Računalništvo se je pri nas zares razširilo šele leta 1968, ko so k nam prišli prvi računalniki IBM/360. Serija IBM/360 izdelana na osnovi nove tehnologije hibridnih vezij SLT je v primerjavi s tedaj običajno arhitekturo diskretnih tranzsitorjev in diod predstavljala velik napredek v miniaturizaciji(približno 20:1) in zanesljivosti. Ponujala je linijo strojno in programsko kompatibilnih sistemov različnih velikosti in zmogljivosti, kar je podjetjem omogočalo bolj racionalno izbiro glede na njihove potrebe in lažji prehod od manj zmogljivih sistemov k bolj zmogljivim. Arhitekturna združljivost različnih modelov je omogočala tudi prenos programske opreme. Družina IBM/360 je vnesla izrazite izboljšave in inovacije v primerjavi z običajnimi računalniki druge generacije, ne le tehnološke, temveč tudi funkcionalno-oblikovne. Ena izmed teh je bil na primer zelo širok nabor standardnih vhodno-izhodnih naprav, ki so omogočale enostavnejšo nadgradnjo in prilagoditev obstoječih sistemov. Kot še posebej vplivna novost se je na primer izkazala enota za devet-tračni magnetni trak. Druga tehnološka izboljšava je bila pripadajoča programska oprema in operacijski sistem OS/360. Operacijski sistem je sprva sicer lahko poganjal le en program, kasneje pa tudi več hkrati. Programska orodja so omogočala urejanje in dostop do datotek, programiranje v zbirniku in uporabo prevajalnikov za Fortran, Cobol in PL/I. Zelo pomembni so bili tudi emulatorji za izvajanje programov napisanih za nekatere starejše IBM sisteme in osnovna telekomunikacijska orodja za terminalske povezave in povezovanje računalnikov v večja vozlišča.
V IBM so se odločili za razvoj povsem nove generacije sistemov potem, ko je nekaj podjetij v začetku šestdesetih začelo spodjedati njihovo absolutno prvenstvo. Ker bi uporaba čipov v obliki polno integriranih monolitnih vezij za novo serijo lahko pomenila zamik proizvodnje še za dodatnih pet let, so se leta 1962 usmerili v razvoj hibridnih integriranih vezij v obliki modulov SLT(Solid Logic Technology). Pri njihovi izdelavi so za osnovo uporabljali pasivni keramični substrat, za tisk pa hibridno debeloplastno metodo. Posamezna SLT vezja so bila izdelana v obliki približno centimeter velikih modulov. Vsak modul je vseboval na keramičnih rezinah izdelana vezja s kombinacijo upornikov in površinsko nameščenih silikonskih diskretnih diod in tranzistorjev v steklenih ohišjih. Po dvajset takšnih modulov je bilo združenih v nekakšne kartice, ki so se prek vodil vključevale v računalnike. Tehnologija SLT je bila za tisti čas revolucionarna, predstavlja pa tudi prvi primer serijske uporabe debeloplastne metode tiskanja vezij. Precej tvegana poteza pri načrtovanju nove družine računalnikov se je obrestovala in do leta 1964 je bil ustvarjen en izmed najbolj uspešnih in vplivnih računalnikov v zgodovini IBM/360.
Leta 1966 so v DES Ljubljana med prvimi pri nas podpisali pogodbo za nakup IBM 360/30. Ta je bil dobavljan konec leta 1967, po tem ko je bil sistem razstavljen na ljubljanskem sejmu Sodobna elektronika. Slovesna otvoritev računskega centra v DES je bila spomladi 1968. Udeležili so se ga predstavniki elektrogospodarstva, gostje iz Avstrije in Ljubljanske univerze, računalnik pa so opisovali kot največji elektronski sistem v Jugoslaviji in prvi večji sistem iz te serije. Z računskim centrom v DES je od samega začetka sodelovalo več podjetij in organizacij med njimi IJS, Kemijski inštitut Boris Kidrič, Ljubljanska univerza, RSNZ in drugi. Center je bil sicer ustanovljen z namenom, da bi racionalizirali in mehanizirali poslovanje na področju obračuna in fakturiranja električne energije, knjigovodstva, statistike ter za delo na znanstveno-raziskovalnem in razvojnem področju. Modela IBM 360/30 in 360/40, predstavljena leta 1964, sta predstavljala več kot polovico vseh prodanih enot. Omogočala sta različne konfiguracije pomnilnika od 8-64KB pri manjšem 360/30 in 16-256KB pri večjem 360/40. Slednji je bil v praksi do štirikrat bolj zmogljiv od prvega. Uporabljala sta magnetne diskovne enote sestavljene iz več vrtljivih plošč premera 36 centimetrov s kapaciteto do 7MB in značilne nove konzolne teleprinterske sisteme, ki so omogočali interaktivno delo na računalniku.
Računalnik IBM 360/30 s standardnimi perifernimi enotami. Norsk Teknisk Museum, Oslo. (CC BY-SA 4.0)
vir: Računalniški muzejKmalu za DES so leta 1968 računalnike IBM 360/30 kupili še v štirih organizacijah v Ljubljani in sicer v Emoni, Metalki, Železniškem transportnem podjetju in Kreditni banki in hranilnici. Edini tak sistem v drugih delih Slovenije je takrat dobila Železarna Jesenice. K njim sta se priključili še drugi dve slovenski železarni Ravne in Štore. Na novem računalniku v ljubljanski Emoni pa sta obdelovala podatke tudi Prehrana, en izmed prvih supermarketov v Jugoslaviji in agrokombinat Sadje Zelenjava. Zgleden primer računalniškega centra so imeli v Metalki. Njihov računalnik je obdelal okrog 1000 faktur dnevno, kmalu pa so začeli tudi z računalniškim vodenjem skladišča. V Kreditni banki in hranilnici je hitro naraščanje obsega poslovanja banke zahtevalo spremembo tehnike dela. Z uvedbo novega IBM 360/30 je odpadlo veliko administrativnega dela, poslovanje pa je bilo hitrejše in bolj varno. S stalnim naraščanjem transakcij in opravil so v KBH kmalu potrebovali nov še večji sistem z oddaljeno povezanimi računalniki in terminali v vseh bančnih poslovalnicah. V ljubljanskem Železniškem transportnem podjetju so se poleg zagrebškega prvi opremili z računalnikom. Tu je s testiranjem programov in formiranjem podatkovnih baz začel tudi Komunalni zavod za socialno zavarovanje Ljubljana. Za ŽTP Ljubljana so računalnik kupili še v Beogradu, Sarajevu in Skopju, do leta 1973 pa so se z računalniki opremila še ostala povezana podjetja v Jugoslaviji, s čimer se je izrazito povečala učinkovitost in ekonomičnost železniškega transporta.
... Sem pa pred časom iskal malo po zgodovini računalništva v Mb in sem na COBISS blogu našel tole: 
...
. In kot zanimivost, na tem istem PC-ju smo uporabljali urejevalnik besedil PCPIS, ki je omenjen v povezavi...