» »

Kršitve avtorskega prava na internetu

Stvar je preprosta. Piratiziranje = slabo. Se komu zdi, da je prav, če se software kar daje naokrog? Se vam? Meni se tudi zdi prav ampak ne za ves software, za tistega, kjer ima uporabnik dovoljenje, da ga lahko daje naokrog. Open Source software to v večini primerov omogoča. Izvolite ga dajati naokrog. Vam ni všeč? Jah, tough luck. Microsoft vam ne dovoli dajati okrog njihovega programja. Ste preveč bebavi, da tega ne morete spoštovati? Niste? Preveč revni ste? Ja, hudirja. Jaz se tudi ne vozim z BMW X5, ker sem pač preveč reven. Torej, česa točno ne razumete?BigWhale.

Tim. intelektualna lastnina obsega pravice, ki izhajajo iz tim. intelektualnih aktivnosti. Zaščita tim. intelektualne lastnine temelji na ideji, da je človekov um eno glavnih vodil tehnološkega, kulturnega in družbenega razvoja, zato je potrebno ustvarjalne dosežke zavarovati in avtorju omogočiti primerno nagrado. Pravo, ki ureja področje tim. intelektualne lastnine tako avtorju podeli začasen monopol nad komercialnim izkoriščanjem njegove ideje oz. dela. S tem naj bi se avtorje stimuliralo k nadalnjemu ustvarjanju.

Tim. intelektualno lastnino delimo na industrijsko lastnino, ki obsega patente, modele, blagovne in storitvene znamke ter geografske označbe porekla, ter avtorske pravice avtorjev na njihovih delih iz področja književnosti, znanosti in umetnosti. Vendar pa je izraz intelektualna lastnina po mnenju nekaterih, npr. ustanovitelja Free Software Foundation Richarda Stallmana, zavajajoč. Po njegovem mnenju so se avtorsko, patentno in pravo blagovnih znamk razvijali ločeno, pokrivajo ločena področja in imajo različne namene. Avtorsko pravo je po njegovem mnenju nastalo zaradi razvijanja pisateljstva in umetnosti, patentno pravo v osnovi promovira publikacijo novih idej v zameno za omejen monopol nad izkoriščanjem teh idej, pravo blagovnih znamk pa je nastalo zaradi zaščite portošnikov, da vedo kaj kupujejo in ne zaradi pospeševanja tržnih aktivnosti podjetij (Stallman, 2005).

Avtorska pravica

Slovenski Zakon o avtorski in sorodnih pravicah določa, da so avtorske pravice pravice avtorjev na njihovih delih s področja književnosti, znanosti in umetnosti (tim. avtorska pravica) ter pravice izvajalcev, proizvajalcev fonogramov, filmskih producentov, radijskih ali televizijskih (organizacij, založnikov in izdelovalcev podatkovnih baz (tim. sorodne pravice).

Zakon določa, da so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti. To so zlasti govorjena dela, pisana dela (mednje štejejo tudi računalniški programi), glasbena dela, gledališka, gledališko-glasbena in lutkovna dela, koreografska in pantomimska dela, fotografska dela, avdiovizualna dela (filmi), likovna dela (slike, kipi,...), arhitekturna dela, dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja, kartografska dela (zemljevidi,...) ter predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (različni načrti, skice, izvedenska mnenja, itd.). V Sloveniji pa zakonsko niso varovane ideje, načela in odkritja, uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja ter ljudske književne in umetniške stvaritve.

Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela. Avtorju ni potrebno kakorkoli označevati, da je delo avtorskopravno zaščiteno. Avtorska pravica se deli na moralne avtorske pravice, materialne avtorske pravice (tim. izključna premoženjska upravičenja) in druga upravičenja avtorja.

Dovoljena in nedovoljena uporaba avtorskega dela

Glede kršitev avtorsko pravne zakonodaje so najbolj relevantne materialne avtorske pravice. Le-te varujejo premoženjske interese avtorja v zvezi z uporabo njegovega dela. To je načeloma dopustno le ob dovoljenju avtorja. Za uporabo se šteje zlasti reproduciranje (torej shranjevanje in kopiranje avtorskega dela), pa tudi javno izvajanje, javno prikazovanje in dajanje na voljo javnosti. Za vse te dejavnosti je potrebno dovoljenje avtorja. To je še posebej pomembno v času P2P omrežij, kjer uporabniki z razdeljevanjem datotek le-te pravno gledano dajejo na voljo javnosti. V primeru, da gre za avtorskopravno zaščitena dela, takšno razdeljevanje seveda predstavlja kršitev.

Avtorska pravica ni absolutna in pod nekaterimi pogoji je mogoče avtorsko delo prosto uporabljati. Tako je mogoče avtorsko delo predelati (npr. v parodijo ali karikaturo), uporabiti za citiranje (seveda pa je pri tem potrebno navesti avtorja), uporabiti (predvajati) za izobraževalne namene, ipd. Pri računalniškem piratstvu se posamezniki pogosto izgovarjajo, da nelegalne kopije programov in multimedijskih vsebih uporabljajo le v izobraževalne namene in da nimajo pridobitnih namenov. Vendar pa zakonodaja precej natančno določa kaj so izobraževalni nameni (npr. neposredni pouk), poleg tega pa prosta uporaba ni povsem brez zakonskih omejitev, saj zakon tudi v teh primerih postavlja nekatere omejitve.

Reprooduciranje avtorskega dela je ob nekaterih pogojih in omejitvah mogoče tudi za privatne namene. Zakon določa, da je v primeru plačila nadomestila načeloma in ob nekaterih pogojih mogoče v največ treh primerkih. Gre predvsem za fotokopiranje (vendar samo dela knjige) ter izdelavo tim. varnostnih kopije, ki pa se seveda smejo uporabljati le za privatno rabo. Pri računalniških programih so postavljene še nekoliko bolj stroge omejitve. Zakon določa, da upravičeni uporabnik računalniškega programa lahko reproducira največ dva varnostna primerka programa. Prav tako velja, da je javno posojanje računalniških programov in baz podatkov izključna pravica njihovega avtorja. Z drugimi besedami - posojanje računalniških programov brez dovoljenja ni dovoljeno.

Za kršitev avtorske pravice na računalniškem programu se šteje tudi vsako distribuiranje primerka računalniškega programa, za katerega oseba ve ali bi lahko domnevala, da je nedovoljeni primerek, pa tudi posest za gospodarske namene.

Ne glede na vse, pa je avtorska pravica časovno omejena, saj je bila osnovna ideja avtorsko pravne zaščite v tem, da se avtorju podeli začasen monopol za komercialno izkoriščanje njegovega dela, po preteku tega monopola, pa v zameno za začasen monopol avtorska pravica ugasne in avtorsko delo ni več varovano, v nobenem pogledu. Slovenska zakonodaja določa, da avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti, pri delih z večimi avtorji ta pravica traja 70 let po smrti soavtorja, ki je umrl zadnji, za kolektivna in anonimna dela pa 70 let po njihovi objavi.

Je pa po drugi strani res, da je v svetu opaziti trende povečanja trajanja avtorsko pravne zaščite. Lessig navaja, da je v ZDA zakonodajna zaščita najprej (od leta 1790) trajala 14 let, z možnostjo podaljšanja za še 14 let (skupaj torej 28 let), vendar pa se večina avtorjev tega podaljšanja ni posluževala (Lessig, 2004: 134). Leta 1831 so to obdobje zaščite podaljšali na 28 let, s čimer se je celotna zaščita (skupaj z možnostjo podaljšanja) podaljšala na 42 let. Leta 1909 pa so podaljšali še obdobje podaljšanja zaščite in skupna zaščita je sedaj znašala 56 let. A od leta 1962 so v ZDA obdobje zaščite podaljšali kar enajstkrat. Leta 1976 so zaščito vseh del podaljšali za 19 let, leta 1998 pa z zakonom Copyright Term Extension Act of 1998 še za dodatnih 20 let (Lessig, 2004: 135). Seveda ni naključje, da je bil zakon Copyright Term Extension Act of 1998, znan tudi pod imenom Sonny Bono Copyright Term Extension Act oziroma Mickey Mouse Protection Act, vložen malo pred tem, ko naj bi nekatera dela, predvsem risanke in izmišljeni junaki nekaterih ameriških korporacij glede na staro zakonodajo izgubili avtorsko pravno zaščito in prešli v javno last (Wikipedija, 2005a). Hkrati se je v ZDA širil tudi obseg zaščitenih del. Leta 1790 je bilo avtorsko pravno mogoče zaščititi le zemljevide, grafične prikaze in knjige, ne pa tudi glasbe ali arhitekture. Poleg tega je zaščita obsegala le pravico avtorja do objave del (Lessig, 2004: 136). Danes je mogoče v ZDA zaščititi tudi glasbo, arhitekturne oblike in računalniške programe, avtor pa nima le pravice do objave, pač pa lahko nadzoruje tudi uporabo kopije posameznega dela ter celo izvedenih del (Lessig, 2004: 136)

Računalniško piratstvo

Za računalniško piratstvo se šteje vsaka oblika zlorabe avtorsko pravno zaščitenega dela. Oblike zlorabe sicer določa zakon, vendar pa BSA (Business Software Alliance), organizacija, ki združuje vodilne proizvajalce programske opreme in katere namen je nižanje stopnje piratstva in slovenska policija računalniško piratstvo delita v pet pojavnih kategorij. Tako ločijo ponarejanje (neavtorizirano reproduciranje računalniških programov, pogosto gre za nezakonite kopije, ki se na prvi pogled sploh ne ločijo od originala), nalaganje na disk (npr. nalaganje nezakonitih kopij programov na novo kupljene računalnike), dajanje v najem oz. posojo računalniških programov, mehko piratstvo (gre za nelegalno reproduciranje ene legalno kupljene kopije na več računalnikov npr. znotraj podjetja) ter internetno piratstvo, ki pa ga pri BSA definirajo kot “neavtorizirana naložitev računalniškega programa na spletno stran (Warez)(BSA, 2005), oziroma piratstvo elektronskih oglasnih desk (ang. Bulletin Board Piracy), ki ga slovenska policija na svoji spletni strani definira kot “neavtorizirano naložitev računalniškega programa na elektronsko oglasno desko in obratno (neavtorizirana preložitev računalniškega programa z nje).(Policija, 2005).

Verjetno je odveč poudarjati, da je omenjena delitev na spletnih straneh BSA in policije zastarela, saj večino omenjenih vrst piratstva v Sloveniji lahko srečamo le še redko. Prodajanje ponaredkov, nalaganje na disk in mehko piratstvo v podjetjih namreč zadnja leta tržna inšpekcija dokaj dosledno preganja, zato teh oblik piratstva pri nas skorajda ni več. Razvoj širokopasovnih povezav do interneta in P2P tenologij je seveda povzročil tudi premik od organiziranega piratstva (tim. organizirane ilegalne reprodukcije, ki je imela navadno tudi finančne motive) do neorganiziranega, ki poteka preko interneta in P2P omrežij. Internetno piratstvo se je v zadnjih letih precej razmahnilo, seveda pa ne v obliki nalaganja na spletne strani, pač pa v obliki nelegalne izmenjave datotek preko P2P omrežij.

Ločevanje med tim. “črnimi uporabniki”, ki neupravičeno reproducirana avtorska dela uporabljajo le zase in “pirati” ali “ponarejevalci”, ki avtorsko zaščitena dela reproducirajo in razširjajo množično (in imajo pri tem pogosto tudi premoženjsko korist) s pojavom P2P omrežij prav tako izgublja na pomenu. P2P omrežja namreč uporabnikom omogočajo razdeljevanje (ang. sharing) lastnih datotek. Čeprav uporabnik od tega morda nima neposredne materialne koristi, s takšnim ravnanjem vseeno povzroča materialno škodo. Poleg tega je materialna korist od takšnega početja lahko tudi posredna, saj je dostop do nekaterih P2P omrežij pogojen z ustreznim obsegom oz. količino datotek, ki jih uporabnik nudi ostalim, oziroma je s tem pogojena prioriteta dostopa do datotek, ki jih uporabnik želi prenesti k sebi.

Kazni za kršitve

Kršitve avtorskih pravic v Sloveniji ne pokriva le Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, pač pa tudi Kazenski zakonik. 158. člen sankcionira kršitev avtorske pravice. Gre predvsem za sankcioniranje kršitve pravice avtorja do objave, prikaza, izvedbe ali prenosa avtorskega dela, pa tudi do različnih neupravičenih posegov v tuje avtorsko delo. 159. člen sankcionira neupravičeno uporabo avtorskega dela, pri čemer je zagrožena kazen v primeru, da tržna cena neupravičeno uporabljenih del pomeni večjo premoženjsko vrednost, zapor do treh let, v primeru velike premoženjske vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom do petih let, če pa je bila pridobljena velika protipravna premoženjska korist, pa je zagrožena zaporna kazen od enega do osmih let.

Za povprečnega uporabnika P2P omrežij pa je gotovo najbolj relevanten 160. člen KZ, ki pravi: “kdor neupravičeno reproducira, da na voljo javnosti, razširja ali da v najem eno ali več izvedb, fonogramov, videogramov, RTV oddaj ali podatkovnih baz, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do treh let”. V primeru velike premoženjske vrednosti, pa je zagrožena zaporna kazen do petih let.

Kaj sta večja ter velika premoženjska vrednost oz. korist, pa je določeno v 126. členu KZ. Za večjo premoženjsko vrednost se šteje znesek, ki presega pet povprečnih neto plač na zaposleno osebo, za veliko pa znesek, ki presega petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo. Po podatkih Statističnega urada je npr. povprečna neto plača za mesec november 2005 znaša 176.573 SIT, torej je novembra 2005 večja premoženska vrednost znašala 882.865 SIT, velika premoženjska vrednost pa dobrih 88 mio. SIT.

Z drugimi besedami, uporabniki nelegalnih kopij računalniških programov in multimedijskih vsebih ter uporabniki P2P omrežij, ki ta avtorsko zaščitena dela dajejo na voljo javnosti in razširjajo preko interneta, se s svojimi dejanji izpostavljajo kazenskemu pregonu. Treba je namreč tudi poudariti, da 113. člen ZASP avtorju računalniškega programa daje izključno pravico do reprodukcije, priredbe ali kakšne drugačne predelave računalniškega programa ter distribuiranja izvirnika računalniškega programa ali njegovih primerkov v katerikoli obliki, vključno z njegovim dajanjem v najem.

V primeru, da skupna tržna cena nelegalnih programov in vsebin, ki jih uporabljajo, posedujejo ali razširjajo presega pet povprečnih neto plač, pa se izpostavljajo celo možnosti do triletne zaporne kazni. To dejstvo je pomembno tudi zato, ker je z vstopom v Evropsko unijo Slovenija uveljavila tim. evropski zaporni nalog, ki se lahko izda za storilce kaznivega dejanja, ki so pravnomočno obsojeni na najmanj 4 mesece zapora, oziroma pri sumu kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen najmanj enega leta zapora. Ker so nekateri računalniški programi precej dragi (npr. Autocad) in ker nekateri uporabniki na trdih diskih svojih računalnikov posedujejo tudi nekaj sto nezakonitih kopij filmov in nekaj tisoč ali morda celo nekaj deset tisoč nezakonitih kopij glasbenih del, se jim mimogrede lahko zgodi, da že spadajo v kategorijo oseb, za katere se lahko izda evropski zaporni nalog. Ob tem ni odveč poudariti, da je dostop do nekaterih P2P omrežij (tim. DC++ hub-ov) mogoč samo, če uporabniki dajo na uporabo dovolj veliko število datotek. Ta lahko obsega nekaj deset Gb, tim. VIP ali “premium” dostopi pa lahko zahtevajo tudi nekaj 100 Gb ponujenih datotek.

Da je tim. računalniško piratstvo v Evropski uniji obravnavano kot resen problem dokazuje tudi direktiva o hrambi prometnih podatkov, ki je bila v EU sprejeta decembra 2005. Leta 2002 sprejeta Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah 2002/58/EC je določala, da “države članice lahko uveljavijo zakonodajne ukrepe, s katerimi zagotovijo hranjenje prometnih podatkov za omejen čas” v primeru varovanja nacionalne varnosti, preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in preganjanja kriminala ali neavtorizirane uporabe komunikacijskih sistemov. Direktiva o obvezni hrambi prometnih podatkov pa skuša nabor kaznivih dejanj zaradi katerih bi se moralo shranjevati prometne podatke razširiti, poleg tega pa določa obdobje obvezne hrambe prometnih podatkov od 6 do 24 mesecev. Komite Evropskega parlamenta za civilne svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) je 24. novembra 2005 podprl idejo o razširitvi seznama tim. resnih kaznivih dejanj zaradi katerih bi se lahko hranilo prometne podatke. Mednje naj bi po enem izmed predlogov spadala vsa, za katera se lahko izda evropski zaporni nalog, končna različica direktive pa definicijo “resnih kaznivih dejanj” prepušča posameznim državam članicam. Slovensko ministrstvo za pravosodje je septembra 2005 izrazilo stališče, da časovni rok hrambe podatkov glede na potrebe pridobivanja teh podatkov v predkazenskem in kazenskem postopku ne sme biti krajši od 12 mesecev in sicer za vsa kazniva dejanja za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti kot določa 149a člen Zakona o kazenskem postopku (Privacyblog.net, 2005). Ta so tista, glede katerih je po obstoječi zakonodaji mogoče odrediti uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov (t.i. posebne operativne metode in sredstva), glede na stališče komiteja LIBE pa se bo ta definicija morda še razširila. Iz tega je razvidno, da Evropska unija računalniškega piratstva ne šteje za nepomemben prekršek, pač pa čedalje bolj za resno kaznivo dejanje.

Odzivi na računalniško piratstvo

V začetku 1990-tih računalniško piratstvo ni bilo obravnavano kot resen problem. Prve resnejše akcije segajo v leto 1992, ko je Software Publishers Association v ZDA pričela z izobraževalno kampanjo proti piratstvu (z videom “Don't Copy That Floppy”), kasneje pa je založniška industrija pričela tudi aktivneje lobirati za sprejem in uveljavljanje ostrejše zakonodaje proti piratstvu (Wikipedija, 2005b).

Eden izmed dejavnikov za razmah računalniškega piratstva je zagotovo razmah širokopasovnega dostopa do interneta, poleg njega pa tudi dostopnost do naprav za digitalno reproduciranje avtorsko zaščitenih del (nizka cena CD in DVD zapisovalnikov in trdih diskov), razvoj tehnologij za razdeljevanje datotek (tim. P2P - peer-to-peer tehnologije) ter neustreznost oz. neučinkovitost tehničnih zaščit, ki naj bi preprečile digitalno reproduciranje. Ne smemo pa pozabiti niti na nepripravljenost ali morda celo nesposobnost založnikov, da se prilagodijo novim tržnim razmeram in ponudijo možnost nakupovanja glasbe in filmov preko interneta in po privlačnejši ceni. Da so taki tržni pristopi kljub razširjenemu piratstvu lahko zelo uspešni, je glasbeni in filmski industriji moralo pokazati računalniško podjetje Apple s svojo storitvijo iTunes. Na togost glasbene in filmske industrije je pokazal tudi primer regijske zaščite DVD-jev. Regijsko zaščitenih DVD-jev zaradi poslovne politike filmske industrije ni bilo mogoče gledati na računalnikih z operacijskim sistemom Linux, zato je leta 1999 norveški programer Jon Lech Johansen razvil program DeCSS, ki je omogočal razbijanje te zaščite. Posledica tega pa ni bila samo ta, da je sedaj možno regijsko zaščitene DVD-je gledati na računalnikih z operacijskim sistemom Linux, pač pa tudi ta, da njegov program omogoča nepooblaščeno kopiranje DVD-jev. Sicer je zelo verjetno, da bi bili podobni programi razviti tudi sicer, vendar ne moremo mimo dejstva, da je razvoj tega programa na nek način spodbudila prav togost filmske industrije in njena nepripravljenost na nove tržne razmere.

Po eni strani kot odgovor na množične kršitve avtorskih pravic lahko opažamo povečevanje zakonodajne represije na tem področju, po drugi strani pa se pojavljajo poiskusi izboljšanja tehnčnih zaščit pred nepooblaščenim kopiranjem. Povečevanje zakonodajne represije lahko opažamo tako v ZDA, kot v Evropi. V ZDA enega takih primerov predstavlja npr. leta 1998 sprejeti Digital Millennium Copyright Act, ki sankcionira izdelavo in distribucijo pripomočkov za zaobid tehničnih zaščit avtorsko zaščitenih vsebin (podobne zakonske določbe je leta 2004 v Zakonu o pogojnem dostopu do zaščitenih elektronskih storitev sprejela tudi Slovenija). Še bolj daljnosežne posledice pa ima primer MGM v. Grokster, ko je Vrhovno sodišče ZDA sprejelo odločitev, da “kdor distribuira pripomočke, katerih namen je spodbujanje kršitev avtorskih pravic (...), je odgovoren za protipravna ravnanja tretjih oseb, ki tovrstne pripomočke uporabljajo, ne glede na to, da je pripomočke moč uporabljati tudi za pravno dopustne namene.”. Odločitev vsekakor velja za zgodovinsko, saj je Vrhovno sodišče presodilo, da kršitev predstavlja ne samo kršenje avtorskih pravic, pač pa tudi distribucija pripomočkov, ki se lahko uporabijo za kršitve avtorskih pravic, s čimer distributer tovrstnega pripomočka na nek način odgovarja za nezakonito ravnanje uporabnikov svojega izdelka.

V Evropi pa pomemben korak v boju proti internetnemu piratstvu predstavlja Konvencija o kibernetski kriminaliteti, ki jo je leta 2001 sprejel Svet Evrope, in ki v 10. členu od držav pogodbenic zahteva sprejem zakonodajnih in drugih ukrepov, ki kot kazniva opredelijo dejanja kršitve avtorske in sorodnih pravic, če so ta dejanja storjena zavestno, v komercialne namene in s pomočjo računalniškega sistema. Na podlagi te konvencije, je Slovenija marca 2004 sprejela novelo Kazenskega zakonika, ki je uvedla strožje kriterije za kršilce avtorskih pravic, aprila 2004 pa tudi novelo Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

V zvezi z zaostrovanjem zakonodaje na tem področju velja omeniti še Wassenaarski sporazum o prepovedi izvoza tehnologije dvojne rabe (ang. dual use technology) v nekatere nedemokratične države. Med tehnologije dvojne rabe se šteje tudi nekatere kriptografske produkte, ki so namenjeni zaščiti zasebnosti posameznikov. Ti produkti so simetrični algoritmi, ki uporabljajo šifrirne ključe daljše od 56 bitov, rešitve za faktorizacijo celih števil večjih od 512 bitov ter rešitve za izračun nekaterih diskretnih algoritmov. Iz prepovedi pa so izrecno izključeni tisti produkti, ki šifriranje uporabljajo za zaščito avtorskih pravic in tim. intelektualne lastnine, ter nekateri produkti, ki se uporabljajo v bančništvu (Wassenaar Secretariat, 2003). To kaže na trend, da zakonodaja daje avtorskim pravicam čedalje večjo težo.

Tehnologije DRM in Trusted Computing

Iz stališča pravic posameznikov, predvsem pravice do zasebnosti, pa so zaskrbljujoči predvsem trendi uvedbe tehnologij, ki naj bi onemogočile nepooblaščeno reproduciranje digitalnih vsebin. Zaradi enostavnosti kopiranja digitalnih vsebin, so se lastniki avtorskih pravic odločili uvesti različne tehnične zaščite sicer pravno že avtorsko zaščitenih vsebin. Tehnologija naj bi omogočila predvsem nadzor nad uporabo avtorsko zaščitenih vsebih, vendar pa je mogoče podatke o potrošnji vsebin uporabiti tudi za profiliranje in uvajanje novih tržnih pristopov.

Upravljanje z dostopom do digitalnih vsebin oz. DRM (ang. Digital Rights Management) je skupek tehnologij, ki naj bi omejile dostop in uporabo računalniških datotek, oziroma digitaliziranih vsebin. To naj bi dosegli z onemogočenjem anonimnega ali vsaj nekontroliranega dostopa do digitalnih vsebin. Sodobne DRM tehnologije so se najprej pojavile v programih za pregledovanje video in zvočnih digitalnih zapisov (npr. Microsoft Windows Media Player) ter elektronskih knjig (npr. Microsoft eBook Reader), kasneje pa so se nekoliko bolj pričele uporabljati tudi pri zaščiti programske opreme. Prvi večji korak na tem področju predstavlja uvedba obvezne aktivacije operacijskega sistema Windows Xp za domače uporabnike. Aktivacija ob namestitvi operacijskega sistema v del registracijskega ključa vgradi tudi informacija o strojni opremi (serijska številka procesorja, mrežne kartice, trdega diska itd.). Če uporabnik operacijski sistem prekopira v drug računalnik ali če v svojem računalniku zamenja večji del strojne opreme, ob naslednji uporabi operacijski sistem ne bo več hotel delovati in bo zahteval ponovno aktivacijo. Te podatke bi bilo mogoče povezati tudi z osebnimi podatki posameznega kupca, v končni fazi pa tudi z vsebinami (pravzaprav z natančno določeno digitalno kopijo multimedijske vsebine), ki jih posameznik konzumira. Microsoft je nekaj podobnega že skušal storiti v okviru svojih storitev Microsoft Passport in Microsoft E-Wallet, ki vsebujeta podrobne osebne in finančne podatke o posameznikih (OPOMBA), vendar se njihovi načrti zaradi nasprotovanja javnosti niso uresničili.

(OPOMBA: Microsoft je nekaj časa razvijal skupino storitev poimenovano Hailstorm, vendar je njihov razvoj trenutno negotov, saj so storitve naletele na številne negativne odzive v javnosti pa tudi pri ponudnikih storitev, poleg tega pa se je pojavilo vprašanje zakonitosti uvedbe teh storitev v EU. Šlo naj bi za ponujanje storitev, ki bi posamezniku na internetu omogočile identifikacijo, digitalno reprezentacijo in opravljanje storitev (predvsem nakupov). Microsoft jih je poimenoval MyAddress, MyProfile, MyContacts, MyNotifications, MyInbox, MyCalendar, MyDocuments, MyApplicationSettings, MyWallet, MyUsage in MyLocation, vse storitve pa seveda temeljijo na obsežnem zbiranju osebnih podatkov, ki bi se hranili na Microsoftovih strežnikih, preko katerih bi se potem posameznik indentificiral ponudnikom različnih storitev. Del načrta za uvedbo teh storitev je tudi Microsoftova platforma poimenovana .NET, ki jo je Microsoft sicer že uvedel v novejše različice svojega operacijskega sistema (EPIC, 2002).)

Razvoj sodobnih tehnologij DRM kaže an nov trend povezovanja nadzornih tehnologij s področjem zaščite avtorskih pravic. Zbiranje osebnih podatkov se pri tem predstavlja kot nujnost zaradi zaščite avtorskih pravic, na “stranske učinke” profiliranja pa se pogosto “pozablja”. Ameriška nevladna organizacija za zaščito elektronske zasebnosti je mnenja, da “te tehnologije označujejo pomemben razvojni mejnik v uporabi avtorskega prava... avtorske pravice se uporabljajo kot opravičilo tako za zaščito vsebine kot tudi za profiliranje potrošnikov vsebine(EPIC, 2004). Ideja zaupanja vrednega računalništva (ang. Trusted Computing), ki je v bistvu korak naprej pri razvoju DRM tehnologij, te trende dobro ponazarja.

Zaupanja vredno računalništvo je ime za naslednjo generacijo računalniških okolij, v katera naj bi bilo vgrajeno upravljanje z dostopom do digitalnih vsebin. TC tehnologije bodo, če bodo pravilno implementirane, učinkovito preprečile piratstvo, saj bodo uvedle popoln nadzor nad uporabo in dostopom do digitalnih vsebin. To novo računalniško okolje bo imelo tudi zmožnost zaznavanja piratskih ali kako drugače nelegalnih vsebin in tudi njihovega uničevanja (tim. traitor tracing).

Tehnologija TC bo delovala tako, da bo imel v prihodnosti vsak računalnik vgrajen poseben čip poimenovan Fritz čip (OPOMBA). (OPOMBA: Čip so poimenovali po ameriškemu senatorju Fritzu Hollingsu, ki si je močno prizadeval za sprejetje zakona, ki bi zahteval obvezno vgradnjo takega čipa v vse elektronske naprave. Tehnologija pa se že uporablja. Prva različica tovrstnega čipa je bil poiskus proizvajalca procesorjev Intel, da funkcionalnost Fritz čipa vgradi v sam procesor, kar so izvedli z zapisom serijske številke v procesorje Pentium III konec 90-tih let, še razširjena DRM tehnologija pa je vgrajena v procesorje Cell. Od maja 2002 so Fritz čipi vgrajeni v prenosnike IBM ThinkPad, nekatere značilnosti TC tehnologije pa so že vgrajene v operacijski sistem Windows Xp in igralno konzolo X-Box. Nekateri deli te tehnologije pa se uporabljajo tudi na drugih področjih, npr. od leta 1996 je podjetje Xerox začelo v svoje tiskalnike vgrajevati avtentikacijske čipe, s katerimi onemogočijo uporabo neoriginalnega tiskalniškega tonerja. Nekateri proizvajalci mobilnih telefonov pa na podoben način onemogočajo uporabo neoriginalnih baterij (Anderson, 2003). Tehnologija TC danes še ni popolnoma uvedena, razen na nekaterih področjih oziroma pri nekaterih izdelkih. Po nekaterih ocenah je ta tehnologija trenutno v fazi testiranja, v naslednjih letih pa lahko pričakujemo njeno postopno uvedbo na vsa področja elektronike.)

Poleg strojnega dela bo TC tehnologija zahtevala še ustrezno programsko podporo, oziroma ustrezno zasnovan operacijski sistem in podporne programe. S pomočjo TC tehnologije bo mogoče ugotoviti digitalni podpis vsakega računalniškega okolja, v katerem se bo nahajala digitalna vsebina. Digitalna vsebina bo šifrirana, njeno dešifriranje pa bo mogoče samo v točno določenem digitalnem okolju - z drugimi besedami, vsebina bo zaklenjena za točno določen računalnik (oz. Fritz čip). Digitalno vsebino bo sicer mogoče prekopirati tudi na druge računalnike, vendar se tam zaradi drugačnega digitalnega okolja ne bo dešifrirala v razumljivo obliko in zato ne bo dostopna. V primeru, da bo tehnologija ustrezno implementirana, predvsem njen kriptografski del, bo v TC okoljih nepooblaščeno kopiranje digitalnih vsebin postalo nemogoče. Nekakšno zgodnjo različico te tehnologije vsebuje Windows Server 2003, imenuje pa se Enterprise Rights Management in je namenjen uvedbi nadzora nad elektronsko pošto in dokumenti.

Razlogi proti računalniškemu piratstvu

Osebe, ki neupravičeno uporabljajo ali neupravičeno reproducirajo avtorsko zaščitene vsebine, za svoje početje navajajo številne razloge oz. izgovore. Med njimi so zlasti dejstvo, da kraja tim. intelektualne lastnine ni enakovredna običajni kraji dobrin, saj oškodovanec po kraji ne ostane brez svoje lastnine, pač pa še naprej uporablja svojo kopijo izdelka (šlo naj bi za tim. kriminal brez žrtve). Nekateri tudi (pogosto upravičeno) kritizirajo avtorsko pravno zakonodajo, ki povečuje moč založnikov in korporacij, visoke cene izdelkov, ki niso posledica visokih stroškov, pač pa monopolnih položajev medijskih in programerskih korporacij ter izkoriščanje končnega potrošnika. Opozarjajo tudi na krčenje pravic posameznikov zaradi povečevanja zaščite korporacij. Sebe vidijo kot nekakšne sodobne Roobine Hoode, ki jemljejo bogatim in dajejo revnim. Neupravičena reprodukcija je tako po njihovem mnenju sicer nezakonita, a moralno upravičena. Nekateri verjamejo v filozofijo, da bi morala biti programska oprema brezplačna, spet drugi pa samo izkoriščajo pravne razlike v avtorsko pravni zakonodaji v različnih delih sveta (nekatere države namreč nimajo zakonodaje za zaščito tim. intelektualne lastnine, oziroma v njihovih zakonodajah to ni opredeljeno kot kaznivo dejanje ali prekršek). Znano pa je tudi, da je piratstvo lahko tržna strategija podjetja, ki uporabnike najprej navadi na svoje izdelke in konkurenco izrine iz trga, nato pa prične uveljavljati svoje pravice in višati cene (Wikipedija, 2005b).

Kljub temu, da je računalniško piratstvo precej razširjeno in da kršitelju na nek način prinaša mnoge prednosti (tako kot jih pač prinaša tudi običajna kraja), obstaja nekaj močnih razlogov proti piratstvu. Eden je gotovo možnost negativnih (zakonitih) sankcij, a obstajajo še drugi. Slovenska BSA sicer na svoji strani navaja da so “legalni programi izdelani po zelo visokih merilih in nudijo številne prednosti”, med drugim: zagotovljena kakovost “napisani so po najvišjih merilih, odlično predstavljeni v različnih medijih, običajno imajo priložen priročnik za lažjo uporabo programa, program pa vam omogoča tudi izdelavo varnostne kopije. Nelegalni programi vam ne zagotavljajo ničesar.”, možnost nadgradenj “Če boste nabavili nelegalne računalniške programe, vam tega [najnovejših nadgradenj in popustov] ne bodo ponudili”, zanesljivost “pri ukradenih, torej nelegalnih računalniških programih kupec ne more vedeti, če je program popoln in če deluje zanesljivo”, popolno dokumentacijo ter tehnično pomoč in druge informacije (BSA, 2005). BSA v nadaljevanju navaja še izgubo časa, denarja, dela in grožnjo virusov.

Vendar se ob pozornem branju teh argumentov izkaže, da so pomanjkljivi, predvsem pa neustrezni in celo neumni.

Glede zagotovljene kakovosti legalnih programov, zanesljivosti njihovega delovanja in grožnje virusov je dogajanje ob pojavu nekaterih črvov, ki so izkoriščali varnostne pomankljivosti operacijskih sistemov Windows, npr. Slammer, Sobig, Zotob, itd., in posledično skoraj povsem ohromili internet in povzročali veliko poslovno škodo, dovolj zgovorno. Prav tako ni razloga, zakaj bi popolna nelegalna kopija programa delovala kaj drugače, kot legalna kopija programa. Glede dokumentacije prav tako ni nikakršnega razloga, da se ne bi ilegalno reproducirala tudi ta, seveda, če se nahaja v digitalni obliki. Prav tako je izguba časa slab argument, saj je preko P2P omrežij pogosto mogoče priti do piratske kopije računalniškega programa ali vsebine bistveno prej, kot z legalnim nakupom (izjemo pri tem predstavlja le nakup glasbe preko interneta). Podobno slab argument je tudi izguba denarja, seveda v primeru, da uporabnik za svoje nelegalno početje ni kaznovan.

Glede zanesljivosti delovanja pa je dovolj zgovoren tudi naslednji odlomek iz Microsoftove (Microsoft je tudi vidnejši član BSA) licence za uporabo operacijskega sistema Windows Xp Home Edition (tim. EULA - End-User Licence Agreement), ki v poglavju “17. Izključitev naključnih, posledičnih in ostalih škod” (ang. “17. exclusion of incidental, consequential and certain other damages”) določa da:

Microsoft ali njegovi dobavitelji v nobenem primeru niso odgovorni za kakršnokoli posebno, naključno, kazensko neposredno ali posledično škodo... povezano z uporabo ali nezmožnostjo uporabe programske opreme, nudenjem ali nezmožnostjo nudenja podpore ali drugih storitev, informacij, programske opreme... celo v primeru napake, delikta (vključno z malomarnostjo), popačenja, izrecne odgovornosti, prekinitve pogodbe, prekinitve jamstva Microsofta ali kateregakoli dobavitelja in to tudi v primeru, če je bil Microsoft ali katerikoli dobavitelj obveščen o možnosti takšne škode (OPOMBA)”(Microsoft, 2004).

(OPOMBA: “To the maximum extent permitted by applicable law, in no event shall Microsoft or its suppliers be liable for any special, incidental, punitive, indirect, or consequential damages whatsoever... arising out of or in any way related to the use of or inability to use the software, the provision of or failure to provide support or other services, informaton, software,... even in the event of the fault, tort (including negligence), misrepresentation, strict liability, breach of contract or breach of warranty of Microsoft or any supplier, and even if Microsoft or any supplier has been advised of the possibility of such damages.(Microsoft, 2004).)

Delno bi lahko pritrdili le argumentu tehnične podpore, vendar je za nekatere najbolj razširjene programe brezplačno tehnično podporo mogoče dobiti preko internetnih forumov in IRC kanalov. Takšna pomoč je sicer neuradna, saj jo zagotavlja neformalna skupnost uporabnikov, vendar zato nič manj kvalitetna in zanesljiva kot uradna tehnična pomoč - včasih celo obratno.

Pravzaprav je poleg možnosti sankcij najmočnejši argument proti piratstvu nemoralnost takega početja. Dejstvo namreč je, da gre pravno gledano za krajo, ki povzroča gospodarsko škodo, pa čeprav v primerjavi s klasično krajo oškodovanec ni tako neposredno oškodovan, saj ima še vedno svojo kopijo programa. Poleg tega pa obstaja še en močan razlog proti piratstvu programske opreme in sicer dejstvo, da piratstvo komercialne programske opreme otežuje prodor odprtodkodnih in brezplačnih rešitev, poleg tega pa uporabnike navaja na komercialne produkte in s tem utrjuje njihov (pogosto monopolni) položaj na trgu.

Alternative

Obstoječi sistem avtorskega prava se marsikomu zdi neustrezen, na kar pravzaprav kaže tudi stopnja razširjenosti piratstva. Nekateri so zato pričeli poudarjati nujnost prenove sistema tim. intelektualne lastnine v povezavi z digitlanimi tehnologijami, predvsem avtorskega prava. Kot odgovor na zaprti, lastniški model tim. intelektualne lastnine so se razvili nekateri alternativni koncepti.

Kot nasprotje pojmu “copyright” se je razvil pojem “copyleft” (gre za besedno igro - right v angleščini poleg “pravica” pomeni tudi desno, left pa levo). ena izmed najbolj znanih licenc, ki uveljavlja pojem “copylefta” je licenca GPL (GNU General Public Licence), katere končno različico je leta 1989 pripravil Richard Stallman (pod njo je pred tem izdal zgodnje različice svojih programov GNU Emacs, GNU Debugger in GNU Compiler, kasneje pa so pri Free Software Foundation pripravili še nekaj različic GPL licence).

GPL licenca uporabniku računalniškega programa daje pravico reprodukcije programa pod nekaterimi pogoji. Glavni pogoj je, da uporabnik skupaj s programom (oziroma na zahtevo) distribuira tudi njegovo programsko kodo, vključno z vsemi lastnimi spremembami in izboljšavami programa. Če torej nek uporabnik predela oz. izboljša program, ki je izdan pod GPL licenco, ga sme reproducirati le v primeru, da reproducirano različico prav tako izda pod GPL licenco (v primeru, da predelani program uporablja za lastno rabo, mu seveda tega ni treba storiti) in s tem programsko kodo odpre javnosti. Ta zahteva je znana pod imenom “copyleft”. “Copyleft” tako avtorskopravno zakonodajo izkorišča za širjenje pravic uporabnikov in ne za njihovo ožanje. V primeru, da bi nekdo program, ki je izdan pod GPL licenco redistribuiral v nasprotju z določili licence GPL, ga originalni avtor lahko toži zaradi kršitve avtorskega prava. Dejansko se je to že zgodilo in znane so uspešne tožbe proti kršiteljem GPL licenc (npr. Harald Welte proti podjetju Sitecom v Nemčiji leta 2004 ter leta 2005 proti podjetju Fortinet (Gpl-violations.org, 2005)).

Podobna ideja stoji za projektom Creative Commons, le da je omenjena licenca namenjena predvsem umetniškim in znanstvenim delom in ne računalniškim programom. Osnovna ideja Creative Commons je, da nekateri ustvarjalci ne želijo uveljaviti vseh pravic, ki jim jih predpisuje zakonodaja o avtorskih pravicah. Namesto načela “vse pravice pridržane” želijo uveljaviti načelo “nekatere pravice pridržane” oziroma celo “nobene pravice pridržane”.

Dejstvo je, da v svetu računalništva obstajajo številne odprtokodne in brezplačne alternative zaprtokodnim lastniškim in pogosto tudi razmeroma dragim programom. Nekatere najbolj znane med njimi so odprtokodni pisarniški paket OpenOffice.org, program za obdelavo slik GIMP, programi za delo z internetom (brskalnik Firefox, odjemalec elektronske pošte Thunderbird, odjemalec elektronske pošte in osebni organizator Evolution), različni programi za predvajanje multimedijskih vsebin, npr. Mplayer ter celo programi za obdelavo multimedijskih vsebih (npr. program za obdelavo zvoka Audacity, program za video motažo Cinelerra) in namizno založništvo (Inkscape in Scribus), ter številni drugi. Nekatere alternative se lahko povsem enakovredno kosajo s profesionalnimi izdelki, nekatere pa so sicer manj zmogljive, vendar za povprečnega, domačega uporabnika še vedno povsem zadovoljive.

Med privlačne alternative lahko v zadnjem času štejemo tudi nekatere distribucije odprtokodnega operacijskega sistema Linux, ki so namenjene končnim uporabnikom in so zelo enostavne za namestitev in uporabo. Ena izmed njih je npr. distribucija Linuxa Ubuntu, ki se po enostavnosti namestitve, uporabe in uporabniške prijaznosti lahko primerja z MS Windows sistemi.

Z uporabo tovrstnih alternativ “potreba” po računalniškem piratstvu s strani povprečnih, pa tudi nekoliko zahtevnejših uporabnikov v veliki meri odpade. Na nek način je ravno piratstvo eden izmed dejavnikov, ki zavirajo širitev alternativnih odprtokodnih programov. Če bi bili namreč posamezniki prisiljeni vso programsko opremo, ki jo uporabljajo, tudi kupiti, je verjetno, da bi se pogosteje odločali za enakovredne a brezplačne alternative.

Zaključek

Kršitve avtorskega prava in kraja tim. intelektualne lastnine so na internetu v času širikopasovnih povezav in P2P omrežij precej razširjene. Kljub enostavnosti in razširjenosti tega početja, in kljub temu, da tim. intelektualna lastnina ni fizično oprijemljiva in se zato njena kraja razlikuje od navadne kraje fizičnih dobrin, je tako početje zakonsko sankcionirano. Pravzaprav se zakonodaja čedalje bolj razvija v smeri zaostrovanja sankcij in resnejše obravnave tovrstnega početja, ne pa tudi k reformi avtorskopravne zakonodaje v smeri večanja pravic uporabnikov.

Po drugi strani pa za velik del piratiziranja tudi ni nekih pravih razlogov, saj za številne lastniške programe obstajajo odprtokodne in brezplačne alternative, na področju ponudbe multimedijskih vsebin pa so se tržni pristopi in predvsem cene že pričeli spreminjati. Glede na to se zdi, da je eden pomembnih razlogov za piratstvo prav neosveščenost uporabnikov. Osveščanje uporabnikov na tem področju in ne zgolj represija je verjetno ključnega pomena za zmanjšanje piratstva. Vprašanje pa je, kaj bo večja osveščenost prinesla korporacijam.

V primeru, da bodo posamezniki pričeli množičneje posegati po alternativni odprtokodni in brezplačni programski opremi ter da se bo število GPL in Creative Commons licenciranih del povečalo, se zaslužki korporacij kljub zmanjšani stopnji piratstva ne bodo povečali. Vprašanje je torej ali je zmanjšanje stopnje piratstva v interesu samo založniške in programerske industrije, ali pa morda celo bolj v interesu zagovornikov odprte kode. Povečevanje svobode uporabnikov, upor proti avtorsko pravni zakonodaji in širjenje ideje o brezplačnosti programske opreme s pomočjo piratstva zagotovo ni edina, predvsem pa ne prava pot.

Pravica brati

Pravica brati

Esej je bil prvič objavljen februarja 1997 v reviji Communications of the ACM (letnik 40, številka 2). (iz "Pot v Tycho", zbirke esejev o predhodnikih Lunarne Revolucije, objavljene v Mestu Luna 2096) Za Dana Herberta se je pot do Tychota začela na fakulteti - ko ga je Lissa Lenz ...

Preberi cel članek »

Intervju s Philipom Zimmermannom

Intervju s Philipom Zimmermannom

Philip Zimmermann je avtor šifrirnega programa (za šifriranje datotek in elektronske pošte) PGP (Pretty Good Privacy). Prvo različico programa je napisal leta 1991, program je tekel na popolnoma običajnih računalnikih PC in je bil za tedanje standarde uporabniške ...

Preberi cel članek »

Intervju z Darkom Bulatom

Intervju z Darkom Bulatom

Darko Bulat je direktor K2.neta in predsednik SISPE. Slovenija je pred kratkim sprejela zakon o elektronskih komunikacijah, ki predvideva nadzor interneta. 107. člen od operaterjev zahteva, da na lastne stroške zagotovijo ustrezno opremo za zakonito prestrezanje telekomunikacij. ...

Preberi cel članek »

Pogovor z Gorazdom Božičem, vodjo Si-CERT

Pogovor z Gorazdom Božičem, vodjo Si-CERT

Področje računalniške varnosti postaja čedalje bolj pereč problem, s katerim se v zadnjem času ukvarjajo tudi policija, tožilstvo in sodstvo. Računalniški strokovnjaki pa se s temi problemi srečujejo že dlje časa. Eden takih je tudi Gorazd Božič, ...

Preberi cel članek »

EUPL -- EU ima svojo lastno prosto licenco

EUPL -- EU ima svojo lastno prosto licenco

Čeprav se prosti odprtokodni svet že lep čas šibi pod mnoštvom prostih licenc, je na svet privekala nova licenca, ki pa ima nekaj zelo zanimivih lastnosti. Nekatere od teh lastnosti in posebnosti so tako revolucionarne, da jo je vredno izpostaviti. European Union Public Licence [EUPL] -- oz. kot jo ...

Preberi cel članek »