka in slabega prsta debeline. Prijetno zaobljena naprava lepo sede v roko, je pa Tab morda za malenkost prevelik za udobno držanje v eni roki.
Na prednji strani so poleg zaslona le še štirje osvetljeni, na dotik občutljivi, gumbi in skrita kamerica, zadaj je na beli podlagi oko kamere ter LED bliskavica, ob straneh pa najdemo reže za SIM kartico, microSD kartico ter med zvočniki Samsungov lastniški USB priključek za polnjenje (ki je skoraj identičen, a za milimeter širši od tistega, ki ga uporabljajo Apple naprave).

V splošnem je naprava prijetna za oko in na dotik robustna in ne daje občutka cenenosti, prav tako pa je s svojimi 380g neprimerno lažja od iPada ter jo je lažje dlje časa držati v rokah. Le kako krpico za prstne odtise, ki se radi naberejo na zaslonu in zadnji strani, je dobro nositi s seboj.
V sami napravi tiktaka ARM Cortex A8 pri frekvenci 1 GHz, ki svoje delo odlaga v 512MB pomnilnika, operacijski sistem in ostali podatki se shranjujejo v 2GB notranjega bliskovnega pomnilnika ter na priloženo 16GB microSD kartico.

Ob pritisku na nekoliko nerodno postavljeno stikalo za vklop uporabnika pozdravi svetel in barvit 7" TFT LCD zaslon z ločljivostjo 1024x600 pikslov. Zaslon je ena najboljših lastnosti naprave, saj je zahvaljujoč LED osvetlitvi zelo svetel, tako da kljub bleščeči prevleki nismo imeli težav z uporabo tudi na sončni svetlobi, obenem pa prikazuje jasno in ostro sliko z živimi barvami in dobrimi vidnimi koti.

Tudi po občutljivosti se kapacitativni zaslon brez težav primerja z Applovim konkurentom, saj dotike prepoznava hitro, natančno in zanesljivo, prav tako nima težav s prepoznavanjem več dotikov hkrati.

Po strojni plati tako napravici ne manjka nič, saj je kakovostno sestavljena in opremljena z vsemi bombončki, ki smo jih vajeni s telefonov: 3G, WiFi, Bluetooth povezava, GPS sprejemnikom, kompasom ter merilnikom pospeška.

Robotek z okusom jogurta in čarovnik za dotike

Vedno znova pa se izkaže, da je pri takih napravah strojni del manj pomemben kot programska oprema. Galaxy Tab tako poganja Android 2.2 Froyo s Samsungovimi dodatki z imenom TouchWiz, ki so v mobilnem svetu že poznani s Samsung Galaxy S telefonov.

Ob prvem zagonu nas je čakalo precejšnje pozitivno presenečenje: naprava nas je namreč pozdravila v slovenščini. Izkaže se, da je Samsung prevedel Android v slovenščino, obenem pa je prednaložen Swype za lažje tipkanje s slovarjem v slovenščini. Prevod sicer ni obupen, je pa pomanjkljiv, saj se hitro začno med slovenskimi stavki pojavljati angleški in tako deluje polovičarsko.

Tab o sebi neprestano govori kot o telefonu in tudi vse nastavitve omenjajo "telefon", kar je v nas povzročilo zlo slutnjo o prilagojenosti operacijskega sistema telefonom.

Po podrobnem pregledu drobovja se izkaže, da operacijski sistem, razen aplikacij za e-pošto, kontakte in koledar, res nima nobenih dodatnih prilagoditev za delovanje na tablici, kar se pokaže v različnih nerodnostih v delovanju. Je pa zaradi mesnate strojne opreme večino časa (razen nekaj opaznih izjem) zelo odziven in ne zaostaja za Applovim tekmecem.

Brskanje, sporočanje in pisanje

Brez dvoma bo tablica pri večini uporabnikov največ procesorskih ciklov porabila pri poganjanju brskalnika in poštnega odjemalca. WebKit brskalnik nima težav z izrisovanjem večine strani in zahvaljujoč podpori več dotikov in dobrega približevanja na tekst je branje strani udobno.

Problem se edino pojavi pri predvajanju Flash vsebin. Brskalnik namreč podpira Flash 10.1, toda ob nalaganju strani s takimi vsebinami se pogosto vse skupaj upočasni čez mejo uporabnosti – premikanje po strani postane boleče počasno, stran se nalaga celo večnost, obenem pa začne počasi delovati celoten operacijski sistem tudi po preklopu aplikacije. Tako smo ugotovili da je precej udobneje Flash preprosto ugasniti, kar tudi blagodejno vpliva na baterijo. Poštni odjemalec je ena redkih aplikacij trenutno na tablici, ki je prilagojena delovanju na tablicah in se zaradi tega obnese zelo dobro. Edino kar mu manjka je združevanje pošte po pogovorih po zgledu GMaila.

Pri pisanju in tipkanju sta na voljo dve izbiri: originalna Android tipkovnica, ki je udobno velika, a ne pomaga pri pisanju s predlogi in Swype tipkovnica, ki pa lepo prepoznava geste slovenskih besed, a je nekoliko premajhna za udobno tipkanje besed, ki jih ne pozna. Prav tako je čudno da v ležečem načinu tipkovnica in vnosno okno kljub velikemu zaslonu prekrijeta celoten zaslon.

Poleg brskalnika in e-poštnega odjemalca naj bi za produktivnost skrbela tudi osnovna prednaložena pisarna, ki se nam je hvalila s podporo Office dokumentom. Na žalost je aplikacija dokumente, ki so bili le malenkost kompleksnejši od preprostega oblikovanega besedila, preprosto zavrnila in ni hotela niti povohati. Zatem smo še razočarano ugotovili, da Google Docs ne deluje v vgrajenem brskalniku, kar je glede na iPadove Office aplikacije pustilo slab priokus.

Gledanje in poslušanje

Poleg brskanja nas je pa tudi zanimalo, kako se napravica obnese pri predvajanju multimedijskih vsebin. Najprej smo v zlobnem upanju, da bi Taba preobremenili naložili 1080p H.264 video ter razočarano ugotovili, da je Tab video predvajal gladko in brez težav. Kasneje smo še poskusili še s standardno epizodo Big Bang Theory v SD zajeto v zapisu XviD, ki se je (sicer zelo redko) občasno zatikala. To je potrdilo našo hipotezo, da je H.264 video strojno pospešen in ne bo težav s predvajanjem takih vsebin. Le MKVjev vgrajeni predvajalnik ni hotel povohati in smo morali testne videe prepakirati v zapis mp4.

Del operacijskega sistema je tudi YouTube aplikacija, ki svoje delo opravlja zadovoljivo, le da večjega dela filmov ni hotela predvajati z opozorilom, da le-ti niso prilagojeni mobilnim napravam. Zanimivo je, da ponavadi smo lahko isti filmček potem odprli v brskalniku direktno na YouTube domači strani brez težav.

Glasbeni predvajalnik se je izkazal za dobrega, precej podobnega Applovemu. Enako solidno so se obnesli tudi zvočniki, ki so dovolj glasni, a vseeno ne tako kakovostni da bi lahko zamenjali uporabo slušalk. Obenem je prednaložena tudi multimedijska trgovina z glasbo in filmi, ki pa nam je veselo povedala, da si v Sloveniji ne zaslužimo glasbe in filmov in tako smo jo lahko samo žalostno gledali.

Programčki in ostala šara

Po preizkusu prednaloženih aplikacij smo takoj želeli razširiti uporabnost naprave in smo se razgledali za dodatnimi aplikacijami. Tu nas je pa čakalo prvo zares veliko razočaranje – na Android marketu aplikacij za tablico preprosto ni. Ostale aplikacije se sicer večinoma dobro povečajo za tablični zaslon, a občutek, da smo v bistvu uporabljali velik neroden telefon, ni zbledel.

Druga stvar je, da kakovostnih aplikacij v primerjavi z iOS platformo na Androidu hudo primanjkuje, pa še tistih nekaj kakovostnih primerkov, ki obstajajo, je prepredenih z oglasi. Do plačljivih aplikacij v Sloveniji na Marketu jasno ne morete, prav tako ni delovala Samsungova lastna trgovina za aplikacije. Na žalost ne moremo govoriti niti o igrah (čeprav je tablica opremljena z grafičnim čipom, ki podpira OpenGL ES 2.0), saj razen Angry Birds ni na voljo praktično nič kar bi preseglo čez štiri v vrsto, kaj šele se približalo kakovosti komercialnih iPad iger. Stanje z aplikacijami na Android platformi je dovolj slabo, da se nam je pokvaril začetni zelo dober vtis o napravi.

Telefonija, navigacija in čudnosti operacijskega sistema

Ker mora ustrezati Android standardom, je Tab sposoben klicati, pošiljati sporočila in z vgrajenim GPS lastniku povedati svojo lokacijo. O telefoniji ni veliko za razpredati, razen tega da je s tako napravo klicati nerodno in da so slušalke praktično obvezne. Ni nam uspelo stestirati sprednje 1.3 MP kamere, saj vložena SIM kartica ni podpirala video klicev, Skype za Android pa ne podpira video telefonije. GPS navigacija se je obnesla precej dobro, saj je bil sprejem satelitov hitrejši in boljši kot na zraven ležečih Galaxy S in iPhoneu 3G.

Prilagojenost telefonom se operacijskemu sistemu pozna pri ostalem čudnem obnašanju, še posebej ko se baterija sprazni pod 20% - nehata delati bliskavica in (solidna 3.0 MP, s samo SD video snemanjem) kamera, v brskalniku se (kljub izklopu v nastavitvah) svetlost zaslona neprestano nastavlja na najnižjo vrednost. V kombinaciji z drugo občasno napako - v ležečem položaju ni mogoče odpreti zgornje vrstice s hitrimi nastavitvami povezav, svetlosti zaslona in dostopom do opozoril – to naredi izkušnjo izjemno frustrirajočo ter napravo pri uporabi pod 20% baterije precej neuporabno. Nekajkrat se nam je tudi zgodilo da se je naprava brez opozorila ponovno zagnala sama od sebe, prav tako je bilo zanimivo, da je ob vključitvi delovanja kot WiFi dostopna točka začel operacijski sistem delovati opazno počasneje. Seznam hroščev in nekonsistentnosti se tu še ne konča, a druge stvari so predvsem malenkosti, ki ne kvarijo uporabnosti naprave, priskutijo pa predvsem uporabniško izkušnjo.

Baterija

Med preizkušanjem naprave je baterija predala bitko po dobrih petih urah če smo brskali, IRCali in pregledovali Facebook po brezžični povezavi, v kolikor so te aktivnosti potekale čez 3G ali smo igrali igre ter gledali filme pa je baterija umrla še prej. V kombinaciji s tem, da se pri manj kot petini preostale napolnjenosti baterije začnejo dogajati čudne stvari z operacijskim sistemom, je bil rezultat nekoliko razočarajoč, saj naprave nismo mogli v miru prenašati brez polnilnika. Obenem je bilo hudo moteče, da se naprava ni hotela polniti niti z računalnika niti z drugih USB polnilnikov razen s priloženega in še za to je rabila več kot tri ure za polno napolnjenost.

Kupiti ali ne kupiti – pod črto

Samsung Galaxy Tab sam po sebi ni slaba naprava. Tablica je prijetna na pogled, robustna in se lahko pohvali z barvitim in kakovostnim zaslonom. Operacijski sistem je hiter in odziven, gladko predvaja 720p H.264 video in se dobro obnese pri brskanju po spletu ter branju pošte, kljub temu da se pojavi kar nekaj nerodnosti zaradi prilagojenosti mobilnim telefonom. Upanje ostaja, da bosta Google in Samsung take napake odpravila s posodobitvami, a bolj tablicam prilagojene različice Androida z oznako različice 3.0 še ne bo hitro na spregled.

Hudo pa razočarajo dodatne aplikacije, saj se s konkurenčno iOS platformo nikakor ne morejo primerjati ne po kakovosti, ne po količini. Glede na to, da Google do sedaj ni pokazal pravega truda da bi olajšal razvijalcem delo (Samsung je moral izdati lasten dodaten paket orodij za razvoj) in glede na zgodovino Androida, nekako ne obstaja upanje, da bi se stanje v kratkem izboljšalo. Prav tako baterija v primerjavi s konkurenčnim iPadom ni primerljiva, saj Applova naprava deluje z baterije skoraj enkrat dlje in se hitreje napolni.

Daleč najhujši problem tablice pa je njena cena - v prosti prodaji jo cenijo pri nas na 750€, kar je skoraj 150€ več, kot trenutno cenijo Apple iPad 3G z enako količino prostora za shranjevanje. Ker je iPad zaradi boljše bere aplikacij in daljšega trajanja baterije kljub večji teži in velikosti neprimerno uporabnejša naprava, nakupa Galaxy Taba zaenkrat ne moremo priporočiti.