Silicen trpi zaradi istih lastnosti, ki so preprečile silicijevi kemiji, da bi se razrasla do velikosti organske kemije. Čeprav je silicij v isti skupini kot ogljik in tvori štiri vezi, so te vezi bistveno šibkejše. Silicij je zato reaktivnejši in pri zemeljskih pogojih zapletene silicijeve verige s stranskimi skupinami enostavno niso stabilne. Tudi silicen je kot silicijev ekvivalent grafena manj stabilen od slednjega. Glavni napredek ekipe, ki je razvila silicenov tranzistor, je prav nova robustnejša sintezna pot silicija.
Vročo paro silicijevih atomov so vodili v vakuumsko posodo, v kateri je bil ohlajen srebrni blok. Silicij je kristaliziral na srebru, potem pa so ga prevlekli s plastjo aluminijevega oksida. S tem so okrepili monosloj silicena, ki je postal odpornejši na zrak. Večino so ga odlepili, manjši del pa je ostal na srebrni površini - in dobili so elektrodi za tranzistor.
Do kakršnihkoli praktičnih aplikacij še zelo daleč, a napredek je vedno stopenjski. In kot običajno, bodo komercialni izdelki čez desetletje ali več povsem drugačni od teh prvih poizkusov, a brez njih ne bi mogli nastati.