Na prvi pogled je znanost v članku trdna. Podatke so dobili iz dveh teleskopov, analizirali so jih ločeni z različnimi programi in strojno opremo. Fosfin so dokazali iz absorpcijskih pasov v spektru, kjer se lahko deloma prekriva z žveplovim dioksidom. A slednji ima še druge trakove, ki jih niso videli, zato so jih pripisali fosfinu. Opazovali so situacijo na površini oblakov.
Že 20. novembra je originalni članek dobil pripis urednika, da so avtorju odkrili napako pri obdelavi podatkov iz enega teleskopa (ALMA), ki so bili uporabljeni pri raziskavi. Rekalibracija je pokazala, da so koncentracija bržkone nižje, zato so avtorji ponovno analizirali podatke in ugotovili, da je fosfina manj - 1-4 ppb, ne pa 7-20 ppb. To je neprijetno, a še vedno kaže, da je fosfina več, kot bi bilo pričakovati.
Tudi številni drugi znanstveniki so se lotili analize, ki so sedaj objavljene v rokopisih člankov na arXiv in čakajo na zaključke recenzentskih postopkov. Ugotavljajo, da v meritvah fosfina sploh ni več od ozadja. Dva rokopisa sta iz istih surovih podatkov ugotovila, da je prvotna analiza preveč zmanjšala šum, zaradi česar so se videli signali, ki jih v resnici ni. Ko so to upoštevali, so signal za fosfin sicer še našli, a je bil pod mejo za statistično pomembnost rezultata. Z drugimi besedami: signal je prešibak, da bi ga lahko razglasili kot dejstvo in ne statistično naključje. Tudi ALMA ni bila nastavljena optimalno za iskanje žveplovega dioksida ali fosfina.
Drugi problem je lahko tudi mesto signala: avtorji prvotne študije pravijo, da so opazovali vrhnje dele oblakov. Izkaže se, da je lahko tudi signal za žveplov dioksid precej više v mezosferi na višini 80 km (in ne na vrhu oblakov) enak od signala za fosfin. Hkrati pogoji v mezosferi poskrbijo, da ostalih absorpcijskih vrhov za žveplov dioskid ne vidimo, s čimer bi se signal "preoblekel" v fosfin. Lahko bi seveda šlo tudi za fosfin v mezosferi, ki pa bi bil tam tako nestabilen, da bi moral na površju nastajati v orjaških količinah.
Če je za signal resnično odgovoren žveplov dioksid, je to plin, za katerega že vemo, da obstaja na Veneri (in tudi zakaj). In s tem ni nič narobe. Članki, ki ponovno analizirajo prvotne podatke, so resda prišli do nasprotnih ugotovitev, a so napisani vljudno. Cilj je priti do resnice. Vsi raziskovalci priznavajo, da so trditve o fosfinu tako pomembne, da jih je treba temeljito preveriti in resnično odkriti, kaj se tam dogaja. Če se bo dokončno izkazalo, da fosfina na Veneri ni, bo to nov zgled, kako deluje znanost. Meri, analizira, išče razlage in preverja. In če se ob preverjanju, ki je toliko intenzivnejše, kolikor fascinantnejše so trditve, razlage izkažejo za napačne, jih nadomesti s pravilnejšimi. V teorije se namreč nikoli ne smemo zaljubiti.
