Prvi računalniki v Sloveniji, 7b.del - mali pisarniški računalniki

Računalniški muzej -

Poleg mini računalnikov se je z zatonom klasičnih računskih strojev sredi šestdesetih pojavil še poseben razred najmanjših pisarniških oziroma birojskih računalnikov, ki so z nekakšno hibridno računovodsko tehnologijo posegali na vmesno področje med elektronskim računalništvom in mehaniziranim računovodstvom. Strojne in programske zmogljivosti so imeli še posebej omejene in usmerjene skoraj izključno na področje pisarniškega poslovanja. Primerni so bili za izvajanje običajnih računovodskih in administrativnih opravil, ki so jih pred tem obvladovali računski stroji, na primer za obračunavanje osebnih dohodkov in obdelavo faktur. Pisarniški računalniki so delovali po načelu vidne evidence VRC(Visible record computer). Podatke so zapisovali na posebne kartice z dodatnim magnetnim trakom, ki so tako na skupnem nosilcu omogočale kombinirano hranjenje podatkov v magnetni obliki in v obliki vidnega tiskanega zapisa. Birojski računalniki so uvedli tudi vrsto drugih za ta čas neobičajnih magnetnih pomnilnikov v obliki kartuš in tulcev, na katerih so bili običajno shranjeni programi računalnika, ki jih ni bilo mogoče spreminjati(read-only memory). Birojskih računalnikov običajno ni bilo mogoče prosto programirati.

Med njimi so bili pri nas daleč najbolj razširjeni pisarniški računalniki Philips Data 8000, ki jih je dobavljalo ljubljansko podjetje Commerce, uveljavila pa se je še vrsta drugih podobnih pisarniških računalnikov evropskih proizvajalcev Friden, Singer, Nixdorf, Kienzle, NCR Nemčija, Robotron ipd. K priljubljenosti Philips Data 8000 je verjetno zelo vplivalo dejstvo, da je za razliko od večine podobnih računalnikov podpiral programiranje v zbirniku in je tako omogočal tudi bolj zahtevno uporabo na znanstveno-tehničnem področju. Philipsovi mali računalniki so bili v tem času najbolj razširjeni računalniki tega tipa v Evropi, še posebej pa v Nemčiji. Pri nas so ga najprej kupili leta 1969 v podjetjih Novoteks in Pionir v Novem Mestu, verjetno pa tudi v Splošnem gradbenem podjetju Gorica. Novoteksov računalnik je bil prvi na Dolenjskem. Podjetje je v tem obdobju uspešno poslovalo in širilo proizvodnjo ter izbor izdelkov zato jim je računalnik zelo koristil. V Pionirju so z njim pravtako modernizirali poslovanje podjetja. Kupili so tudi vrsto perifernih enot za delo z luknjanimi karticami in leto kasneje še en isti računalnik, s čimer so omogočili postopen prehod na pravi elektronski računalnik IBM/370 leta 1976.

Philips Data 8000 so kupili tudi v Ingrad Celje, GLIN Gozdarstvo in lesna industrija Nazarje, v ljubljanskih podjetjih Kontekstobus, Iskra Commerce in Autocommerce. V tem času je računalnik za gradbena podjetja postal bistven in nepogrešljiv sestavni del poslovnega mehanizma. V Ingrad Celje so z njim pospešili obdelavo vseh finančnih področij podjetja, zagotovili pa so tudi tekoč pregled nad zapadlimi terjatvami in obveznostmi. Olajšali so sestavljanje načrtov za gradbeno operativo pri oskrbi z materialom, pri razporejanju mehanizacije, delovnih ur in podobno. V Iskra Commerce so računalnik začeli uporabljati leta 1970. Knjigovodstvu je nudil vse potrebne podatke, za bolj kompleksne obdelave pa so pripravljene podatke posredovali v enega izmed ljubljanskih centrov z računalnikom IBM 360/30. Računalnik je sprva povzročal nekaj težav pri fakturiranju, sicer pa poročajo, da je uspešno napravil red v dokumentaciji podjetja in je dobro služil pri vsakodnevnih pregledih in obdelavi podatkov s področja prodaje na debelo na domačem trgu.

Leta 1971 so se pri nas pojavili še prvi računalnki Nixdorf 820. To so bili zelo tipični in uspešni pisarniški računalniki sestavljeni iz delovne mize s tipkovnico, bralnikom magnetnih kartic in dvema vmesnikoma za spominske module, enim za operacijski sistem in drugim za programe. Programi, ki jih je nudil Nixdorf so bili priloženi v obliki priključnih spominskih modulov(kartuš) in jih ni bilo mogoče spreminjati. Računalnik je imel običajno še hitri matrični tiskalnik in vhodno/izhodno enoto za delo z luknjalnimi karticami. Nixdorf 820 je bil za svoj čas leta 1968 revolucionarna naprava, ki je podjetju omogočila uspešen nastop na trgu. Nixdorf je kmalu postalo četrto najbolj uspešno računalniško podjetje v Evropi. Leta 1971 so Nixdorf 820 kupili v Skupščini občine Maribor in v podjetju Špedtrans Maribor. Tu so računalnik najprej uporabljali za fakturiranje in obračun proizvodnje, dajal pa je tudi razne statistične podatke in služil za obračun osebnih dohodkov za celotno podjetje. Dva računalnika Nixdorf 820 so istega leta kupili tudi v MERX poslovalnici Agropromet. Služila sta za prehodno uvajanje računalniške obdelave pred nakupom pravega računalnika IBM/3 za celotno podjetje.

Računalnike Philips Data 8000 je nasledila serija Philips P-350 zgrajena že s tehnologijo tretje generacije. Leta 1971 so ga kupili v mariborskem podjetju Svila in ljubljanskem podjetju Commerce, nato pa še v IBI Kranj in Predilnici in tkalnici Tržič, v podjetju Javna skladišča Ljubljana in v Gospodarski zbornici SRS. Leta 1970 pa so v Železarni Ravne kupili mali pisarniški računalnik Kienzle 6000. Z organizacijskimi pripravami za obdelavo podatkov na lastnem računalniku so začeli zelo resno že konec šestdesetih. Izdelali so koncept za obdelavo podatkov v celotnem podjetju in uvedli vrsto ukrepov, na podlagi katerih so dobili stalen dotok dokumentacije. Uvesti so želeli predvsem nadzor nad neposrednimi stroški v vseh fazah proizvodnje in poslovanja, v podjetju pa so izvajali tudi bolj napredne operacijske raziskave. Računalnik Kienzle 6000 jim je omogočil postopen prehod na pravi elektronski računalnik IBM/370, ki so ga namestili leta 1973. Na začetku sedemdesetih se je pojavilo tudi več pisarniških računalnikov Burroughs tipa L2000 in L5000. Kupili so jih v Iliriji, Novoteks, IMV in Energoinvest. Pisarniške računalnike nemške podružnice NCR pa so kupili v podjetjih Mercator, Labod, Color in v Mariborski tekstilni tovarni.