Spomladi 1991 so v Beogradu končno izdali dovoljenje za priklop javnega omrežja JUPAK v evropsko omrežje IXI. Mednarodno povezavo prek povezovalnega protokola x.75, ki so jo na Inštitutu Jožef Stefan za YUNAC vzdrževali od konca 1989, so tako sredi leta lahko zamenjali z neposredno povezavo s protokolom x.25. Konec leta pa so na inštitutu lahko izvedli tudi prvo povezavo z omrežjem Internet. Delovne postaje Sun SPARCstation 1+, ki so jih takrat dobili, so že imele vgrajene Ethernet krmilnike podjetja AMD, zato so eno izmed njih lahko povezali prek omrežja European academic supercomputer initiative(EASInet) z nizozemskim fizikalnim inštitutom Nikhef, ki je vzdrževal mednarodno povezavo z omrežjem Internet. Nato so s precej truda in iznajdljivosti povezali še druge svoje naprave, vključno s takratnim osrednjim računalnikom DEC VAX 4000/300(Stenar). Internetno povezavo so spomladi 1992 že začeli širiti na druge domače ustanove, odgovornost za omrežje bivšega YUNAC in oprema pa sta ob ustanovitvi javnega zavoda Akademska in raziskovalna mreža Slovenije(ARNES) Maja 1992 prešli na nanj. Na IJS so še vedno razvijali tudi storitve za model OSI in so v tem času vzpostavili storitve za prenos datotek(FTAM) in storitev omrežnega imenika po protokolu x.500, ki je podobna storitvi Domain name system(DNS) v omrežju Internet.
Medtem so v Mariboru leta 1990 s preoblikovanjem tedanjega Računalniškega centra Univerze v Mariboru ustanovili Inštitut informacijskih znanosti Univerze v Mariboru(IZUM) in ga preselili na novo lokacijo. V okviru Univerze v Mariboru je ostala enota Računalniški center(RCUM), ki je še naprej skrbela za računalniško infrastrukturo univerze. Inštitut je nadaljeval z aktivnostmi za izgradnjo Kjnižničnega informacijskega sistema(KIS) in Sistema znanstvenih in tehnoloških informacij(SZTI). Naboru knjižničnih storitev, ki so jih v RCUM razvijali od leta 1983 so leta 1991 nadeli nov obraz v obliki kooperativnega online bibliografskega sistema in servisa(COBISS). Sklopi storitev za izposojo, katalogizacijo, izdelavo izpisov in podobno pa so prav z razvojem sodobnih omrežij in prihodom interneta lahko postopno prerastli v vodilni domači informacijski proizvod. IZUM je stalno povečeval omrežje z novimi vozlišči po celotni Jugoslaviji, v okviru domačega omrežja pa je povečal hitrost povezav med glavnimi ljubljanskimi vozlišči in vzpostavil stalno povezavo med Ljubljano in Mariborom s hitrostjo 2Mb/s. Povezave do Kranja in nekaterih drugih ustanov po državi so povečali na 64Kb/s. Moč, ki sta jo projekta KIS in SZTI podelila inštitutu IZUM, je v teh letih povzročila precej trenj med univerzama. V Ljubljani so verjeli, da bi morali razvijati konkurenčni model, ali pa vsaj v večji meri v razvoj vključiti ljubljanske strokovnjake.
Zavod ARNES je leta 1992 prevzel tudi skrbništvo nad omrežjem, ki ga je pred tem gradil IZUM. Z glavnimi uporabniki, med njimi najpomembnejši IZUM, IJS, in obe univerzi, so poenotili pristop in cilje za nadaljni razvoj in izgradnjo njegove omrežne infrastrukture. Uporabniki so želeli, da osrednja omrežna hrbtenica po državi podpira več takrat uveljavljenih omrežnih protokolov DECnet, x.25/OSI in TCP/IP in da so vzpostavljene povezave s pomembnimi svetovnimi akademskimi omrežji. Omrežje so še naprej postopno širili v kraje po vsej državi in vanj vključevali vedno več uporabnikov od fakultet, inštitutov, osrednjih knjižnic in muzejev do celotnega sistema srednjih in osnovnih šol in splošnih knjižnic. Za svoji omrežji sta vsaka posebej skrbeli obe univerzi. Posebej odmeven je bil projekt novega univerzitetnega omrežja Metulj v Ljubljani. ARNES je prevzel skrb za mednarodno povezavo, IZUM pa je vzdrževal še dodatno satelitsko poverzavo z omrežjem v Rusiji. Kot član združenja evropskih akademskih mrež(RARE) in združenja za razvoj in širitev internetnih protokolov(RIPE) je ARNES ob mednarodnem priznanju Slovenije registriral tudi novo vrhnjo domeno .SI za Slovenijo in pridobil serijo internetnih naslovov, ki so jih leta 1992 začeli podeljevati uporabnikom. Mednarodno povezavo so zamenjali z novo hitrejšo prek naslednje generacije omrežja IXI, ki je vključevala podporo za internetne povezave European multi-protocol backbone(EMPB).
Leta 1993 so bila vzpostavljena prva štiri vozlišča ARNES v Ljubljani, Mariboru, Kranju in Piranu in med njimi povezave s hitrostjo 2Mb/s. Povezave v omrežje so bile najprej možne prek najetih linij ali prek omrežja SIPAX. Financiranje zavoda je bilo neurejeno, vendar so uspeli pridobiti sredstva za nakup nujno potrebnega usmerjevalnika Cisco in druge opreme, s katero so leta 1993 v omrežju z zaostankom omogočili tudi nove internetne storitve za oddaljen dostop(Telnet), prenos datotek(FTP), elektronsko pošto(SMTP) in druge razširjene storitve kot so novičarske skupine USENET in dostop do tujih podatkovnih bank. Po državi so nato začeli nameščati številne klicne modeme, ki so končnim uporabnikom omrežja(teh naj bi bilo leta 1992 okrog 2000, leta 1993 pa že okrog 6000) omogočili cenejši lokalni dostop in dostop od doma. Omrežni promet je v tem času naraščal približno za 10% na mesec, eksplodiral pa je nekje leta 1995. Leta 1994 so v okviru vozlišča ARNES pri PTT Slovenija vzpostavili pomembno slovensko državno vozlišče(SIX) z namenom da bi uredili notranji promet med ponudniki dostopa. V tem času sta bila sicer prisotna le dva ponudnika: ARNES in prvi komercialni ponudnik NIL d.o.o., ki je nudil dostop prek slovenskega dela omrežja EUnet. V omrežju Internet so se prvi komercialni ponudniki dostopa začeli pojavljati leta 1989, v Evropi pa je kmalu za tem postalo med prvimi komercialnimi ponudniki prav omrežje uporabnikov Unix(EUnet). Z uvedbo interneta so drugi modeli tako v Sloveniji, kot širše v Evropi, počasi a vztrajno izgubljati na pomenu.
Zanimivo nadaljevanje prejšnjih člankov. Mene zanima, kako so dobili SPARCstatione v takratno Jugo? SUNovi računalniki s SPARC procesorji so veljajli za strateško pomembne in so bili pod budnim očesom COCOM-a...
Se pa spominjam, ko so vspostavili IZUM na sedanji lokaciji. To je bil nekdanji Dom Družbenih Organizacij, Mariborčani smo mu rekli tudi akvarij, to pa zato, ker so v njem do tedaj bile "velike ribe" ... Smo rekli, da je stavba končno dobila pametno vsebino...
Spomnim se tudi velike satelitske antene na vrhu stavbe (je že nekaj časa ni več), ki je služila satelitski komunikaciji (če me spomin ne vara, ravno z Rusijo)...
tony1, verjetno medgeneracijske razlike ... Sam rad pogledam kakšen dokumentarec, podkasti ter avdio knjige mi pa nikoli niso sedli... Sem pač stari prdec ...
Lep večer še naprej, pa da vam jutri ne bo treba snega kidat
tony1, verjetno medgeneracijske razlike ... Sam rad pogledam kakšen dokumentarec, podkasti ter avdio knjige mi pa nikoli niso sedli... Sem pač stari prdec ...
Lep večer še naprej, pa da vam jutri ne bo treba snega kidat
Jože
Sem generacija prvih računal v Slo in prvega interneta. Zelo rad poslušam podkaste, spkoh, ko sem vozim na šiht. Zelo bi bilo super kaj takšnega poslušat.
tony1, verjetno medgeneracijske razlike ... Sam rad pogledam kakšen dokumentarec, podkasti ter avdio knjige mi pa nikoli niso sedli... Sem pač stari prdec ...
Lep večer še naprej, pa da vam jutri ne bo treba snega kidat
Jože
Sem generacija prvih računal v Slo in prvega interneta. Zelo rad poslušam podkaste, spkoh, ko sem vozim na šiht. Zelo bi bilo super kaj takšnega poslušat.
S tega vidika bi bil uporaben samo podcast vseh 16 člankov v enem. Tole je tako malo teksta, da se niti telefona ne splača prižigati v avtu... Ampak ni hudič, da se ne da tudi najti appa, ki bi besedilo članka strojno prebral - v neki angleški interpretaciji slovenščine.
Hvala za odzive.. predloge.. podporo. Vaše izkušnje in spomini so zelo pomembni. V Računalniškem muzeju pripravljamo digitalne in tiskane izdaje. Raziskave lahko podpirate s širjenjem dobre besede in seveda z obiskom muzeja na Celovški 111, kjer razstavljamo tudi računalnik Stenar! Lep preostanek Nedelje.
Nic hudega, samo dobronamerno opozarjam na tiste, katere sem zasledil, da je lazje popravit, ker se mi zdi skoda da bi kvarile tako koristne prispevke. Kdor dela, se obcasno tudi zmoti
Delal v tistem obdobju na eni srednjih šol. Prva SŠ povezana v internet v SLO, pa verjetno tudi širše. Če se prav spomnim smo delali enkapsulacijo IP paketov preko X25 omrežja. SunSparc server. Prvi imeli mednarodne kontakte preko interneta. Pripeljali v SLO mednarodne projekte kot EARN in ESP.... Na mednarodni konferenci poslušal kako mi za hrbtom nemci razlagajo od kje hudiča tem "outsiderjem" taka infrastuktura. Bonača na ARNESu s težavami, a uspešno prepričali, da je Arnes hrbtenico priklopil tudi SŠ.
Po šolah bilo kup odličnih avtorjev učnih gradiv. Navijal, da se naredi minimalni standard poenotnih PDF gradiv z nekaj plačila avtorjem in se da gradiva javno na splet. Da se postavi šolsko spletišče za tovrstne vsebine že takrat. Nekaj kar bi nam 15 let kasneje prišlo krvavo prav.
Kaj smo se naučili iz zgodovine? Da smo bili vedno tehnološko napredni, pri vsebini pa smo vedno popušili. Na MŠŠ in M Za digitalizacijo 40 let kasneje še vedno top projekt nakupi po 10.000 računalnikov, ki jih nihče ne rabi. Od vsebin sistemsko pa že 40 let nula od nule. Odštejte nekaj projektov, kjer je bilo treba EU denar pospravit v prave žepe. Sicer pa Zavod za šolstvo razlagal, da so lokomotiva, ki počasi in vztrajno vozi. Šolstvo prisopihalo do postaje 1999.
Argonavt, tvoj prispevek je zame zelo zanimiv, odkriva dogajanja, ki se jih mi, ki smo zadeve "od strani" (skozi takratni poljudni računalniški tisk) gledali, sploh nismo zavedali. Me pa zanima, kako to, da se je prva internetna infrastruktura gradila na SUN Sparc mašineriji? Je bila za to kriva kakšna programska oprema, ki je tekla samo na slednji, ali kaj drugega? Takrat SUN Sparc zadev ni bilo enostavno dobiti (COCOM), je bila DEC in HP (pa še katera druga) lažje dosegljiva....
V bistvu SUNSparc ni skrbel za TK infrastrukturo kot tako. Kot SŠ smo imeli dobili najeti vod od takratne Pošte Slovenije. Kolikor me spomin ne vara, smo bili priključeni preko X25 in kot rečeno delali enkapsulacijo IP protokola na X25. SunSparca smo zaradi cene nabavili rabljenega. Nam je pa služil kot mašina za učenje Unixa in prvi "client", preko katerega smo uporabljali X400/ IP/ internet storitve. Pred IP/ SMTP smo pošto pošiljali preko X400 (tudi via UNIX) in servisa konverzije pošte X400 v SMTP. Tako smo imeli tudi prvo komunikacijo s šolami po svetu, dokler nismo prešaltali direktno na SMTP protokol. Unix smo uporabljali, da se učenci učili OS Unix in ker je bil takrat SW za X400 in prve IP zadeve izključno na Unixu. Kasneje smo selili na Win okolje. Če sprašuješ točno zakaj SunSparc mislim, da je šlo za X400. Ponudnik X400 nam je dal X400 SW mislim da brezplačno kot SŠ in SW je bil tako ali tako samo Unix in takrat se zdilalo, da bo šlo preko SUNSparc HW. Kolikor se spomnim je res šlo za X400 SW na to mašinerijo.
Bi moral preveriti zgodovino pri Arnesu, a za IP/SMTP mislim, da ni bil še na voljo. Ker smo sodelovalu s Pošto Slovenije so oni nudili prvo poslovno storitev e-pošte via X400/OSI in to bil razolog, da smo ubrali to pot.
Argonavt, tvoj prispevek je zame zelo zanimiv, odkriva dogajanja, ki se jih mi, ki smo zadeve "od strani" (skozi takratni poljudni računalniški tisk) gledali, sploh nismo zavedali. Me pa zanima, kako to, da se je prva internetna infrastruktura gradila na SUN Sparc mašineriji? Je bila za to kriva kakšna programska oprema, ki je tekla samo na slednji, ali kaj drugega? Takrat SUN Sparc zadev ni bilo enostavno dobiti (COCOM), je bila DEC in HP (pa še katera druga) lažje dosegljiva....
No, kaj pa če nam zaupata za katero šolo je šlo (tega je vendarle že celo večnost) in katerega leta je to bilo?
Ex PTT srednja šola - Bežigrad. Zdaj srednja TK in Ekonomska. Še v časih, ko se na polno sodelovalo s Telekomom in oprema ter investicije niso bilo problem nikoli. Samo želja in znanje je bil potreben za sodelovanje.
Leto? Leta 93 je Arnes šele prevzel omrežje. Mi smo leta 94 na polno že šibali mednarodne projekte po slovenskih SLO šolah in pošiljali bilten o projektih na 300 naslovov.
To pomeni smo začeli nekje okoli 90. Kako leto plus minus na OSI/X25 in potem takoj prvi na Arnesu. Mi jasno zakaj Bonač ni bil navdušen nad SŠ, je komaj začel Arnes.
Se spomnim tudi Arnes SIPAX omrežja smo se vključevali kmalu na začetku.
... Sam rad pogledam kakšen dokumentarec, podkasti ter avdio knjige mi pa nikoli niso sedli... Sem pač stari prdec 
Akademični branijo svoje vrtičke, tudi če so virtualni.