Potresi in živali

Ker se določene živali obnašajo "čudno" pred potresom, kateri čuti jih na to opozarjajo?
https://www.gfz-potsdam.de/en/media-and...
https://earthquake.usgs.gov/learn/topic...
https://www.nationalgeographic.com/anim...
https://www.seismosoc.org/news/can-anim...
https://www.livescience.com/32156-can-a...

Ravno gledam oddajo UnXplained 4.del prve sezone.
In da se potrese sliši v zelo nizkih ferkvencah.

Ali mogoče ta čut (sluh pri nizkih ferkvencah, pri živalih), omogoča nekakšno slutnjo za potres.
Neka logična opcija mora bit, kako živali zaznajo potres v mnogih člankih, ki sem jih prej podal.

V Mladini je bil članek o tem, ampak je stara povezava in ni cel članek gor.
https://www.mladina.si/49545/kdaj-bo-na...

Ampak ker poznam avtorja, je tule članek:

Napovedovanje potresov

Kdaj bo naslednjič streslo?

Legendarni ameriški igralec baseballa Yogi Berra je nekoč dejal, da je napovedovati težko, še zlasti prihodnost. No, napovedovati potrese je pa še nekoliko težje. Poglejmo, ali jih je sploh mogoče.

Po tako rekoč vsakem katastrofalnem potresu se pojavijo govorice o tem ali onem znamenju, ki je, če bi ga le pravilno in pravočasno prepoznali, napovedovalo prihajajočo naravno nesrečo. Beremo lahko na primer o psu, ki je v stanovanju ali hiši tako dolgo nemirno lajal, da ga je gospodar odpeljal na sprehod, nekaj minut za tem pa je mesto stresel uničujoči potres. Ali o izviru, v katerem se je nekaj ur pred potresom skalila voda. Ali morda o kipcu Marije, ki je dan pred potresom čudežno potočila solzo.

Možnost napovedovanja potresov ljudi vznemirja že vse od časov, ko smo si začeli graditi hiše in so nas začeli potresi resneje ogrožati. Zanimivo je, da v večini tradicionalnih mitov o napovedovanju potresov glavno vlogo igrajo živali. Ljudje so očitno sklepali, da bi lahko bilo nekaj, kar se izmika dosegu človeških čutov in razuma, dosegljivo živalskemu instinktu. Po vsakem velikem potresu so se zato množile pripovedi o živalih, ki so ga vnaprej začutile in s svojim nenavadnim vedenjem napovedale.

Na Japonskem je veliko potresov, zato ni nič nenavadnega, da poznajo tam še zlasti veliko takšnih znamenj. Ker so nekdaj verjeli, da potrese povzročajo velikanski podzemski somi, je vsako nenavadno vedenje rib sumljivo. Potrese na primer napovedujejo ribe, ki skačejo iz ribnikov in globokomorske ribe, ki prihajajo v plitvejše morje. Tudi rojenje kačjih pastirjev je za Japonce slabo znamenje, potrese pa naj bi po njihovem prepričanju lahko napovedovali tudi duševni bolniki, ker jih obsedejo duhovi živali (za katere je znano, da lahko napovedujejo potrese).

Sicer pa naj bi nenavadno vedenje živali pred močnimi potresi opazovali povsod po svetu. Na Kitajskem imajo za tako rekoč zanesljivo znamenje bližajočega se potresa, če se sredi zime pojavijo kače (ki bi v tem času sicer morale otrple čakati na pomlad). Drugod po svetu so opazovali čebele, ki so v rojih zapuščale čebelnjake, mravlje, ki so bežale iz mravljišč, kokoši, ki so hodile pozno spat, nemirno govedo, ki ni hotelo v hlev ali je sililo iz njega, pse, ki so zavijali, mačke, ki so zapustile hišo ... Pred močnim furlanskim potresom leta 1976, ki je prizadel tudi naše kraje, naj bi na primer opazili srne in nekatere druge divje živali, ki so se nenavadno zaupljivo približale vasem.
Primerov domnevnih nenavadnih vedenj živali pred potresi je toliko, da tega niso mogli spregledati niti znanstveniki. Že pionir seizmologije Giuseppe Mercalli je v drugi polovici devetnajstega stoletja v svojih delih zabeležil veliko primerov nenavadnega vedenja živali pred potresi. Opazil je, da je v večini primerov do njega prišlo nekaj minut pred potresom, včasih samo nekaj sekund prej, v nekaj primerih pa so takšne znake opazili več ur pred potresom.

Prvi znanstveni poskusi
Enega prvih znanstvenih poskusov, ki naj bi razjasnil skrivnost živalskega napovedovanja potresov, so naredili leta 1932, kje drugje kot na Japonskem. Raziskovalca Hatai in Abe sta v akvarij, v katerega sta napeljala vodo iz bližnjega potoka, dala some ter opazovala njihovo vedenje. Čez čas sta ugotovila, da somi nekaj ur pred krajevnim potresom postanejo bolj razdražljivi. Trkanje po stenah akvarija jih navadno ni motilo, pred potresom pa so začeli vznemirjeno plavati po akvariju. Na ta način naj bi jima uspelo napovedati kar 80 odstotkov krajevnih potresov, tudi zelo šibkih. Ugotovila sta tudi, da se to dogaja samo, če je v akvarij napeljana voda iz bližnjega potoka in na osnovi tega sklepala, da mora nekaj ur pred potresom v vodi priti do neke spremembe, morda električne.

Spremembe zemeljskih električnih polj oziroma tokov so nekdaj veljale kot zelo obetavna možnost za napovedovanje potresov. V 80. letih prejšnjega stoletja so se s tem na primer resno ukvarjali trije grški znanstveniki, ki so z elektrodami v zemlji merili tako imenovane električne seizmične signale. Na žalost se je izkazalo, da do elektromagnetnih sprememb sicer včasih res pride pred potresi, na primer zaradi lomljenja in drobljenja določenih kamnin, še večkrat pa brez znanega vzroka. Podobno velja tudi za krajevne spremembe zemeljskega magnetnega polja, ki se včasih pojavijo pred potresi in bi jih bile nekatere živali morda tudi sposobne zaznati.

Japonci nad svojimi somi niso obupali in sredi 70. let prejšnjega stoletja je Yasuo Baba na tokijski morski raziskovalni postaji začel s sistematičnim opazovanjem sedmih somov. Kot vsi somi so večino časa preždeli napol zakopani v mulju, od časa do časa pa so vznemirjeno plavali po akvariju. V 16 letih, kolikor je trajal poskus, naj bi s takšnim vedenjem uspeli z nekajurno do nekajdnevno natančnostjo "napovedati" približno tretjino močnejših potresov. Poskus je vseeno obveljal za neuspešnega, saj se somi niso izkazali za uporabne napovedovalce potresov. Mnogo močnih potresov niso uspeli "napovedati", še veliko več pa je bilo lažnih alarmov. Z "napovedjo", da se bodo enkrat v prihodnjih nekaj dnevih tla močno stresla, ali pa tudi ne, si na žalost ne moremo dosti pomagati. Enako neuspešno so se končali tudi nekateri najnovejši tovrstni poskusi.

Druga možna razlaga živalskega vznemirjenja pred potresi so šibki seizmični tresljaji in predpotresni sunki, do katerih včasih pride pred glavnim potresom. Vendar se tudi ta hipoteza že po bežni analizi izkaže za bolj ali manj neuporabno. Živali naj bi se namreč, po opazovanju očividcev, nenavadno vedle tudi pred številnimi potresi, ki jih ni spremljala povečana predpotresna seizmična dejavnost. Še huje je, da se živali pogosto nenavadno vedejo tudi takrat, ko ne pride do potresa. Če bi hiteli zapuščati hišo vsakokrat, ko začno psi sredi noči na videz brez vzroka lajati, bi gotovo kmalu obupali.
Za povrhu znajo sodobni seizmometri meriti tudi najdrobnejše zemeljske tresljaje, ki jih ne zazna nobena žival. Če bi uspeli seizmologi pred močnimi potresi prepoznati kakšno značilno obliko povečane seizmične dejavnosti, bi bil problem rešen, na žalost pa jim ni uspelo odkriti ničesar, kar bi bilo mogoče uporabiti za napovedovanje potresov.

Domnevno nenavadno vedenje živali pred potresi so poskušali razložiti še na druge načine. Nekateri so trdili, da naj bi živali zavohale povečano koncentracijo radona, ki se pred potresom včasih res sprosti iz podzemlja. Nemški kemik Helmut Tributsch je v drugi polovici 70. let prejšnjega stoletja razvil hipotezo, po kateri naj bi se pred potresi v zraku povečala koncentracija elektrostatsko pozitivno nabitih delcev, zaradi česar naj bi se pri živalih povišala koncentracija hormona serotonina, kar naj bi bil vzrok za vse vrste opazovanih nenavadnih oblik vedenja.

Pred potresi naj bi se povečal pritisk v kremenastih kamninah in zaradi piezoelektričnega učinka naj bi se v njih zato povečal pozitivni naboj. Ta naj bi se nato prek površine prenesel na delce v zraku. Pozitivni naboj naj bi bil tudi vzrok različnih skrivnostnih meglic, svetlobnih pojavov, elijevega ognja, začasne demagnetizacije magnetov in podobnih domnevno predpotresnih pojavov, o katerih so poročali ljudje.

Splošno znan pojav je tudi vznemirjenost nekaterih živali pred spremembami vremena 1 in vzrok za to naj bi bila prav tako zvišana koncentracija pozitivno nabitih delcev v zraku. Živali naj bi se torej na predpotresne spremembe odzvale kot na prihajajočo spremembo vremena, kar je po mnenju zagovornikov te hipoteze tudi evolucijsko smiselno. Potresi namreč za živali v naravi niso nevarni, katastrofalno močni pa so za povrhu še preredki, da bi se živalim razvili posebni mehanizmi za njihovo zaznavo, medtem ko bi jim pravočasno zaznavanje vremenskih sprememb lahko koristilo.

Nezanesljive napovedi
Osnovna pomanjkljivost te in vseh drugih tovrstnih hipotez o zmožnostih živali za napovedovanje potresov je, da niso potrjene s poskusi. Nedvoumno dokazano je pravzaprav le to, da lahko nekatere živali res zaznajo šibke predpotresne sunke, ki jih ljudje ne čutijo. A že naslednja trditev, da to živali vznemiri, je dvomljiva, saj temelji zgolj na bolj ali manj nezanesljivih pričevanjih očividcev.

Znanstveniki seveda ne obupajo tako kmalu, še zlasti ne pri stvareh, ki bi bile lahko tako izjemno koristne, kot je možnost napovedovanja potresov. In če si z živalmi ne moremo pomagati, si lahko morda kako drugače. S sateliti so na primer spremljali spremembe nizkofrekvenčne elektromagnetne dejavnosti in pred nekaj potresi sicer opazili določene spremembe, ki pa jih vsaj za zdaj ni mogoče dovolj natančno povezati s prihajajočimi potresi.

Enako pravzaprav lahko rečemo za vse druge doslej odkrite predpotresne pojave. Pred potresom se včasih v ozračje sprosti radon in včasih ne. Včasih se izviri skalijo ali presahnejo, včasih ne. Včasih v zemlji ali vodi pride do različnih elektromagnetnih sprememb, včasih ne. Pred glavnim potresom včasih predpotresni sunki so, včasih pa jih ni.

Za povrhu do vseh teh pojavov pogosto prihaja tudi pred šibkimi potresi, ki ne povzročijo kakšne posebne škode, poleg tega pa tudi niso časovno zelo natančno opredeljeni. Do povišane koncentracije radona ali spremembe elektromagnetnega polja lahko pride nekaj ur ali tudi nekaj dni pred potresom. Še huje za napovedovalcev potresov je, da je vzrok za vse te pojave marsikdaj tudi kaj čisto drugega in ne prihajajoča katastrofa.

Kitajski napovedovalci potresov
Poučen primer je Kitajska, kjer navadnemu vedenju živali in različnim drugim znamenjem, ki bi utegnila napovedovati potres, že dolgo namenjajo veliko pozornosti. Oblasti na primer izdajajo letake in knjižice, v katerih so opisana različna znamenja, na katera naj bodo ljudje pozorni in o njih obveščajo seizmološke postaje. Kitajcem je uspela tudi prva in doslej edina uspešna napoved močnega potresa. Oblasti so na predlog seizmologov dan pred močnim potresom 4. februarja 1975 ukazale evakuacijo milijonskega mesta Haicheng in s tem rešile veliko življenj. Med znamenji, ki so napovedovala potres, so bila številna opazovanja nenavadnega vedenja živali, čeprav so seizmologe najbolj prepričali čedalje pogostejši predpotresni sunki.
Ne glede na to, katera znamenja so bila v resnici odločilna, je bilo vse skupaj videti zelo obetavno. Na žalost se je kasneje ob natančni analizi dogajanja izkazalo, da ni mogoče rekonstruirati natančne znanstvene logike te sicer uspele napovedi. Zdi se, da je uspehu botrovala tudi množična psihoza in "srečno" naključje.

In res, Kitajcem kasneje ni več uspelo napovedati nobenega močnejšega potresa, čeprav so še velikokrat poskusili. Samo v drugi polovici 90. let so denimo izdali več kot trideset opozoril pred domnevno grozečim potresom, a le v enem primeru je potem do potresa tudi res prišlo. A celo v tem edinem primeru so uspeli potres napovedati samo na en teden natančno, za povrhu pa potem potres tudi ni bil prav zelo močan.

Kitajske potresne "napovedi" so morda malenkost zanesljivejše od slepega ugibanja, na žalost pa mora biti napoved potresa, če naj bo učinkovita, veliko natančnejša. Milijonskega mesta ne moremo kar tako evakuirati, le na osnovi nekajodstotne verjetnosti, da bo v prihodnjih par dnevih ali tednih prišlo do uničujočega potresa. Takšne "napovedi" v resnici niso nič zanesljivejše od tistih, ki jih poznaj seizmologi po vsem svetu in na osnovi katerih temeljijo predpisi o protipotresni gradnji na določenih območjih.

Na osnovi seizmoloških in geoloških raziskav precej natančno vemo, kakšna je verjetnost, da bo v določenem obdobju mesto stresel potres določene moči, ne znamo pa še napovedati niti leta, kaj šele meseca ali dneva, ko se bo to res zgodilo. Vprašanje je, če bo to kdaj sploh mogoče storiti dovolj natančno. Potresi namreč sodijo med tiste kaotično nepredvidljive pojave, na katere vpliva veliko različnih dejavnikov, od katerih so za povrhu večinoma vsi skriti globoko pod zemljo, izven dosega naših merilnih inštrumentov.

Seveda nima smisla kar tako vreči puške v koruzo in mnogi znanstveniki še naprej raziskujejo različne načine in tehnologije, s katerimi bi mogoče vseeno lahko napovedovali potrese. Morda bo nekoč v prihodnosti mogoče potrese tudi umetno prožiti in tako od časa do časa nadzorovano sprostiti nakopičeno energijo, še preden bi se ta nenapovedano sprostila v katastrofalnem potresu. Do takrat pa nam ne preostane nič drugega, kot da upoštevamo predpise o protipotresni gradnji, še zlasti, ker se je doslej še tako rekoč vedno izkazalo, da ljudje v pravilno grajenih zgradbah preživijo tudi katastrofalne potrese.