Slo-Tech - Redke zemlje sicer niso tako izjemno redki elementi, imajo pa troje nesreč: so večinoma zelo razpršeni v zemeljski skorji, tako da pridobivanje ni ekonomično, vse znane omembe vredne zaloge so trenutno na Kitajskem, in v moderni elektroniki so nujno potrebni. Zato je dobrodošla Canonova novica, da so razvili kvantne točke OLED, ki jih ne potrebujejo, niti ne potrebujejo indija, ki je danes glavna sestavina kvantnih pik. Manj sicer navdušuje dejstvo, da uporabljajo svinec.

Nikkei poroča, da je Canon razvil material za panele za organske svetleče diode (OLED), ki ne vsebuje kritičnih material (critical raw materials). Gre za kvantne pike (QD), ki so napravljene iz polprevodne snovi in merijo zgolj nanometer v premeru. Ob vzbujanju z električnim tokom ali vpadlo svetlobo barvito zažarijo. Trenutno se uporabljajo v televizorjih OLED višjega cenovnega razreda.

V trenutni izvedbi jih sestavlja indijev fosfid. Indij sicer ne sodi med redke zemlje, sodi pa med kovine, ki so sorazmerno...

VentureBeat - Kanadsko podjetje Xanadu je v začetku meseca lansiralo svojo storitev za kvantno računalništvo v oblaku, ki izrablja drugačne naprave kot konkurenca: fotonske kvantne računalnike.

Večina najvidnejših igralcev na področju kvantnega računalništva, kot so IBM, Google in Rigetti, za fizično reprezentacijo kubitov uporablja transmone, oziroma neke sorte superprevodne zanke; to so anharmonični oscilatorji, sestavljeni iz Josephsonovega spoja in kondenzatorja. Njihova lastnost je, da so hitri in natančni, a pravilno delujejo le ohlajeni na dobro stotinko kelvina in so močno občutljivi na motnje, posebej pri sestavljanju v večje računske sklope, zaradi česar danes uporabljamo zgolj okoli 50-kubitne stroje. Vidnejši izjemi pri tem sta bili doslej D-Wave, ki s superprevodnimi zankami sicer gradi velike naprave, toda ne splošnih kvantnih računalnikov, in Honeywell, ki skuša prodreti z uporabo ujetih ionov. Toda ker je področje še vedno tako mlado, da niti osnovni fizični principi delovanja

IEEE Spectrum - Skupini avstralskih in nizozemskih raziskovalcev sta demonstrirali delovanje silicijevih spinskih kubitov nad temperaturo enega kelvina, kar bi teoretično omogočilo izvedbo kvantnih računalnikov brez dragega in zapletenega dilucijskega hlajenja. To pomembno utrjuje položaj tega pristopa v kvantnem računalništvu nasproti superprevodnim zankam in ujetim ionom.

Današnji prototipi kvantnih računalnikov imajo stereotipno podobo visečega grozdja zlatih žičk. Takšen videz napravam pravzaprav narekuje dilucijski hladilnik, s katerim je treba kubite, njihove osnovne računske elemente, ohladiti na temperature pod desetinko kelvina, se pravi pod -273 stopinj Celzija. Ker krmilna silicijeva elektronika ne mara takšnega hladu, mora biti nameščena izven jedra naprave in s kubiti povezana z natanko tistimi žičkami, ki polnijo fotografije. Ne le, da to občutno poveča kompleksnost in ceno strojev, temveč vsaka povezava pomeni tudi potencialno pot za vdor motenj, ki lahko pokvarijo izračune. Zato...

Slo-Tech - Kanadski raziskovalci so v sodelovanju z inženirji iz D-Wava pokazali, kako je mogoče kvantni računalnik D-Wave 2000Q uporabiti za simulacijo realnega kvantnega sistema. Leta 2011 predstavljeni kvantni računalnik, ki je do danes doživel nekaj posodobitev, je med bolj kontroverznimi, saj deluje na drugih principih od ostalih (konkretno uporablja adiabatno kvantno računanje), zato so ga v preteklosti že tudi označili kot prevaro. To je sicer pretirana oznaka, a D-Wave se uporablja (in tudi meri hitrost) drugače. D-Wavovi kvantni računalniki tudi niso univerzalni, torej ne morejo poganjati vseh kvantnih algoritmov. To pomeni, da s tem modelom kvantnega računalnika ne bomo nikoli lomili šifriranja ali urejali ogromnih baz podatkov, bo pa vseeno uporaben za kaj...

New Scientist - Ne, jutri pa še ne - leta 2007 pa že mogoče. Tako napoveduje Robert Clark z univerze New South Wales v Sydneyu. Datum je presenetljiv saj je bila pred kratkim ta tehnologija za mnoge še krepko v povojih. Težava tehnologije je namreč ta, da so delci (atomi, elektroni, fotoni) izredno občutljivi na zunanje vplive. Clarku pa je očitno uspelo izdelati čip, ki kljubuje vsem tehnološkim oviram. Nekaj podobnega naj bi dosegli tudi naši severni sosedje Avstrijci na univerzi v Innsbrucku. Kvantni klik!

Slashdot - Izvleček iz revije Nature si lahko preberete tukaj. Več o tem... kasneje.