vir: ECJ
Evropska unija je nekoč poznala Direktivo o obvezni hrambi prometnih podatkov. Hramba je bila namenjena prav za preiskovanje kaznivih dejanj. Sodišče Evropske unije je aprila 2014 odločilo, da direktiva ni skladna s pravnim redom EU in da so evropski zakonodajalci presegli meje sorazmernosti. Direktiva je prekomerno posegla v pravico do zasebnosti in do varstva osebnih podatkov posameznikov, ki ju varuje Listina temeljnih pravic, ki tudi določa potrebne omejitve za nacionalne organe pri dostopu do takšnih podatkov (npr. sodni nadzor).
Po tem, ko je Sodišče Evropske unije razveljavilo direktivo, so bile brez prave podlage tudi nacionalne ureditve, ki se nanašajo na hrambo. Tako je tudi naše Ustavno sodišče, le tri mesece po sodbi Sodišča Evropske unije, razveljavilo poglavje Zakona o elektronskih komunikacijah, ki se je nanašalo na obvezno (preventivno) in neselektivno hrambo prometnih podatkov. Pri tem se je potrudilo tudi odrediti izbris tako zbranih podatkov.
Od leta 2014 je minilo že šest let, v tem času pa so nekatere evropske države uzakonile nove inovativne načine hrambe podatkov, ki niso temeljili na zdaj že razveljavljeni direktivi. Med njimi so tudi Francija, Belgija in Velika Britanija.
V zadnji sodbi je Sodišče Evropske unije tudi te ureditve razglasilo za neskladne z evropskimi vrednotami (in pravnim redom). Pri tem je povedalo, da meni, da Listina prepoveduje zakonodajalcu, da bi operaterjem predpisal splošno in neselektivno posredovanje prometnih in lokacijskih podatkov varnostnim in obveščevalnim organom za namen varovanja državne varnosti.
Prav tako je prepovedano, da bi zakonodajalec z zakonodajnimi ukrepi zahteval od ponudnikov elektronskih komunikacij vsesplošno in neselektivno hrambo prometnih in lokacijskih podatkov o telekomunikacijah kot preventivni ukrep.
Obveznost posredovanja ali hrambe podatkov predstavlja resen poseg v temeljne pravice, ki jih zagotavlja Listina, če ni povezave med ravnanjem oseb, na katere se nanašajo podatki in ciljem, ki ga zasleduje zakonodaja.
Sodišče še dodaja, da v situacijah, ko se država sooča z resnimi (trenutnimi in predvidljivimi) grožnjami nacionalni varnosti, ki so resnične in v teku ali pa predvidene, Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, ki jo beremo skupaj z Listino, ne prepoveduje uporabe odredbe, ki zahteva od operaterjev, da časovno omejeno (z možnostjo podaljšanja) hranijo prometne in lokacijske podatke neselektivno. Takšna odredba morala veljati le za časovno omejeno obdobje in se nanašati le na tisto, kar je nujno, mora biti podvržena učinkoviti presoji sodišča ali neodvisnega organa, presoja mora biti zavezujoča in mora preveriti, ali pogoji za izdajo takšne odredbe tudi dejansko obstajajo. V takšnih pogojih direktiva tudi ne prepoveduje avtomatske analize podatkov, med drugim tudi prometnih in lokacijskih podatkov vseh uporabnikov telekomunikacijskih sredstev.
Kot zadnje Sodišče izpostavlja še možnost nacionalne zakonodaje, da operaterjem predpiše realno-časovno zbiranje podatkov, pri čemer je zbiranje zamejeno na osebe, v zvezi s katerimi obstajajo upravičeni razlogi za sum, da je posameznik vpleten v teroristične aktivnosti. Tudi takšna odredba mora biti predmet presoje sodišča ali drugega državnega organa in zavezujoča (v Sloveniji točno ta tip sledenja ureja 149.c člen ZKP).
Uporabna vrednost prometnih in lokacijskih podatkov je prav v tem, da so (bili) na voljo “za nazaj”. Sodišče Evropske unije je zdaj bolj ali manj jasno povedalo, da uporaba takšnih podatkov ni dopustna in da predpisovanje obvezne splošne hrambe ali obveznega splošnega posredovanja podatkov državnemu organu v hrambo ni dopustno in da takšnih podatkov ni mogoče uporabiti v kazenskih postopkih.
Kakšno je stanje pri nas? Prometne podatke je operaterjem dopustno hraniti do popolnega poplačila opravljenih storitev (če so potrebni za obračun). Tako je določeno v veljavnem Zakonu o elektronskih komunikacijah, kot tudi v predlogu novega Zakona o elektronskih komunikacijah, ki je trenutno v pripravi na Ministrstvu za javno upravo. Roke sta AKOS in IP dodatno razdelala v svojem skupnem stališču, pri čemer pa ni povsem jasno kako lahko skupno stališče dveh nadzornih organov prevaga nad precej jasno zakonsko dikcijo (podatki potrebni za obračun, najkasneje do popolnega poplačila storitve). Tako kljub izrecni zakonski (drugi odstavek 151. člena ZEKom) dikciji slovenski operaterji hranijo podatke za potrebe policije, ki z obračunom pravzaprav nimajo nič (uporabljene bazne postaje znotraj Ljubljane, dohodni klici, zgrešeni klici).
