» »

Domače branje: novinarstvo (1. del)

Domače branje: novinarstvo (1. del)

Slo-Tech - Mediji in novinarstvo so pogosta tema debat na tehnoloških spletnih forumih. Včasih smo krivi novinarji, ker ne znamo pokriti tehnoloških zgodb, drugič smo udeleženi le posredno, ker pišemo (ali ne pišemo) o temah, ki razburijo spletne skupnosti. V zadnjih nekaj letih smo se začeli tudi sami pojavljati kot novica. Največkrat v razpravah o prihodnosti medijev in izginjanju občinstev, radi pa nas omenjajo tudi zagovorniki znanstvenega, podatkovnega; in drugega novega novinarstva, kakršnega je nakazala skupnost wikileaks in njeni številni posnemovalci.

Vprašanje, ali sta načeli wiki-sodelovanja in odtekajoče (leaking) odprtosti pozitivna ali negativna pojava, ni tako preprost, kot včasih radi zapišejo ideologi absolutne svobode informacij. Slovenski primer iz leta 2014, ko so se na videoportalu youtube znašli posnetki neformalnega pogovora predsednika vlade z izbranimi novinarji, je lepo razgalil nekatere zagate, ki so jih prinesle nove komunikacijske tehnologije. Je tehnologija omogočila javnosti vpogled v zakulisje delovanja notranjepolitičnih redakcij in poslušanje necenzuriranih misli slovenskega premiera? Je pokazala, da je danes že sama ideja neformalnih in off-record srečanj zapisana preteklosti, ker skrivnosti ni več mogoče zadržati v zaprtem krogu posvečenih novinarjev? Bodo podobni dogodki prinesli večjo odprtost in odgovornost oblasti, ali bodo njihove posledice nasprotne -- uvedba strožja zakonodaja za nadzor nad informacijami, ki jo bodo vsilile gospodarske in politične elite?

Novinarske zapovedi

Odgovori so bili večinoma zelo površinski. Zagovorniki svobode informacij, ki se navdihujejo v hekerski subkulturi poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, večinoma ne pomislijo, da ima medijska teorija na idejo brezmejno svobodnih informacij nekoliko drugačen pogled. Mediji nikoli niso bili pasivni prenosniki informacij, kakršen bi moral biti internet, če vprašamo zagovornike internetne nevtralnosti. Informacije, ki jih prenašajo mediji, niso zgolj informacije, kakršne si izmenjavajo računalniški strežniki, semaforji in državni registri. Medijske informacije vedno nastajajo v konkretnem prostoru in času, nosijo kulturne pomene in odražajo družbena razmerja. Vsebina in smer teh informacij kaže, kdo so nosilci družbene moči, kdo jih razširja in kdo prejema. Zato je moralo novinarstvo nenehno razvijati mehanizme, standarde in načine, kako se zavedati te aktivne vloge in kako preprečevati morebitne zlorabe informacijske moči.

Med take poskuse sodijo med drugim načela novinarske etike, objektivnosti, uredniške avtonomije, poklicnih meril, zaščite vira in druge posebnosti novinarskega dela, ki v ideji svobodnih informacij zaenkrat še nimajo ustreznih kategorij. Teh novinarskih pravil v medije ni prinesel nek novinarski Mojzes, zapisanih v obliki božjih zapovedi, temveč so se večinoma izoblikovale v zadnjih dveh stoletjih -- skupaj s tistim, kar danes poznamo pod imenom medijska industrija.

Zgodovina medijske industrije

Za boljše razumevanje zgodovine medijske industrije in novinarstva, je koristno poznati nekaj zgodovinskih, ekonomskih in družbenih ozadij. Tisti, ki v medijih vidijo predvsem tehnologijo, večinoma pozabljajo na družbeno naravo medijev. Papir obstaja že skoraj dve tisočletji. Gutenberg je Evropo seznanil s tiskom okrog leta 1440. Vendar so se časopisi kot informacijski mediji pojavili precej pozneje, ko je bilo izpolnjenih še nekaj netehnoloških predpogojev: dovolj množična pismenost, naraščajoča kupna moč mestnega prebivalstva, pocenitev produkcije in distribucije ter družbene okoliščine, v kateri je postala seznanjenost z informacijami pomembna pri poslu in političnem delovanju.

Vzporedno se je medijska panoga tudi gospodarsko osamosvajala. Časopisi niso bili zanimivi samo za vladarje in izobražensko elito, temveč so se njihove moči vse bolj zavedale bogate kapitalistične družine, ki so potrebovale nov informacijski kanal, ki bi prenašal pomembne gospodarske informacije in jim hkrati pomagal uveljavljati lastne interese (pritiskati na vladajoče). Lastniške družine so se v nekaj generacijah -- in po številnih napakah -- naučile, zakaj se je na dolgi rok pametno odpovedati delu nadzora in urednikom dovoliti več svobode: ker so videla, da jim preveč nadzorovani mediji govorijo tisto, kar hočejo slišati, in ne odražajo realnega družbenega stanja. Posledice dezinformiranosti gospodarskih in političnih elit, ki jih nujno prinašajo pregorele medijske varovalke, so zelo raznolike, a vselej škodljive -- od gospodarskih kriz do neopaznih razmahov najrazličnejših --izmov.

Začetek oglaševanja

Po drugi svetovni vojni je v te svobodnejše medije pritekel še svež in razmeroma nedolžen oglaševalski denar, zato mediji niso bili več odvisni samo od naročnin. Uredniki, ki jim še ni bilo treba poslovno razmišljati, so ta denar uporabili po uredniško: najemali so zanimive pisce, naročali reportaže in krepili vsebine. Te vsebine so imele precej odjemalcev, saj sta dve desetletji povojnega industrijskega kapitalizma precej povečali kupno moč medijskih občinstev in ljudem prinesli več prostega časa, za katerega je začela tekmovati vse močnejša kulturna industrija -- mediji, marketing, glasbene založbe in filmski studii. Tedanja sedanjost se je zdela svetla in je obveljala za nekakšno zlato dobo novinarstva, za katerim se nostalgično ozirajo številni novinarski kolegi in medijski teoretiki: obdobje gonza, globokega grla in drugih velikih novinarskih zgodb.

Osemdeseta leta so radikalno prelomila z zlato dobo prejšnjih desetletij, saj so številne družine zaradi davčnih zakonov, deregulacije in drugih ukrepov, ki so jih sprejemale neoliberalne vlade prodale svoja medijska podjetja, ki so postale običajne delniške družbe. Želja po dobičku je krepila moč oglaševalske industrije in povečevala njen vpliv na vsebine, hkrati so medijska podjetja začela radikalno krčiti stroške poslovanja -- odpuščati novinarje, ukinjati dopisništva in spodbujati honorarne oblike dela. To obdobje je zelo pomembno predvsem zato, ker razbije zelo nevaren mit, ki ga danes širijo zagovorniki plačljivih vsebin -- da je tisto, kar je dobro za medijsko industrijo, dobro tudi za novinarstvo in javnost. Medijska podjetja so bila namreč v osemdesetih in devetdesetih letih ena izmed najbolj donosnih legalnih gospodarskih panog, a so bili ukrepi za zniževanje stroškov novinarskega dela ravno tedaj najhujši.

Neomejeno število kanalov

Ob družbenih spremembah so se stopnjevale tudi tehnološke. Kabelska televizija je začela narekovati trende, ki jih je pozneje globalizirala satelitska televizija in radikaliziral internet: drobljenje občinstva, ponujanje nišnih vsebin in individualizacija medijske potrošnje. V ta medijski svet so -- čisto nepripravljene -- padle tudi postsocialistične države, ki medijskega trga do začetka devetdesetih let sploh niso poznale. Posledice te nepripravljenosti pa lahko danes proučujemo tudi v Sloveniji.

Socialno zgodovino medijev in novinarskega poklica razumljivo predstavita dve knjigi, ki jih je mogoče prebrati v slovenščini. Prva je knjižica Novinarstvo -- zelo kratek uvod, ki jo je napisal britanski novinarski veteran Ian Hargreaves in jo je izdala Založba Krtina (2007). Druga je precej zajetnejša Socialna zgodovina medijev -- od Gutenberga do interneta, ki sta jo pripravila britanska zgodovinarja Asa Briggs in Peter Burke (Založba Sophia, 2005). Dober uvod za razumevanje razmerja med mediji in demokracijo je še v (skoraj) predinternetnih časih prispeval britanski politolog John Keane (Mediji in demokracija, Založba Sophia 1992). Z mediji in javnostjo se ukvarja že nekoliko starejša, a še vedno temeljna knjiga nemškega filozofa Jurgena Habermasa Strukturne spremembe javnosti (Studia Humanitatis, 1989), učbeniški pregled kulturnih industrij (opredelitev in razlaga osnovnih pojmov), med katere danes pogosto uvrščamo tudi medije, pa je uredil britanski profesor David Hesmondhalgh (The Cultural Industries, 2007).

Mediji in tehnologija

Zelo koristno zbirko stotih branja vrednih člankov o novinarstvu so zbrali sodelavci avstralske novinarske strani upstart. Za prehod iz teorije v prakso je poskrbel avstralski preiskovalni novinar John Pilger, ki je uredil antologijo najpomembnejših preiskovalnih novinarskih zgodb dvajsetega stoletja Tell Me No Lies: Investigative Journalism and its Triumphs (2004). Verjetno najbolj svežo umestitev staromedijske panoge v današnjo informacijsko industrijo je prispeval kanadski hekerski pravnik John Wu z lansko knjigo The Master Switch -- The Rise and Fall of Information Empires, v kateri pokaže, da smo se z zelo podobnimi dilemami ukvarjali po vsakem prihodu novega medija -- od telegrafa do elektronskih tablic.

Kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan je v šestdesetih letih temeljito pretresel medijsko teorijo, ko je v knjigi Understanding Media -- The Extentions of Man (1964) zavrnil tradicionalne poglede na medije in jih je začel obravnavati kot tehnološke in družbene pojave. Na njegovo delo je vplival kanadski politični ekonomist Harold Innis z delom The Bias of Communication (1951), ki je enako aktualno tudi v času interneta in družabnih medijev. Za spoznavanje osnovnih zakonitosti medijskega trga, koncentzracije lastništva in vpliva komercializacije na novinarski poklic sta še vedno nepogrešljivi knjigi ameriških novinarjev Bena Bagdikiana (The New Media Monopoly) in Johna H. McManusa (Market-driven journalism: let the citizen beware?). Model medijske propagande sta v knjigi Manufacturing Consent: The Political Economy of the Mass Media (1988) predstavila Edward S. Herman in Noam Chomsky. Poskusa analize post-socialističnih trgov, med katere zgledno sodi tudi slovenski, pa smo se leta 2004 lotili na Mirovnem inštitutu in sva jo s kolegico Sandro Bašić Hrvatin objavila v knjigi Monopoli, družabna igra trgovanja z mediji (Maska, 2005).

Seznam medijskega, novomedijskega, novinarskega, telekomunikacijskega, ustvarjalnoindustrijskega, mrežnodružbenega in novoekonomskega branja je skoraj neskončen. Vendar bo že katera koli izmed predlaganih knjig pokazala, da je mogoče (in nujno!) o medijih in novinarstvu razmišljati tudi drugače kot to večinoma počnemo v Sloveniji. Poznavanje osnov socialne zgodovine medijev je za tovrstne premisleke izjemno pomembno, saj izkušnje post-socialističnih držav kažejo, kako boleče in dolgotrajne so lahko posledice nekritičnega uvajanja zrelega medijskega kapitalizma na nezrele medijske trge (tajkunizacija, koncentracija lastništva, prepletenost medijske in oglaševalske industrije s politiko ...). In hkrati opozarjajo, da so lahko posledice uvajanja informacijske družbe na tranzicijske medijske trge še dosti hujše.

14 komentarjev

juroz ::

 vse jasno

vse jasno

Gregor P ::

sama ideja neformalnih in off-record srečanj zapisana preteklosti, ker skrivnosti ni več mogoče zadržati v zaprtem krogu posvečenih novinarjev?


... off-record oz. off the record ne pomeni, da skrivaš podatke, ampak da skrivaš konkretni vir (namesto ta pa ta, rečeš da je eden izmed delavcev v podjetju potrdil, ali pa nekdo z vrha stranke je dejal ipd.); na splošno se pa na off the record pogovorih pogovarjaš z virom kar konkretno o neki temi (zelo detajlno) ... to je v bistvu eno izmed zelo pomembnih orodij raziskovalnega novinarstva.
The main failure in computers is usually located between keyboard and chair.
You read what you believe and you believe what you read ...
Nisam čit'o, ali osudjujem (nisem bral, a obsojam).

sivistol ::

juroz je izjavil:

 vse jasno

vse jasno



hannity , tucker tu pa tam,

pol mamo mo
daily wire aka ben shapiro
infowars in co
lauren southern
tim pool
nova24tv
24kur izklučno za komentarje
dončija v white house
pa si na tekočem

Markoff ::

juroz je izjavil:

 vse jasno

vse jasno


Ja, kriv pa je
zaradi davčnih zakonov, deregulacije in drugih ukrepov, ki so jih sprejemale neoliberalne vlade prodale svoja medijska podjetja, ki so postale običajne delniške družbe.

Zanima me, kakšne so liberalne vlade, v primerjavi z neoliberalnimi in zakaj je slednja beseda postala prava psovka za poslovni svet* pri pisunih in mrho(no)vinarkah, pardon, novinarjih?

* to je tista molzna krava, ki bi jo vsi preko davkov molzli in za katero vsi pričakujejo, da proizvaja in prodaja vrhunske izdelke po nizkih cenah, ne sme pa se obnašati - poslovno (čari javnega sektorja se čutijo tudi iz prispevka press)
Antifašizem je danes poslednje pribežališče ničvredneža, je ideologija ničesar
in neizprosen boj proti neobstoječemu sovražniku - v zameno za državni denar
in neprofitno najemno stanovanje v središču Ljubljane. -- Tomaž Štih, 2021

P4ajo ::

Markoff je izjavil:

* to je tista molzna krava, ki bi jo vsi preko davkov molzli in za katero vsi pričakujejo, da proizvaja in prodaja vrhunske izdelke po nizkih cenah, ne sme pa se obnašati - poslovno (čari javnega sektorja se čutijo tudi iz prispevka press)


"Poslovni svet" ne more proizvajati ničesar, če ni ljudi, ki bi proizvedeno potrebovali, ali bili drugače prepričani v nakup.
Vsi tisti, ki jih "poslovno obnašanje" podjetij pripelje do tega, da so na minimalni plači ali blizu, so težko tista skupina, ki bi imela dovolj kupne moči za poganjat aparat "poslovnega sveta".
V Sloveniji tu priročno vskoči javni sektor, ki si ne more privoščiti luksuza ali porabljanja denarja v tujini, vseeno pa ima dovolj kupne moči, da se sistem za silo vrti.
"Poslovneži", ki tako preudarno napadajo javni sektor, kako živi na njihov račun pa očitno niso sposobni pogledati korak dlje in videti od kje prihaja njihov denar.
Če pa smo že tu... Veliko lažje si predstavljam družbo, ki ima izobraževanje, zdravstvo in neko oblastno strukturo, kot pa družbo brez vsega tega, a s "poslovnim svetom".
Sem (premalo) pameten, resno.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: P4ajo ()

jype ::

sivistol> hannity , tucker tu pa tam,
sivistol> pol mamo mo
sivistol> daily wire aka ben shapiro
sivistol> infowars in co
sivistol> lauren southern
sivistol> tim pool
sivistol> nova24tv
sivistol> 24kur izklučno za komentarje
sivistol> dončija v white house
sivistol> pa si na tekočem

Dober seznam vzrokov za epidemijo mentalnih bolezni na zahodu.

Superboyy ::

Markoff ::

P4ajo je izjavil:

Markoff je izjavil:

* to je tista molzna krava, ki bi jo vsi preko davkov molzli in za katero vsi pričakujejo, da proizvaja in prodaja vrhunske izdelke po nizkih cenah, ne sme pa se obnašati - poslovno (čari javnega sektorja se čutijo tudi iz prispevka press)


"Poslovni svet" ne more proizvajati ničesar, če ni ljudi, ki bi proizvedeno potrebovali, ali bili drugače prepričani v nakup.
Vsi tisti, ki jih "poslovno obnašanje" podjetij pripelje do tega, da so na minimalni plači ali blizu, so težko tista skupina, ki bi imela dovolj kupne moči za poganjat aparat "poslovnega sveta".
V Sloveniji tu priročno vskoči javni sektor, ki si ne more privoščiti luksuza ali porabljanja denarja v tujini, vseeno pa ima dovolj kupne moči, da se sistem za silo vrti.
"Poslovneži", ki tako preudarno napadajo javni sektor, kako živi na njihov račun pa očitno niso sposobni pogledati korak dlje in videti od kje prihaja njihov denar.
Če pa smo že tu... Veliko lažje si predstavljam družbo, ki ima izobraževanje, zdravstvo in neko oblastno strukturo, kot pa družbo brez vsega tega, a s "poslovnim svetom".

Ti si civilizacijo malce na glavo postavil, kajne? V začetku je bil ali big bang ali bog, za njim pa ni prišla kultura, zdravstvo, šolstvo in država, temveč prehrambeni sektor, lesna, kovinska, kemična industrija itd. Najprej moraš postaviti na noge realno civilizacijo, da se lahko greš humanistično-birokratska preseravanja. Ne vem, kaj vas sicer učijo v javni upravi, a izrabljati zdravstvo, ki je v mnogih državah lepo del zasebnega sektorja, za to, da dokazujete dodano vrednost javnega sektorja (mimogrede, zdravniki vas bodo zdaj zdaj zapustili iz sistema javnih plač), je pač patetično. O tem, koliko denarja zmečemo v javno izobraževanje in koliko koristi iz njega potegnemo ven, pa si sam lepo demonstriral.

Če nisi niti razumel besedne zveze "poslovni svet", vzameš mojih par besed v komentarju za definicijo tega pojma in nato pametuješ okoli tega, nakazuješ, da se majmunišeš, trollaš ali pa si dejansko ignorant. Waste of my time.
Antifašizem je danes poslednje pribežališče ničvredneža, je ideologija ničesar
in neizprosen boj proti neobstoječemu sovražniku - v zameno za državni denar
in neprofitno najemno stanovanje v središču Ljubljane. -- Tomaž Štih, 2021

Poldi112 ::

Ta tvoj poslovni svet je en velik bullshit. Američani masovno stekajo davke v vojsko, da ustvarja in ščiti poslovne priložnosti firm. Raja ima pa od tega vsako leto nižje plače in manj pravic.

Glede domače scene - kaj si mislite o novinarstvu v današnjem dnevniku:

...doma in na Zahodu močno osovraženega Bašarja Al Asada.

V številnih sirskih mestih ni več nobene zdravniške oskrbe niti pouka, ker so Al Asadova in ruska letala načrtno bombardirala bolnišnice in šole.

Al Asadov režim se je na demonstracije odzval tako, da je streljal na neoborožene protestnike, nadnje poslal tanke in v zaporih mučil tudi otroke. Režim si je torej poskušal zagotoviti preživetje z vojno proti lastnemu ljudstvu.

Za današnjo pasivnost Zahoda pri reševanju sirskega konflikta je kriv tudi Barack Obama, ki kot ameriški predsednik septembra 2013 kljub vztrajnemu nagovarjanju Pariza ni hotel vojaško posredovati proti Al Asadu, čeprav je ta uporabil prepovedano kemično orožje. Tedaj islamisti še niso bili močni in Zahod bi lahko z vojaškim posredovanjem pomagal demokratični opoziciji.


Ker jaz v tem ne vidim novinarstva, zgolj ponavljanje US propagande, zamaskirano v novice.

Novica je dolga, a v njej pogrešam analizo domačega stanja.
Where all think alike, no one thinks very much.
Walter Lippmann, leta 1922, o predpogoju za demokracijo.

Poldi112 ::

Where all think alike, no one thinks very much.
Walter Lippmann, leta 1922, o predpogoju za demokracijo.

JohnnyCash12 ::

Markoff ::

Poldi112 je izjavil:

Ta tvoj poslovni svet je en velik bullshit. Američani masovno stekajo davke v vojsko, da ustvarja in ščiti poslovne priložnosti firm. Raja ima pa od tega vsako leto nižje plače in manj pravic.

Hmm, tvoj komentar je približno na nivoju doktorja filologije, ki želi povedati kaj na temo jedrske fisije. Nekaj malega je o tem prebral, nato zmeče par floskul skupaj in z njimi posmeti forum.
Antifašizem je danes poslednje pribežališče ničvredneža, je ideologija ničesar
in neizprosen boj proti neobstoječemu sovražniku - v zameno za državni denar
in neprofitno najemno stanovanje v središču Ljubljane. -- Tomaž Štih, 2021

Jupito ::

jype je izjavil:

sivistol> hannity , tucker tu pa tam,
sivistol> pol mamo mo
sivistol> daily wire aka ben shapiro
sivistol> infowars in co
sivistol> lauren southern
sivistol> tim pool
sivistol> nova24tv
sivistol> 24kur izklučno za komentarje
sivistol> dončija v white house
sivistol> pa si na tekočem

Dober seznam vzrokov za epidemijo mentalnih bolezni na zahodu.


Tišina gušteri, Infowars je najboljša komedija vseh časov. Ni namenoma, ampak vseeno.

In captain CHEEEEMTRAIIIIIL prodaja najboljše filtre za vodo, ker ve, da klor in fluor povzročata homoseksualnost pri žabah!
I used to be with it, but then they changed what it was.
Now what I'm with isn't it and what's it seems weird
and scary to me. It'll happen to you!

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Jupito ()

Mandi ::

Naročiš se na STA, skopiraš novico od tam, dodaš iStockFotko, "masen naslov", v podpis vneseš svoje kratice ali psevdonim (hehe), stisneš publish in upaš, da si bil prvi izmed vse horde "novinarskih sodelavcev" (ki so vsi s.p.-ji s pogodbo). Če ti rata, potem še malo tweakaš naslov, da maksimiziraš klike.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Mandi ()


Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Domače branje: novinarstvo (3. del)

Oddelek: Novice / Domače branje
83000 (1527) Truga
»

Domače branje: internet (1. del)

Oddelek: Novice / Domače branje
125092 (2016) Mitch
»

Domače branje: Brooke Gladstone: The Influencing Machine (2011)

Oddelek: Novice / Domače branje
235135 (3595) Glugy
»

Domače branje: novinarstvo

Oddelek: Novice / Domače branje
268807 (2468) donfilipo

Več podobnih tem