Vaidyanathan je ekstremni primer čedalje pogostejše prakse, ko nekateri znanstveniki ekscesno citirajo lastne članke. Normalno je, da raziskovalcih v svojih delih citirajo minulo delo, če je povezano in relevantno z novo raziskavo, a zmerno. Če je v nekem članku več kot nekaj lastnih citatov, je to že znak za alarm, kar lahko preverjamo tudi iz druge smeri. Kdor ima med citati lastnih del več kot kakšnih 10-15 odstotkov avtocitatov, hodi po tanki meji med etičnim in neetičnim.
Raziskovalci s Stanforda so zato prečesali bazo več kot 100.000 raziskovalcev, v kateri so njihova objavljena dela in citiranost. Rezultate so objavili v reviji PLoS Biology. Kažejo, da je avtocitiranje večji problem, kot bi si mislili. Kar 250 znanstvenikov je zbralo več kot 50 odstotkov vseh citatov svojih del z avtocitati (to so citati v članku, kjer je vsaj en avtor isti kot v citiranem članku). Povprečna stopnja avtocitiranosti znaša 12,7 odstotka. Raziskovalci pravijo, da kdor to mejo preseže za dvakrat, zasluži podrobnejši pregled.
Avtocitati pa niso edini problem, ki ga je v znanost prinesla huda objektivizacija in numerično merjenje uspešnosti. Kot je ugotovil že Goodhart, postanejo objektivna merila slaba, kot postane njihovo doseganje samo sebi namen, kar se je z znanstvenimi metrikami že zdavnaj zgodilo. Poleg avtocitatov, ki jih je sorazmerno enostavno poloviti in tudi odšteti (to že počne slovenski SICRIS), so problem tudi farme citatov. V nekaterih znanstvenih vejah je raziskovalnih skupin tako malo, njihova povezanost pa tako močno meji na domačnost, da se navzkrižno citirajo do astronomskih razsežnosti. Takšne otoke citiranosti lahko najdemo s statistično analizo, a treba jih je ovrednotiti vsebinsko. Brazilska shema je bil znameniti primer zlorabe citatov.
A rezultate je treba presojati v vsakem primeru posebej. Pri fizikih delcev so tipično stopnje avtocitatov ogromne (skoraj 40 odstotkov), ker je taka narava dela. Večina dela se opravi v ogromnih kolaboracijah, ki imajo tudi več sto članov in posledično tudi avtorjev v člankih. Podobno velja tudi astronomijo. To ne pomeni, da so fiziki kaj manj etični. Drugi primer so mlajši znanstveniki. Dokler njihovo delo ne pritegne večje prepoznavnosti, bodo imeli neproporcionalno veliko avtocitatov, saj v svojem delu pač citirajo prejšnje povezane članke. Zanimiv je tudi razrez po državah, kjer prednjačita Rusija in Ukrajina, ker je tam citiranost pač zelo zelo pomembna metrika in tudi nagrajevana. Hkrati imata sorazmerno malo raziskovalcev v primerjavi z ZDA ali Kitajsko.
Srž težav niso avtocitati, temveč celotni sistem merjenja uspešnosti raziskovalcev. Najgloblji razlog je seveda pomanjkanje profesorskih mest, zaradi česar je konkurenca izredno ostra. Dodatne težave prinaša obsedenost s takojšnjimi rezultati rabe davkoplačevalskega denarja, zaradi česar je stalnih raziskovalnih mest po svetu izjemno malo. Namesto tega se uveljavlja kratkoročno (2-3 leta) projektno financiranje, kar pomeni, da morajo raziskovalci tekmovati drug proti drugemu za zelo omejeno pogačo denarja. V Sloveniji je v resnici situacija še zelo solidna, ker ARRS približno 40 odstotkov denarja razdeli med programske skupine, ki predstavljajo stabilno dolgoročno financiranje.
Ker je ocenjevanje projektov zahtevno (in pogosto neplačano početje!), recenzenti povsod po svetu pogosto kot bližnjico (vsej neuradno) uporabijo življenjepis in bibliografijo prijavitelja. V večini projektov je to tako ali tako ena izmed točk, ki se ocenjujejo, pogosto pa potem vpliva še na ostale točke. Poliranje lastnih življenjepisov in bibliografij (tudi) z avtocitati je samo posledica teh dejstev.
