Slo-Tech - Izšla je nova verzija najpopularnejše Linuxove distribucije Ubuntu, ki to pot nosi oznako LTS, kar pomeni dolgoročno podporo. Ubuntu 18.04 LTS bo dobival posodobitve in popravke pet let, torej vse do aprila 2023. Običajne različice so podprte le devet mesecev. Nova verzija s kodnim imenom Bionic Beaver prinaša kopico popravkov, vključno z novim jedrom, zakrpanimi ranljivostmi Spectre in Meltdown in novimi verzijami priloženih programov (npr. GNOME 3.28, LibreOffice 6.0, jedro 4.15).
V primerjavi s predhodno verzijo Ubuntu 17.10 velikih sprememb ni. Bodo pa precej presenečeni uporabniki verzij LTS, ki so vztrajali pri 16.04 LTS. Privzet grafični strežnik je ponovno Xorg, potem ko je 17.10 uvedel Wayland. Ta, čeprav je prihodnost, še vedno ni povsem podprt (denimo Nvidiini gonilniki za 3D se ne razumejo z njim), zato ga je treba ročno izbrati, če ga želimo. Podobno ima Waylan probleme s Skypom, Google Hangouts in orodji za oddaljeno namizje. Grafično okolje pa je še vedno GNOME Shell, saj je Unity v 17.10 umrl.
Ubuntu 18.04 LTS končno podpira vse emojije, kar ni ravno zelo pomembno, je pa lepo. Canonical odslej zbira več informacij o računalniku, če mu to dovolimo, in jih agregirano priobči v spletu. Canonical Livepatch je funkcija za nameščanje popravkov jedra brez ponovnega zagona, kar je uporabno za strežnike. Najpomembnejša razlika pa je izostanek 32-bitne verzije. Namizne distribucije so odslej izključno 64-bitne, za 32-bitne računalnike pa ostajata Xubuntu in Ubuntu MATE.
Upam, da so unity vmesnik že kaj popravili napram 17.10. Wifi ikona je tam tako majhna, da je skoraj nevidna, ni autojoina v domače omrežje, okna se zdaj zapira z gumbom x na desni strani okna (a bež no, po nekaj letih macovskih kontrol nazaj na windowsove ...), dialogi imajo "OK" in "Cancel" gumba prav tako desno zgoraj (???), zgornja vrstica je ves čas prisotna in krade plac na zaslonu, in tako dalje.
Všeč mi je, da se bodo kot kaže vsaj določene low-level zadeve v linux sistemih poenotile. Poleg skupnega kernela bo to sedaj še dokaj široki systemd(ki dela marsikaj in poenoti vse od servisov, logging, audio,..) ter wayland za UI. Ta zadnji bo sicer očitno kar trajalo, če je še vedno preveč problemov, da si ga niso upali dati v LTS verzijo. V 20.04 se ga pa že res pričakuje.
Kot developer bom zdaj lepo zgolj za systemd konfiguracijo poskrbel, če ima kdo distribucijo brez tega naj si sam spiše:) Zdaj smo namreč že na drugi LTS verziji s systemd.
Meni pa je GNOME že od nekdaj všeč. Dobro, ne pravim da KDE ali pa Unity nimata svoje čare, kaj šele Cinammon in Mate. Ampak GNOME ima neko robustnost.
Hrabri mišek (od 2015 nova serija!) -> http://tinyurl.com/na7r54l
18. november 2011 - Umrl je Mark Hall, "oče" Hrabrega miška
RTVSLO: http://tinyurl.com/74r9n7j
Upam, da so unity vmesnik že kaj popravili napram 17.10. Wifi ikona je tam tako majhna, da je skoraj nevidna, ni autojoina v domače omrežje, okna se zdaj zapira z gumbom x na desni strani okna (a bež no, po nekaj letih macovskih kontrol nazaj na windowsove ...), dialogi imajo "OK" in "Cancel" gumba prav tako desno zgoraj (???), zgornja vrstica je ves čas prisotna in krade plac na zaslonu, in tako dalje.
Hja, se aktivno trudijo odgnati uporabnike. (podobno kot na laptopih tipke premeščajo z vsakim modelom)
Motiti se je človeško.
Motiti se pogosto je neumno.
Vztrajati pri zmoti je... oh, pozdravljen!
17.10 so kar se tiče usabilitya zgledno za*ebali. Wayland, znan tudi kot F*ckland je bil katastrofa. Ideja odlična, izvedba pa še precej pomanjkljiva. Najhujši je pa NetworkF*cker, ki v določenih netipičnih primerih deluje prav neumno.
Je pa res, da ko sem na računalnik namestil Windows 10, je bila zadeva približno enaka katastrofa. Če nisi ravno tipičen dumb user, je Wintendo 10 nastavit do uporabnosti prava muka.
UI je katastrofalen, pa že unity je bil poden. Čakam da maja/junija izide Mint 19. LXQt mi pa izgleda zanimiv... to bom probal...
Meni sta KDE in XFCE (odvisno od namena uporabe oz. starosti racunalnika; KDE zna res zamoriti starejsi racunalnik) se najbolj pri srcu in oba sta na voljo v "uradnih" verzijah (Kubuntu/Xubuntu). Tudi uporabniki, vkalupljeni na Windows, se jih po mojih izkusnjah se najprej privadijo.
Meni je KDE všeč zaradi notranjih arhitekturnih odločitev, čeprav sta Unity in GNOME v zadnjih letih tudi preizkusila zelo zanimive koncepte. Kubuntu 18.04 uporabljam že nekaj mesecev (do izida jasno "alfa" in "beta" različice) in še čakam, da se pojavi prva resna težava.
"Najpomembnejša razlika pa je izostanek 32-bitne verzije."
Da: Ni več direktne ISO slike za namestitev na 32-bitne računalnike.
Ne: Obstaja pa 32-bitna "Netboot" različica, ki je izredno majhna slika nekaj deset MB in potem nameščaš pakete, ki jih potrebuješ. Bolj za izkušene uporabnike: http://cdimage.ubuntu.com/netboot/18.04/
Problem je, da so ti sistemi cedalje bol narejeni za tipicnega uporabnika. Cim imas kaksne posebne zahteve, npr vec omreznih vmesnikov, virtualke, naprednejsi routing prometa,... se zacnejo tezave. Tudi systemd ne zna resit vsega.
No, pri drugih os-ih so tezave se toliko vecje. Ce bi rad kaksno bolj napredno konfiguracijo.
Klik, next, next pa seveda deluje za vsakega bedaka...
Problem je, da so ti sistemi cedalje bol narejeni za tipicnega uporabnika. Cim imas kaksne posebne zahteve, npr vec omreznih vmesnikov, virtualke, naprednejsi routing prometa,... se zacnejo tezave. Tudi systemd ne zna resit vsega.
No, pri drugih os-ih so tezave se toliko vecje. Ce bi rad kaksno bolj napredno konfiguracijo.
Klik, next, next pa seveda deluje za vsakega bedaka...
Ubuntu mi je zelo všeč za serverske zadeve. Torej brez grafičnega okolja! in tako odpade tole expirementiranje z grafično podobo. Recimo nextcloud deluje perfektno. Dobiš navodil za stvari malo morje, vse nove (pakteke) tehnologije... Porabi zelo malo RAMa (za svoje življenje) Reboot je vprašanje par sekund, pri centOS7 traja... Mi je pa CentOS za serverje, sploh za produkcijo precej bolj ziheraški, ker je korak s časom precej bolj previden in preudarjen. Na CentOS načeloma pozabiš na reboot, če se storitev ne nadgrajuje skoraj pozabiš na strežnik. To so stvari brez supporta. Če rabiš support je tu RedHat.
Upam, da so unity vmesnik že kaj popravili napram 17.10. Wifi ikona je tam tako majhna, da je skoraj nevidna, ni autojoina v domače omrežje, okna se zdaj zapira z gumbom x na desni strani okna (a bež no, po nekaj letih macovskih kontrol nazaj na windowsove ...), dialogi imajo "OK" in "Cancel" gumba prav tako desno zgoraj (???), zgornja vrstica je ves čas prisotna in krade plac na zaslonu, in tako dalje.
Moj sosed nima avtomatske objave ko gre na WC, absolutno nesprejemljivo, svetovna katastrofa, treba bo posodobit.
Aja? Prvič slišim. Razen morda pri poweruserjih, ki so se nehali učiti nove reči pred 20 leti.
Drugačen je in ni vedno primeren za vsako nalogo, drži. Da bi ga sovražil? Nikakor ne. Komot ga pa skritiziram. Sovražim izključno Windows, ker mi tam pravniški oddelek prepoveduje storiti tiste reči, ki bi jih rad.
Sodelavec je imel eno hecno težavo s SystemD. Host mašina (Linux) bi morala dvigniti mrežno kartico v bridge mode, nakar bi se morala zaštartati Winwows 2012 virtualka, ki samodejno vzpostavi VPN.
Zadeva se ni ustrezno postavila. Predlagal sem, da zadevo reši s SystemD in sicer v unit napiše ustrezne pogoje (requires, after ifup@br0.service). No, izkazalo se je, da ni delovalo. br0 vmesnik je bil sicer kao "postavljen", vsaj SystemD ga je zaznal kot takega, v resnici pa se v /proc/sys/net/bridge/ niso pojavile določene datoteke, zato se je virtualka prehitro startala in ji omrežje ni delalo.
Zadevo smo potem rešili na drugačen način. Ampak točno o tem govorim.
Če si obično teslo, ki "zna inštalirati Windows 10 tako, da klika next, next, next" (ali pa Ubuntu), bo seveda vse delovalo. Čim imaš pa kakšen bolj kompleksen setup, se pa začnejo problemi. No, na Linuxu so s precej truda še rešljivi, drugje pa...
17.10 so kar se tiče usabilitya zgledno za*ebali. Wayland, znan tudi kot F*ckland je bil katastrofa. Ideja odlična, izvedba pa še precej pomanjkljiva. Najhujši je pa NetworkF*cker, ki v določenih netipičnih primerih deluje prav neumno.
Kaj so pa zajebali tocno? Non-LTS razlicice niti niso namenjene, da bi jih ljudje kar tako namescali in uporabljali. Ja, za early adopterje mogoce, za vse ostale pa ne. Wayland ima svoje pomanjkljivosti ampak Xorg je pa povsem druga zgodba. Je obsolete kos software-a, ki ga raztegujejo ze 30 let. Cimprej mora umret.
Pizdenje nad NetworkManagerjem je pa tako ali tako traparija. Za tvoje specificne zadeve imas command line in si jih tam uredi. Za 98% obicajnih uporabnikov je pa NetworkManager povsem dovolj.
Na prenosniku je šla nadgradnja iz 17.10 na 18.04 lepo skozi. Med nadgradnjo mi je odstranilo (staro verzijo) Virtualbox in Slack. Na prvo žogo dela KDE (plasma) tako kot prej, stabilno in zadovoljivo. Nazaj je začela delovati funkcija suspend oz prenosnik se zbudi, ko pritisnem power tipko (ne potrebujem več baterije odklapljat).
17.10 so kar se tiče usabilitya zgledno za*ebali. Wayland, znan tudi kot F*ckland je bil katastrofa. Ideja odlična, izvedba pa še precej pomanjkljiva. Najhujši je pa NetworkF*cker, ki v določenih netipičnih primerih deluje prav neumno.
Kaj so pa zajebali tocno? Non-LTS razlicice niti niso namenjene, da bi jih ljudje kar tako namescali in uporabljali. Ja, za early adopterje mogoce, za vse ostale pa ne. Wayland ima svoje pomanjkljivosti ampak Xorg je pa povsem druga zgodba. Je obsolete kos software-a, ki ga raztegujejo ze 30 let. Cimprej mora umret.
Pizdenje nad NetworkManagerjem je pa tako ali tako traparija. Za tvoje specificne zadeve imas command line in si jih tam uredi. Za 98% obicajnih uporabnikov je pa NetworkManager povsem dovolj.
Wayland je super zamišljen, predvsem je super glede varnosti, ampak ker je necelovito implementiran, je rezultat slab. Recimo GUI za požarni zid Gufw. Zagnati ga je treba s sudo privilegiji in v Waylandu to ni mogoče (z gksu ali s sudo) - čarati se sicer da z xhost, ampak to je že črna magija. Treba je ubrati povsem drug pristop, in ko ti developer reče "A hug and I'm so sorry.", potem veš, da je zadeva konkretno zajebana. Aja, pa v Foobuntu 17.10 recimo ne moreš normalno urejat omrežnih povezav. Mislim, jih lahko, ampak napol. Ne moreš recimo nastaviti pravil za samodejno povezavo na VPN, ko se povežeš na določeno povezavo. Razen če... seveda ročno zaženeš nm-applet. Ker tisti applet, ki po defaultu teče v Foobuntuju, je oskubljen in te opcije nima. Saj, kdo pa danes uporablja VPN? Verjetno par butcev, ki so pa itak nepomembni, kajne?
Aja, sem že omenil, da LUKS šifriranje omogoča uporabo gesla ali datoteke s ključem (keyfile)? Super, ampak v GUIju keyfilea ne moreš podati... em, že ene 10 let. Vse za varnost.
Kar se pa NetworkF*ckerja tiče pa bi bilo za začetek fino, da v resolv.conf neha sr*ti search vnose. Pa da ga skonfigurirajo tako, da ne bo mogoče s preprostim hackom nepooblaščenemu uporabniku razkrit wifi gesla. Pa lahko bi se že nehali delat norca in stalno spreminjat commandline ukaze. Za začetek. Če bi pa v GUI dodali še opcijo: "select network interfaces NM won't fuck up", bi bilo pa sploh super.
Drugače pa da, zadeve gredo v pravo smer. Da, zavestno uporabljam experimentalne verzije. Takle rant pa je samo dobronameren. Še vedno ostajam zvest uporabnik Ubuntuja.
