Telstra se je letos februarja z avstralsko zvezo AFL zmenila za mobilno ekskluzivo in zato tudi odštela lepe milijone (med 50 in 150 milijoni avstralskih dolarjev letno), zaradi česar jih je strašno zmotila sveža ponudba konkurenta (Optus s svojo TV Now), ki je omogočala snemanje tekem z javno predvajanih televizijskih kanalov in njihovo skoraj sočasno gledanje na računalniku oz. mobilni napravi. S "sočasno" je mišljen zamik od dveh do največ desetih sekund.
TV Now spreminja obstoječo javno televizijo v Video-on-demand storitev za računala in mobilce.
vir: OptusTV Now je uporabnikom ponudil prijetno mešanico TiVota (time shifting), pretvorbe za mobilno napravo (format shifting) in streaminga, vse dosegljivo na podlagi klika in že zajeto v bolj bogatih mobilnih paketih. Ta tehnično izvrstna in hkrati dobro oglaševana storitev je na veliko razveselila Optusove uporabnike, zato pa pahnila Telstro ter njena partnerja AFL in ARL v jok in metanje grdih obtožb po medijih. Bali so se namreč, da bi TV Now gledalce odvrnil stran od plačljivih Telstrinih storitev, s tem pa nogometne klube prikrajšal za znatno količino cvenka.
To je sicer res, je pa izjemno zanimivo vprašanje, če ima Telstra kakršnokoli pravno osnovo za prepoved TV Now. Vir storitve je namreč javno dosegljiva televizija, za katero so Avstralci že plačali in katero imajo v okviru pravice do privatnega in drugega lastnega reproduciranja vso možnost snemati, pretvoriti za drugo obliko in si kasneje ogledati, vse dokler to počno sami oz. kvečjemu v krogu družine ali ožjih znancev. Taista pravica nam da možnost izdelati kopijo glasbene zgoščenke za v avto, ali jo pretvoriti v MP3 datoteke za na telefon oz. namenski predvajalnik. Za to "pravico" se tudi plačuje nadomestilo, in sicer ob prvi prodaji ali uvozu praznih medijev in kopirnih naprav. Isto velja za DVD-je (glede Blurayev se sicer še kregajo, a se bo najbrž uredilo) in seveda tudi za TV, vse odkar smo začeli v dome nameščati videorekorderje oz. njihove računalniške različice, DVR-e. Razvoj zadnjih nekaj let, predvsem v smislu hitrega interneta in poceni diskovja, pa je omogočil pojav ti. oblačnih DVR-ov, kjer je oprema za snemanje tv oddaje pri operaterju, uporabnik pa jo zgolj najame. Ključna razlika z ostalimi, bolj "butičnimi" načini privatne reprodukcije je, da to kar naenkrat postane na voljo najširšim množicam. Tukaj pa začne industrijo skrbeti in se vrnejo v stare in utečene okvirje teptanja pravic uporabnikov.
Telstra je lani jeseni tožila. Trdili so, da ne gre za privatno reprodukcijo TV vsebin, temveč za izvirno distribucijo športnih vsebin na mobilne naprave, kar je čisto drugače in za kar je treba imeti dovoljenje imetnika avtorskih pravic. Ta imetnik je Zveza avstralskega nogometa, pravice so prenesli samo na Telstro in ne tudi na Optus. Sodišče jim je na prvi stopnji reklo, da nimajo prav, nakar so se pritožili. Konec aprila je pritožbeno sodišče odločilo drugače, povedajoč, da kopije javne televizije ne izdeluje uporabnik sam, ampak bodisi Optus bodisi Optus in uporabnik skupaj. V glavnem, kopije ne izdeluje uporabnik sam v okviru privatne reprodukcije. Optusu je bil primoran svojo storitev začasno ugasniti, so pa napovedali še pritožbo na Vrhovno sodišče, kar jim pripada. Šef AFL je to napoved že komentiral kot "neukusno".
Zakaj je odločitev tako pomembna? Ker gre v bistvu za vprašanje, ali lahko uporabnik privatno ali drugo lastno reproduciranje izvede tudi po posredniku, npr. kabelskem operaterju ali, v tem primeru, mobilnem operaterju. Odgovor seveda ne more biti ne. Celotna založniška industrija temelji na ideji, da lahko ločena firma upravlja avtorjeve pravice, na podobni ideji pa temelji tudi obvezno kolektivno upravljanje s strani društva SAZAS oz. zavoda IPF. Težko si je razložiti stanje, kjer založniki uporabnikom ne bi priznali pravice, na podlagi katere pravzaprav temelji njihovo lastno preživetje. Iskreno gledano prav to počno že več kot sto let, vendar samo zaradi tega še ni nujno prav.
Posledice aprilske sodne odločbe se že čutijo. Poleg Optusa sta svojo storitev suspendirala še Beem in MyTVR, s čimer avstralski potrošniki nikakor ne morejo biti na boljšem.
Če skočimo še za hip k glasbi, imamo podoben problem. Digital lockerji, kot se tam imenujejo, so oblačna skladišča tipa Dropbox, s to možnostjo, da lahko uporabnik gor naložene glasbene datoteke tudi streama na svoj računalnik oz. mobilno napravo. V svojem bistvu niso nič drugega od pošteno moderniziranega izmenjevalca CD-jev, se pravi naprave, ki pač predvaja glasbo, ki jo je uporabnik predhodno že kupil. Na tem stališču sta tako Amazon kot tudi Google, oz. je bil MP3Tunes (dokler ga EMI ni stožil v propad), niso pa vsi. Apple je denimo mnenja, da je za gostovanje iTunes-matchane glasbe v iCloudu nujno treba posebej plačati, in ne samo to - založnikom so nakazali bogate milijonske avanse še pred začetkom obratovanja. Razloge za to so najbrž našli v želji po nadaljnjem poslovnem sodelovanju z založniki, a to nima nobenih pravnih posledic za zakonitost početja. Hkrati pa predstavlja nevaren precedent. Ameriški SAZAS, tj. ASCAP, je pred meseci že spremenil svoje cenike, tako da zdaj zahtevajo plačilo nadomestil za priobčitev javnosti tudi za brezplačne cyberlockerje Amazonovega tipa.
Industrija se torej postavlja na stališče, da moramo uporabnika za privilegij poslušanja glasbe z oblaka še posebej plačati.
