Slo-Tech - Tehnično bi na daljša vesoljska potovanja lahko leteli že sedaj, a vplivi dolgotrajne izoliranosti na človeško psiho še niso docela raziskani. Na Zemlji se temu morda še najbolj približa življenje na Antarktiki, kjer je polovico leta tema, kjer ni možnosti hitrega odhoda, kjer so ljudje in prizori venomer isti, življenje pa monotono. Raziskovalci, ki so preživeli 14 mesecev na nemški postaji Neumayer III, so jo odnesli s spremembami v možganih. Raziskava, ki si jo izvedli na pensilvanski univerzi, je pokazala spremembe v gostoti in strukturi možganskega tkiva pri ljudeh po dolgotrajnem bivanju na Antarktiki. Osamljenost nam torej res lahko skisa možgane.
Alexander Stahn, ki je raziskavo vodil, je pojasnil, da so opazili 7-odstotno zmanjšanje hipokampusa, kar je ogromna sprememba. V študiji je sodelovalo devet ljudi, in sicer pet moških in štiri ženske. Pred odhodom na Antarktiko so jim temeljito pregledali glavo. Možgane so slikali z magnetno resonanco, pri čemer so najpodrobneje preverili hipokampus, ki je ključni del možganov za ustvarjanje spominov in navigacijo v prostoru. Hkrati vemo, da je ta del možganov zelo občutljiv na stres, a tudi eden izmed najbolj aktivnih delov pri ustvarjanju novih nevronov in povezav med njimi.
Slikanje glave po prihodu domov 14 mesecev pozneje je razkrilo, da je bil vpliv izolacije na hipokampus izrazit in nad pričakovanji. Ni pa se skrčil le hipokampus, temveč tudi čelni reženj in nekatere druge strukture. Prav tako se je v krvi koncentracija proteina BDNF, ki spodbuja rast živčnih celic, skoraj prepolovila. Posledice niso bile le na papirju, saj so tudi v praksi imeli težave s spominom in orientacijo v prostoru. Poslabšale so se tudi nekatere druge kognitivne funkcije, denimo ignoriranje nerelevantnih informacij pri opravilih.
Poldrugi mesec po vrnitvi se raven BDNF še vedno ni popravila na začetne vrednosti. Raziskovalci pričakujejo, da bodo možgani testnih osebkov v naslednjih mesecih vsled izpostavitve več dražljajem pridobili izgubljeno. Na Antarktiki je bilo namreč tako malo dražljajev, predvsem pa so bili ves čas enaki, da so možgani preprosto atrofirali.
Zbrani podatki imajo pomembne implikacije za potovanje po vesolju. Tam bodo pogoji podobni, zato je nujno ugotoviti, kako kvarne vplive izolacije na možgane vsaj omejiti, če ne odstraniti.
tesli in newtonu izolacija in samotarstvo nista škodila. po moje če možgane zaposliš z znanstvenimi problemi ni take škode. res pa da je npr govorjenje zelo velik trening za možgane, kdor veliko govori že samo s tem vadi svoje možgane. no pisanje ima tudi podoben učinek, ampak pisat je lažje kot govort.
samotarstvo je velikanski problem. eno protislovje rata: sam bit je zoprno, v družbi ljudi je pa tudi velikokrat zoprno, ker si greste na živce, posebej če te obkrožajo jypeti, hipatije in podobni slotechovci. skor da potem živiš v peklu na zemlji.
Verjetno je vse odvisno od tipa osebe. Sam periferiram samotarski, monoton in rutinski način življenja, ker mi ljudje in spremembe preprosto gredo na živce. S tem sem začel pred skoraj 9 leti malo po koncu šolanja, ko več ni bilo dnevnih obveznosti; delo sem prestavil na noč zaradi tišine in ostalih motečih faktorjev, stvari urejam izven doma samo, ko ni možno online, itd. Ljudje v študiji so zgleda bili eni izmed tistih, ki jim je kontakt do drugih manjkal (ekstrovertiranci)...kot ena kolegica v času SŠ, ki mi je cel čas jamrala kako bi imela več kolegov in ne more najti fanta, jaz si pa mislim "wtf bodi srečna, da imaš mir in te noben ne gnjavi vsak vikend za pijančevanje"
Pri sebi nisem opazil nekih sprememb, razen v besednem zakladu, kar je razumljivo, če spregovoriš ~15 besed na dan (in še to so večinoma samo pozdravi) in pa seveda v teži, ker se naenkrat več ni pešačilo po več km na dan.
1. Predolg članek, saj bralec že iz naslova dobi povsem ustrezno informacijo. 2. Predniki so že vedeli, čemu je 1 m debel kamnit zid boljši, kot 10 cm stiropora na modularca. 3. Ženi že vsaj 10 let dopovedujem, da bi bila naša bajta mnogo lepša z rdečo fasado. 4. Že desetletja živim v beli, dobro izolirani hiški.
A je to kaka nova ugotovitev? Saj so delali že na zapornikih študije. Ko je bil kdo zaprt v samico je ven prišel dosti bolj umsko prikrajšan. Še Weev je govoril o temu.
če bi tisti ljudje trolali po s-t potem se jim možgani ne bi krčili...
"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
tesli in newtonu izolacija in samotarstvo nista škodila.
... pri profesionalnem življenju. Tesla je bil zaljubljen v goloba, dvomim da je on primer dobro preživetega življenja, kar se tiče same kakovosti.
Vprašanje je koliko več bi lahko dosegel, če bi živel malce drugače/zdravo. Sicer je res, da je ogromno ljudi obsedenih z "lonely scientist who spends all his time in his laboratory" konceptom, ampak sam dvomim, da je to najboljši pristop. Je pa res, da veliko distrakcij škodi pri doseganju uspeha.
samotarstvo je velikanski problem. eno protislovje rata: sam bit je zoprno, v družbi ljudi je pa tudi velikokrat zoprno, ker si greste na živce, posebej če te obkrožajo jypeti, hipatije in podobni slotechovci. skor da potem živiš v peklu na zemlji.
Tu je odvisno od osebe. Če sovražiš samega sebe, potem je težko vse skupaj. Največkrat je ravno to. Ko si enkrat zadovoljen s samim sabo, ti kakšna stvar/ljudje sicer še vedno gredo na živce(to je normalno), le do živega ti ne pridejo.
Danes nihče ne živi v izolaciji, ker smo vsi priklopljeni na internet. Zagotovo pa manjši informacijski tok skozi možgane povzroča manj obvladovanja različnih stvari. Velja pa tudi, da samo procesiranje te date v možganih pri različnih ljudeh ne poteka povsem enako in za nekatere je lahko breme tudi prevelik pretok, ki ga ne zmorejo obdelati, bi ga pa radi.
o+ nevone
Either we will eat the Space or Space will eat us.
ma, ko citam komentarje vidim, da tudi druzenje ne pomaga pri krcenju mozganov...
Pa sej ce sledimo tej studiji bi morali imeti ljudje iz majhnih izoliranih skupnosti (Enuiti, pacifiski otoki, Sibirija...) popolnoma skrcene mozgane.
Vprasanje je iz kaksnega okolje so prisli raziskovalci, verjetno iz raziskovalnih institutov, univerz, zivljenje v mestih s 500k prebivalstva itd...
Eskimi in drugi eksoti zivijo v delni osami celo zivljenje in enako njihovi predniki, Po drugi strani pa poznajo 10-20-50 besed za sneg in obstajajo komplikacije.
Pa sej ce sledimo tej studiji bi morali imeti ljudje iz majhnih izoliranih skupnosti (Enuiti, pacifiski otoki, Sibirija...) popolnoma skrcene mozgane.
Izolirana skupnost in izoliran posameznik nista ekvivalentna kategorija, zato je tvoj prispevek logično nekonsistenten in posledično odveč.
Ce preberes clanek lahko opazis, da je v študiji je sodelovalo devet ljudi in koliko je razbrati so bili tam istočasno - torej majhna izolirana skupnost.
Močno pomanjkljiv članek. Devet ljudi je daleč od izolacije. Večina ljudi živi v manjših skupnostih od 9. Vir članka je zaklenjen na registracijo in se ne da preverit za kakšno izolacijo je sploh šlo, v članku pa tudi ni razloženo. Poleg tega je danes izolacija praktično nemogoča, saj smo ves čas nekam priklopljeni. TV, telefoni, radio, internet,... naši možgani bi morali ob današnji stalni povezanosti eksplodirati
Gre enostavno za to, da možgani, če želimo, da se razvijajo, rabijo raznolik in količinsko primeren input. Tle ne govorim samo o tem, kaj vse človek prebere na internetu. Procesorsko najzahtevnejše operacije so še vedno žive interakcije z ljudmi, kjer poleg razbiranja besednega pomena razbiraš še govorico telesa, v realtime analiziraš in se odzivaš na vse premike znotraj konstelacije žive interakcije, sodeluješ v realtime v igri moči znotraj skupine, itd... Na spletu je interakcija popolnoma drugačna kot pa v realnosti (pa pustimo zdaj debato kaj sploh je realnost). Kar se tiče skupnosti je itak logično, da večina ljudi živi v skupnosti, manjših od 9, vendar pa ne preživiš celega dneva ali tedna v teh skupnosti. Odvisen si od velikega števila ljudi, nisi neodvisen od njih (glej: Zygmunt Bauman & 'the Swedish Theory of Love', interdependence). Kar se pa tiče konstantne priklopljenosti na nek vir informacije, ki je večino časa itak šum, je pa problem v enosmernosti takšne interakcije, kjer si zgolj pasivni prejemnik in nisi realtime aktivni udeleženec v nekem diskurzu. To kar mi zdaj klepamo po tipkovnisi, in si predstavjamo, kako smo pametni, ni v nobeni meri primerljivo s pravim pogovorom na štiri oči, kjer imaš pred seboj celega človeka.
"Viš', če bi vse štajerske alkote spravu v štajersko vardo, da bi mel pr'jatle in mal razgibavanja, bi na štajerskem procent alkoholikov upadu za 100 odstotnih točk". A veš kolk bi pršparal na zdravstvu in kolk višja produktivnost bi bla!
Ce preberes clanek lahko opazis, da je v študiji je sodelovalo devet ljudi in koliko je razbrati so bili tam istočasno - torej majhna izolirana skupnost.
Če prebereš članek, lahko opaziš, da ni šlo za skupnost.
Definitivno mularija potrebuje podporo odraslih pri socializaciji, nobene potrebe pa ni po tem, da bi se jo indoktriniralo v sovraštvo do drugačnih, kot se trudijo mnoge konzervativne interesne skupine, čeprav za to nimajo nobenega racionalnega razloga (ideološki balast je pa seveda neracionalen vzrok za tako početje, ki ga je treba z ustrezno izobrazbo otrok kar se da hitro pozdraviti, v izogib nepotrebnemu trpljenju v prihodnosti).
Raziskava, ki si jo izvedli na pensilvanski univerzi, je pokazala spremembe v gostoti in strukturi možganskega tkiva pri ljudeh po dolgotrajnem bivanju na Antarktiki.
Raziskava ni dokazala kavzalnosti med bivanjem v izolaciji ter gostoto & strukturo možganskega tkiva, kvečjemu korelacijo.
Osamljenost nam torej res lahko skisa možgane.
Hipokampus pretvarja kratkoročni spomin v dolgoročnega. Krčenje hipokampusa ni nujno posledica osamljenosti ali samote, prej njegove neaktivnosti, ki je lahko posledica monotonosti dela. Monotono delo pa ni pojav, značilen le za delo na Antarktiki...
tesli in newtonu izolacija in samotarstvo nista škodila. po moje če možgane zaposliš z znanstvenimi problemi ni take škode. res pa da je npr govorjenje zelo velik trening za možgane, kdor veliko govori že samo s tem vadi svoje možgane. no pisanje ima tudi podoben učinek, ampak pisat je lažje kot govort.
samotarstvo je velikanski problem. eno protislovje rata: sam bit je zoprno, v družbi ljudi je pa tudi velikokrat zoprno, ker si greste na živce, posebej če te obkrožajo jypeti, hipatije in podobni slotechovci. skor da potem živiš v peklu na zemlji.
Mnja, se strinjam, da je predvsem pomembno, kako posameznik vse skup doživlja. Baje (in tega res nisem šel preverjat) so v MRI mašinah slikali možgane ljudi, ki so preživeli dolga obdobja v meditativnih odmikih, pa so bili možgani v čisto dobrem stanju. Takisto njihove kognitivne funkcije.
IMO, če osamo doživljaš kot stres in če nimaš ustrezne zaposlitve, potem možgani trpijo. Če v osami "uživaš" oziroma je vsaj ne jemlješ kot samote ter se hkrati ustrezno zaposliš, potem ni razloga, da bi možgani propadali.
Je pa res, da to, kaj je osamljenost in samota za mnogo ljudi ni stvar odločitve ...
Sicer je res, da je ogromno ljudi obsedenih z "lonely scientist who spends all his time in his laboratory" konceptom, ampak sam dvomim, da je to najboljši pristop.
Trening možganom koristi, preprečuje krčenje. Osamljeni znanstvenik trenira možgane s svojimi problemi podobno, kot če bi vsak dan na pamet delal poštevanko - pač nič drugega kot bodybuilding za možgane. Znanstveniki pa obenem še kaj koristnega odkrijejo, da ni samo trening brez cilja.
Je užitek, ko pogruntaš nekaj novega. Jaz ta občutek kar dobro poznam. Je prav nek fizični občutek v možganih, da si jih pretelovadil in zarad te možganske telovadbe počutje naraste, podobno kot naraste pri fizični aktivnosti.
Jaz imam tak ritem, da se po šihtu sprehajam 3 ure, razmišljam o znanstveno programerskih idejah in laufam šprinte. Tak da obenem treniram mišice in možgane. Po moje je to zelo dober sistem. Če bi samo hodil in laufal tri ure bi se mi začelo malo kisat od dolgčasa, tako kot se je ljudem v tej študiji, zato raje začnem razmišljat o kakšnih težjih problemih, ki jih bi rad rešil in to mi odžene tisti dolgčas v glavi. V glavnem možgane in mišice je treba trenirat, pa čimbolj intenzivno je bolje je. Jaz sem izbral najbolj intenzivno vrsto: šprinte in precej težke probleme, o katerih razmišljam, je bolj zanimivo tako. Če se ne moreš spomnit nič drugega pa delaj poštevanko v glavi, tudi to sem včasih delal. Al pa razmišljaj, kaj bi delal sosedi, tudi to je trening za možgane. :)
Ce preberes clanek lahko opazis, da je v študiji je sodelovalo devet ljudi in koliko je razbrati so bili tam istočasno - torej majhna izolirana skupnost.
Če prebereš članek, lahko opaziš, da ni šlo za skupnost.
Saj vem, da rad provociras (kar cenim to) pa vseeno ne mores trditi, da je 9 ljudi posameznik... V studiji je sodelovalo samo 9 ljudi, ker jih je na tej postaji toliko celo leto. Poleti tam biva do 50 ljudi.
Želel sem izpostaviti razliko med sodelavci, ki jim precej težje rečeš skupnost, ter skupnostjo, ki si deli vsaj sorodstvene, jezikovne in kulturne povezave.
Pomanjkanje socialnih interakcij, ki ga opisuje članek, je združeno z odsotnostjo teh povezav.
