Varstvo otrok danes vs nekoč

Ali imam samo jaz občutek, da naši starši (Gen X) ne morejo / niso pripravljeni toliko pomagat pri varstvu naših otrok v primerjavi z njihovimi starši ko so pazili nas (milenijci)?

Jaz se spomnim sem bil kot mulc skoz pri starih starših v varstvu (tako kot moji brantranci in sestrične), ker so moji starši delali. Danes mam občutek da je naše starše treba skor na kolenih prosit za pogledat tamalga za nekaj ur.

Ne da bentim, me za zanima če je to sam pri meni al se mogoče kakšen trend obrača. Zdej ne bo tolk več panike ker gre itak v vrtec.

Torej vprašanje je, kako je s tem pri vas? A mate občutek da je vašim staršem težko pogledat vaše tamale al celo tud sami prosijo da ga prpeljete mimo? :)

Včasih so se stari starši upokojevali pri 50ih, pa so imeli več prostega časa. Moja starša še oba delata, in bosta verjetno še 5-10 let delala. Sicer veliko pomagata, ampak ni to tako kot včasih, ko so me za celo poletje pustili pri starih starših...

mah kakšna penzija in varstvo nekih otrok, kako že gre stavek...Arbeit macht frei? :P

Včasih je bilo lažje otroke pazit, kot danes. Saj nas v primerjavi z danes niso kaj dosti pazili.

Bud_Bundy je včeraj ob 19:08:33 izjavil:

Včasih je bilo lažje otroke pazit, kot danes. Saj nas v primerjavi z danes niso kaj dosti pazili.

Haha, dobra.
Cel dan so nas videli samo na kosilu, sicer pa smo bili povsod samo doma ne.

Mislim da ni problem toliko v naših starših ampak nas

Ko sem bil jaz majhen sem bil vsako leto dva meseca na počitnicah pri noni (in sestra). Se pravi osnovna in malce pred srednjo (7-14), devedeseta leta
Izgledalo je pa tako:
Zjutraj auf vsi na ulico ali za hosto
Ob desetih malica, nato nazaj auf na ulico
Dveh kosilo nato auf na ulico
Zvecer vecerja in nato ulica ali hosta

Babi in dedi nisem videl v dveh mesecih skupaj enega celega dneva.

S tem da ko si sel v hosto to ne pomeni dva drevesa notri, ampak bolj v stilu, ko je sosedova tamala rekla gremo pogledat naše koze ki so bile 20 minut hoje v gozd na eno jaso. Ali pa igrat na tračnice (bili so v Divači kjer je glavna železniška proga)

Danes jaz in moja osebno ne pustiva tega. Zakaj? Ne vem

PovemVfaco je včeraj ob 18:24:06 izjavil:

De bi bli dons ljudje bolj zmatrani, bolj individualistični, manj družabni, meli manj cajta k v socializmu? Nemogoče

Točn to plus to:

velikBrokoli je včeraj ob 18:17:56 izjavil:

Včasih so se stari starši upokojevali pri 50ih, pa so imeli več prostega časa. Moja starša še oba delata, in bosta verjetno še 5-10 let delala. Sicer veliko pomagata, ampak ni to tako kot včasih, ko so me za celo poletje pustili pri starih starših...

bozicek je včeraj ob 21:33:13 izjavil:

S tem da ko si sel v hosto to ne pomeni dva drevesa notri, ampak bolj v stilu, ko je sosedova tamala rekla gremo pogledat naše koze ki so bile 20 minut hoje v gozd na eno jaso. Ali pa igrat na tračnice (bili so v Divači kjer je glavna železniška proga)

Danes jaz in moja osebno ne pustiva tega. Zakaj? Ne vem

Tole je zanimivo ne. Ampak je tud razlika ker če se dons otroku bognedaj karkol zgodi si odgovoren ti kot starš. Ravno sem bral kako sta starša za 30 minut pustila otroka samega pa je bila takoj štala okol tega: https://www.zurnal24.si/svet/starsi-10-... in je bila policija vključena in nevem kaj še vse. Komentarji pa tud v stilu obsojanja staršev. Bog ne daj da pustiš otroka samega za 5 minut.

Včasih so bili otroci prisiljeni se učit iz izkušenj svojih sovrstnikov da so se izogibal nevarnostim, danes tega kolektivnega znanja/zavedanja iz strani vrstnikov ne boš kej dost dobil vsaj kar se tiče gibanja na svežem zraku ne. Dons če bi otroka tko pustu k včasih bi se mu ravno zarad tega velik hitrej kakšna večja neumnost zgodila, tud kej kritičnega.

CŠOD, kljubi, varstva pa seveda kar sami čim več poskrbet...

Odvisna je tudi starost tamalih. V mojem primeru se to gre za niti dvo letnega otroka, kjer se je treba pač dost ukvarjat z njim in nekaj ur z njim že pobere dost energije (plus težko delaš istočasno kaj drugega). Ok sej lahko se igra sam, ampak tale čas je striktno omejen. Pač attention span malčkov je kratek.

Predvidevam, da ko bo bolj samostojen, bo tudi tukaj zadeva relativno drugačna.

Midva imava ocitno popolnoma nasprotno izkusnjo.
Jaz se za svojega malega moram skoraj zagrebsti od svojih starsev...ce bi potreboval pomoc sredi noci od mojih ali njenih bi jo dobil. Kot otroka pa naju z bratom niso toliko mirkali babice in dedki, oziroma so, ampak recimo v sklopu pocitnic morda malo vec casa v kosu in ne vsakodnevno recimo po potrebi. So naju pa zato veckrat mirkali tudi kaksni sosedje, tete, strici skupaj z bratranci, sestricnami, cesar pa danes ni toliko, vsaj pri nas in v mojem krogu ne opazam toliko tega

Koliko so pa otroci stari oz. kako je bilo kadar so bili še majhni, 1,2,3 leta?

Jaz imam kar nekaj kolegov, ki so jim starši v faco povedali, da vnukov ne bodo pazili. V stilu, saj ste jih sami hoteli imeti.

Par jih celo živi v razširjenem gospodinjstvu.

Saj tukaj gre za večplasten problem...

Vsak bi bil rad v svoji nepremičnini, tako mladi kot stari.

Starci dostikrat tako cenijo tiste cegle, da bog ne daj, da kakega premakneš, ali celo samo pogledaš. Hočejo pa denar od tebe, ko se kaj popravlja, brez tega, da ima pravo glasanja. Plus, nepremičnina se ne lastniško uredi. Marsikdo je zmetal na desettisoče EUR v bajto staršev, in na koncu spizdil, ker ni dobil delnega lastništva. Sploh, če je več otrok, kjer so se vsi, razen enega, odselili. Tisti, ki ostane doma, je itak najslabši.

Mladi pa bi z otroki živeli life samcev, niti ne para, vsak s svojimi potrebami, željami, itn... Individualni life style... Pač, ko dobiš froce, si za par let, tam do osnovne šole relativno brez časa... Otroci so obveza, večja kot domača žival... Zato si danes cel kup punc (pa tudi tipov) danes raje omisli psa ali mačka, da zadostijo potrebi po nekem živem bitju v gospodinjstvu in neka mala obveza. Otrok ni mala obveza, ampak si pečen za 25let. Domačo žival lahko oddaš, daš uspavat, zavetišče,. če je vojna, jo lahko tudi poješ. Otroka pač ne...

ja, sploh pri njemu.

OutOfTheBox je danes ob 08:00:29 izjavil:

CŠOD, kljubi, varstva pa seveda kar sami čim več poskrbet...

Odvisna je tudi starost tamalih. V mojem primeru se to gre za niti dvo letnega otroka, kjer se je treba pač dost ukvarjat z njim in nekaj ur z njim že pobere dost energije (plus težko delaš istočasno kaj drugega). Ok sej lahko se igra sam, ampak tale čas je striktno omejen. Pač attention span malčkov je kratek.

Predvidevam, da ko bo bolj samostojen, bo tudi tukaj zadeva relativno drugačna.

Prvi problem opisovanja lastnih izkušenj iz te teme je, da ne gre za izkušnje ko so bili stari dve amapak 12 let. Druga pomembna razlika je starost. Ko sem bil jaz 2. je bila moja babica manj kot 50, ko so bili moji otroci 2 je bila babica/moja mama skoraj 60. Torej ko sem bil star 10 let je bila moja babica stara 55 in v penziji, se lahko veselo spominjam kako sem preživljal tam mesece itd... Ko bodo moji otroci 10 bo moja babica proti 70...

Je pa že v osnovi problem ko bereš poste, kako si nekateri domišljajo, da je pravzaprav dolžnost njhovih staršev, da posrbijo za vse od vnukov do dediščine. To je pač nezdrav odnos in so vnuki samo eden od simptomov, ko nekateri lastnega otroka nočejo živega videt, ker je odrastel v narcističnega kretena.

No, ravno se soočam s podobno "težavo" oziroma situacijo kot OP.
S partnerko imava leto in pol starega sina. Vse opraviva sama - stari starši ga ne pazijo nič. Najdlje so ga imeli za eno uro. Midva pač veva, da je otrok najina obveznost in tega ne bi rada prelagala nanje. Po drugi strani pa so tudi oni že v letih (okoli 65) in verjamem, da jim je fizično naporno paziti ga osem ur skupaj.

Dilema je zdaj ta, ali ga naslednji mesec poslati v vrtec ali ne. Stari starši vztrajajo, da naj bo še eno leto doma. Nama bi vrtec morda prav prišel, saj bi naju vsaj malo razbremenil. Partnerka ima svoje podjetje in trenutno kombinira delo ter varstvo otroka - ga vozi v pisarno, kdaj dela od doma, kdaj pa ne gre v službo in nadoknadi za vikend ali popoldne, ko sem jaz doma. Ampak tak tempo je naporen in utrujajoč za oba... hitro pride tudi do kakega prepira, zvečer pa oba samo še padeva v posteljo. Seks? Kaj je že to?

Kot rečeno, bi naju vrtec s tega vidika razbremenil. Starši in osebje na delovni terapiji pa zagovarjajo tezo, da otrok do tretjega leta starosti nima potrebe po vrtcu, ker se mu socialni čut še ne razvija v taki meri. Po njihovem mnenju je vrtec pred tretjim letom bolj kot ne "varstvo", ki ga starši izberejo, ker otroka nimajo kam dati - in naj ne bi imel posebnih pozitivnih učinkov na razvoj otroka. Jaz se s tem delno ne strinjam, ker vem za primere, ko so otroci šli v vrtec že pri enajstih mesecih in so jih tam hitro naučili obleči jakno in druge osnovne stvari, ki se jih doma morda ne naučijo tako hitro.

Kakorkoli, doma sem rekel: OK, ne bo šel v vrtec še eno leto, ampak ga boste vi pazili v dopoldanskem času. Takrat sem pa dobil "telečje" poglede. Moji starši so sicer rekli, da so za, a vem, da so ga do zdaj imeli največ eno uro, kje pa je še osem. Od partnerkinih staršev pa sva hitro slišala, da imajo veliko svojih obveznosti - izleti na morje, druženja s prijatelji... Pazijo še enega vnuka, ki ima zdaj že 12 let, in podobno.

Uglavnem, za zdaj še ne vem, kaj bom naredil. Je pa res, da imam občutek, da se našim babicam to malo upira... mogoče ne ravno "odveč", ampak jih je strah, da ne bi zmogle. Kot rečeno, so že kar v letih. Če bi bili mlajši, bi verjetno bili še v službi, tako da težko rečem, kaj je boljše.

Kaj vi menite glede vrtca? Naj gre pri letu in pol starosti ali naj ostane doma še eno leto in gre pri dveh letih in pol?

Likalnik je danes ob 09:34:52 izjavil:

No, ravno se soočam s podobno "težavo" oziroma situacijo kot OP.
S partnerko imava leto in pol starega sina. Vse opraviva sama - stari starši ga ne pazijo nič. Najdlje so ga imeli za eno uro. Midva pač veva, da je otrok najina obveznost in tega ne bi rada prelagala nanje. Po drugi strani pa so tudi oni že v letih (okoli 65) in verjamem, da jim je fizično naporno paziti ga osem ur skupaj.

Dilema je zdaj ta, ali ga naslednji mesec poslati v vrtec ali ne. Stari starši vztrajajo, da naj bo še eno leto doma. Nama bi vrtec morda prav prišel, saj bi naju vsaj malo razbremenil. Partnerka ima svoje podjetje in trenutno kombinira delo ter varstvo otroka - ga vozi v pisarno, kdaj dela od doma, kdaj pa ne gre v službo in nadoknadi za vikend ali popoldne, ko sem jaz doma. Ampak tak tempo je naporen in utrujajoč za oba... hitro pride tudi do kakega prepira, zvečer pa oba samo še padeva v posteljo. Seks? Kaj je že to?

Kot rečeno, bi naju vrtec s tega vidika razbremenil. Starši in osebje na delovni terapiji pa zagovarjajo tezo, da otrok do tretjega leta starosti nima potrebe po vrtcu, ker se mu socialni čut še ne razvija v taki meri. Po njihovem mnenju je vrtec pred tretjim letom bolj kot ne "varstvo", ki ga starši izberejo, ker otroka nimajo kam dati - in naj ne bi imel posebnih pozitivnih učinkov na razvoj otroka. Jaz se s tem delno ne strinjam, ker vem za primere, ko so otroci šli v vrtec že pri enajstih mesecih in so jih tam hitro naučili obleči jakno in druge osnovne stvari, ki se jih doma morda ne naučijo tako hitro.

Kakorkoli, doma sem rekel: OK, ne bo šel v vrtec še eno leto, ampak ga boste vi pazili v dopoldanskem času. Takrat sem pa dobil "telečje" poglede. Moji starši so sicer rekli, da so za, a vem, da so ga do zdaj imeli največ eno uro, kje pa je še osem. Od partnerkinih staršev pa sva hitro slišala, da imajo veliko svojih obveznosti - izleti na morje, druženja s prijatelji... Pazijo še enega vnuka, ki ima zdaj že 12 let, in podobno.

Uglavnem, za zdaj še ne vem, kaj bom naredil. Je pa res, da imam občutek, da se našim babicam to malo upira... mogoče ne ravno "odveč", ampak jih je strah, da ne bi zmogle. Kot rečeno, so že kar v letih. Če bi bili mlajši, bi verjetno bili še v službi, tako da težko rečem, kaj je boljše.

Pretehtat moraš tudi druge potrebe in duševno zdravje staršev. Jebat ga, vsi smo ljudje in če ne gre, je vrtec absolutno boljša alternativa kot psihično in fizično sesuta starša, ki skačeta na otroke in eden na drugega.

Kaj vi menite glede vrtca? Naj gre pri letu in pol starosti ali naj ostane doma še eno leto in gre pri dveh letih in pol?

Odvisno od o otroka in zmožnosti/potreb doma. Arbitrarno določit do dneva natančno je nemogoče. Sva imela primerljivo dilemo. Za razliko od večine staršev nisva imela hard line določenega datuma kdaj mora otrok v vrtec/žena v službo. Luksuz, ki sva ga imela je da sva bila povsem samostojna pri odličitvi kdaj gre otrok v vrtec in sta oba šla nekje pri 18 mesecih. 11 je bilo res hitro, tudi ker sta se še dojila, potem pa nekje po 15 mesecu sem počasi opazil, da ko sem pripel domov je bil in otrok sit mame in ona njega, zato smo se odločili za vrtec. Če bi naredil še enkrat bi ravnal popolnoma enako, ker nismo imeli nikakršnih problemov s prilagajanjem. Tudi s tem, da naj bi bili otroci prvo leto vrtca nenehno bolni se nisva srečala. Je pa seveda to zelo majhen vzorec (2 otroka) in temelji na lastni izkušnji, tako da je posploševat nemogoče.

Je pa zame absolutno zgrešena logika, da bi pričakoval od 65 letnih staršev, da bodo vsakodnevno skrbeli za otroka. No go.

Najina mentaliteta je vedno bila, da otroci so najina odgovorsnot. Za pomoč staršem sva bila vedno hvaležna, nikoli pa pomoč ni bila samoumevna in kar pričakovana. Začuda s takim odnosom ne enim ne drugim nikoli ni bil problem popazit na otroke, ali pa po pravici povedat da takrat in takrat pač ne bo šlo. Pa se tukaj pogovarjamo o urah, ne o tem, da bi 11 mesečnega otroka za 40 ur pustil pri njih. Daljša varstva in počitnice so stvar šolskih otrok, ne dojenčkov.

Generacija X, rojeni med 1960 in 1979 letom. Stari torej od 65 do 46 let.

Jaz gledam na to, da je vsak odgovoren za svoja dejanja, vsak se sam odloči za nekaj in s tem mora živeti.
Če bodo babice in dedki pazili vnke in vnukinje, super, če ne, pa tudi OK. Če imajo babice in dedki svoje načrte, izlete, druženja,... je to njihovo življenje, ne avtomatsko pričakovati in zahtevati, da bodo pazili na vaše otroke.
Tudi govorjenje babic/dedkov, ne dati otroka v vrtec, ker je še premajhen,... .in podobno ni potrebno upoštevati, ker je otrok vaša odgovornost.
Kar je bilo pred leti/desetletji marsikaj ni več sprejemljivo sedaj, tako da ne primerjati.

Legon je danes ob 09:44:44 izjavil:

Likalnik je danes ob 09:34:52 izjavil:

No, ravno se soočam s podobno "težavo" oziroma situacijo kot OP.
S partnerko imava leto in pol starega sina. Vse opraviva sama - stari starši ga ne pazijo nič. Najdlje so ga imeli za eno uro. Midva pač veva, da je otrok najina obveznost in tega ne bi rada prelagala nanje. Po drugi strani pa so tudi oni že v letih (okoli 65) in verjamem, da jim je fizično naporno paziti ga osem ur skupaj.

Dilema je zdaj ta, ali ga naslednji mesec poslati v vrtec ali ne. Stari starši vztrajajo, da naj bo še eno leto doma. Nama bi vrtec morda prav prišel, saj bi naju vsaj malo razbremenil. Partnerka ima svoje podjetje in trenutno kombinira delo ter varstvo otroka - ga vozi v pisarno, kdaj dela od doma, kdaj pa ne gre v službo in nadoknadi za vikend ali popoldne, ko sem jaz doma. Ampak tak tempo je naporen in utrujajoč za oba... hitro pride tudi do kakega prepira, zvečer pa oba samo še padeva v posteljo. Seks? Kaj je že to?

Kot rečeno, bi naju vrtec s tega vidika razbremenil. Starši in osebje na delovni terapiji pa zagovarjajo tezo, da otrok do tretjega leta starosti nima potrebe po vrtcu, ker se mu socialni čut še ne razvija v taki meri. Po njihovem mnenju je vrtec pred tretjim letom bolj kot ne "varstvo", ki ga starši izberejo, ker otroka nimajo kam dati - in naj ne bi imel posebnih pozitivnih učinkov na razvoj otroka. Jaz se s tem delno ne strinjam, ker vem za primere, ko so otroci šli v vrtec že pri enajstih mesecih in so jih tam hitro naučili obleči jakno in druge osnovne stvari, ki se jih doma morda ne naučijo tako hitro.

Kakorkoli, doma sem rekel: OK, ne bo šel v vrtec še eno leto, ampak ga boste vi pazili v dopoldanskem času. Takrat sem pa dobil "telečje" poglede. Moji starši so sicer rekli, da so za, a vem, da so ga do zdaj imeli največ eno uro, kje pa je še osem. Od partnerkinih staršev pa sva hitro slišala, da imajo veliko svojih obveznosti - izleti na morje, druženja s prijatelji... Pazijo še enega vnuka, ki ima zdaj že 12 let, in podobno.

Uglavnem, za zdaj še ne vem, kaj bom naredil. Je pa res, da imam občutek, da se našim babicam to malo upira... mogoče ne ravno "odveč", ampak jih je strah, da ne bi zmogle. Kot rečeno, so že kar v letih. Če bi bili mlajši, bi verjetno bili še v službi, tako da težko rečem, kaj je boljše.

Pretehtat moraš tudi druge potrebe in duševno zdravje staršev. Jebat ga, vsi smo ljudje in če ne gre, je vrtec absolutno boljša alternativa kot psihično in fizično sesuta starša, ki skačeta na otroke in eden na drugega.

Kaj vi menite glede vrtca? Naj gre pri letu in pol starosti ali naj ostane doma še eno leto in gre pri dveh letih in pol?

Odvisno od o otroka in zmožnosti/potreb doma. Arbitrarno določit do dneva natančno je nemogoče. Sva imela primerljivo dilemo. Za razliko od večine staršev nisva imela hard line določenega datuma kdaj mora otrok v vrtec/žena v službo. Luksuz, ki sva ga imela je da sva bila povsem samostojna pri odličitvi kdaj gre otrok v vrtec in sta oba šla nekje pri 18 mesecih. 11 je bilo res hitro, tudi ker sta se še dojila, potem pa nekje po 15 mesecu sem počasi opazil, da ko sem pripel domov je bil in otrok sit mame in ona njega, zato smo se odločili za vrtec. Če bi naredil še enkrat bi ravnal popolnoma enako, ker nismo imeli nikakršnih problemov s prilagajanjem. Tudi s tem, da naj bi bili otroci prvo leto vrtca nenehno bolni se nisva srečala. Je pa seveda to zelo majhen vzorec (2 otroka) in temelji na lastni izkušnji, tako da je posploševat nemogoče.

Je pa zame absolutno zgrešena logika, da bi pričakoval od 65 letnih staršev, da bodo vsakodnevno skrbeli za otroka. No go.

Najina mentaliteta je vedno bila, da otroci so najina odgovorsnot. Za pomoč staršem sva bila vedno hvaležna, nikoli pa pomoč ni bila samoumevna in kar pričakovana. Začuda s takim odnosom ne enim ne drugim nikoli ni bil problem popazit na otroke, ali pa po pravici povedat da takrat in takrat pač ne bo šlo. Pa se tukaj pogovarjamo o urah, ne o tem, da bi 11 mesečnega otroka za 40 ur pustil pri njih. Daljša varstva in počitnice so stvar šolskih otrok, ne dojenčkov.

no saj tako kot si napisal...tudi sam opažam, ko pridem domov, da sta sita drug drugega (ampak mislim to tako na izi...sta drugače čisto OK, ampak verjamem, da če bi bil 8 ur v vrtcu bi bilo še bolj OK).
tudi midva starih staršev ne obremenjujeva oziroma jim ne podturiva otroka kar tako malo...ampak imava v tistem trenutku oba obveznost in ga zato oni pazijo kakšno urco (ga tudi oni hočejo paziti in je tudi meni v redu, da se privadi še na druge ljudi ne samo na starše)...8 ur pa verjamem, da bo kar malo huda za njih...
edino kar je pri meni še težava...da tamali še ne hodi, pač se dviguje na noge in hodi ob opori, da bi pa samostojno shodil pa še ne...nekako sem potihoma upal, da bo do vrtca (septembra) shodil...pa trenutno nič še ne kaže nato....kakšen mesec ali dva mu še manjkata....
kakorkoli...verjamem, da bo tudi po kolenčkih čisto OK:)

Najina izkušnja z obojimi starši je super. Zagreti na polno kdaj bi jih kdo imel, sedaj, ko so večji in lažje prebavljivi pa še toliko bolj. Vsake toliko jih še za več dni vzamejo s seboj kam na počitnice. Moja opažanja, enkrat po 60+ jim je z malimi otroci precej težje, vse težje jim je tudi prebolevanje otroških bolezni, zato varstvo malih otrok z boleznimi iz vrtca ni ravno za starejše.
Morda je bil ključ do tega odnosa z vnuki najin moto, najini otroci so najina odgovornost, stari starši le izjemoma. Naj starim staršem najini otroci ne bojo preveč v breme, temveč v veselje. Pa seveda, otroci morajo biti čim prej samostojni, ker se zelo radi pustijo razvajat dokler jim dovoliš.
V službi pa jasno postaviti meje, 1. prioriteta otroci/družina, potem služba in nato vse ostalo. Seveda, brez izkoriščanja v smislu nepotrebne nege, ko je otrok že zdrav pa še vedno doma, ker se komu ne da v službo in so "preventivno" še raje malo doma..., pa izmikanje od službenih obveznosti, ker imaš doma otroke, krneki... Pa da se ne javljaš na telefon in na mail, ker doma čuvaš otroka in kao ne moreš...

Novembra, dve leti.

Likalnik je danes ob 09:34:52 izjavil:

Kaj vi menite glede vrtca? Naj gre pri letu in pol starosti ali naj ostane doma še eno leto in gre pri dveh letih in pol?

Težko je reči kaj je najbolj optimalno. Na tvojem mestu bi najprej "stestiral" stare starše (v času počitnic itd.). Ko je potrebno pametovat in komentirat so vsi pametni, ko je treba zagrabit in to naredit, pa se velikokrat zgodi, da se odpre knjiga izgovorov. S tem boš dejansko videl kje si oz. kakšno pomoč v reali lahko od njih sploh dobiš. Druga stvar je, da preveriš koliko so vaši vrtci zasedeni. Ker če niso prenatrpani lahko otroka vpišeš v vrtec BP tudi sredi leta, v nasprotnem primeru greš na čakalno listo in čakaš do novega vpisa.

Zame je bil navečji stres ta odločitev, saj če so vrtci polni in ga obdržiš doma - si pečen za celo leto, ali pa iščeš potem dražja zasebna varstva. Glej tudi malce občinske akte, saj v primeru da otrok ni vključen v javno varstvo, ti lahko občina plača tudi povrne nekaj denarja.

Upam da tistim staršem, ki v faco povedo, da ne bodo nikoli mirkali otrok, poveste da naj si rezervirajo plac v domu.

Likalnik je danes ob 10:01:39 izjavil:

edino kar je pri meni še težava...da tamali še ne hodi, pač se dviguje na noge in hodi ob opori, da bi pa samostojno shodil pa še ne...nekako sem potihoma upal, da bo do vrtca (septembra) shodil...pa trenutno nič še ne kaže nato....kakšen mesec ali dva mu še manjkata....
kakorkoli...verjamem, da bo tudi po kolenčkih čisto OK:)

Noben problem. Nečakinja je bila ob odhodu v vrtec tudi nekje na tem nivoju. Čez en teden je že sama "pritekla" do mamice, ko jo je prišla iskat.

Moja najmlajša je pa tudi hodila ob opori, ampak je potrebovala nekoliko dlje, da je dejansko shodila. Kakšen mesec. Ampak ni nobenih težav v vrtcu. Vidim otroke, ki še kar nekaj časa ne hodijo.

Sta pa najmlajši dve šli v vrtec z 11 meseci, najstarejši pa s 13, ker prej ni bilo placa. Sicer bi tudi starejši šel že prej.

Kaj ti starši oz tast/tašča govorijo o tem, kdaj otroka dati v vrtec, pa sploh ne poslušaj. Razen, če so pripravljeni prevzeti odgovornost za 9 ur na dan vsak dan.

Sicer je pa tako. Otroka boš dal v vrtec, verjetno bo že v prvi zimi vsaj nekaj tednov doma zaradi raznih prehladov/bolezni. Pa jih bojo takrat lahko imeli cel dan doma.

Ste starši istih let, kot so bili vaši starši, ko so vas imeli pri babicah in dedkih? Oziroma so stari starši istih let?

Ko sm bil jst majhen... recimo v vrtcu me je stara mama - ki je šla pri cca 55 v penzijo imela s seboj na morju cel mesec.
Mlada babi :) in priden froc
Jst mam 3 in so moji starši vedno priskočili ko je bilo treba popazit . Vendar to je pomenilo le enkratni dogodek...recimo da sva šla kam ven zvečer. MOji nikoli niso pazili vseh 3. NIti sam nisem prosil. Ponujali se pa tudi niso. Sta pa oba tastaredva v penziji skupaj šele kake 3 leta... vmes so pa mulci že toliko odrasli da ne rabijo varstva. So pa vedno na voljo za karkoli, tak da je super.

Dejansko je to da delamo čedalje dlje velik problem. Stari starši niso več 55 letniki. Se pa pri takih starostih 10 let zelo pozna. Recimo če greš pri 65 v pokoj je to čisto druga zgodba in normalno da ne mimaš tok elana pa moči pazit na razigrane in večkrat preveč energične otroke. Imaš izjeme ampak po večini je pa to tako ja. In tud ni več teh vrednot toliko prenešenih s strani starih staršev na vnučke.

Jz se spomnm jz sm z dedkom velikrat gledal filme skupaj pa hodil v hribe pa tako naprej in je velikrat pozitivno vplival na moje vrednote z svojimi komentarji in stvarmi ki jih je opazil pa na katere nisem pomislil. Če njega ne bi bilo vprašanje kakšen bi bil moj sistem vrednot. Verjetno bi padu pod vpliv kakšnih sovrstnikov - mulcev pa imel kakšen čuden andrew tate pogled na svet.

Varstvo otrok je tud sistem vrednot. Če vpliva dedka/babice ni dovolj prisotnega potem takoj izgubiš en pomemben sloj vrednot. Če temu dodaš še vse manjši vpliv učiteljev potem prideš do tega da je res starš še tisti zadnji sistem vrednot ki lahko zagotovi da je otrok kolikor toliko "normalen" z svojimi vrednotami in kritičnemu razmišljanju. Imajo pa tud starši težavo ker morata zdej oba starša delat na polno, včasih je vsaj ženska lahko bila gospodinja doma ali pa ji ni bilo treba tako trdo delati da je imela nekaj več energije za vzgojo. Dons je vse kariera tud za ženske, drgač enostavno nisi konkurenčen na trgu dela.
Problem je torej večplastni. Zato tonemo v sistemu vrednot.

Družabna omrežja, razni tiktoki ipd samo po sebi ne bi bilo napačno ampak ker imaš ti razkroj sistema vrednot na vsaki od treh ključnih plasti potrebnih za otrokovo vzgojo potem seveda da vedno nekje drugje ta manjko pride.
In žal družabna omrežja nimajo kot glavno vodilo vzgojo pač pa imajo kot glavno vodilo denar, gledanost, šok, in iskanje občutka da nekaj veš kar ostali ne, da si odkril neko skrivnost o sistemu ( beri= teorije zarote in da je vse kar je sistemsko-državno slabo samo po sebi, pa kar neankrat cepljenja niso več sprejemljiva kot strokovno pravilna ipd ) .

Starši mislijo kako bomo rešil vzgojo pa sistem vrednot če bomo omejili ali preprečili dostop do družabnih omrežij in tehnologije. Pozabljajo pa zakaj so družabna omrežja dobila tako veliko vlogo. Zarad pomanjkanja vloge vseh ostalih. Ker živimo v drugačni družbi in je težko fizično težko zagotovit enako močne plasti vrednot kot so bile včasih. Preveč se tera v službi in ima premalo energije za doma, ženske morajo delati veliko več, učitelji nimajo več avtoritete in imajo veliko manjši vpliv kot so ga imeli včasih, stari starši delajo dlje in ne morajo paziti otrok , so veliko starejši ko se upokojijo.

Vse to je odraz tega da smo kot družba pod prioriteto dal produktivnost, individualnost, potrošništvo zanemarili pa vrednote in vse ostalo. Pa ni nič narobe z produktivnostjo individualnostjo in potrošništvom ampak poudarek je prevelik na tem in premalo na skupnih vrednotah in etiki na splošno, odgovornost do družbe in sočloveka.

Če hočeš otroka vzgojit v taki družbi ni težko samo z strani financ ampak je težko tud s strani vrednot. Tako da me ne čudi da je čedalje manj rojstev. Kdo si upa trdit da bo znal v takem okolju zagotovit dobro vzgojo za otroka? Ker so druge plasti vrednot tako šibke je toliko večji pritisk na starših ki so še vedno najbolj pomembna plast vrednot. To zahteva ogromne količine mentalne energije leta in leta, na konc pa tvoj mulc lahko postane en Andrew Tate ker so plasti vrednot odpovedale / al pa ne bile dovolj močne. Kdo bo v tem hotel imet otroka?
Mogoče kakšen bogatejši sloj al pa kdo ki se ne zaveda tako dobro kako težko vzgojit dobrega otroka, al pa je sam pokvarjen pa mu je vseen če bo otrok tud pokvarjen in brez vrednot. Koliko enega odpovedovanja za to gre. Imet otroka je najbolj altruistično dejanje kar ga lahko imaš. Velik pomemben del svojega najbolj živahnega življenja daš za to.

No razen če si pokvarjen. Ampak tle gre tud za naravo. Pokvarjenim ljudjem se fučka in imajo manj zavor za to da bi imel potomce. Mogoče se jim celo reži če kakšnega pokvarjenega otroka vzgojijo češ f the world. To bi lahko imelo tud negativni vpliv na naravno selekcijo.

Al pa še bolj...

Malo odvisno od genetike, malo pa od same aktivnosti.