Slo-Tech - Točno pol stoletja je minilo od izida Intelovega mikroprocesorja 4004, ki velja za prvi komercialno dostopen mikroprocesor. Tekel je s taktom 750 kHz, deloval je s 4 biti in naslovil je lahko 4 kB prostora ter 640 B RAM. Mikroprocesor, ki je stal 60 dolarjev, je sestavljalo 2250 tranzistorjev, ki so s svetom komunicirali s 16 pini. Čeprav je bil za današnje razmere smešno počasen, gre za prelomen dogodek, saj je Intel pokazal, da so kompleksna integrirana vezja lahko miniaturizirana do kvadratnega centimetra ter cenovno dostopna.
Mikroprocesor so dizajnirali Federico Faggin, Ted Hoff in Stan Mazor, ko je podjetje Nippon Calculating Machine Corporation leta 1969 Intel povprašalo, če bi jim načrtali integrirana vezja za kalkulator Busicom 141-PF. Najprej so nameravali izdelati dvanajst čipov, a so se na koncu odločili za štiri, med katerimi je najbolj znamenit Intel 4004. Ta je bil približno tako zmogljiv kot prvi računalnik, ki je leta 1946 zasedal celo sobo.
Mikroprocesorji so odtlej spremenili svet, kar je bilo jasno že leta 1971. Z razvojem hitrih in univerzalnih mikroprocesorjev se je -- zelo poenostavljeno -- razvoj lahko osredotočil na programske rešitve namesto specializiranih strojnih.
"Z razvojem hitrih in univerzalnih mikroprocesorjev se je -- zelo poenostavljeno -- razvoj lahko osredotočil na programske rešitve namesto specializiranih strojnih."
Drži. Koncizno in zelo dobro povedano, bolje od kupa učbenikov. (IBM, na primer, je prelom popolnoma spregledal, MSFT pa ne.)
Mičken dopolnim zgodbo o štirih čipih 4004 je cpu 4001 je 2k rom 4002 je 320b rama 4003 je pa 10biten IO
Točno tako! Pohvalno, da to sploh kdo še ve.
Še ena zanimivost/legenda: takrat je pri IBMu tekmovala tudi Motorola. Njihov čip je imel 16 splošno namenskih registrov (Intelov procesor samo 2). Predstavnik Motorole naj bi zamudil na letalo in do predstavitve nikoli ni prišlo.
Mičken dopolnim zgodbo o štirih čipih 4004 je cpu 4001 je 2k rom 4002 je 320b rama 4003 je pa 10biten IO
Točno tako! Pohvalno, da to sploh kdo še ve.
Še ena zanimivost/legenda: takrat je pri IBMu tekmovala tudi Motorola. Njihov čip je imel 16 splošno namenskih registrov (Intelov procesor samo 2). Predstavnik Motorole naj bi zamudil na letalo in do predstavitve nikoli ni prišlo.
Zgodovina je malček bolj komplicirana, kot ena zamuda na letalo. V grobem, da se osredotočim na M68000, v trenutku, ko je IBM iskal procesor, je bil 8086 na razpolago, na ceniku preizkušen (kolikor se je dalo), prejšnje verzije (8085) že v uporabi. Na razpolago so bili periferni čipi in pripadajoči ram. Bil je tudi 16-biten, kakorkoli je bilo 16 bitno naslavljanje (takrat) segmentirano.
M68000 je bila tisti hip v razvoju (pesimističen pogled) oziroma inženirski primerki na razpolago (optimističen pogled). Veznih čipov še ni bilo. Nikoli prej ni bil v uporabi, prevajalnikov še ni bilo, simulatorjev še ni bilo.
Gre preprosto za čip, ki je bil (realno) 4-5 let za 8086, dosti hitrejši sicer, z *boljšo* arhitekturo. Ampak čip je bil na razpolago katerikoli dan, samo ne danes.
Vidno mesto v moji sobi zavzema klon enega od teh: File:Calculator triumphator hg.jpg @ Wikipedia Te reči so bile direktna motivacija za razvoj 4004 in najboljši način, da lahko z dotikom doživite, kakšna magija se dogaja v vašem siliciju.
Se pravi če mamo danes 10nm, so v 50 letih tisočkrat pomanjšali tranzistorje in lahko na enega od takrat spravimo milijon današnjih tranzistorjev (tko, zlo poenostavljeno). Se pravi na enako velik čip gre 2,25 milijarde tranzistorjev.
Uf! Uf! Je rekel Vinetou in se skril za skalo,
ki jo je prav v ta namen nosil s seboj.
V grobem, da se osredotočim na M68000, v trenutku, ko je IBM iskal procesor, je bil 8086 na razpolago, na ceniku preizkušen (kolikor se je dalo), prejšnje verzije (8085) že v uporabi. Na razpolago so bili periferni čipi in pripadajoči ram. Bil je tudi 16-biten, kakorkoli je bilo 16 bitno naslavljanje (takrat) segmentirano.
M68000 je bila tisti hip v razvoju (pesimističen pogled) oziroma inženirski primerki na razpolago (optimističen pogled). Veznih čipov še ni bilo. Nikoli prej ni bil v uporabi, prevajalnikov še ni bilo, simulatorjev še ni bilo.
Gre preprosto za čip, ki je bil (realno) 4-5 let za 8086, dosti hitrejši sicer, z *boljšo* arhitekturo. Ampak čip je bil na razpolago katerikoli dan, samo ne danes.
Tudi Motorola ni mogla dobavit toliko čipov, kolikor je IBM predvidel trga za PC. Tako da je bila pravilna odločitev.
Je pa IBM marsikaj drugega na polno zajebal, ostaja slab v marketingu kot vedno. Recimo orali so ledino s pravimi OS virtualizacijami že več kot pred 50 leti in še marsikaj je od nekdaj v mainframe sistemih, kar se danes v PC svetu prodaja kot novotarijo.
Je pa IBM marsikaj drugega na polno zajebal, ostaja slab v marketingu kot vedno. Recimo orali so ledino s pravimi OS virtualizacijami že več kot pred 50 leti in še marsikaj je od nekdaj v mainframe sistemih, kar se danes v PC svetu prodaja kot novotarijo.
Ali pa OS/2, ki je bil top šit sistem v tistih časih.
V grobem, da se osredotočim na M68000, v trenutku, ko je IBM iskal procesor, je bil 8086 na razpolago, na ceniku preizkušen (kolikor se je dalo), prejšnje verzije (8085) že v uporabi. Na razpolago so bili periferni čipi in pripadajoči ram. Bil je tudi 16-biten, kakorkoli je bilo 16 bitno naslavljanje (takrat) segmentirano.
M68000 je bila tisti hip v razvoju (pesimističen pogled) oziroma inženirski primerki na razpolago (optimističen pogled). Veznih čipov še ni bilo. Nikoli prej ni bil v uporabi, prevajalnikov še ni bilo, simulatorjev še ni bilo.
Gre preprosto za čip, ki je bil (realno) 4-5 let za 8086, dosti hitrejši sicer, z *boljšo* arhitekturo. Ampak čip je bil na razpolago katerikoli dan, samo ne danes.
Tudi Motorola ni mogla dobavit toliko čipov, kolikor je IBM predvidel trga za PC. Tako da je bila pravilna odločitev.
Je pa IBM marsikaj drugega na polno zajebal, ostaja slab v marketingu kot vedno. Recimo orali so ledino s pravimi OS virtualizacijami že več kot pred 50 leti in še marsikaj je od nekdaj v mainframe sistemih, kar se danes v PC svetu prodaja kot novotarijo.
Lahko na stvari pogledamo iz poslovne plati, iz filozofske plati ali iz plati končnih uporabnikov. Kar se mene tiče, se je vse odvilo točno tako, kot se je moralo. Boljše bi se težko. Razcvet PC platforme je omogočilo naslednje:
a) IBM je dopustil, da Microsoft še naprej prodaja MS-DOS (komu drugemu) b) Intel je privolil, da bo AMD alternativni dobavitelj za x86 arhitekturo, če sami ne bi mogli sproducirati dovolj čipov c) Compaq je naredil funkcionalni reverzni inženiring BIOSa in tožba se je končala v njihovo korist. Vsi tajvanski, japonski in kitajski PC kloni so imeli klon BIOSa d) Intel je inovativno povzročil, da je milijon kosov počasnih 80486 čipov bolje kot 20 tisoč DIGITAL ALPHA čipov - strošek razvoja zniža ceno čipa na kos e) Microsoft je inovativno povzročil, da je miljon kopij krampastih kopij WINDOWS 95 boljše kot 30 tisoč kopij ultra super OS/2 Warp
To je to. Gremo naprej, danes je nov dan. Če bi bilo po IBMovo, bi mi vsi imeli bele halje, bilo bi nas zelo malo, na faksu bi imeli en IBM Z/2435345 in bi furali MVS 45535. Ki pa bi bil verjetno 512-biten z 128 eksa RAMa, 1024 zeta Bajtov SSD in 512 jota Bajtov trdih diskov, ki bi se vrteli v heliju z obodno hitrostjo malo pod hitrostjo zvoka. Mašina pa bi imela seveda vodno hlajenje, vsak core bi trošil 1KW in bi jih bilo seveda 1024453635 na mašino.
Informatika vseeno ni za vsakega cigana, ki ima 5 minut časa za mešetarjenje.
c) Compaq je naredil funkcionalni reverzni inženiring BIOSa in tožba se je končala v njihovo korist. Vsi tajvanski, japonski in kitajski PC kloni so imeli klon BIOSa
To me je spomnilo, da smo te računalnike takrat imenovali "kompatibilci". Ne spomnim se pa, do kdaj je bil v uporabi ta izraz. Iz današnje perspektive se mi zdi, da so za XT kar hitro prihajali 286, 386, 486, ...
c) Compaq je naredil funkcionalni reverzni inženiring BIOSa in tožba se je končala v njihovo korist. Vsi tajvanski, japonski in kitajski PC kloni so imeli klon BIOSa
To me je spomnilo, da smo te računalnike takrat imenovali "kompatibilci". Ne spomnim se pa, do kdaj je bil v uporabi ta izraz. Iz današnje perspektive se mi zdi, da so za XT kar hitro prihajali 286, 386, 486, ...
Jah, res. Jaz sem sicer najprej srečal v življenju originalni IBM AT na katerem je tekel IBM PC DOS, ne spomnim se verzije. Potem je minilo nekaj let, kompatibilci so bili še tudi relativno dragi, zato sem jaz fural Atari ST, to je računalnik, ki so mi ga kupili starši.
Potem sem šel študirat na računalniški faks v Maribor, nekaj sem honorarno programiral na sposojenem PCju in sem ugotovil, da je veliko bolje vaje delati doma, kot pa v prenatrpani učilnici, s tistimi slabimi zelenimi monitorji. Plus sem še programiral v prostem času in dokaj krasno zaslužil. Je pa vsaj v tistem času bilo zelo težko priti do softvera in sploh nekih knjig, da si se naučil jezika.
Vsi so se matrali takrat z DBASE IV, ki je bil dokaj okoren. Meni pa je ena programerka na firmi, ki še danes obstaja: https://grad.si/
kasneje so mi še dali knjige in licenco in sem mislim da eno 4-5 let delal za njih.
Takrat sem si kupil 80386 kompatibilca, z AMD procesorjem, ki je lepo laufal in me je spremljal še nekaj let, ko sem šel v službo delat. Potem so namesto AT motherboardi prišli manjši ATX motherboardi in sem vso ohišje in vse pač dal na odpad. Motherboarde in diske in vso ostalo drobovino pa sem vmes 3-5x zamenjal vmes.
Jaz pa sem na srednji šoli ravno zamudil VAX-e, saj so takrat že dobili PC XT-je. Prvi domači pa je bil potem čez nekaj let 286. Dbase, Foxpro in Clipper so se v tistem času precej uporabljali, ampak se mi niso zdeli dovolj "resni jeziki", zato sem raje delal v Pascalu, Cju in assemblerju. Za clipperaše sem pisal razne knjižnice v C-ju. Kar se tiče knjig in softwera je bilo v tistih časih dobro poznati koga, ki je potoval v ZDA. Tako sem npr. dobil Windows 3.0. Pozneje se je kar nekaj literature dobilo v Konzorciju, še pozneje pa je prišel Amazon.
Informatika vseeno ni za vsakega cigana, ki ima 5 minut časa za mešetarjenje.
Haha, od vsega ironično napisanega, se uresničuje ravno obratno od te izjave. V ITju je dejansko polno petminutnih mešetarjev.
Saj. Alternativna realnost IBMa bi bile verjetno bele halje, vodno hlajene mašine, verjetno ena za celo Slovenijo (faks bi imel v najemu en LPAR). Eni naključni mešetarji brez certifikatov ne bi smeli niti na WC v eni resni firmi, kot je IBM, če bi bilo po IBMovo.
Tako pa se utapljamo v poplavi resnice, zamolčane resnice veščega marketinga, neveščega marketinga, drobnih laži v ITju, poštenih laži v ITju, debelih laži v ITju, mešanice vsega prej naštetega, pa zdaj ti presodi, kaj je res in kaj ne.
Antivaxxerji še čevljev ne bi mogli čistiti za male pare v tej IT džungli, tok velik šmorn je IT.
. 
