Vse odkar so koncem leta 2003 za vekomaj prizemljili Concorda, se pojavlja vprašanje, zakaj se ni nadzvočni potniški transport nadaljeval z modernejšimi zrakoplovi. Običajni odgovori gredo v smeri visokih stroškov delovanja takšnih letal, a to je le delno res. Nad Evropo in Združenimi državami namreč velja prepoved nadzvočnega letenja za potniška letala, kar močno zniža ekonomsko upravičenost takšne sorte potovanja, saj jo omeji na čezoceanske lete. Posredi je seveda glasen pok ob prebijanju zvočnega zidu, ko letalo preseže hitrost zvoka v zraku. Tu ne gre le za mimobežno nevšečnost za prebivalce spodaj, saj lahko ob tem pokajo šipe in omet.
Agencija NASA se zato že dlje časa ukvarja s tehnologijami za zniževanje hrupa ob doseganju Macha 1, v zadnjih letih pa je pognala najambicioznejši tovrstni program, Demonstratorja tišjega poka. V njegovi sredi je eksperimentalno letalo X-59 QueSST (Quiet Supersonic Technology), ki ga zanje sestavlja Lockheed Martin in naj bi poletelo v letu 2021. Na njem je opazna značilna tanka podolgovata oblika z dolgim nosom in deltastimi krili pod visokim kotom, za katero so dosedanji preizkusi v vetrovniku pokazali bistveno znižanje hrupa. Letalo bo namenjeno testiranju, ali bo to dovolj, da šipe ne bodo več pokale, a tudi če bo podvig uspel, nas bržda čaka še več let mukotrpnega spreminjanja zakonodaje. S kontrolnimi testi hrupa so sicer letos že začeli "v divjini".
Poleg ameriške vladne agencije skuša nadzvočno letanje potnikom vrniti še nekaj zasebnikov, ki pa stvarnega letečega prototipa še niso pokazali.
