Bi pomagali majhnemu otroku v recimo trgovini, če je videti izgubljen?

Ne gre za dejanski ampak hipotetičen primer.

Ste v nekem trgovskem centru/parku in tam je majhen otrok (par let) videti izgubljen. Kaj bi naredili?
a) Bi pomagali in tvegali, da boste označeni za malodane pedofila. Ker vemo, da tujega otroka skorajda ne smeš več pogledati, kaj šele da ogovoriš ali se ga dotakneš - ga primeš za roko da ga vodiš, do npr. recepcija v trgovini ali do kakšne ustanove (če si npr. v parku, na ulici). Na koncu lahko slišiš morda še opazko staršev da ga nisi celo ukradel?
b) Bi se naredili lepo francoza, si mislili naj se z njim ubada kdo drug in šli mimo like a boss?

Varianta a) je seveda bolj človeška. Ampak varianta b) precej manj težavna.

Pretiravaš. Greš do njega, in če ti dovoli ga pospremiš do informacij, v nasprotnem primeru pa greš sam do informacij in tam bo že nekdo moral kaj narediti glede tega.

Morda zato, ker se ne sekiraš, ali te bodo drugi spoznali za pedofila, ker te razumni ljudje ne bodo.

Preveč komplicirate.

Enostavno opozorite zaposlene na izgubljenega otroka. Tako bo poskrbljeno za otroka (ena od zaposlenih bo pazila otroka, medtem ko bodo po zvočniku klicali starša), vas pa ne bo nihče označeval za pedofila.

Kmečka pamet.

Saj se vidi, kako človeški smo. Človek sredi mesta pade dol (srce, epilepsija ipd.) in ljudje samo gledajo, kot teleta, nihče ne pristopi.

Isto na cesti. Vozijo mimo, čeprav bi morali po zakonu pomagati s prvo pomočjo. Seveda ne pozabijo gledat, spet kot teleta. Na AC pa še iz druge strani gledajo in firbcajo.

Če vam je težko pomagat nekomu v stiski in gledate samo na svojo rit, potem ste ali slabo vzgojeni ali slabiči ali pa enostavno bedaki.

Definitivno v planini počakaš z njim na mestu kjer je izgubljen, oziroma na najbližji poti. Starši hitro ugotovijo da nekaj fali, pa naj bodo še tako smotani. Če jih ni pa k najbližji koči, če je le možno še obvestiš policijo.

Isto v trgovini, malo počakaš, potem pa na informacije.

Ni pa treba otroka basat z bonboni, da se bo pomiril

starfotr je 29. dec 2018 ob 14:14 izjavil:

Saj se vidi, kako človeški smo. Človek sredi mesta pade dol (srce, epilepsija ipd.) in ljudje samo gledajo, kot teleta, nihče ne pristopi.

Isto na cesti. Vozijo mimo, čeprav bi morali po zakonu pomagati s prvo pomočjo. Seveda ne pozabijo gledat, spet kot teleta. Na AC pa še iz druge strani gledajo in firbcajo.

Če vam je težko pomagat nekomu v stiski in gledate samo na svojo rit, potem ste ali slabo vzgojeni ali slabiči ali pa enostavno bedaki.

Dolžen si pomagati po svojih močeh. Pri večini to pomeni zgolj klic na 112.

Je dolžnost prodajalcev in varnostnikov. Sem delal v dveh trgovinah in vem kako je to...sam v Šparu so tečnobe, če delaš na svojem oddelku en smeš hodit drugam.

Dvigalko? Dovolj je, če rečeš "Ne."

Niti zdravnik te ne bo operiral sredi ceste.
Poskušal bo ohranjati stanje najhujše poškodbe in je to to.

Vazelin je 29. dec 2018 ob 14:36 izjavil:

Mene boli kurac, če nekomu polomim rebra, če ga oživljam. Bolje, da živi, kot da je mrtev.

Ja to je dilema za novo temo. Jaz ne bi mogel živeti s tem, da bi nekomu pomagal, ima poškodbe hrbtenice in potem samo zato, da ga oživljam pri življenju, ga naredim hromega...

Ker nisi specialist, ne moreš vedeti ali ima zlamano hrbtenico ali ne. Zatorej mu pomagaš.
Če si specialist, se pa vseeno ravnaš po načelih in kodeksu.
Problema torej ni.
Socer imajo pa vitalne življenjske funkcije prednost pred zlamano hrbtenico.

louser je 29. dec 2018 ob 14:37 izjavil:

Niti zdravnik te ne bo operiral sredi ceste.
Poskušal bo ohranjati stanje najhujše poškodbe in je to to.

Vazelin je 29. dec 2018 ob 14:36 izjavil:

Mene boli kurac, če nekomu polomim rebra, če ga oživljam. Bolje, da živi, kot da je mrtev.

Ja to je dilema za novo temo. Jaz ne bi mogel živeti s tem, da bi nekomu pomagal, ima poškodbe hrbtenice in potem samo zato, da ga oživljam pri življenju, ga naredim hromega...

Ker nisi specialist, ne moreš vedeti ali ima zlamano hrbtenico ali ne. Zatorej mu pomagaš.
Če si specialist, se pa vseeno ravnaš po načelih in kodeksu.
Problema torej ni.

Jaz osebno bi se zelo slabo počutil, če bi kasneje izvedel, da je moje nestrokovno posredovanje povzročilo paralizo človeku. V tem primeru bi ga raje pustil na miru. Včasih je smrt boljša rešitev - v končni fazi. Vem da se sliši zajebano

o kakšnem kodeksu govoriš, zobnik?

FormerUser je 29. dec 2018 ob 14:44 izjavil:

Vazelin je 29. dec 2018 ob 14:40 izjavil:

Včasih je smrt boljša rešitev - v končni fazi.

Če človeku pomagaš mu daš priložnost, da se o tem sam odloči, ker samomor še vedno lahko naredi, če se mu zdi invalidnost pretežka.

Da sem nekoga naredil za tetraplegika bi bil hud štrik na glavi zame.

Hop, a si malo histeričen. Razumen človek zna obrazložiti drugemu razumnemu.

Ne vem, nisem dovzeten na govorice in čenče.
Sem bolj strokoven tip človeka.
Oprijemam se najbolje argumentiranega drevesa.
Opice pa verjamem, da zgolj skačejo iz ene veje, ki jim je všeč, do druge veje.

Če se sekiraš za zadeve, na katere nimaš vpliva te razumem, zakaj se raje zapreš v svoj iglu.

Vazelin je 29. dec 2018 ob 13:48 izjavil:

Ne gre za dejanski ampak hipotetičen primer.

Ste v nekem trgovskem centru/parku in tam je majhen otrok (par let) videti izgubljen. Kaj bi naredili?
a) Bi pomagali in tvegali, da boste označeni za malodane pedofila. Ker vemo, da tujega otroka skorajda ne smeš več pogledati, kaj šele da ogovoriš ali se ga dotakneš - ga primeš za roko da ga vodiš, do npr. recepcija v trgovini ali do kakšne ustanove (če si npr. v parku, na ulici). Na koncu lahko slišiš morda še opazko staršev da ga nisi celo ukradel?
b) Bi se naredili lepo francoza, si mislili naj se z njim ubada kdo drug in šli mimo like a boss?

Varianta a) je seveda bolj človeška. Ampak varianta b) precej manj težavna.

jaz bi varianto b

Vazelin je 29. dec 2018 ob 14:45 izjavil:

FormerUser je 29. dec 2018 ob 14:44 izjavil:

Vazelin je 29. dec 2018 ob 14:40 izjavil:

Včasih je smrt boljša rešitev - v končni fazi.

Če človeku pomagaš mu daš priložnost, da se o tem sam odloči, ker samomor še vedno lahko naredi, če se mu zdi invalidnost pretežka.

Da sem nekoga naredil za tetraplegika bi bil hud štrik na glavi zame.

A če bi umrl, ker nisi posredoval, čeprav si imel možnost, bi se pa bolje počutil?

Thx.

No, tema več kot na mestu.

Normalno da a)
Raje sem označen za pedofila zato ker pomagam izgubljenemu otroku kot pa da bi se potem spraševal kaj se je z otrokom zgodilo al pa da bi kasneje v novicah izvedel da je otrok pogrešan. Je pa res da bi ga povprašal če se je zgubil; če rab pomoč pri iskanju staršev. Mogoče bi ga tud peljal k informacijam. Ne bi ga pa sprehodil stran od lokacije kjer sem ga našel ker to bi blo pa potem res mal preveč.

Mislim, da pri OP primeru bo najprej večina ljudi otroka ignorirala, ker bojo predvidevali, da je eden od drugih ljudi v bližini njihov starš, šele ko bo otrok začel jokat in/ali klical starše se bo nekdo od mimoidočih odzval, ker šele takrat postane znano, da je otrok v težavah in drugi mimoidoči ne bojo se drli ali te obtožili, da si pedofil ampak še kakšen bo pomagal tako, da bo poiskal varnostnika ali prodajalko in in jih opozoril na izgubljenega otroka

Vazelin je 29. dec 2018 ob 13:48 izjavil:

Varianta a) je seveda bolj človeška. Ampak varianta b) precej manj težavna.

Jaz bi izbral varjanto C: Pospremil bi otroka do varnostnika ali informacij ali vsaj do nekega zaposlenega. Če ne pospremil pa vsaj poklical koga od tam zaposlenih in naj se oni ubadajo naprej.

poweroff je 29. dec 2018 ob 20:18 izjavil:

Lije kot iz škafa. Pelješ se z avtom. Ob cesti pešači otrok, ki gre iz šole. Do najbližjega naselja je še vsaj kilometer. Ustaviti in mu ponuditi prevoz ali ne?

Nikakor ne! Naj se malo utrdi, da ne bo odrasel v vostoka.

Pa ravno patriarhalci ste čisto obsedeni s pedofilijo, ugrabitvami, neznanimi letečimi predmeti in podobnimi neumnostmi.

Ostali se vse lahko zmenimo.