Računski center z računalnikom CDC 6400 na aachenski univerzi. German Federal Archives (CC BY-SA 3.0 DE)
vir: Računalniški muzej
Računalnik IBM 1130 v centrali Nizozemskih železnic, 1973. Het Utrechts Archief. (CC Public domain)
vir: Računalniški muzejRazvoj računalništva je do začetka sedemedesetih prekosil celo najbolj optimistične napovedi. Zvrstila se je izredno zgoščena serija tehnoloških inovacij, ki so bile že vsaka zase tako daljnosežne in vplivne, da bi zaslužile naziv revolucija, od tranzistorja do integriranega vezja in nazadnje mikroprocesorja. Elektronski računalniki niso bili več le prestižni pripomočki za izbrane temveč so vse bolj postajali osnovni pogoj za sodobno delovanje in uspešnost tako posameznih organizacij kot celotne družbe. V povezavi z računalništvom in informatiko je industrija mikroelektronike postala temeljna infrastruktura na kateri se je gradil ves nadaljni razvoj, s pojavom prvih mikroprocesorjev pa se je že začela napovedovati naslednja četrta generacija mikroračnalnikov. V domačem računalništvu leto 1971 pravtako predstavlja naslednjo veliko prelomnico po letu 1962, ko smo dobili prvi elektronski računalnik. Pri nas so se v tem času namreč razširili računalniki tretje generacije, ki so že uporabljali monolitna integrirana vezja/čipe, nastala je prva računalniška mreža, v Ljubljani pa je bilo organizirano tudi zelo vplivno mednarodno srečanje strokovnjakov za obdelavo podatkov.
Med leti 1968-1973 je pri nas vladala precej ugodna klima za uvajanje računalništva. To je bilo obdobje največje rasti računalniških kapacitet, četudi razvoj niti v tem vidiku ni dosegel ravni razvitih držav. Sorazmerno lahko je bilo pridobiti opremo, nekaj časa od leta 1971 do 1973 celo brez carine, še vedno pa je močno primanjkovalo kvalificiranih kadrov. Po izredni eksploziji elektronskih računalnikov v Sloveniji je bilo konec leta 1970 vseh naprav vključno s klasičnimi garniturami in manjšimi pisarniškimi sistemi že 95. Po poročilu IJS je bilo od tega vsaj 40 pravih elektronskih računalnikov. V celotni Jugoslaviji je bilo vseh naprav okrog 280, od tega v Srbiji 82, na Hrvaškem 78, Makedoniji 12, Bosni in Hercegovini 10 in v Črni Gori 2. Veliko prednost v opremi je pri nas uživala predvsem Ljubljana s kar 52 napravami, drugje po Sloveniji pa je bilo razkropljenih še 7 naprav v Mariboru, 6 v Celju, 4 v Škofji Loki, 3 v Ajdovščini, Kranju in Novi Gorici, 2 v Kopru in Novem Mestu, ter po en sistem v Begunjah, Cerknici, Jesenicah, Kamniku, Kidričevem, Murski Soboti, Piranu, Ravnah na Koroškem, Sevnici, Trbovljah, Tržiču, Velenju in Žalcu. Temu hitremu razvoju kapacitet je dalo dodatno spodbudo tudi mednarodno srečanje strokovnjakov za obdelavo podatkov IFIP, ki so ga v Ljubljani organizirali jeseni leta 1971.
Še nikoli prej nista računalništvo in informatika v naših medijih uživala toliko pozornosti. To je močno vplivalo na splošno zavest o pomenu in nujnosti uvajanja računalništva na vseh področjih družbene dejavnosti. Tudi na državni ravni se je začelo bolj resno, sistematično in usmerjeno razmišljati o prihodnjem razvoju računalništva pri nas. Pridobitev kongresa IFIP 1971 je bila za Slovenijo kot manj računalniško in gospodarsko razvito državo izreden uspeh. V organizaciji je sicer sodelovalo 32 držav, konference pa so organizirali vsaka tri leta. Namen konferenc je bil običajno predstavitev znanstvenih razprav teoretičnega in akademskega značaja, pa tudi izmenjava informacij med proizvajalci in uporabniki o metodah in tehnologiji obdelave podatkov. Želja naših organizatorjev je bila, da bi vsaj za trenutek tudi domači javnosti pokazali razsežnost in poslovni utrip modernega računalništva v svetu, strokovno javnost pa da bi izpostavili najnovejšemu znanju, raziskavam in vrhunskim stikom z drugimi strokovnjaki na tem področju. Ljubljanska konferenca je za razliko od prejšnjih menda dala več poudarka poslovni uporabi računalnikov. V šestih dneh kongresa je bilo organiziranih zavidljivih 218 razprav in predavanj, od tega so jih ameriški udeleženci prispevali več kot 100, naši pa le 3. Udeležilo se ga je 2500 najuglednejših svetovnih strokovnjakov iz 45 držav. Na Gospodarskem razstavišču je razstavljalo 80 proizvajalcev iz 16 držav, v ospredju pa so bili še vedno ameriški, angleški in japonski proizvajalci.
Spomladi leta 1971 so v RRC kupili tudi nov veliki računalnik CDC 6400, takrat največji v Jugoslaviji in prvi pri nas, ki je omogočal oddaljene terminalske povezave. K sodelovanju v RRC so poleg prvotnih ustanovnih članov pristopili še Ljubljanske mlekarne, Gradbeno podjetje Obnova, Združenje gozdnogospodarskih podjetij, Republiška raziskovalna skupnost in Republiška izobraževalna skupnost. Nato so se priključili še Klinične bolnišnice v Ljubljani in Republiški cestni sklad. Univerza v Ljubljani je svoj delež v centru podvojila. Računalnik CDC 6400 in njegovih 9 terminalov je bila prva računalniška mreža v Jugoslaviji, četudi zelo majhna in zaprta sama vase. Kot terminale so večinoma uporabljali enostavne kartično teleprinterske naprave, ki niso omogočale interaktivnega dela, povezanih pa je bilo tudi nekaj manjših računalnikov, kot na primer IBM 1130 na Fakulteti za elektrotehniko. Oddaljena obdelava je bila zaradi izredno slabih telefonskih povezav menda precej počasna in rentabilna predvsem za obdelave, ki niso zahtevale prenosa velikih količin vhodnih podatkov. Računalnik CDC 6400 je imel zelo karakteristično operatersko konzolo z dvema okroglima zaslonoma in tipkovnico, omogočal pa je priklop do 12 vhodno-izhodnih naprav. Tako kot ostali računalniki CDC je podpiral programiranje v najpomembnejših višjih programskih jezikih. Računalnik CDC 6400 je bil nameščen le kratek čas, saj ga je spomladi leta 1972 že zamenjal bolj zmogljiv CDC Cyber 72, ki je nato v novem centru deloval vse do sredine osemdesetih.
... Pa dajmo sklepat: če je on programe še na luknjane kartice pisal, potem je zdaj vsaj junior developer v največji slovenski firmi - pri upokojencih 
... Jaz sem prvo srečanje bližnje vrste s "tavelikim" računalnikom imel leta 1983, ko sem prvič za terminal DEC VAX-a, oziroma njegovega Iskra Delta ekvivalenta (menda je bil Delta 4850) z VMS operacijskim sistemom. Luknjane kartice so takrat že bile zgodovina, vsaj na VTŠ-ju (Visoka Tehniška Šola) v Mariboru je bilo tako. Takrat sem še bil dijak četrtega letnika srednje šole 
...
. In tudi mi smo hodili po izpise na računalniški center, ki pa je seveda bil na čisto drugi strani stavbnega kompleksa VTŠ-ja kot naša terminalska učilnica 