Ko se ti piše

Še ne tako dolgo nazaj pri nas nismo kastrirali mačkov. Mačkice pa so povrgle leglo ali celo dve letno. Za male mačke pa se je navadno našel kdo, ki jih je zavezal v žakelj in zalučal v vodo, da se utopijo stran od oči in solz, ki bi jih občutljive otroške in druge dušice znale potočiti za njimi. Druga možnost so bile horde shiranih, šepavih ali v bojih in kotenju mladičev poškodovanih in oslabljenih in povrh še nadležnih mačk na vsakem koraku, kot smo jih lahko na dopustih včasih videvali po kakšnih primorskih mestih in tu in tam vmes kakšnem presenetljivo velikemu mačkonu, ki je redno bunkal in/ali nategoval nekje pol vasi ali revirja. Katera od možnosti je boljša, kakšne posebne razprave navadno ni bilo, če se je že pričela, se je tudi hitro končala z brezprizivno vednostjo in stavkom tipa: "Tiho smrkelj!".

Prostora na ježi je bilo sicer dovolj, vse hiše so imele še vedno odprte poglede na polja za hišami, kot tudi seveda na poplavno ravnico ob reki, na kateri je poškripavalo le par mlinov. Le počasi so se hiše zgoščevale, kot bi kdo vsake toliko pribil kakšno lato v ograjo, ki je ločevala reko od mesta.

Nekoč so strogi zakoni skrbeli, da so kmetije ostale zadosti velike, da so lahko vsi na domačiji preživeli do naslednje pomladi. Z rastjo mesta pa je njihova zakonska moč počasi kopnela. Poleg hiš, v katerih so živeli kovač, kolar in lokalni tesar, so se na ježi pojavile bajte, ki so sicer na vrtu pridelale nekaj solate in krompirja, vendar so tisti, ki so živeli v njih najprej delali za preživetje in dobesedno za hlebec kruha dnevno na sosedovih poljih, kasneje pa čedalje pogosteje za mezdo v raznih tovarnah v mestu.

Najstarejši v novem rodu Mačkov je bil Ivan. V naslednjem desetletju ali dveh mu je sledilo še kup drugih otrok, od katerih bi le eden lahko prevzel vlogo lokalnega tesarja od astmatičnega in šepavega očeta. Za ostale na vasi niso vedeli, kaj bi z njimi. Kdo se je doma na skrivaj ob zakurjeni peči kdaj morda pridušal o kastraciji, za teorije zarot o sterilizaciji s cepljenjem je bilo še veliko prezgodaj, razmišljanja so bila navadno veliko bolj direktna, žaklji pa eksplicitno omenjani. Kdo drug pa se je tudi v javnosti obnašal, kot da bi mu morali biti hvaležni, ker jih niso kar takoj zavezali v vreče in pometali v reko. Če komu, potem bi morali biti v resnici prej hvaležni mestu, ki jim je omogočilo preživeti in ostati doma, kot pa sosedom, za katere so bili nebodijihtreba, kot so za nekatere od nas danes kakšni iz daljnih dežel priseljeni tujci. Ljubezen do bližnjega je dotedaj že povsem prekrilo oblastništvo klera in vse, kar so v cerkvi zahtevali od nemočnih, je bila poslušnost in ubogljivost, o dajanju, razen seveda cerkvi, ni bilo besede. Einstein je sicer že v tistih časih pisal o relativnosti časa, ampak na vasi ni tega nihče bral, čas pa je dodatno obtežen s težo zemlje v glavah vseeno tekel tako počasi, da bi bilo le z največjo težavo mogoče opaziti kakšen premik v mišljenju. Če ne bi prišlo do prve velike vojne, ki je razburkala in postavljala na glavo počasi tekoči red vaškega življenja in kjer se je pokazalo, da se nekateri vendarle znajo hitro prilagoditi spremembam in v novih okoliščinah poskrbeti zase, drugi pa pač ne, bi bilo in morda tudi še vedno je tako tudi danes. Za Ivana pa ni sicer nihče nikjer mislil, da je prav hudo brihten, je pa bil precej nemiren in zadosti radoveden, da bi ga v šoli danes umirjali z Ritalinom in morda še kakšno odločbo o posebni učni pomoči, v tistih časih pa so ga v glavnem umirjali s palico. Kot vsa zdravila pa ima seveda tudi palica stranske učinke: ponižanje in zamero, ki se lahko pri nekaterih ob prepogosti rabi razvije tudi v kronično kljubovalnost in pa trmo.

Na tak ploden substrat je bilo treba samo še posejati prava semena oziroma ideje in upor ali pa vsaj upornik lahko požene. Ideje so prinesli železničarji, ki so začeli poseljevati ravnico ob železniški progi. Tudi mesto je bilo blizu in še mestni škrici so zraven delali škodo ustaljenemu redu in leta 1920, ko je bil Ivan še kratkohlačen šolar, so štirideset železničarjev, firbcev, simpatizerjev, žensk in otrok pokosile žandarske krogle prav blizu na Zaloški, od tega so jih trinajst pokopali. Proti idejam pa krogle niso pomagale, le potisnile so jih v bolj zasebno okolje, o njih se je razpravljalo po družinah, Ivana je s tem seznanil bratranec Polde. Malenkost kasneje pa so razglasili za zločince kar vse, ki bi si samo želeli karkoli bistvenega spremeniti, ne glede na izkazano nasilnost ali pa uporabo parlamentarnih mehanizmov. In tovrstni zločincev ni bilo malo, poleg komunistov so bili to tudi nekateri sindikati, socialisti, pa hrvaški nacionalisti in republikanci. Ti so zdaj delovali zunaj zakonov in danes raziskave kažejo, da bolj kot je nadzor totalen in represija ostra, bolj so potisnjeni v radikalno in kriminalno delovanje. Rešitve tako to ni prineslo. Nasprotno, vsi lokalni problemi, ki so jih z nasiljem reševali zadnjih sto let, so bili tam vidni že tistih časih, ko je Ivan bil še mali šolar in so tukaj vidni še danes, pa naj gre za hrvaški ekspanzivni nacionalizem, srbske hegemonistične težnje ali odnos do drugačnih, ki izvira iz strahu in lastne negotovosti.

Kar je, mimogrede, na stara leta sprevidel celo Ivan in v "svojo" Kočevsko Reko ni spustil srbskih oficirjev, hrvaški radikalci so bili takrat od tega še kar daleč stran, zaprl se je, podobno kot vsi mi, v ozke okvire slovenstva in celo v svojo knjižnico skoraj ni spustil drugih kot slovenskih avtorjev. Včasih je na stara leta v družbi razlagal o revščini, ki je vladala v Sovjetskih zvezi v času, ko se je tam "kalil" oziroma izobraževal in je kot takšne ni mogel imeti za ravno ideal, ampak le za "pravo stvar". Prav tako ni mogel spregledati radikalnega zla, ki je v NDH od ustanovitve 10.4.1941 pa že do nekje 10.5.1941 že "pridelala" na tisoče pobitih Srbov in Judov, več tisoč zaprtih in pa delujoča koncentracijska taborišča, brez vsakega resnega odpora. Srbi so bili trši oreh, njihov šovinizem in že kar rasizem je bil dostikrat, kot recimo tudi kasneje pri Miloševiću, bolje skrit za navidez svetovljanskim obličjem. Čeprav so bili že med predvojnimi komunisti spori že prav okrog tega, le da je bil Ivan od njih takrat še precej oddaljen, saj je bil še povsem vpet v okolje, ki ga je oblikovalo.

V domačem okolju je oznanjal, se povezoval, načrtoval, rekrutiral, debatiral drugačno, bolj pravično in egalitatno prihodnost, v kateri naj ne bi že majhnih otrok gledali s prezirom, če ne že kar sovraštvom. V poznih dvajsetih je že zadosti izkusil in napredoval, da je odpotoval v Sovjetsko zvezo, da ga kot komunista preizkusijo in vkalupijo. Po vrnitvi so ga zaradi članstva v partiji zaprli in za 4 leta poslali v Sremsko Mitrovico, kjer je dočakal Ustaše in začetek druge svetovne vojne. Tam je organiziral kopanje rovov in tako uspel s pomočjo kolegov in nekaterih lokalnih aktivistov 32 sojetnikov odpeljati na Fruško goro in v partizane, pobeg, ki je odemval na obeh straneh, tako v NDH, kot v partiji. Od tam je kot "zaupanja vreden kader" prevzel vodenje NOV in POJ v Sloveniji, ki jih je večinoma preživel v kočevskih gozdovih. Kasneje so komando prevzeli drugi, Ivana pa poslali v Jajce in še naprej v vrhovni štab, kjer se je spet operativno izkazal in pripomogel k hitremu in uspešnemu umiku štaba ob desantu na Drvar in če ne že od prej veljal za ne ravno stratega, je po tem veljal za operativno sposobnega, pa tudi lojalnega in zvestega partiji in Titu. Konec vojne je dočakal kot šef OZNE za Slovenijo, tiste organizacije, ki je poleg Rankovićeve, jugoslovanske, zvezne OZNE skrbela za pomore desettisočev zajetih ustašev in tisočev četnikov, oziroma od vseh teh povsem specifično za par tisoč slovenskih domobrancev.

Takšne morije ni mogoče opravičiti s kakršnegakoli civilizacijskega stališča. Vendar civilizacije takrat ni bilo mogoče najti na obrenskih travnikih, ne za funkcionarje vichyskega režima v Franciji, ne za Salojce, ne na številnih moršičih po Sloveniji, ne v Teharjah in Teznem, povsod je še odmevala podivjanost vojne, kljub uradno razglašenemu miru. Prav gotovo bi si stotisoče nacistov zaslužilo pošteno sojenje, vendar so ga na Nürnberških procesih uspeli pripraviti za nekaj deset voditeljev. V prvih dneh po koncu vojne pa so vse esesovce na mestu zajetja postrelili (prepoznali so jih navadno po tetovaži pod pazduho). Miljone nemških vojakov pa stradali in jih veliko tudi izstradali. Gotovo ni mogoče pripadnikov Ustaške vojnice smatrati za boljše esesovcem v kakršnemkoli moralnem oziru. Jih je pa bilo težje ločiti od rekrutiranih domobrancev v pomešanih enotah HOS.

Enak logistični problem, kot so ga imeli Angleži na Koroškem s stotisoči beguncev, so z njihovo vrnitvijo dobili partizani. Ampak to je bil še manjši problem. Organizirati kolikor toliko resne sodne procese je bilo povsem nemogoče, še za kakšna hitra sodišča in revolicionarne komisije ni bilo ne sredstev in ne časa za stotisoče zajetih. In komuniste je bilo strah jih kar izpustiti. No ves "tu quoque" pa pri Ivanu ne pomaga zares, tistih par tisoč domobrancev ni predstavljalo resne grožnje same po sebi, čeprav bi postali lahko nadležni ob uporu in prevzemu partizanske taktike, res nevarni pa bi lahko postali šele v povezavi z mnogo številčnejšimi Ustaši in vsemi drugimi kvizlingi, ki bi lahko povzročili nadaljevanje državljanske vojne na ozemlju Jugoslavije ali pa če bi kasneje dobili podporo Angležev in Američanov, ki so jim jo v prvih dneh odrekli. Vendar je bilo tudi to še obvladljivo in za večino navadnih domobrancev pa bi bilo neko obdobje, ki bi ga preživeli na prisilnem delu verjetno povsem primerna kazen.

Skratka Ivan je imel možnost če morda ne direktno in čisto sam odločati o usodi domobrancev, pa vsaj več kot pomembno prispevati h kolektivni odločitvi ali pa vsaj pozvati vse, ki so o tem odločali k ponovnemu premisleku, narediti izjemo v tem morju ujetnikov. Vendar bi to po po štirih letih eksalacij sovraštva terjalo veliko več refleksije, kot bi jo lahko pričakovali od Ivana. In poboje je zato težko zares opravičiti.

Ali pa tudi ne.

Na pomoč nam tukaj lahko priskoči kar slovenska katoliška cerkev, točneje Teološka Fakulteta UL, kjer mlada doktorantka ravnokar promovira tezo, da je upor proti komunistični revoluciji etična dolžnost katoličanov. Na srečo je mogoče ta njen argument mogoče tudi enostavno obrniti in reči, da je preprečitev kontrarevolucije, etična dolžnost komunistov. In je potem Ivan ravnal etično, ko se je kot načelnik slovenske OZNE odločil za radikalen rez s kontrarevolucijo, da je izpolnil svojo moralno dolžnost.

Pa poglejmo, kako se v tem primeru glasi njen originalen in zraven njega še obrnjen argument:
I. Ideološka obramba
1a. Cerkev se je bila dolžna upreti komunizmu zaradi ideoloških razlik. Komunizem ni identičen splošnemu in posebej socialnemu nauku cerkve, cerkev se mora zavzemati (predvidevam z vsemi sredstvi) za uveljavitev svojega nauka.
1b. Komunisti so dolžni zatirati cerkev zaradi ideoloških razlik. Socialni nauk cerkve ni enak komunističnemu manifestu in kasnejšemu razvoju marksistične misli, komunisti se morajo zavzemati (predvidevam z vsem sredstvi, tudi z orožjem) za uveljavitev komunizma.
2a. Cerkev komunizem obsoja, ker je globoko sprevržen in brezbožen, ne zaradi šibkosti ali podlosti posameznikov, ampak zaradi narave komunizma samega.
2b. Komunizem cerkev obsoja, ker prodaja "opij za ljudstvo", ker ljudi odvrača od delovanja in obrača v posmrtno zveličanje, kar ovira vzpostavitev komunističnega "raja na zemlji" tujkaj in zdaj.
3a. Komunizem oropa človeka njegove svobode in moralnih načel,vzame človeško dostojanstvo in moralne zadržke proti širjenju zla, odkrito deluje proti alternativnem urajanju socialne problematike.
3b. Cerkev s svojim totalnim delovanjem ne dopušča delovanja zunaj nje in izobči vsakoga, ki njenega nauka ne sprejema v celoti in s tem tudi onemogoča alternativno urejanje socialne problematike.

II. Revolucija kot zločin proti človeštvu in človečnosti
4a. Komunistična revolucija za dosego svojih ciljev dovoljuje vsa sredstva, tudi žrtvovanje človekovega življenja, kot vrednote po sebi.
4b. Lokalna cerkev dopušča za dosego svojih ciljev vsa sredstva, tudi žrtvovanje človekovega življenja, ki je podrejeno drugim vrednotam. Da je temu tako lepo kaže radikalno zlo, ki se je manifestiralo ob zagonu NDH z blagoslovi in sodelovanjem hrvaške katoliške cerkve. Da je temu tako kaže sodelovanje župnij ljubljanske nadškofije pri sestavljanju spiskov tistih (in to že pred širšim delovanjem OF), ki so bili pregnani v koncentracijska taborišča, od koder se jih veliko ni vrnilo.
5a. Cerkev spoštuje človeško dostojanstvo. Razen pankrtov, poganov, ateistov, pravoslavcev, izobčencev, komunistov in podobnih, ki jim človeško dostojanstvo ali celo pravica do življenja, glej spet NDH ali pa proti Sv. Urhu pri Ljubljani, ni bila priznana.
5b. Komunizem spoštuje človeško dostojanstvo. Razen seveda tistih, ki so ovira na poti vzpostavitve komunizma.

III. Dolžnost do upora in pravica do obrambe
6a. Dobremu škoduje, kdor ne prepreči zla. Za preprečitev večjega zla je včasih potrebno sprejeti manjše zlo, skleniti kompromis.
6b. Dobremu škoduje, kdor ne prepreči zla. Za preprečitev večjega zla je včasih potrebno sprejeti manjše zlo, skleniti kompromis.
7a. Način obrambe je trdnost osebnega prepričanja in v krščanski drži.
7b. Način obrambe je trdnost osebnega prepričanje in komunistična izgrajenost.
8a. Potrebno se je upreti terorju, krajam in podobnim nezakonitim dejanjem.
8b. Potrebno se je upreti sodelovanju z okupatorjem, ovajanju in podobnim zavržnim dejanjem.
9a. Kristjani v OF so se nameravali boriti proti okupatorju, prevarani so sodelovali v komunistični revoluciji.
9b. Kristjani so sodelovali z okupatorjem zaradi obrambe pred komunizmom, prevarani so branili predvsem moč in privilegije klera.
10a. Komunistična propaganda je agresivno ogrožala ideološko monopol cerkve na podeželju
10b. Cerkvena propaganda je agresivno ogrožala boj proti okupatorju
11a. V komunizmu je postala cerkev ločena od države. (Da, tak je argument avtorjev)
11b. V predvojni Jugoslaviji je dr. Korošec, katoliški klerik, dolga leta vodil tudi cel represivni aparat države.

IV. Sklep oz. namesto sklepa
Če namerava Teološka fakulteta na tak način opravičiti kolaboracijo, potem je mogoče tudi Ivanovo odločitev označiti za opravičeno nujnost. "Izvirni znanstveni članek" Lampretove in Rožiča skupaj z večino literature je ideološki pamflet, utemeljen na lastni partikularni ideologiji. Na enak način je mogoče opravičiti karkoli, kar ne gre skozi nobeno etično sito, če se le sklada z našimi nazori.

Na svetu je nekaj ljudi, ki z bodo z užitkom zalučali vrečo z mladimi mački v reko. Na svetu je nekaj ljudi, ki jih bodo vedno vsaj na skrivaj izpustili. Žižek pa pravi, da nas večina potrebuje ideologijo za to, da nas v etičnih dilemah premakne v eno ali drugo stran in s tem naredi naše tudi etično in moralno sporne odločitve opravičene, samoumevne ali celo nujne. Ideologija je tista, ki pravi, da je bolj "higienično" "odstraniti odvečne mačke". In dobrega odgovora ni, tudi gledati številne shirane, bolane, poškodovane mačke v bližini ni nujno prav prijetno in lahko (da, tudi to je ideologija), če jih prepustimo samim sebi. Včasih se odgovor čez nekaj časa pokaže kje drugje, morda je še vedno nasilen, sterilizacija in kastracija sta vse prej kot naravni, pa vendar za nežne dušice vsaj malo bolj sprejemljiv. Zato sterilizirajte kakšno mačkico in kastrirajte kakšnega tudi potepuškega mačkona, če le veste, da je to le trenutno aktualna ideologija in ne nujnost in ne naravna danost.

Ideološko opravičevanje vojne in zločinov je v resnici nasprotje spravi. Sprava zahteva priznanje in popravo krivic, ki smo jih povročili, kesanje za svoje grehe, morda pokoro, vsaj v normalnem pojmovanju le te. Razen če pod spravo na Teološki fakulteti morda sprave ne razumejo kot Sprave celotnega človeštva z Bogom. In razne inštitucije, ki skušajo opravičiti svoje pretekle moralne transgresije in se pokazati kot brezmadežne, se nam skozi citirano delovanje kažejo predvsem kot ideološko čistunske in kot take v svoji partikularnosti morda celo nevarne za nadaljnje skupno sobivanje.