O enotnem računalniško podprtem informacijskem sistemu za celotno mrežo knjižnic v Sloveniji so domači strokovnjaki začeli razpravljati že sredi sedemdesetih. Do začetka osemdesetih so v težkih finančnih pogojih samo posamezne knjižnice začele oblikovati računalniško podprte centralne kataloge publikacij in bibliografskih podatkov. Na druga področja knjižnične dejavnosti se računalništvo v tem času še ni razširilo. Vse do sredine osemdesetih knjižnice praktično niso imele lastne opreme. V knjižnicah so imeli skupno le šest terminalov. Z njihovo pomočjo so v Republiškem računskem centru(RRC) lahko ustvarili prve skupne banke podatkov. Leta 1981 so začeli uporabljati še Računalniški center univerze v Ljubljani(RCU) kjer so za ta namen oblikovali lasten programski paket IBIS za delo z bankami podakov na računalnikih DEC System 10 in System 20. Da bi lahko začeli oblikovati enoten knjižnično informacijski sistem(KIS) pa je bilo potrebno najprej opremiti vsaj glavne knjižnice z lastnimi...

Ob vedno večjem pomenu znanstveno-raziskovalnega dela in spremljajočem razmahu znanstvene in strokovne literature se je na začetku sedemdesetih občutno povečala tudi potreba po nekakšni znanstveni informacijski infrastrukturi, ki bi olajšala uporabo, pretok in organizacijo znanja in vedno večjih količin znanstvenih podatkov. V domačih podjetjih in ustanovah je v tem času nastajalo vedno več informacijsko-dokumentacijskih(INDOK) centrov in specialnih knjižnic. Pri tej dejavnosti so si kmalu začeli pomagati tudi z uvedbo računalniške tehnologije. Zaradi pomanjkanja opreme v Sloveniji so se informacijski centri pri oblikovanju centralnih bank podatkov in izvedbi avtomatske obdelave podatkov običajno navezali na enega izmed večjih računalniških centrov. To je bil najprej predvsem Republiški računski center(RRC) s svojima velikima računalnikoma CDC Cyber 72 in Cyber 172, v osemdesetih pa še oba računalniška centra univerz v Ljubljani in Mariboru. V okviru univerze je tekom sedemdesetih...

Računalniški center univerze(RCU) v Ljubljani je leta 1980 dobil nove sodobne prostore v stolpu Ekonomske fakultete na Kardeljevi ploščadi, kjer je nato deloval naslednjih 21 let. Po dolgotrajnih prizadevanjih za pridobitev lastnega centralnega računalnika s časovnim dodeljevanjem so tam že leto kasneje namestili DEC System 10 model 1090. Računalnik je uporabljal procesno enoto KL-10, tretjo generacijo družine DEC PDP-10, ki danes velja za legendarno in eno izmed najbolj vplivnih v zgodovini računalništva. Postopek nakupa se je začel že sredi sedemdesetih, ko je KL-10 tudi prvič prišel na trg, vendar se je nato precej zavlekel zaradi večkratnega pretehtavanja možnosti in razprtij med Elektrotehno in Iskro. Na univerzi so v drugi polovici sedemdesetih medtem namestili tudi več računalnikov DEC PDP-11. Novi DEC System 10 pa je nato z možnostjo časovnega dodeljevanja na začetku osemdesetih odprl možnost hkratnega interaktivnega dela več uporabnikov. Omogočal je tudi običajno paketno...

V prvi polovici sedemdesetih so tudi ponekod v zdravstvu začeli z uporabo elektronskih računalnikov, vendar večjega računalnika znotraj zdravstva in načrtnega razvoja v smeri zdravstvenega informacijskega sistema v tem času še ni bilo. Leta 1974 je bila ustanovljena posebna komisijo za zdravstveni informacijski sistem(ZIS), ki je preučila stanje računalništva v zdravstvu in je ugotovila da razvoj strojne in programske opreme precej zaostaja za potrebami. Najpomembnejše korake v smeri enotnih obdelav so dotedaj naredili v Zdravstvenem domu Celje in v Komunalnem zavodu za socialno zavarovanje(KZSZ) Ljubljana s prvim vsedržavnim projektom Avtomatska obdelava receptov(AOR). Šlo je za izvedbo optičnega odčitavanja receptov z optičnim čitalnikom IBM 1287, ki so ga takrat imeli v Mehanografskem centru v Ljubljani na računalniku IBM 360/40. Izdelali so programe v zbirnem jeziku in banke podatkov o zdravnikih, zdravstvenih organizacijah, lekarnah, zavarovanih osebah, zalogah in cenah...

V sedemdesetih je velike tehnične posodobitve doživel tudi varnostni sistem v državi. V Republiškem sekretariatu za notranje zadeve(RSNZ) so svoj prvi elektronski računalnik IBM 360/25 dobili leta 1972. Podatke kartotek so iz luknjanih kartic takrat prenesli v računalniško evidenco, začeli pa so postavljati tudi temelje za prihodnji informacijski sistem organov za notranje zadeve(ISONZ). Zmogljivost računalnika so hitro presegli. Izkazalo se je, da stalno dostopnih množičnih evidenc v obsegu in na način, kot so si ga zamislili z njim ne bo mogoče vzpostaviti. Leta 1976 so uspeli pridobiti nov računalnik IBM 370/145, ki je končno omogočil oblikovanje centralne banke podatkov in razvoj ustreznega informacijskega sistem. Nove terminalske povezave so modernizirale sistem tekočega obveščanja med uradi in po regionalnih upravah za notranje zadeve(UNZ), kjer so v tem času nastale prve ekipe organizatorjev in programerjev. Uvedli so tudi mikrofilm in vse pomembne podatke za hiter dostop...

Težnja k bolj racionalni uporabi računalniških kapacitet v državi je prispevala tudi k razvoj specifičnih računalniško podprtih informacijskih sistemov. Ti so se začeli oblikovati na različnih družbeno pomembnih področjih kot so statistika, javna uprava, bančništvo, zdravstvo, univerza, ipd. Koncept informacijskega sistema je temeljil na celoviti in usklajeni organizaciji obdelave podatkov tesno prilagojeni specifičnim potrebam posameznih področij. Iz vidika strojne opreme je v tem času običajno zahteval uvedbo velikih osrednjih računalnikov z možnostjo terminalskih povezav. V sedemdesetih so pri nas veliko pozornosti začeli posvečati oblikovanju nekakšnega družbenega informacijskega sistema, ki naj bi v najširšem smislu zagotovil usklajeno in enotno evidentiranje, zbiranje, obdelavo in objavo vseh družbeno pomembnih podatkov. Državljanom, gospodarstvu, državni in občinski upravi naj bi zagotavljal celovit nabor pravočasnih informacij potrebnih za uspešno odločanje, upravljanje,...

Z resnim usmerjenim izobraževanjem računalniških kadrov se je v sedemdesetih zelo povečala tudi potreba po neposrednem dostopu do računalniških kapacitet za praktično delo v okviru pedagoškega procesa. Na Univerzi v Ljubljani so prvi mini računalnik IBM 1130 sicer kupili že leta 1969 v okviru novega računskega centra Inštituta za matekatiko, fiziko in mehaniko(IMFM), nato pa so enak računalnik kupili še leta 1971 na Fakulteti za elektrotehniko, kjer je med drugim služil kot terminal za oddaljeno povezavo na računalnika CDC 6400 in CDC Cyber 72. IBM 1130 so namestili v avli drugega nadstropja Fakultete za elektrotehniko in je bil večinoma namenjen za raziskovalno delo doktorantov in asistentov. Takrat je bil ustanovljen tudi Računalniški center Univerze v Ljubljani(RCU) z nalogo da skrbi za organizacijo in upravljanje z obstoječimi in prihodnjimi računalniškimi kapacitetami univerze. Strokovni svet za razvoj računalništva in informatike na univerzi je vodil prof.dr.Jernej Virant, za...