Deutsche Bahn kaznovana zaradi vohunjenja za zaposlenimi

v trenutku ko ukineš zasebne službene emaile , ker so te poverjeni skupini uporabnikov se "čudežno" dogodi samocenzura.

Ti govoriš o tem, da bi en mail bralo več ljudi? Super za prelaganje odgovornosti ("sej bo to un sodelavc odgovoru, jest nimam časa zdele")...

če nisi vedel vsak spodoben poslovni proces ima definiran workflow. ter vsaka organizacija sistem delegiranja odgovonosti. povsem enako velja za pisno korespondenco. če veš , da gre pri firmi za elektronsko vložišče, kjer je snail mail skenira ter distribuira prek dms-a ne boš ljubici dajal poštnega naslova podjetja , da si bosta lahko ljubezensko dopisovala. sploh , če je tvoj naslov "oddelek za pritožbe".

Govorimo o velikih podjetjih ali podjetjih na splošno?

Razmišljanje, da nihče ne bo uporabil službenega sredstva za zasebno komunikacijo je pa iluzorno in neumno.

Kaj če me pokličejo iz šole, da si je moj otrok zlomil roko? Zasebna komunikacija!

In če jaz potem kličem v ženo in v bolnico? Sem prasec, ki zlorablja služben telefon v zasebne namene?

tu gre za vprašanja zdrave pameti, ampak če nimaš možnosti za zasebno komunikacijo je ne boš zlorabljal niti obratno delodajalec ne more posegati v tvojo zasebnost. boš pač imel svoj mobi za privatne pogovore , če zadeve tečejo prek telefonistke(lahko tudi elektronske).pa tudi omejen nabor incidenc ni problematična zadeva, katere delodajalec praviloma nebi razumel.

V splošnem pa namen delodajalca ni per se pobijanje komunikacije temveč omejevanje možnosti zlorab. Je pa sama nedefiniranost odgovornosti , pristojnosti ter delovnega procesa idealna priložnost za ribarjenje po kalnem.

glede otroka pa , če tvoj otrok jemlje mamile ali si upravičen do prodaje pisarniškega papirja iz skladišča podjetja , da mu omogočiš shoot?

tu gre za vprašanja zdrave pameti, ampak če nimaš možnosti za zasebno komunikacijo je ne boš zlorabljal niti obratno delodajalec ne more posegati v tvojo zasebnost.

Drži, dokler si ne prebereš odločitve nekega sodišča, ki pravi... da delodajalec na delovnem mestu ne sme preprečevati socialnih stikov zaposlenim.

In druga odločitev: ni mogoče povsem ločiti zasebnega in službenega življenja.

boš pač imel svoj mobi za privatne pogovore

...in paranoičnega delodajalca, ki se boji, da mu boš ukradel poslovne skrivnosti.

pa tudi omejen nabor incidenc ni problematična zadeva, katere delodajalec praviloma nebi razumel.

Eni ja, eni ne.

Kar hočem povedat je to, da situacije niso črno-bele in da je mejnih primerov mnogo.

V splošnem pa namen delodajalca ni per se pobijanje komunikacije temveč omejevanje možnosti zlorab.

Ne razumem kaj hočeš povedat? Kakšne zlorabe točno?

Tole z neosebnimi predali je uporabna rešitev, ker pri njej tipično ne prihaja do nenamerne zasebne komunikacije. Verjetno mi zdravnik ne bo nujnega sporočila poslal na prodaja@firma.com, jaz pa tudi ne bom ženi pisal iz pravna.sluzba@firma.com. To pa je recimo tudi komunikacijsko sredstvo, kjer se vse arhivira za vpogled vsem pooblaščenim osebam.

Nekako ekvivalent hišne centrale... vedno se ve, da je vsaj še ena oseba, ki ve kdo je koga klical.

To pa seveda ni preprečevanje socialne komunikacije. Ta bi bila preprečena, če bi delodajalec aktivno sprejemal ukrepe, da omeji vsakršno nenadzorovano interakcijo z zunanjim svetom. To pa je sprejemljivo in se dogaja le pri delodajalcih tipa obveščevalna služba, ipd. Zadeva je zreducirana na preprečevanje uporabe nekaterih komunikacijskih sredstev za osebno rabo.

Splošni predal omejiš, osebni predali ostanejo. Klic preko telefonske centrale ustavi zasebno komunikacijo, klic na direktno številko je še vedno možen, ...

Včasih tehniki kompliciramo, ker drugače ne gre. Zasebno in poslovno je danes zelo prepleteno in težavno je hoditi po robu. Praviloma se sploh ne gre za to, da se bi koga nadzorovalo ali pa držalo pod kontrolo, temveč se gre za čisto navadne dileme, kaj storiti, ko pridemo v položaj, ki ga nismo predvideli, ključna oseba pa tisti trenutek ni dosegljiva.

Če v takšnih okoliščinah posežemo v osebno komunikacijo je to že nedpustno, saj lahko čisto slučajno razkrijemo podatke, ki jih nato ni možno preprosto "pozabiti". Brez veze naštevati vse možne hipotetične primere, vendar pa je moreče že to, da veš nekaj osebnega o nekem sodelavcu. Še huje in celo svojevrstna oblika pritiska pa je, če taisti sodelavec ve, da to to veš. Bljak. Če si količkaj normalen človek se ti to zgodi enkrat v življenu po nesreči, potem pa se že na daleč izogibaš položaju, da bi imel še kdaj karkoli s tem opraviti.

Je pa res, da znamo tehniki raztegniti definicijo "normalnosti" do skrajnih mej...

O idejah nadzora dela na ta način pa sploh ne bi izgubljal besed. Tukaj imaš Matthai čisto prav. Če človek svoje delo opravi, me prav malo briga, če ga opravlja na skretu s službenim telefonom v riti. Če plačujem za njegov telefon stroške reda 1000EUR, če se sodelavci pritožujejo, da ničesar ne naredi, če ne vidim nikakršnih rezultatov, potem se mu lahko pokaže vrata. Zagotovo ne paše v ekipo, ki jo bi želel poimenovati "uspešna".

Če pa v zaposlenega nimam niti minimalnega zaupanja, pa se bi vprašal zakaj. Ali mu ne zaupam, ker vem, da ga izkoriščam? Ali mu ne zaupam, ker ga za hrbtom nateg*jem? Ali mu ne zaupam, ker ga silim delati nekaj, kar je protizakonito? Hmmm... zaupanje je dvosmerna cesta in ne enosmerna. Če zaposlenemu ne zaupam, potem je čas za pogovor. Morda se bo že kar sam odločil, da ne želi delati tam, kjer mu lastni vodja ne zaupa.