Forum » Sedem umetnosti » Ko se ti piše
Ko se ti piše
Pika na i ::
Obstajajo eni ribniki pri Vrhniki, precej miren kraj v smislu odklopa od množic. Tam se pač lovi tudi ribe. In zato je mir. No, vsaj bil je, ko sem nazadnje jaz tam okoli s psom.
Pa te peljem tja in se malo sprehajava. Ti me kar naprej hočeš lupčkat, jaz se ti nagajivo izmikam, pa nastavljam pa odmikam, pa...
Seveda mi je všeč, da imam poln vrat tvojih poljubov. Pa grizljanje ušesa, pa besede tvoje, oh daj da ju vzamem v svoje roke!
In tako ti za mano, obe joškici v tvojih dlaneh in jaz globoko vdihnem. Fak, kako je to dobro! Pa čeprav čez obleko.
Ja, saj bi bilo bolje če bi imela kavbojke, za sprehajanje so bolj primerne. Ampak ne, jaz v obleki, ker...jasno je.
Kakorkoli, gneteš ju in meni je uff, čutim da bradavički norita in si želita. Naslonim se nate, ti pa z rokami, saj veš, dol po trebuhu in jaz zadržujem dih in komaj čakam da te vrže, ko ugotoviš, da nimam hlačk.
O ja, vem da te vrže, ker čutim kako je na mojo ritko nekaj trdega naslonjeno.
Mmmmm........a veš, tisto, ko zelo na globoko...požreš slino?
Kdo bolj diha, ti ali jaz?
Poredna si, rečeš, ko tvoja roka po moji mali.
Saj ne vem ali je mokra, vem pa da se ji meša tako kot meni. Obrnem se k tebi, te gledam, odpenjam pas, zadrgo, hočem ga v svoji roki. HOČEM!
Tvoji prsti so postali precej divji, veš da si želim, da mi z njimi pičkico napolniš? Gledam te, hočem videt tvoje oči, hočem v njih brat, da ti je všeč, ker ga imam v roki. Imeti tebe, tvojega kurca, ga drkat, te gledat in vedet, da ti je všeč, da uživaš.
Uf, kako me to rajca.
Dihava, ne vem kaj govoriva, želim si te noro, hočeš me fukat!
Pa se od nekod prikaže pes, zaslišijo se glasovi. Fak, norca, kaj počneva?
A ravno zdaj, se morajo tu sprehajat?
Poljubljaš me, saj me samo tako lahko umiriš.
Ampak ti si pa res ena porednica. Mhm. Ja. Še!
In zdajle bom našla eno klopco odmaknjeno od ljudi, se ti usedla v naročje in prav počasi nasadila na tvojega tiča. Hočem da me napolni, hočem ga čutit v sebi! A imaš kaj proti?
...........ma mora obstajat tista taka klopca......ma, našla jo bom....ma lej jo.....
ma..........
Smejem se.
Želela sem napisat, da imej lep ponedeljek.
Poljub, tam in seveda tja.
Pa smo spet pri tvojem jeziku.
Mhm. Za zmeraj! Podivjana!
Pa te peljem tja in se malo sprehajava. Ti me kar naprej hočeš lupčkat, jaz se ti nagajivo izmikam, pa nastavljam pa odmikam, pa...
Seveda mi je všeč, da imam poln vrat tvojih poljubov. Pa grizljanje ušesa, pa besede tvoje, oh daj da ju vzamem v svoje roke!
In tako ti za mano, obe joškici v tvojih dlaneh in jaz globoko vdihnem. Fak, kako je to dobro! Pa čeprav čez obleko.
Ja, saj bi bilo bolje če bi imela kavbojke, za sprehajanje so bolj primerne. Ampak ne, jaz v obleki, ker...jasno je.
Kakorkoli, gneteš ju in meni je uff, čutim da bradavički norita in si želita. Naslonim se nate, ti pa z rokami, saj veš, dol po trebuhu in jaz zadržujem dih in komaj čakam da te vrže, ko ugotoviš, da nimam hlačk.
O ja, vem da te vrže, ker čutim kako je na mojo ritko nekaj trdega naslonjeno.
Mmmmm........a veš, tisto, ko zelo na globoko...požreš slino?
Kdo bolj diha, ti ali jaz?
Poredna si, rečeš, ko tvoja roka po moji mali.
Saj ne vem ali je mokra, vem pa da se ji meša tako kot meni. Obrnem se k tebi, te gledam, odpenjam pas, zadrgo, hočem ga v svoji roki. HOČEM!
Tvoji prsti so postali precej divji, veš da si želim, da mi z njimi pičkico napolniš? Gledam te, hočem videt tvoje oči, hočem v njih brat, da ti je všeč, ker ga imam v roki. Imeti tebe, tvojega kurca, ga drkat, te gledat in vedet, da ti je všeč, da uživaš.
Uf, kako me to rajca.
Dihava, ne vem kaj govoriva, želim si te noro, hočeš me fukat!
Pa se od nekod prikaže pes, zaslišijo se glasovi. Fak, norca, kaj počneva?
A ravno zdaj, se morajo tu sprehajat?
Poljubljaš me, saj me samo tako lahko umiriš.
Ampak ti si pa res ena porednica. Mhm. Ja. Še!
In zdajle bom našla eno klopco odmaknjeno od ljudi, se ti usedla v naročje in prav počasi nasadila na tvojega tiča. Hočem da me napolni, hočem ga čutit v sebi! A imaš kaj proti?
...........ma mora obstajat tista taka klopca......ma, našla jo bom....ma lej jo.....
ma..........
Smejem se.
Želela sem napisat, da imej lep ponedeljek.
Poljub, tam in seveda tja.
Pa smo spet pri tvojem jeziku.
Mhm. Za zmeraj! Podivjana!
branimirII ::
Obstajajo eni ribniki pri Vrhniki, precej miren kraj v smislu odklopa od množic. Tam se pač lovi tudi ribe. In zato je mir. No, vsaj bil je, ko sem nazadnje jaz tam okoli s psom.
Pa te peljem tja in se malo sprehajava. Ti me kar naprej hočeš lupčkat, jaz se ti nagajivo izmikam, pa nastavljam pa odmikam, pa...
Seveda mi je všeč, da imam poln vrat tvojih poljubov. Pa grizljanje ušesa, pa besede tvoje, oh daj da ju vzamem v svoje roke!
In tako ti za mano, obe joškici v tvojih dlaneh in jaz globoko vdihnem. Fak, kako je to dobro! Pa čeprav čez obleko.
Ja, saj bi bilo bolje če bi imela kavbojke, za sprehajanje so bolj primerne. Ampak ne, jaz v obleki, ker...jasno je.
Kakorkoli, gneteš ju in meni je uff, čutim da bradavički norita in si želita. Naslonim se nate, ti pa z rokami, saj veš, dol po trebuhu in jaz zadržujem dih in komaj čakam da te vrže, ko ugotoviš, da nimam hlačk.
O ja, vem da te vrže, ker čutim kako je na mojo ritko nekaj trdega naslonjeno.
Mmmmm........a veš, tisto, ko zelo na globoko...požreš slino?
Kdo bolj diha, ti ali jaz?
Poredna si, rečeš, ko tvoja roka po moji mali.
Saj ne vem ali je mokra, vem pa da se ji meša tako kot meni. Obrnem se k tebi, te gledam, odpenjam pas, zadrgo, hočem ga v svoji roki. HOČEM!
Tvoji prsti so postali precej divji, veš da si želim, da mi z njimi pičkico napolniš? Gledam te, hočem videt tvoje oči, hočem v njih brat, da ti je všeč, ker ga imam v roki. Imeti tebe, tvojega kurca, ga drkat, te gledat in vedet, da ti je všeč, da uživaš.
Uf, kako me to rajca.
Dihava, ne vem kaj govoriva, želim si te noro, hočeš me fukat!
Pa se od nekod prikaže pes, zaslišijo se glasovi. Fak, norca, kaj počneva?
A ravno zdaj, se morajo tu sprehajat?
Poljubljaš me, saj me samo tako lahko umiriš.
Ampak ti si pa res ena porednica. Mhm. Ja. Še!
In zdajle bom našla eno klopco odmaknjeno od ljudi, se ti usedla v naročje in prav počasi nasadila na tvojega tiča. Hočem da me napolni, hočem ga čutit v sebi! A imaš kaj proti?
...........ma mora obstajat tista taka klopca......ma, našla jo bom....ma lej jo.....
ma..........
Smejem se.
Želela sem napisat, da imej lep ponedeljek.
Poljub, tam in seveda tja.
Pa smo spet pri tvojem jeziku.
Mhm. Za zmeraj! Podivjana!
Ok samo pazi se, da ne postanes suznja svojih cutnih uzitkov.
[D]emon ::
Razen perverzij pa bedarij itak ne zna drugega pisat. 
Mavrik ta forum uporablja za daljsanje e-penisa. Ker si ne upa iz hise.
Pika na i ::
Mlad fant je lovil v hribih. Opazil je orla, ki je v kljunu nosil kačo in mu sledil s pogledom. Ptica je odvrgla kačo v gnezdo z mladičem in odletela. Fant je gnezdo poiskal, pokukal vanj in videl, da je kača še živa in se pripravlja da bo pičila mladega orliča. Pograbil je lok in ustrelil kačo. Vzel je orliča in se odpravil domov.
Na poti proti domu ju doseže orlica in ga vpraša kaj se je zgodilo. Fant ji razloži, orlica pa mu v zameno za njegovo dobro delo obljubi ostrino svojih oči in moč svojih kril ter mu pove, da se bo imenoval po orlih.
Mladenič ji vrne orliča, postal je uspešen bojevnik, ljudje so ga izvolili za svojega kralja in ga poimenovali Shqipëtar - "sin orla" in dežela je postala Shqipëria, "dežela orlov".
Prelepa dežela.
Prijazni in ustrežljivi ljudje.
Kar so postorili v teh letih, ko so se izkopali iz popolne zaprtosti, je neverjetno.
Faleminderit - Hvala
Po - Ja
Jo - Ne
Mirëmëngjes - Dobro jutro
Bilo je, izjemno.
Saj bi rekla, še včeraj, da naj ljudje gredo tja in se sami prepričajo o lepoti in gostoljubju. Pa se danes bojim, da bodo to lepoto z množičnostjo posrali.
Kdor je odprt in brez predsodkov ko zasliši ime države, bo to storil brez mojih hvalospevov.
julij, 2017
Na poti proti domu ju doseže orlica in ga vpraša kaj se je zgodilo. Fant ji razloži, orlica pa mu v zameno za njegovo dobro delo obljubi ostrino svojih oči in moč svojih kril ter mu pove, da se bo imenoval po orlih.
Mladenič ji vrne orliča, postal je uspešen bojevnik, ljudje so ga izvolili za svojega kralja in ga poimenovali Shqipëtar - "sin orla" in dežela je postala Shqipëria, "dežela orlov".
Prelepa dežela.
Prijazni in ustrežljivi ljudje.
Kar so postorili v teh letih, ko so se izkopali iz popolne zaprtosti, je neverjetno.
Faleminderit - Hvala
Po - Ja
Jo - Ne
Mirëmëngjes - Dobro jutro
Bilo je, izjemno.
Saj bi rekla, še včeraj, da naj ljudje gredo tja in se sami prepričajo o lepoti in gostoljubju. Pa se danes bojim, da bodo to lepoto z množičnostjo posrali.
Kdor je odprt in brez predsodkov ko zasliši ime države, bo to storil brez mojih hvalospevov.
julij, 2017
poweroff ::
Bil pred kratkim na Kosovu. Ljudje v redu, država pa v razsulu. Parlamentarci pa točno vedo kdo je gospodar v njihovi državi. Ne, niso Kosovarji. Odnos do okolja - katastrofa. Parki izsekani. Smeti vsepovsod. Črn dim iz toplarne...
Skopje pa čisto druga pesem. Super ljudje, če odštejem da me je takoj na začetku skoraj avto zbil. Gradijo se spomeniki, lokali okusno opremljeni. Edino država, kot pri sosedih, ne funkcionira kaj dosti.
Skopje pa čisto druga pesem. Super ljudje, če odštejem da me je takoj na začetku skoraj avto zbil. Gradijo se spomeniki, lokali okusno opremljeni. Edino država, kot pri sosedih, ne funkcionira kaj dosti.
sudo poweroff
Pika na i ::
@Matthai
Na Kosovu sem se ustavila za par ur, v Prizrenu, ker je bilo lažje prečkat mejo, za obisk NP Valbone.
A veš kako ti najbolje opišem ta postanek - Kosovo ni Albanija. Je bila pa sploh ne slaba pica, za evro in pol.
Po vsej Albaniji sem se kot ženska počutila super. Tu je bilo pa precej drugače. Podoben občutek sem imela samo še v Bosni - dajmo, pospravimo ženske z ulic, zavijmo jih.
Tirana, Drač, Berat, Vlore, Saranda, Butrint, Ksamil, Gjirokastra, Korče, Elbasan, Kruje, Skadar...tu se že kar dobro zavedajo, da bo treba s smetmi delat drugače. Vmesne vasice pa, kot da se je čas ustavil.
Priznavajo pa Albanci sami - da imajo kar hud problem z mafijo. Ne samo s svojo, tudi italijansko.
Na Kosovu sem se ustavila za par ur, v Prizrenu, ker je bilo lažje prečkat mejo, za obisk NP Valbone.
A veš kako ti najbolje opišem ta postanek - Kosovo ni Albanija. Je bila pa sploh ne slaba pica, za evro in pol.
Po vsej Albaniji sem se kot ženska počutila super. Tu je bilo pa precej drugače. Podoben občutek sem imela samo še v Bosni - dajmo, pospravimo ženske z ulic, zavijmo jih.
Tirana, Drač, Berat, Vlore, Saranda, Butrint, Ksamil, Gjirokastra, Korče, Elbasan, Kruje, Skadar...tu se že kar dobro zavedajo, da bo treba s smetmi delat drugače. Vmesne vasice pa, kot da se je čas ustavil.
Priznavajo pa Albanci sami - da imajo kar hud problem z mafijo. Ne samo s svojo, tudi italijansko.
kuall ::
branimirII ::
Seveda je na kosovu drugace kot v albaniji. Kosovo je bil del jugoslavije tako kot bosna. V obeh drzavah je bila vojna. V obeh drzavah se je v vojni okrepila muslimanska vera ali pripadnost in identiteta s tem. V albaniji pa ne. Vera je bila dolga dolga leta zatirana. Ni pa bilo vojne da bi se na novo pojavil ekstremizem.
poweroff ::
Ljudje v redu. .. Smeti vsepovsod.
Sam sebi nasprotuješ par stavkov narazen.
Kje točno? Če nisi opazil opisujem DVE RAZLIČNI državi.
@Matthai
Po vsej Albaniji sem se kot ženska počutila super. Tu je bilo pa precej drugače. Podoben občutek sem imela samo še v Bosni - dajmo, pospravimo ženske z ulic, zavijmo jih.
Hmm, jaz sem videl polno žensk pa niti ene zavite. Angleško govorijo v večini zelo dobro, obnašajo se precej "ameriško" - sproščeno.
Mi je pa rekla gostiteljica, ex-vojakinja KFOR-a, da na Kosovu ljudje ne kradejo. V Albaniji pa da je drugače.
V glavnem nisem imel slabega občutka glede varnosti. Čeprav je res, da smo imeli stalno "nevidno" spremstvo...
branimirII je izjavil:
V obeh drzavah se je v vojni okrepila muslimanska vera ali pripadnost in identiteta s tem.
Nam so v restavraciji normalno postregli z alkoholom in svinjino...
sudo poweroff
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: poweroff ()
Pika na i ::
Ni šlo za varnost, šlo je za nelagodje. Verjetno za žensko nelagodje, ki pa ga moški, verjamem, težje/težko občutite/razumete.
Najbolj me je skrbela varnost pa itak po prvem londonskem terorističnem napadu leta 2005, zaradi druženja z Arabci. Tisto je bilo pa zoprno in najedljivo.
Pravijo tudi, da v Albaniji po sobah lezejo stenice in je vse umazano, pa wc papirja ni, pa tople vode ni, pa....
Nič od tega ne drži.
Najbolj me je skrbela varnost pa itak po prvem londonskem terorističnem napadu leta 2005, zaradi druženja z Arabci. Tisto je bilo pa zoprno in najedljivo.
Pravijo tudi, da v Albaniji po sobah lezejo stenice in je vse umazano, pa wc papirja ni, pa tople vode ni, pa....
Nič od tega ne drži.
poweroff ::
Ni šlo za varnost, šlo je za nelagodje. Verjetno za žensko nelagodje, ki pa ga moški, verjamem, težje/težko občutite/razumete.
Poznamo to. Temu se reče predsodki.
Najbolj me je skrbela varnost pa itak po prvem londonskem terorističnem napadu leta 2005, zaradi druženja z Arabci.
Predsodki bo kar prava beseda, da.
sudo poweroff
kuall ::
poweroff ::
Ne razumem kje je nasprotovanje. Ljudje so prijazni, pdnosa do okolja pa pač nimajo.
sudo poweroff
Pika na i ::
@Matthai, tepen boš. :)
Niso predsodki.
Če bi sedel z mano na pivu, bi morda razumel, kaj sem skušala povedat. Bi opazil.
Ok, mogoče pa ne bi.
In ko sem ravno brala o pivu. Sem se res nasmejala. Drago pivo (tazaresno, 5 ali 6%, ne vem več točno), v posebni trgovini, 4 evre. V gostilni 10, tudi 15.
Če je drago? Je. Ampak jaz ga ne spijem en plato.
Škatlica cigaret, 13. Na Islandiji.
Tole je pa Saranda, ki se spogleduje s Krfom.
Niso predsodki.
Če bi sedel z mano na pivu, bi morda razumel, kaj sem skušala povedat. Bi opazil.
Ok, mogoče pa ne bi.
In ko sem ravno brala o pivu. Sem se res nasmejala. Drago pivo (tazaresno, 5 ali 6%, ne vem več točno), v posebni trgovini, 4 evre. V gostilni 10, tudi 15.
Če je drago? Je. Ampak jaz ga ne spijem en plato.
Škatlica cigaret, 13. Na Islandiji.
Tole je pa Saranda, ki se spogleduje s Krfom.
windigo ::
Kaj pa če?
Kaj pa če je ena od lastnosti depresije, da nam vsaj začasno umakne rožnata očala in pokaže pravo, dosti bolj sivo sliko sveta v katerem živimo?
In ni jih malo, ki se v teh časih poigravajo z mislijo, da smo na poti k propadu, da se bo nekaj zgodilo, po tem dogodku pa življenje ne bo več takšno kot prej. Da se globalnega segrevanja ne da ustaviti, da bo prišlo do vojne, ki bo uničila vse živo okrog nas, razen morda ščurkov. Morda vsi ti niti nimajo depresije, ampak samo čisto običajno prepoznavanje vzorcev in zraven dodajo še njihovo aplikacijo na tisto, čemur pravimo human condition. Eni se zato zatekajo nazaj k tradicionalnim vrednotam (iz katerih se sami sicer občasno ob kakšni dečvi ali loncu zlata izvzamejo in pripomnijo, da je to grešna ali pač običajna človeška narava), drugi (ali pa kar isti) si kupujejo kvalitetno srajco in zraven najboljši barvni televizor z res črno črno in svetlimi "naravnimi" barvami, da je pozaba nekaj bolj udobno pisana. In obstajajo tudi tretji, ki povsem konkretno in tehnicistično razmišljajo, kako bodo spremembe, ki lahko pridejo, preživeli. Šele tu pa lahko pride do bolj pomebnih razlik, enim svetujejo, naj si ovijejo aluminijasto folijo okrog glave, drugim, naj si zgradijo podzemne bunkerje in armado robotov ali pa človeških sužnjev z eksplozivnimi ovratnicami, da bodo lahko nemoteno uživali vsaj približno podobne relativne privilegije kot prej. Ker je to pomembnejše od stanja sveta, ali pa, ker vlada kar kolektivna depresija, ki onemogoča, da bi se lotili spreminjanja sveta. Ali pa, ker se sveta ne da popraviti, vsaj ne hitro in zlahka, kot nam znajo povedati religije, če jih pozorno opazujete s strani. In pri vsem tem mi zgleda depresivnost še skoraj najboljša možnost, vkolikor ne bo dogodek kakšna revolucija, ki bo precej spremenila pogled na svet.
Kaj pa če je ena od lastnosti depresije, da nam vsaj začasno umakne rožnata očala in pokaže pravo, dosti bolj sivo sliko sveta v katerem živimo?
In ni jih malo, ki se v teh časih poigravajo z mislijo, da smo na poti k propadu, da se bo nekaj zgodilo, po tem dogodku pa življenje ne bo več takšno kot prej. Da se globalnega segrevanja ne da ustaviti, da bo prišlo do vojne, ki bo uničila vse živo okrog nas, razen morda ščurkov. Morda vsi ti niti nimajo depresije, ampak samo čisto običajno prepoznavanje vzorcev in zraven dodajo še njihovo aplikacijo na tisto, čemur pravimo human condition. Eni se zato zatekajo nazaj k tradicionalnim vrednotam (iz katerih se sami sicer občasno ob kakšni dečvi ali loncu zlata izvzamejo in pripomnijo, da je to grešna ali pač običajna človeška narava), drugi (ali pa kar isti) si kupujejo kvalitetno srajco in zraven najboljši barvni televizor z res črno črno in svetlimi "naravnimi" barvami, da je pozaba nekaj bolj udobno pisana. In obstajajo tudi tretji, ki povsem konkretno in tehnicistično razmišljajo, kako bodo spremembe, ki lahko pridejo, preživeli. Šele tu pa lahko pride do bolj pomebnih razlik, enim svetujejo, naj si ovijejo aluminijasto folijo okrog glave, drugim, naj si zgradijo podzemne bunkerje in armado robotov ali pa človeških sužnjev z eksplozivnimi ovratnicami, da bodo lahko nemoteno uživali vsaj približno podobne relativne privilegije kot prej. Ker je to pomembnejše od stanja sveta, ali pa, ker vlada kar kolektivna depresija, ki onemogoča, da bi se lotili spreminjanja sveta. Ali pa, ker se sveta ne da popraviti, vsaj ne hitro in zlahka, kot nam znajo povedati religije, če jih pozorno opazujete s strani. In pri vsem tem mi zgleda depresivnost še skoraj najboljša možnost, vkolikor ne bo dogodek kakšna revolucija, ki bo precej spremenila pogled na svet.
poweroff ::
Če bi sedel z mano na pivu,
Ne pijem alkoholnih pijač.
Bi opazil. Ok, mogoče pa ne bi.
Najverjetneje ne. Lažje berem številke kot človeške obraze.
sudo poweroff
Pika na i ::
@Matko, hvala za namig o filmu :)
Imajo jih tudi za meso, ja, kot pri nas. V prvi vrsti pa hobi, jahanje, radi jih imajo. Menda niso zelo vzdržljivi, zato se jih pri poldnevnem (dnevnem) jahanju kar nekaj zamenja. Zgledajo divji, pa niso.
@Matthai, lahko bi pila tudi čaj. ali vodo.
Od preveč ukvarjanja s številkami, nastane pri meni tole. Ni skrbi, vse je bilo vseeno pravilno izračunano.
Trk
Številke zlagam v kvadratke,
zaprem oči.
Ogromna soba,
postelja sredi nje,
živi.
Tam ti,
vabiš brez besed.
Le še korak do tja.
Iz ogledala čutnost sije.
Gledam naju,
gledam,
ko se odpirajo prepadi.
Sva,
lačna,
najine bližine.
Imajo jih tudi za meso, ja, kot pri nas. V prvi vrsti pa hobi, jahanje, radi jih imajo. Menda niso zelo vzdržljivi, zato se jih pri poldnevnem (dnevnem) jahanju kar nekaj zamenja. Zgledajo divji, pa niso.
@Matthai, lahko bi pila tudi čaj. ali vodo.
Od preveč ukvarjanja s številkami, nastane pri meni tole. Ni skrbi, vse je bilo vseeno pravilno izračunano.
Trk
Številke zlagam v kvadratke,
zaprem oči.
Ogromna soba,
postelja sredi nje,
živi.
Tam ti,
vabiš brez besed.
Le še korak do tja.
Iz ogledala čutnost sije.
Gledam naju,
gledam,
ko se odpirajo prepadi.
Sva,
lačna,
najine bližine.
Pika na i ::
Kaj pa če se ne bo zgodilo nič?
In je vse le prazno govorjenje, nekaj podobnega kot je pogovor o vremenu, z nekom, ki mu je prav prekleto vseeno, če ne maraš vročine.
Zakaj tega scenarija nihče noče preigravat?
Ne, nikoli več ne bo tako kot je bilo. Ti, zagotovo, to, prav dobro veš.
Nekatere spremembe so povsem neopazne in se jih zaveš šele ko, ne vem, nekaj plane na površje. Lahko je samo beseda. Dogodek. Glas.
Kdaj se je pozabilo, da obstajajo tudi spremembe na bolje?
Najljubša moja.
Otožnost
Sprhneli so žarki
bobnov, činel,
njih moč se je zvezdnata,
spremenila v pepel.
Klavirja so tipke
v jutru obstale,
grenko so misel
nadme poslale.
Prebuja otožje
me violine,
a lok ne izvabi
nekdanje miline.
Tiho, najtišje
vabijo strune,
a ne ponesejo
več me do lune.
V megli pohaja
orkestra tihota,
naju pa ziblje
peklenska samota.
In je vse le prazno govorjenje, nekaj podobnega kot je pogovor o vremenu, z nekom, ki mu je prav prekleto vseeno, če ne maraš vročine.
Zakaj tega scenarija nihče noče preigravat?
Ne, nikoli več ne bo tako kot je bilo. Ti, zagotovo, to, prav dobro veš.
Nekatere spremembe so povsem neopazne in se jih zaveš šele ko, ne vem, nekaj plane na površje. Lahko je samo beseda. Dogodek. Glas.
Kdaj se je pozabilo, da obstajajo tudi spremembe na bolje?
Najljubša moja.
Otožnost
Sprhneli so žarki
bobnov, činel,
njih moč se je zvezdnata,
spremenila v pepel.
Klavirja so tipke
v jutru obstale,
grenko so misel
nadme poslale.
Prebuja otožje
me violine,
a lok ne izvabi
nekdanje miline.
Tiho, najtišje
vabijo strune,
a ne ponesejo
več me do lune.
V megli pohaja
orkestra tihota,
naju pa ziblje
peklenska samota.
windigo ::
mali (pr)oglasi
rubrika: fiat
iščem kvantnega mehanika za fiat lux
oldtajmer, letnik neznan
s pokvarjeno časovno orientacijo
(nenehno preskakuje nazaj v ancien regime)
s komaj še delujočim pogonom
in skoraj ugaslimi lučmi v glavah;
znati mora kaj več kot pritrditi
košaro za Schrödingerjevo mačko
plačilo: fičo deluxe
glancan tja do zbledelosti
iščem voznika za fiat currency
tekmovalni, letnik '71
za dirko okrog sveta
ki bo sposoben prevoziti
prepade socialnih razlik
skozi meglice dobrodelnosti
ki bo zdržal inflacijske pritiske
in deflacijsko dekompresijo
ukrotil eksponentne pospeške
in pojemke velikih števil
ki bo nedotaknjen slalomiral
med točo metkov
ki številke povezujejo
z ukrajinskim černozjomom
ponudbe pod: zeleno
ki te ljubim, zeleno
išče se (čisto res) publika za fiat iustitio
da bi jo v najvišji prestavi
iz zaprašenih kotičkov zgodovine
pripeljali na ogled v posredovani svet
publika, ki bo prepoznala njen X faktor
publika, ki bo našla talent
za urejanje medsebojnih razmerij
ki bo starejši brat velikemu bratu
ker nam bo sicer propadel svet
rubrika: fiat
iščem kvantnega mehanika za fiat lux
oldtajmer, letnik neznan
s pokvarjeno časovno orientacijo
(nenehno preskakuje nazaj v ancien regime)
s komaj še delujočim pogonom
in skoraj ugaslimi lučmi v glavah;
znati mora kaj več kot pritrditi
košaro za Schrödingerjevo mačko
plačilo: fičo deluxe
glancan tja do zbledelosti
iščem voznika za fiat currency
tekmovalni, letnik '71
za dirko okrog sveta
ki bo sposoben prevoziti
prepade socialnih razlik
skozi meglice dobrodelnosti
ki bo zdržal inflacijske pritiske
in deflacijsko dekompresijo
ukrotil eksponentne pospeške
in pojemke velikih števil
ki bo nedotaknjen slalomiral
med točo metkov
ki številke povezujejo
z ukrajinskim černozjomom
ponudbe pod: zeleno
ki te ljubim, zeleno
išče se (čisto res) publika za fiat iustitio
da bi jo v najvišji prestavi
iz zaprašenih kotičkov zgodovine
pripeljali na ogled v posredovani svet
publika, ki bo prepoznala njen X faktor
publika, ki bo našla talent
za urejanje medsebojnih razmerij
ki bo starejši brat velikemu bratu
ker nam bo sicer propadel svet
windigo ::
1. dejanje (Klic)
Dežman, Možina, pridita sem, po temle pohodu se bomo za par dni utaborili. Nekaj kuskusa, ki smo ga ukradli Arabcem, še imamo, kuhar in vsi ostali pravijo, da bi se nam res prilegel kakšen golaž. Dežman, ti poznaš te kraje, ti boš rekviiral eno kravico za golaž, Možina ti bo pomagal. Bosta dva zmogla eno kravco prignat? Bosta, v redu, nadaljujta.
2. dejanje (Na pot)
Kva s tok prstjen, Jože?
Lde naujo glih veseu, če jm bom kravo odpelu.
Lej, vojska smo. Komanda j komanda.
Otroc brez mleka pa lačni, zdej k hofr pa eurospin ne delata več.
Sej nimajo povsod sam po eno kravo. Bova vzela tam, kjer jih majo več.
Vseen se počutim, kot da bi jim kradu.
Ti si še mlad, jest pa sem še v Jugi vojsko služu. In tam je bila zavrnitev ukaza huda reč. To niso heci. V arest si šou, pa za dolg. Tuki pa aresta ni, ampak...
Ja, z onim političnim, Mahnič al kako se kliče, se tut ni za hecat. Mlad, ampak ojšter. Bova že našla neki, pr Repetovih majo največi hlev.
3. dejanje (Kit in njegov trebuh)
Dober dan, mi smo Generacija Identitete, za potrebe naše vojske in boja proti pomehkuženju in potujčenju naše dežele vam bomo vzeli eno kravo.
Bohdej. Pa zvon in ponev. Bong. Dejte si vi sami pridelat svojo hrano, ne pa nam jemat. Pa da nam naute s kšnimi pesticidi kle okol smetil.
Kravo vam bomo zasegli, raje se ne upirajte, sicer se ne bo dobro končalo.
A nis ti un Dežman, k je hotu bit zgodovinar, pa je pol teologijo študiru? Že od mjhnga nis biu nč prida. En tak potuhnen zahrbten mulc. In ti nam boš zdej tuki še krave jemal.
Ponavljam, ne upirajte se, vojna je in vojska se mora preskrbeti.
Vojska pa taka, par razcapancou s pihalniki misli, da bojo premagal Turke. A vest kok jih je vse skupi. Če bi bli Arabci tuki, se vi ne bi tkole igral, ampak bi bil red. V Savdski Arabiji je red in šeriatski zakoni se spoštujejo. Za pivo glava.
Dajte kravo prostovoljno, sicer jo bomo vzeli s silo in se morda ne bo dobro končalo.
Kaj bomo pa mi jedl? Zadnjič so nam Turki vse prašiče postrelil, vi nam bote krave odpelal, tičja gripa je kure vzela, sej bomo stradal.
Imate jih še kar nekaj v hlevu, ponavljam, ne upirajte se.
Pirjuc, prid sm, teli nam hočjo kravo odpelat. Prid hitr sm.
Evo Božo, kaj se dogaja, a teledva hočta kravo. Kvajdej kle, vidva, bejšta preč, če ne vaj bom s skiro.
Odložite sekiro, sicer bom streljal!
Fante, ne heci se, poznam te od mejhnga, tok tem žvajznu, dauš mislu, da setje Alah prkazou.
Stoj, sicer streljam.
Bejš, šejtan, nazaj u hosto.
Streli Jože, streli.
4. dejanje (Pod vodo)
Pizde preklete, najbolšga prjatla so mi ubil. Mene že ne bojo tkole dobil, neoboroženega in nemočnega. Ne bom se jim jest pustu. Žena, kam si pospravla uno lovsko puško, k je bla kle u omari včasih? Na podstrešje? Pa tut tist, kar je pradedek zakopal pod lipo, lohk še odkopljem.
5. dejanje (Nadnaravna pomoč)
Dravi verniki zvona in ponve, zbrali smo se tukaj v nadvse neugodnih okoliščinah. Po okupaciji turških in arabskih sil, po ptičji gripi, ki je pomorila pol kokoši in zraven tudi večino mest, nam grozi nova nevarnost. Imenuje se Generacija Identitete in se ponoči klati po gozdovih in že v tako negotove čase vnaša dodatni nemir in trpljenje, v zadnjem času pa je začela moriti ne samo muslimane, ampak tudi naše ljudi, ki se jim ne želijo takoj in v celoti podrediti njim in njihovemu primitivnemu in nekulturnemu nacionalizmu. Dobro bi bilo, da storimo vse, kar je v naši moči, tako je treba sprejmeti vse tisto, česar ne moremo spremeniti, ampak treba je tudi, da se upremo tistemu zlu, ki ga morda lahko premagamo. Nacionalizem je zlo, ki veča svetovno neenakost in razlike. Zato vam predstavljam tukaj komandanta Lukca, ki bo vodil našo prostovoljno protinacionalistično milico, za katero so nam naši turški prijatelji priskrbeli Muftijev blagoslov in nekaj orožja in opreme. Pridružite se nam v našem nazivnem boju za enakost in ne dovolite, da vam vzamejo tisto kravo, ki jo imate morda več kot pa sosed v imenu nacionalizma in individualizma.
6. dejanje (Prepad in preporod ideologije)
Lejga, slovensko zastavo ima na majci. Ti si zanč krave kradu, anede? Mogoče s tut ti Pirjuca ubiu. Poznamo mi take tiče, za svoje privilegije in hegemonijo se ne bi ustavil pred ničemr. Zato vs mormo ustavt mi. Tih bod, kaj so Turki, kaj? Turki so proizvod takih kot si ti, ki so jim kratili življenski prostor in dušili njihovo kulturo skozi stoletja, Turki niso nič krivi, taki k si ti so. Večja enakost je zdej tuki pod Turki, k je bla prej. Ti lepo povej, zakaj ste se na nas spravl, svojat nacionalistična. Turkom bi te morali predat, da te na kol nataknejo. Ampak bi blo to še predobr zate, moriuc, v par dneh bi te šejtan uzeu, raj ti mi oči iztaknemo, da boš še leta lahko poslušal, kako bomo vsi enaki, ker videti itak nisi nikol biu sposoben nč.
... (več morda drugič)
Dežman, Možina, pridita sem, po temle pohodu se bomo za par dni utaborili. Nekaj kuskusa, ki smo ga ukradli Arabcem, še imamo, kuhar in vsi ostali pravijo, da bi se nam res prilegel kakšen golaž. Dežman, ti poznaš te kraje, ti boš rekviiral eno kravico za golaž, Možina ti bo pomagal. Bosta dva zmogla eno kravco prignat? Bosta, v redu, nadaljujta.
2. dejanje (Na pot)
Kva s tok prstjen, Jože?
Lde naujo glih veseu, če jm bom kravo odpelu.
Lej, vojska smo. Komanda j komanda.
Otroc brez mleka pa lačni, zdej k hofr pa eurospin ne delata več.
Sej nimajo povsod sam po eno kravo. Bova vzela tam, kjer jih majo več.
Vseen se počutim, kot da bi jim kradu.
Ti si še mlad, jest pa sem še v Jugi vojsko služu. In tam je bila zavrnitev ukaza huda reč. To niso heci. V arest si šou, pa za dolg. Tuki pa aresta ni, ampak...
Ja, z onim političnim, Mahnič al kako se kliče, se tut ni za hecat. Mlad, ampak ojšter. Bova že našla neki, pr Repetovih majo največi hlev.
3. dejanje (Kit in njegov trebuh)
Dober dan, mi smo Generacija Identitete, za potrebe naše vojske in boja proti pomehkuženju in potujčenju naše dežele vam bomo vzeli eno kravo.
Bohdej. Pa zvon in ponev. Bong. Dejte si vi sami pridelat svojo hrano, ne pa nam jemat. Pa da nam naute s kšnimi pesticidi kle okol smetil.
Kravo vam bomo zasegli, raje se ne upirajte, sicer se ne bo dobro končalo.
A nis ti un Dežman, k je hotu bit zgodovinar, pa je pol teologijo študiru? Že od mjhnga nis biu nč prida. En tak potuhnen zahrbten mulc. In ti nam boš zdej tuki še krave jemal.
Ponavljam, ne upirajte se, vojna je in vojska se mora preskrbeti.
Vojska pa taka, par razcapancou s pihalniki misli, da bojo premagal Turke. A vest kok jih je vse skupi. Če bi bli Arabci tuki, se vi ne bi tkole igral, ampak bi bil red. V Savdski Arabiji je red in šeriatski zakoni se spoštujejo. Za pivo glava.
Dajte kravo prostovoljno, sicer jo bomo vzeli s silo in se morda ne bo dobro končalo.
Kaj bomo pa mi jedl? Zadnjič so nam Turki vse prašiče postrelil, vi nam bote krave odpelal, tičja gripa je kure vzela, sej bomo stradal.
Imate jih še kar nekaj v hlevu, ponavljam, ne upirajte se.
Pirjuc, prid sm, teli nam hočjo kravo odpelat. Prid hitr sm.
Evo Božo, kaj se dogaja, a teledva hočta kravo. Kvajdej kle, vidva, bejšta preč, če ne vaj bom s skiro.
Odložite sekiro, sicer bom streljal!
Fante, ne heci se, poznam te od mejhnga, tok tem žvajznu, dauš mislu, da setje Alah prkazou.
Stoj, sicer streljam.
Bejš, šejtan, nazaj u hosto.
Streli Jože, streli.
4. dejanje (Pod vodo)
Pizde preklete, najbolšga prjatla so mi ubil. Mene že ne bojo tkole dobil, neoboroženega in nemočnega. Ne bom se jim jest pustu. Žena, kam si pospravla uno lovsko puško, k je bla kle u omari včasih? Na podstrešje? Pa tut tist, kar je pradedek zakopal pod lipo, lohk še odkopljem.
5. dejanje (Nadnaravna pomoč)
Dravi verniki zvona in ponve, zbrali smo se tukaj v nadvse neugodnih okoliščinah. Po okupaciji turških in arabskih sil, po ptičji gripi, ki je pomorila pol kokoši in zraven tudi večino mest, nam grozi nova nevarnost. Imenuje se Generacija Identitete in se ponoči klati po gozdovih in že v tako negotove čase vnaša dodatni nemir in trpljenje, v zadnjem času pa je začela moriti ne samo muslimane, ampak tudi naše ljudi, ki se jim ne želijo takoj in v celoti podrediti njim in njihovemu primitivnemu in nekulturnemu nacionalizmu. Dobro bi bilo, da storimo vse, kar je v naši moči, tako je treba sprejmeti vse tisto, česar ne moremo spremeniti, ampak treba je tudi, da se upremo tistemu zlu, ki ga morda lahko premagamo. Nacionalizem je zlo, ki veča svetovno neenakost in razlike. Zato vam predstavljam tukaj komandanta Lukca, ki bo vodil našo prostovoljno protinacionalistično milico, za katero so nam naši turški prijatelji priskrbeli Muftijev blagoslov in nekaj orožja in opreme. Pridružite se nam v našem nazivnem boju za enakost in ne dovolite, da vam vzamejo tisto kravo, ki jo imate morda več kot pa sosed v imenu nacionalizma in individualizma.
6. dejanje (Prepad in preporod ideologije)
Lejga, slovensko zastavo ima na majci. Ti si zanč krave kradu, anede? Mogoče s tut ti Pirjuca ubiu. Poznamo mi take tiče, za svoje privilegije in hegemonijo se ne bi ustavil pred ničemr. Zato vs mormo ustavt mi. Tih bod, kaj so Turki, kaj? Turki so proizvod takih kot si ti, ki so jim kratili življenski prostor in dušili njihovo kulturo skozi stoletja, Turki niso nič krivi, taki k si ti so. Večja enakost je zdej tuki pod Turki, k je bla prej. Ti lepo povej, zakaj ste se na nas spravl, svojat nacionalistična. Turkom bi te morali predat, da te na kol nataknejo. Ampak bi blo to še predobr zate, moriuc, v par dneh bi te šejtan uzeu, raj ti mi oči iztaknemo, da boš še leta lahko poslušal, kako bomo vsi enaki, ker videti itak nisi nikol biu sposoben nč.
... (več morda drugič)
Pika na i ::
Sladoledarja
Miza na vrtu se je pogrezala in midva sva pod njene noge vedno postavljala kartončke.
Če bi mi že takrat rekel, da je vanilijev sladoled najboljši, bi se zamislila nad ovirami, ki naju ločijo do jagod.
Pa sva se raje zavlekla vsak v svoj kot užitka in lizala tiste mrzle kroglice in upala, da bo miza zdržala.
Vse bi še naprej lepo teklo od severa proti jugu, če ne bi namesto kartončka nekega dne prinesla samo papirnate robčke.
Miza ni več zdržala, prevrnila se je in sladoledna skleda se je zvrnila po tvojih hlačah za ne vsak dan. Govoril in kričal si o nekih štorih, meni pa je v glavi sikala pesem o prašičih. Še danes ne vem zakaj so mi lagali da prašiči prinašajo srečo.
Miza na vrtu se je pogrezala in midva sva pod njene noge vedno postavljala kartončke.
Če bi mi že takrat rekel, da je vanilijev sladoled najboljši, bi se zamislila nad ovirami, ki naju ločijo do jagod.
Pa sva se raje zavlekla vsak v svoj kot užitka in lizala tiste mrzle kroglice in upala, da bo miza zdržala.
Vse bi še naprej lepo teklo od severa proti jugu, če ne bi namesto kartončka nekega dne prinesla samo papirnate robčke.
Miza ni več zdržala, prevrnila se je in sladoledna skleda se je zvrnila po tvojih hlačah za ne vsak dan. Govoril in kričal si o nekih štorih, meni pa je v glavi sikala pesem o prašičih. Še danes ne vem zakaj so mi lagali da prašiči prinašajo srečo.
Pika na i ::
"I sve dok živim i dok imam glaaaaaaaaas......"
Ne dam torkov.
In ne bom tiho!
Nameravala sem v živalski vrt. Pa se mi ni ljubilo vstat. Do enih sem kuhala breskov sok. Nora sem. Je pa seveda dober.
Domači breskvi se sploh ne pozna, da imam 67 litrov soka. In 17 kozarcev kompota.
Ja, zmešalo se mi je.
Pod magnolijo sem našla poškodovanega ptiča. Mislim, da je kosovka. S krvavim kljunčkom, umila se ji ga.
Mir ima, mački se še vedno izogibajo travnika, kjer je kraljevala Kitka.
Če še koga slišim reči, da sem podobna mami, bom začela kričati. Nisem, jebemvamsunce, nisem!
Vse se da. Prav vse. Prav zares.
Je pa zelo težko, sedet pod trto, brez očeta.
Ne dam torkov.
In ne bom tiho!
Nameravala sem v živalski vrt. Pa se mi ni ljubilo vstat. Do enih sem kuhala breskov sok. Nora sem. Je pa seveda dober.
Domači breskvi se sploh ne pozna, da imam 67 litrov soka. In 17 kozarcev kompota.
Ja, zmešalo se mi je.
Pod magnolijo sem našla poškodovanega ptiča. Mislim, da je kosovka. S krvavim kljunčkom, umila se ji ga.
Mir ima, mački se še vedno izogibajo travnika, kjer je kraljevala Kitka.
Če še koga slišim reči, da sem podobna mami, bom začela kričati. Nisem, jebemvamsunce, nisem!
Vse se da. Prav vse. Prav zares.
Je pa zelo težko, sedet pod trto, brez očeta.
Unknown_001 ::
Tehnično gledano je vsaka ženska potencialna mama 
. Good job pika (chooo)
.
.
.
Grief maš taprav
. Good job pika (chooo).
.
.
Grief maš taprav
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
Pika na i ::
Včasih se strinjam s tabo.
Nikoli ne veš, mogoče sem pa tudi jaz že mama. :)
Resno, karakter moje mame je, totalno nasproten mojemu in se mi stemni, če kdo o kakšni podobnosti.
Ptiček je pa poginil.
Saj imam seveda zelo rada vse živali, ampak sem enkrat zadnjič ugotovila, da imam precej opravka s ptiči.
Sem iskala fotko "mojega" čolna, s katerim se prevažam (ok, že dolgo se nisem) med jadranskimi otoki, pa bogve kam so spet izginile mape.
Sem pa našla tegale, jih z okna lahko opazujem
Nikoli ne veš, mogoče sem pa tudi jaz že mama. :)
Resno, karakter moje mame je, totalno nasproten mojemu in se mi stemni, če kdo o kakšni podobnosti.
Ptiček je pa poginil.
Saj imam seveda zelo rada vse živali, ampak sem enkrat zadnjič ugotovila, da imam precej opravka s ptiči.
Sem iskala fotko "mojega" čolna, s katerim se prevažam (ok, že dolgo se nisem) med jadranskimi otoki, pa bogve kam so spet izginile mape.
Sem pa našla tegale, jih z okna lahko opazujem
Unknown_001 ::
Včasih se strinjam s tabo.
Kdo pa pravi, da se moraš? :D
Ni obligatorno, pa tudi dolgočasno bi postalo
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
Pika na i ::
Ni se mi treba, povem pa, ko se. Ravno tako tudi, ko se ne.
Dolgočasje je pa huda bolezen. Ampak k sreči, obstaja zdravilo:)
Dolgočasje je pa huda bolezen. Ampak k sreči, obstaja zdravilo:)
Pika na i ::
*Knjige*
Marko Zorko – Mein Kampf
…pestro življenje Marka. Tak je bil, ja. Brez lažne skromnosti, sem in tja prava mera nadutosti, paleta čustvovanj, modrosti brez pametovanj. Jezik pa…ravno tak, kot mi je neznansko všeč.
Polde Bibič – Spominjarije
…spomini na otroštvo in mladost mojega najljubšega lika iz Kekca, Bedanca. Se mi je zdelo, da je moral on biti najprej pisatelj in igralec le po naključju. Obe nalogi, pa je opravil odlično.
Robert Markuš – Borci brez preteklosti in Legija, anekdote in tradicija
…pa res, kdo ne pozna nalagancij in mitov o Legiji tujcev – da so tam morilci in da skoraj vsak, ki gre tja, itak umre? Knjigi sta dokaz, da moški lahko v njej preživi 15 let.
Vojska in vojaki, kot vse vojske tega sveta.In če se še zraven zasluži, hvalabogu. Zanimivo branje.
Ob koncu prebranega mi je šlo pa tudi na smeh – dovolj dober je bil za elitno Legijo (ne, vojakinja ne bi bila nikoli, preveč drila, discipline in nekih, zame čudnih in blesavih pravil) – besede francosko ni znal, ko se je prijavil – a je bil neprimeren za SV (pred odhodom v Legijo so ga zavrnili), zaradi prenizke izobrazbe. SV se proti njim zdi, ko otroški vrtec na taborjenju.
Ženske – Milena Miklavčič
….do polovice še nekako, potem pa se mi je zdelo vse en in isti šmorn. Sori Mica,o ženskih kavkah in še bolj blesavih moških, težko berem debele knjige.
Marjana Kovačič – Dobrofarkt in Dobrofarkt2
….lahko razumem, da infarkt postavi življenje na glavo in se človek oprijemlje še vsake tako butaste oslarije – kot je npr romanje v Medjugorje in iskanje alternative. Ampak za moj okus je v knjigi preveč razvlečenega bluzenja o tem. Pa sem vseeno vzela še drug del v roke. Ne, ne gredo mi take knjige
Aleksandra Kocmut – Trije razlogi
….ženska/ženske osrednji lik, za smejat, ker tako prijazno resnično govori, kaj vse so/smo ženske zmožne naplest v svojih glavah in s kakšnimi oslarijami si po nepotrebnem zapletamo življenje. Providence, ti si res slika.
*Traparije na kubik*
Knjige, ki jih lahko tisti, ki berejo na stranišču, uporabijo pri zaprtju. Zagotovljena driska.
- Prekletstvo v zlati kletki
Očitno res lahko vsak (na pol pismen), napiše knjigo o kvazi slovenski eliti, ki ima glavo za lase nosit.
Pa ferarije na lizing in joške namesto možganov.
Aja, pa nič ni res kar je v knjigi napisano - baje.
Jamr - pretepi - sluzavost - jokavost - nakladanje - krneki.
- Kešpička
Kako naklaftrat bedarije in jih brez repa in glave nametat v knjigo. In pri tem mislit, da je napisano vrhunec erotičnega ustvarjanja?
Je bil smisel predstavit kešpičke kot zabite in vulgarne seks bombe, moške pa kot popolne idiote, ki jim nasedajo?
- Srečen, ker sem moški
Zdaj razumem, zakaj so ga prepisali na šolo s prilagojenim programom.
Nakladanje o domačih fukarijah, vse pa pobrano iz porničev.
Že znano poveličevanje neizmernega šovbizniškega talenta in hvaljenje kurca nepredstavljivih dimenzij in okretnosti. Sanje malega, kako je gromozanski. Bog se usmili.
Smeh, ker je knjiga tako prtegnjena.
V eni uri, lahko "prebereš" vse tri.
Ok, uro raje prespi.
Marko Zorko – Mein Kampf
…pestro življenje Marka. Tak je bil, ja. Brez lažne skromnosti, sem in tja prava mera nadutosti, paleta čustvovanj, modrosti brez pametovanj. Jezik pa…ravno tak, kot mi je neznansko všeč.
Polde Bibič – Spominjarije
…spomini na otroštvo in mladost mojega najljubšega lika iz Kekca, Bedanca. Se mi je zdelo, da je moral on biti najprej pisatelj in igralec le po naključju. Obe nalogi, pa je opravil odlično.
Robert Markuš – Borci brez preteklosti in Legija, anekdote in tradicija
…pa res, kdo ne pozna nalagancij in mitov o Legiji tujcev – da so tam morilci in da skoraj vsak, ki gre tja, itak umre? Knjigi sta dokaz, da moški lahko v njej preživi 15 let.
Vojska in vojaki, kot vse vojske tega sveta.In če se še zraven zasluži, hvalabogu. Zanimivo branje.
Ob koncu prebranega mi je šlo pa tudi na smeh – dovolj dober je bil za elitno Legijo (ne, vojakinja ne bi bila nikoli, preveč drila, discipline in nekih, zame čudnih in blesavih pravil) – besede francosko ni znal, ko se je prijavil – a je bil neprimeren za SV (pred odhodom v Legijo so ga zavrnili), zaradi prenizke izobrazbe. SV se proti njim zdi, ko otroški vrtec na taborjenju.
Ženske – Milena Miklavčič
….do polovice še nekako, potem pa se mi je zdelo vse en in isti šmorn. Sori Mica,o ženskih kavkah in še bolj blesavih moških, težko berem debele knjige.
Marjana Kovačič – Dobrofarkt in Dobrofarkt2
….lahko razumem, da infarkt postavi življenje na glavo in se človek oprijemlje še vsake tako butaste oslarije – kot je npr romanje v Medjugorje in iskanje alternative. Ampak za moj okus je v knjigi preveč razvlečenega bluzenja o tem. Pa sem vseeno vzela še drug del v roke. Ne, ne gredo mi take knjige
Aleksandra Kocmut – Trije razlogi
….ženska/ženske osrednji lik, za smejat, ker tako prijazno resnično govori, kaj vse so/smo ženske zmožne naplest v svojih glavah in s kakšnimi oslarijami si po nepotrebnem zapletamo življenje. Providence, ti si res slika.
*Traparije na kubik*
Knjige, ki jih lahko tisti, ki berejo na stranišču, uporabijo pri zaprtju. Zagotovljena driska.
- Prekletstvo v zlati kletki
Očitno res lahko vsak (na pol pismen), napiše knjigo o kvazi slovenski eliti, ki ima glavo za lase nosit.
Pa ferarije na lizing in joške namesto možganov.
Aja, pa nič ni res kar je v knjigi napisano - baje.
Jamr - pretepi - sluzavost - jokavost - nakladanje - krneki.
- Kešpička
Kako naklaftrat bedarije in jih brez repa in glave nametat v knjigo. In pri tem mislit, da je napisano vrhunec erotičnega ustvarjanja?
Je bil smisel predstavit kešpičke kot zabite in vulgarne seks bombe, moške pa kot popolne idiote, ki jim nasedajo?
- Srečen, ker sem moški
Zdaj razumem, zakaj so ga prepisali na šolo s prilagojenim programom.
Nakladanje o domačih fukarijah, vse pa pobrano iz porničev.
Že znano poveličevanje neizmernega šovbizniškega talenta in hvaljenje kurca nepredstavljivih dimenzij in okretnosti. Sanje malega, kako je gromozanski. Bog se usmili.
Smeh, ker je knjiga tako prtegnjena.
V eni uri, lahko "prebereš" vse tri.
Ok, uro raje prespi.
poweroff ::
Čudne knjige bereš.
Moje najljubše so The Codebreakers, The Puzzle Palace, Beyond Fear in podobno.
Moje najljubše so The Codebreakers, The Puzzle Palace, Beyond Fear in podobno.
sudo poweroff
Pika na i ::
Unknown_001 ::
Niet, rekli so tovariš maršal Mavrik, ko sem trdno stal za svojimi stališči.
Nemara bila so bogokletna. Zbali so se za svoj prav in me cenzurirali. In ko zadnji naboj bil je izstreljen, PNG naziv mi bil je podeljen.
Okronan za izmeček... taval bom sedaj (dokler mi spet dopizdilo ne bo) in forum zapustil zavekomaj. Naj zgnije in strohni, ko po njem širili se bodo nesmisli in laži.
Lažna diplomacija in debate stvareh ki jih komentatorji ne poznajo, slabo podlago za smiselne zaključke imajo. A nič ne de... google teoretik vse ve, dokler praksa mu ne pokaže, kje njegovo mesto je.
To je epilog ko računalničarjem zrušiš kokon.
Padli borec
R F16
Nemara bila so bogokletna. Zbali so se za svoj prav in me cenzurirali. In ko zadnji naboj bil je izstreljen, PNG naziv mi bil je podeljen.
Okronan za izmeček... taval bom sedaj (dokler mi spet dopizdilo ne bo) in forum zapustil zavekomaj. Naj zgnije in strohni, ko po njem širili se bodo nesmisli in laži.
Lažna diplomacija in debate stvareh ki jih komentatorji ne poznajo, slabo podlago za smiselne zaključke imajo. A nič ne de... google teoretik vse ve, dokler praksa mu ne pokaže, kje njegovo mesto je.
To je epilog ko računalničarjem zrušiš kokon.
Padli borec
R F16
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
poweroff ::
To reče nekdo, ki bere Zarjo
Niti ne. Slučajno sem zadnjič naletel na en članek.
Sem pa ugotovil, da literaturo čedalje težje berem. Strokovne knjige ja, pri ostalem se pa večinoma dolgočasim.
Sem se pa lotil sam pisat eno literarno delo. Mogoče bo čez nekaj let končano, mogoče nikoli. Bomo videli.
sudo poweroff
Unknown_001 ::
To reče nekdo, ki bere Zarjo
Niti ne. Slučajno sem zadnjič naletel na en članek.
Sem pa ugotovil, da literaturo čedalje težje berem. Strokovne knjige ja, pri ostalem se pa večinoma dolgočasim.
Sem se pa lotil sam pisat eno literarno delo. Mogoče bo čez nekaj let končano, mogoče nikoli. Bomo videli.
Glej, da bo zanimivo. Važn, da dobr prodaš.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
poweroff ::
Saj en košček sem tule objavil. Po resničnih dogodkih je napisano, ampak je delno fikcija. No, 90% je resničnih dogodkov, tudi citati akterjev so v večini primerov pravi (copy-paste iz mailov, IRC-a)... Hekersko kriminalni roman.
Samo kot rečeno. Trenutno ni visoko na prioritetni lestvici.
Samo kot rečeno. Trenutno ni visoko na prioritetni lestvici.
sudo poweroff
Pika na i ::
To reče nekdo, ki bere Zarjo
Niti ne. Slučajno sem zadnjič naletel na en članek.
Sem pa ugotovil, da literaturo čedalje težje berem. Strokovne knjige ja, pri ostalem se pa večinoma dolgočasim.
Sem se pa lotil sam pisat eno literarno delo. Mogoče bo čez nekaj let končano, mogoče nikoli. Bomo videli.
Kaj naj rečem, jaz jo moram prebirati, ker tako pač je. Čeprav mi je ob njej večkrat slabo, že samo ko naslovnico pogledam. Predzadnjo recimo.
Se pa najde kaj, seveda.
Če bi bilo možno, bi imela sobo - knjižnico. Pa en udoben fotelj in uro, dve za vsakodnevno branje. Tako pa sta v delu dve knjigi (Moč razuma in Hologrami strahu), ki prideta na vrsto pred spanjem. To pa zgleda tako, da mi po parih listih, knjiga pade na glavo.
Ko bo, povej. :)
Ob tistem tvojem odlomku, mi je sicer prišla na misel knjiga slo. avtorja, Psi brezčasja.
Mogoče, bom kdaj svoje najljubše spravila v knjigo, zase. Nimam pa kake hude želje. Dve pa se sicer že nahajata, nekje.
Pika na i ::
Je bil kr en moški.
Strašno nezadovoljen sam s sabo. In svetom. Posebej ženskim. Moške je še kar prenašal. So mu dajali za pivo. In se smejali njegovim butastim vicem.
Doma je imel ženo. Da je tečna, je pravil. Vprašali je nismo – če to res drži. Mislili smo si pa – da malo nalaga.
Da ni glavni dobitek na loteriji, mu je nekoč rekla neka črnolasa dolgonoga gazela. Strašno ji je zameril. Nikoli več ji ni plačal pijače.
Da ne bi bili krivični.
En moški je imel sicer rad ženske. Posebej tiste na štangah. Samo te so se mu namreč smejale, ko je v pijanski omami grabil po njihovih ritih.
Ostale so mu te namere že v štartu izbile iz glave.
Šušljalo se je, da ga je ena precej dobro nalomila. Menda je bila rokoborka.
Zelo rad je pripovedoval zgodbe. O osvajanju žensk. To ti je bil kerlc! Česa vsega ni doživel. Vse je ležalo pod njim.
No ja – resnici na ljubo – v te zgodbe nismo kaj prida verjeli. Je ena nesrečnica potožila, da sploh ni čutila. Tako, malo po ovinkih, nam je skušala povedat – da ima majhnega oneta, ki raje leži kot stoji.
Moškim se je kar malo zasmilil. Zamenjali z njim pa ne bi.
En moški je strašno rad tudi filozofiral. O tem, da je Zemlja postala velik nateg.
Ženske danes preveč govorijo. In moški jih poslušajo. Mevže!
Včasih je bilo drugače. Obratno.
In rad je plesal. Takrat je lahko stopal po tujih ženskah. Pa čeprav le po njihovih nogah.
Na to je bil strašno ponosen, le razumel ni, zakaj je bil vsaki dovolj le en ples z njim.
In šport! To je bila njegova prava obsesija.
V mladih letih je treniral nogomet, gimnastiko in vlečenje vrvi.
In bil jasno, najboljši. Le da tega drugi niso opazili.
Pa kaj bi to. Danes je strokovnjak na področju športnih pravil.
Njegovi izčrpni komentarji športnih prenosov so povzročili, da je velikokrat lahko sam užival v družbi strežnice pijače.
In strašno rad je pel. Otožne pesmi, ob katerih se je na koncu bridko zjokal.
To so bile pesmi o tistih zlatih, starih časih, ko ženske še niso imele dovolilnic za izhod iz kuhinje.
Žal ni imel posluha.
Hudo je bilo videti, kako je zlezel sam vase, ko mu je nekoč jezikava blondinka rekla, da zavija kot maček, ki se goni.
Imel je pa eno grdo navado. Strašno rad je preklinjal. Pošiljal v pm.
Posebej takrat, ko se kak prišlek ni strinjal z njim. Ponorel je.
Na steni je viselo ogledalo. Stopil je tja in vpil, da je pameten, najpametnejši.
Pustili smo ga, dokler se ni pomiril sam od sebe.
Le kadar je bilo res zelo hudo, je kdo stopil k njemu in ga skušal zvleči stran od ogledala.
Sicer jalovo početje. Če nisi poznal čudežnih besed.
Te so bile uporabljene res v skrajni sili. Imele so rušilno moč.
Takrat se je skupaj z ogledalom sesedel na bližnji stol in kot v transu ponavljal…Kr en, tis taprav dedec…..
Strašno nezadovoljen sam s sabo. In svetom. Posebej ženskim. Moške je še kar prenašal. So mu dajali za pivo. In se smejali njegovim butastim vicem.
Doma je imel ženo. Da je tečna, je pravil. Vprašali je nismo – če to res drži. Mislili smo si pa – da malo nalaga.
Da ni glavni dobitek na loteriji, mu je nekoč rekla neka črnolasa dolgonoga gazela. Strašno ji je zameril. Nikoli več ji ni plačal pijače.
Da ne bi bili krivični.
En moški je imel sicer rad ženske. Posebej tiste na štangah. Samo te so se mu namreč smejale, ko je v pijanski omami grabil po njihovih ritih.
Ostale so mu te namere že v štartu izbile iz glave.
Šušljalo se je, da ga je ena precej dobro nalomila. Menda je bila rokoborka.
Zelo rad je pripovedoval zgodbe. O osvajanju žensk. To ti je bil kerlc! Česa vsega ni doživel. Vse je ležalo pod njim.
No ja – resnici na ljubo – v te zgodbe nismo kaj prida verjeli. Je ena nesrečnica potožila, da sploh ni čutila. Tako, malo po ovinkih, nam je skušala povedat – da ima majhnega oneta, ki raje leži kot stoji.
Moškim se je kar malo zasmilil. Zamenjali z njim pa ne bi.
En moški je strašno rad tudi filozofiral. O tem, da je Zemlja postala velik nateg.
Ženske danes preveč govorijo. In moški jih poslušajo. Mevže!
Včasih je bilo drugače. Obratno.
In rad je plesal. Takrat je lahko stopal po tujih ženskah. Pa čeprav le po njihovih nogah.
Na to je bil strašno ponosen, le razumel ni, zakaj je bil vsaki dovolj le en ples z njim.
In šport! To je bila njegova prava obsesija.
V mladih letih je treniral nogomet, gimnastiko in vlečenje vrvi.
In bil jasno, najboljši. Le da tega drugi niso opazili.
Pa kaj bi to. Danes je strokovnjak na področju športnih pravil.
Njegovi izčrpni komentarji športnih prenosov so povzročili, da je velikokrat lahko sam užival v družbi strežnice pijače.
In strašno rad je pel. Otožne pesmi, ob katerih se je na koncu bridko zjokal.
To so bile pesmi o tistih zlatih, starih časih, ko ženske še niso imele dovolilnic za izhod iz kuhinje.
Žal ni imel posluha.
Hudo je bilo videti, kako je zlezel sam vase, ko mu je nekoč jezikava blondinka rekla, da zavija kot maček, ki se goni.
Imel je pa eno grdo navado. Strašno rad je preklinjal. Pošiljal v pm.
Posebej takrat, ko se kak prišlek ni strinjal z njim. Ponorel je.
Na steni je viselo ogledalo. Stopil je tja in vpil, da je pameten, najpametnejši.
Pustili smo ga, dokler se ni pomiril sam od sebe.
Le kadar je bilo res zelo hudo, je kdo stopil k njemu in ga skušal zvleči stran od ogledala.
Sicer jalovo početje. Če nisi poznal čudežnih besed.
Te so bile uporabljene res v skrajni sili. Imele so rušilno moč.
Takrat se je skupaj z ogledalom sesedel na bližnji stol in kot v transu ponavljal…Kr en, tis taprav dedec…..
Unknown_001 ::
Večkrat sem se že odločil da ji to povem...
Rad bi ji srce odprl, a kako ne vem...
V svojem srcu sem jo nosil in v sanjah jo zaprosil, da moja žena bi bilaaaaaa
V svojem srcu sem jo nosil in v sanjah jo zaprosil... da moja žena bi bilaaaaa
Pa se mi ne spi, ker srce trpi, ker je daleč moja ljubica.
Če bi vedela, da jo rad imam, vem da ona k meni bi prišla...
Ye, I am drunk but fuck it. I mean it really. Brendi je točn tko spesnu kot je.
Rad bi ji srce odprl, a kako ne vem...
V svojem srcu sem jo nosil in v sanjah jo zaprosil, da moja žena bi bilaaaaaa
V svojem srcu sem jo nosil in v sanjah jo zaprosil... da moja žena bi bilaaaaa
Pa se mi ne spi, ker srce trpi, ker je daleč moja ljubica.
Če bi vedela, da jo rad imam, vem da ona k meni bi prišla...
Ye, I am drunk but fuck it. I mean it really. Brendi je točn tko spesnu kot je.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
Pika na i ::
Prikradeš se
v svetlobo ujet
-
prežarčiš moj
umazan svet
-
V nasmehu utopiš
brazde boleče
-
v medu poiščeš
želje iskreče
-
Steze iskanj
počešeš na prečo
-
dihe napolniš
ujameš mi srečo
-
Prebereš mi pesem
skrivnosti izdaš
-
igro dvojine
nikdar ne prodaš.
Lep si.
Oprosti ker sem slepa.
v svetlobo ujet
-
prežarčiš moj
umazan svet
-
V nasmehu utopiš
brazde boleče
-
v medu poiščeš
želje iskreče
-
Steze iskanj
počešeš na prečo
-
dihe napolniš
ujameš mi srečo
-
Prebereš mi pesem
skrivnosti izdaš
-
igro dvojine
nikdar ne prodaš.
Lep si.
Oprosti ker sem slepa.
Pika na i ::
Vročina je popuščala.
Odločila se je, da gre k obali. Plavanje jo je sproščalo.
Rada je hodila k morju, ko je večina kopalcev že odšla.
Ni marala gneče. Ni marala kričanja živčnih staršev.
Ubogi otroci! Kar naprej so jim nekaj prepovedovali.
Jih vlekli iz morja, ko je bilo najbolj luštno. Jih zavijali v brisače, kot da je zunaj zima.
Logična posledica – prediren jok otrok.
Takrat se je spomnila svojih otroških dni.
Šklepetanje zob, ko sta z bratom končno prilezla iz vode.
Dirjanje po travi, da sta se ogrela. Hoja po rokah. Smeh.
Mimogrede sta poškilila za skalo, kjer se je sončila sosedova gospa zgoraj brez. In se zarotniško nasmehnila. Ojej, kako gromozanske ima!
Žoga in karte.
Obvezna oprema. A le dokler se nista posušila. Ko se je posušil še zadnji las, sta tekla nazaj v vodo.
Ob plimi je igra potekala bolj ob obali, oseka je naredila morje še privlačnejše.
Vse tja do tiste vabljive skale sta smela.
Tam se skriva morska deklica, je nalagala brata.
Nasmehnila se je ob spominih. Brata ima še vedno zelo rada.
Oba se rada vračata na plažo njunega otroštva.
V tisti, s kramo napolnjeni sobi, je zadnjič našla bratove prve plavutke.
Tisti redki kopalci, ki so še ostali, je niso motili.
Brisačo je položila na skalo in se odpravila v morje. Mir.
Gladina se je komaj premikala.
Čudovit občutek svobode. Zdelo se ji je, da ima morje le zase.
Lepota neskončnosti.
Še nekdo se je odločil, da potrebuje poznopopoldansko plavanje.
Bil je že blizu nje. Tako znan obraz, tako znan.
- Kaj ni prijetno? Morje je le najino.
Ta glas! Kdo je? Poznam ga!
- Uživam, ja. In se sprašujem, od kje se poznava. Vem, da se.
- Rok sem.
Saj ni res!
- Oh! Rok! Ti!
- Poznava se?
- Mhm. Tako zelo si podoben svojemu očetu.
- Očetu? Njega že dolgo več ni.
- Vem. Brala sem v časopisu. Veš da mi je podaril tisti rdeč kamenček iz školjke?
Rad se je potapljal. In silno prijazen je bil. In tiste njegove roke. Ustvarjene za kirurga.
In ti? Nesramnež, ki me je spravil v zadrego. Prav dobro se spominjam, ko si mi rekel zakaj sploh nosim modrc od kopalk, ko pa notri še nič nimam. In sem se zapodila za tabo, te spotaknila in sva se začela pretepati.
- Ne! To si ti? Jezikavka, ki je morala vedno imeti prav? Tečka, ki sem jo imel rad?
- Kaaaj?
- Res je. Čakal sem, kdaj pridete na plažo. In ko ste se pojavili, sem moril očeta, da gremo tudi mi.
Priplavala sva do obale.
Tako samoumevno je bilo, da si mi dal roko. Ker drsi na tistih zlizanih skalah.
Da greva na pivo, je bil popolnoma logičen zaključek.
Privoščila sva si.
Odločila se je, da gre k obali. Plavanje jo je sproščalo.
Rada je hodila k morju, ko je večina kopalcev že odšla.
Ni marala gneče. Ni marala kričanja živčnih staršev.
Ubogi otroci! Kar naprej so jim nekaj prepovedovali.
Jih vlekli iz morja, ko je bilo najbolj luštno. Jih zavijali v brisače, kot da je zunaj zima.
Logična posledica – prediren jok otrok.
Takrat se je spomnila svojih otroških dni.
Šklepetanje zob, ko sta z bratom končno prilezla iz vode.
Dirjanje po travi, da sta se ogrela. Hoja po rokah. Smeh.
Mimogrede sta poškilila za skalo, kjer se je sončila sosedova gospa zgoraj brez. In se zarotniško nasmehnila. Ojej, kako gromozanske ima!
Žoga in karte.
Obvezna oprema. A le dokler se nista posušila. Ko se je posušil še zadnji las, sta tekla nazaj v vodo.
Ob plimi je igra potekala bolj ob obali, oseka je naredila morje še privlačnejše.
Vse tja do tiste vabljive skale sta smela.
Tam se skriva morska deklica, je nalagala brata.
Nasmehnila se je ob spominih. Brata ima še vedno zelo rada.
Oba se rada vračata na plažo njunega otroštva.
V tisti, s kramo napolnjeni sobi, je zadnjič našla bratove prve plavutke.
Tisti redki kopalci, ki so še ostali, je niso motili.
Brisačo je položila na skalo in se odpravila v morje. Mir.
Gladina se je komaj premikala.
Čudovit občutek svobode. Zdelo se ji je, da ima morje le zase.
Lepota neskončnosti.
Še nekdo se je odločil, da potrebuje poznopopoldansko plavanje.
Bil je že blizu nje. Tako znan obraz, tako znan.
- Kaj ni prijetno? Morje je le najino.
Ta glas! Kdo je? Poznam ga!
- Uživam, ja. In se sprašujem, od kje se poznava. Vem, da se.
- Rok sem.
Saj ni res!
- Oh! Rok! Ti!
- Poznava se?
- Mhm. Tako zelo si podoben svojemu očetu.
- Očetu? Njega že dolgo več ni.
- Vem. Brala sem v časopisu. Veš da mi je podaril tisti rdeč kamenček iz školjke?
Rad se je potapljal. In silno prijazen je bil. In tiste njegove roke. Ustvarjene za kirurga.
In ti? Nesramnež, ki me je spravil v zadrego. Prav dobro se spominjam, ko si mi rekel zakaj sploh nosim modrc od kopalk, ko pa notri še nič nimam. In sem se zapodila za tabo, te spotaknila in sva se začela pretepati.
- Ne! To si ti? Jezikavka, ki je morala vedno imeti prav? Tečka, ki sem jo imel rad?
- Kaaaj?
- Res je. Čakal sem, kdaj pridete na plažo. In ko ste se pojavili, sem moril očeta, da gremo tudi mi.
Priplavala sva do obale.
Tako samoumevno je bilo, da si mi dal roko. Ker drsi na tistih zlizanih skalah.
Da greva na pivo, je bil popolnoma logičen zaključek.
Privoščila sva si.
Pika na i ::
Zdaj v vetru in petju ptic
lovim podobe tvoje.
Izginil je smeh.
Zdaj žalost srcu razlaga pesmi svoje.
V praznem dnevu
duša glasno joče.
Drobna misel tava,
želi si nemogoče.
Rada bi se pripeljala domov, te zagledala, objela in ti rekla vse najboljše.
Pa samo grozno boli ker tega ne bom mogla nikdar več.
lovim podobe tvoje.
Izginil je smeh.
Zdaj žalost srcu razlaga pesmi svoje.
V praznem dnevu
duša glasno joče.
Drobna misel tava,
želi si nemogoče.
Rada bi se pripeljala domov, te zagledala, objela in ti rekla vse najboljše.
Pa samo grozno boli ker tega ne bom mogla nikdar več.
Pika na i ::
Mir spreletava
podobe ugasle,
veter premika
užitke zarasle.
Ogenj požira
neugnano iluzijo,
tvoji se trni
glasno smejijo.
Ljubezni šepet
tiho potuje,
vidiva dobro,
pot se zožuje.
Povej!
Ubijeva zvezde
in sonca luči,
preden se vse,
v prah spremeni?
podobe ugasle,
veter premika
užitke zarasle.
Ogenj požira
neugnano iluzijo,
tvoji se trni
glasno smejijo.
Ljubezni šepet
tiho potuje,
vidiva dobro,
pot se zožuje.
Povej!
Ubijeva zvezde
in sonca luči,
preden se vse,
v prah spremeni?
Pika na i ::
Čokoladni objem
priteče
in si zaželi
sladoled.
Brska po
ledeni kotanji,
premeče vse
in se razjezi.
Sladoleda ni!
Že spet,
me smeh ugrabi.
In tako,
nedolžno gledam.
Sladoled je bil!
-
še včeraj se je važno
v skrinji šopiril,
poveljeval zelenjavi
in mesu grozil s tožbo.
Napihnjeno si je
celo dovolil,
ledu pametovat o mrazu!
Da bi videl
kako je umolknil,
ko se mu je
približala
roka brez zlata
in ga zagrabila za vrat!
Prestrašen niti pisknil ni,
ko je zapuščal
hladno deželo!
Kako vroče mu
je postalo,
ko je zagledal
velikansko žlico
lesti iz predala!
In ko je prepoznal
še jedko sladoleda,
je v grozi
glasno zakričal
-
Oooo neeeeeeeeee, že spet ta požrešna babura!
Oči ne lažejo. Priznati bo treba.
Sladoleda ni!
Ker je z mano križal poti.
priteče
in si zaželi
sladoled.
Brska po
ledeni kotanji,
premeče vse
in se razjezi.
Sladoleda ni!
Že spet,
me smeh ugrabi.
In tako,
nedolžno gledam.
Sladoled je bil!
-
še včeraj se je važno
v skrinji šopiril,
poveljeval zelenjavi
in mesu grozil s tožbo.
Napihnjeno si je
celo dovolil,
ledu pametovat o mrazu!
Da bi videl
kako je umolknil,
ko se mu je
približala
roka brez zlata
in ga zagrabila za vrat!
Prestrašen niti pisknil ni,
ko je zapuščal
hladno deželo!
Kako vroče mu
je postalo,
ko je zagledal
velikansko žlico
lesti iz predala!
In ko je prepoznal
še jedko sladoleda,
je v grozi
glasno zakričal
-
Oooo neeeeeeeeee, že spet ta požrešna babura!
Oči ne lažejo. Priznati bo treba.
Sladoleda ni!
Ker je z mano križal poti.
Pika na i ::
Kako zgleda, ko po celodnevnem delu komaj čakaš, da se spraviš doma na sedežno ali za mizo k počasni večerji, pa te preseneti obisk brata z novico, da tvojega prijatelja s katerim si odraščal, ni več? Grozno.
Danes je minilo pet let.
September 2013 bi moral biti kot vsi septembri prej. A ni bil. Najlepši mesec v letu se je spremenil v moro.
V redu sem. Sprijazniš se nekako. A ni več isto. Včasih zaboli.
Včasih bi rad delil kaj lepega, pa butne tista dokončnost.
Včasih pride jeza, na njegove. Verjamem, nikoli si ne bom premislila, zaradi njih se je vdal.
Včasih se počutim krivo. Bolj bi mu morala pomagati. Pa vem, da bolj ne obstaja.
Včasih me je strah. Da bi kdaj pozabila, kako rada sem ga imela.
Danes je minilo pet let.
September 2013 bi moral biti kot vsi septembri prej. A ni bil. Najlepši mesec v letu se je spremenil v moro.
V redu sem. Sprijazniš se nekako. A ni več isto. Včasih zaboli.
Včasih bi rad delil kaj lepega, pa butne tista dokončnost.
Včasih pride jeza, na njegove. Verjamem, nikoli si ne bom premislila, zaradi njih se je vdal.
Včasih se počutim krivo. Bolj bi mu morala pomagati. Pa vem, da bolj ne obstaja.
Včasih me je strah. Da bi kdaj pozabila, kako rada sem ga imela.
Pika na i ::
11. september, pet let nazaj.
Nisem še sprejela, da je moj prijatelj v modri škatli. V zemlji. Da bo tam za vedno.
Težko me je bilo prenašat, vem. Pa me je vseeno. Nekdo, s katerim sva se pred leti spoznala v živalskem vrtu, pri risu.
Razumel je mojo žalost. Me skušal razvedrit. Mi pošiljal fotke. Me poklical. Mi pisal sporočila.
Prijazen fant, poln načrtov.
Navihano nagajiv, ko je razmišljal o svojih ljubeznih.
Priden študent, pred zaključkom doktorske naloge.
Simpatičen športnik ki je ljubil življenje.
Prijatelj.
Zvečer zvoni telefon, znana številka, neznan glas bi rad govoril z mano. Njegov oče bi rad govoril z mano. O bog.
Nesreča. Ni ga več. Ne! Zdi se popolnoma noro. Nekdo se šali z mano. Ne verjamem.
Recite da to ni res! Pa saj je šel samo na trening! Ni res da ga ni več!
Pa je. En sam trenutek. Ni ga več.
Odklop. Zbudila se bom iz more, ni mrtev, živ in nasmejan bo! Bo!
Letos, 19. septembra bi imel trideset let.
Rad je imel živali. Tudi jaz jih imam. Rojstne dneve sva preživljala v živalskem vrtu. Tudi jaz sem se rodila septembra.
Rad je imel mačke. Črnobele mačke. Kadar jih vidim, se nasmejem in spomnim nanj.
Pogrešam njegov smeh in kuhanje mule.
Pogrešam vse najbolj neumne razloge, zakaj sva prijatelja.
Pogrešam njegovo jezo nad mojim kajenjem.
Pogrešam ga.
Rada sem ga imela.
Nisem še sprejela, da je moj prijatelj v modri škatli. V zemlji. Da bo tam za vedno.
Težko me je bilo prenašat, vem. Pa me je vseeno. Nekdo, s katerim sva se pred leti spoznala v živalskem vrtu, pri risu.
Razumel je mojo žalost. Me skušal razvedrit. Mi pošiljal fotke. Me poklical. Mi pisal sporočila.
Prijazen fant, poln načrtov.
Navihano nagajiv, ko je razmišljal o svojih ljubeznih.
Priden študent, pred zaključkom doktorske naloge.
Simpatičen športnik ki je ljubil življenje.
Prijatelj.
Zvečer zvoni telefon, znana številka, neznan glas bi rad govoril z mano. Njegov oče bi rad govoril z mano. O bog.
Nesreča. Ni ga več. Ne! Zdi se popolnoma noro. Nekdo se šali z mano. Ne verjamem.
Recite da to ni res! Pa saj je šel samo na trening! Ni res da ga ni več!
Pa je. En sam trenutek. Ni ga več.
Odklop. Zbudila se bom iz more, ni mrtev, živ in nasmejan bo! Bo!
Letos, 19. septembra bi imel trideset let.
Rad je imel živali. Tudi jaz jih imam. Rojstne dneve sva preživljala v živalskem vrtu. Tudi jaz sem se rodila septembra.
Rad je imel mačke. Črnobele mačke. Kadar jih vidim, se nasmejem in spomnim nanj.
Pogrešam njegov smeh in kuhanje mule.
Pogrešam vse najbolj neumne razloge, zakaj sva prijatelja.
Pogrešam njegovo jezo nad mojim kajenjem.
Pogrešam ga.
Rada sem ga imela.
Pika na i ::
Ker sem obljubila, prvi skok za pokušino.
Žal nimam opreme NGja. Morda bo naslednjič bolje.
Vodička je mlada, smpatična in luštna, zaljubljena v morje, kite in Islandijo.
Na Islandiji je lov na kite še dovoljen. Letos so jih ujeli 125, lov še traja
Med njimi je bilo 11 kitovk, ki so nosile malega kitka.
Največ mesa pojedo turisti. Večino izvozijo na Japonsko.
Morda bo letos kitolov dovoljen zadnjič. Upam. Srčno upam.
Žal nimam opreme NGja. Morda bo naslednjič bolje.
Vodička je mlada, smpatična in luštna, zaljubljena v morje, kite in Islandijo.
Na Islandiji je lov na kite še dovoljen. Letos so jih ujeli 125, lov še traja
Med njimi je bilo 11 kitovk, ki so nosile malega kitka.
Največ mesa pojedo turisti. Večino izvozijo na Japonsko.
Morda bo letos kitolov dovoljen zadnjič. Upam. Srčno upam.
windigo ::
Med skeptiki na lovu za raznimi bulšiterji, imajo lakanovci najbrž častno mesto. Tako zamegljevalnih konceptov drugje najbrž ne najdeš. Kastracija imaginarnega falosa se morda tudi pojavi v kakšni precej čudni fantaziji, težje pa je požreti, da nam kaj podobnega temeljno (re)strukturira svet. Potem te nekaj poči po glavi, da ga ni bulšita, ki bi ti lahko to osmislil, te pomiril in te lepo uspaval nazaj v dobro prilagojeno funkcioniranje in zraven nekje prebereš nekaj hudo nebuloznega: "Želja je odnos do biti do manka". In ti zraven lepo zaresonira, da tistega, kar ti manjka ne moreš nadomestiti, ne zapolniti praznine, da bo vedno manjkalo in tudi začutiš, da to zdaj vsaj delno oblikuje in poganja tisto, kar ti si. Potem rečeš: "Hm.". In daš kasneje morda "ti" in "si" tako kot prej "hm" v narekovaje.
Pred leti si, brez kakšnega navdušenja nad meditacijo, bral o Zenu, v bistvu zato, ker ti je bil všeč odnos do sveta in vsega, ki si ga opazil pri par izbranih budistih, ki je bil lahkoten, zračen, pretočen, tudi duhovit in humoren, pa vendar prisoten in fokusiran, kup oznak, ki jih vsak seveda razume čisto po svoje. Opazil pa si, da so večkrat omenjali nekakšno praznino, v kateri naj bi vse to temeljilo. In Alf the Poet, eden od teh, je v FAQ napisal, da je: "zen is a fucking attitude". Bistven je torej odnos do praznine? Ob prežvekovanju koan oz. teh paradoksov in pogledih na diamantno sutro, so se krivili in lomili predvsem koncepti v katerih razmišljaš (in govoriš).
In bereš naprej. O investicijah v nacionalnih, svetovnih in libidinalnih ekonomijah in zraven nisi najbolj gotov, kaj je izvorna in kaj ciljna domena uporabljenih metafor, čeprav se strinjaš, da družina ne potrebuje prestola, niti kakšne podobne metonimije, da pa je vzpostaviti odnose, kjer bi se lahko udeleženi učili, rasli in razvijali, vse prej kot mačji kihec že pri majhnem številu udeležencev.
In potem pride trenutek, ko se menda spodobi voščiti: "Vse najboljše!". Tam od starih Grkov naprej imaš probleme že s pojmom "dobro", da o etiki niti ne govorimo. Pa tudi univerzalni kvantifikatorji niso neproblematični. Voščiti vse, kaj potem sploh še ostane drugim? Iskanje presežnikov vsega skupaj ne olajša, niti ne pripelje do kakšnega pametnejšega razmisleka, prej nasprotno. In v luči zgoraj napisanega, če komu zaželiš, naj se mu izpolni kakšna želja, da se mu zapolni kakšen manko, a mu s tem ne želiš pravzaprav duševne smrti? Če nekomu želiš vse, kar je klasično nasprotno od praznine, a mu s tem ne želiš hkrati, da nikakor ne vstopi v nirvano? Ko pobrskaš po seznamu kletev, v katere so nekoč zelo trdno verjeli, se ti ta zazdi ena hujših.
Velika praznina ali pa gromozanski nič tudi ne pride v poštev pri voščilih. In ker nisi ravno zlata ribica, tudi tista zlobna ne, ne moreš podarjati želja (izpolniti jih pa se tako, kot smo prejle ugotovili, ne spododbi). Za kakšne dodatne manke, naprimer mladosti, je že zadolžen Kronos, ki, četudi je včasih bolj počasen, ne zabušava. Odnos do vseh mankov, pa je nekaj, v kar se menda ne gre vtikati.
Tako, da ti lahko samo zaželim, da se še naprej lepo imej.
V tolažbo pa dodam, da se pod vsako željo, skriva manko.
Pred leti si, brez kakšnega navdušenja nad meditacijo, bral o Zenu, v bistvu zato, ker ti je bil všeč odnos do sveta in vsega, ki si ga opazil pri par izbranih budistih, ki je bil lahkoten, zračen, pretočen, tudi duhovit in humoren, pa vendar prisoten in fokusiran, kup oznak, ki jih vsak seveda razume čisto po svoje. Opazil pa si, da so večkrat omenjali nekakšno praznino, v kateri naj bi vse to temeljilo. In Alf the Poet, eden od teh, je v FAQ napisal, da je: "zen is a fucking attitude". Bistven je torej odnos do praznine? Ob prežvekovanju koan oz. teh paradoksov in pogledih na diamantno sutro, so se krivili in lomili predvsem koncepti v katerih razmišljaš (in govoriš).
In bereš naprej. O investicijah v nacionalnih, svetovnih in libidinalnih ekonomijah in zraven nisi najbolj gotov, kaj je izvorna in kaj ciljna domena uporabljenih metafor, čeprav se strinjaš, da družina ne potrebuje prestola, niti kakšne podobne metonimije, da pa je vzpostaviti odnose, kjer bi se lahko udeleženi učili, rasli in razvijali, vse prej kot mačji kihec že pri majhnem številu udeležencev.
In potem pride trenutek, ko se menda spodobi voščiti: "Vse najboljše!". Tam od starih Grkov naprej imaš probleme že s pojmom "dobro", da o etiki niti ne govorimo. Pa tudi univerzalni kvantifikatorji niso neproblematični. Voščiti vse, kaj potem sploh še ostane drugim? Iskanje presežnikov vsega skupaj ne olajša, niti ne pripelje do kakšnega pametnejšega razmisleka, prej nasprotno. In v luči zgoraj napisanega, če komu zaželiš, naj se mu izpolni kakšna želja, da se mu zapolni kakšen manko, a mu s tem ne želiš pravzaprav duševne smrti? Če nekomu želiš vse, kar je klasično nasprotno od praznine, a mu s tem ne želiš hkrati, da nikakor ne vstopi v nirvano? Ko pobrskaš po seznamu kletev, v katere so nekoč zelo trdno verjeli, se ti ta zazdi ena hujših.
Velika praznina ali pa gromozanski nič tudi ne pride v poštev pri voščilih. In ker nisi ravno zlata ribica, tudi tista zlobna ne, ne moreš podarjati želja (izpolniti jih pa se tako, kot smo prejle ugotovili, ne spododbi). Za kakšne dodatne manke, naprimer mladosti, je že zadolžen Kronos, ki, četudi je včasih bolj počasen, ne zabušava. Odnos do vseh mankov, pa je nekaj, v kar se menda ne gre vtikati.
Tako, da ti lahko samo zaželim, da se še naprej lepo imej.
V tolažbo pa dodam, da se pod vsako željo, skriva manko.
Pika na i ::
Oblačen večer
premami tisto zver.
Tisto,
ki upanje ubija
in
v mraz srce ovija.
A trudim se,
drveče misli zmesti.
Žal,
njih ledenih rok,
ne morem se otresti.
Tiha melodija
pogubne zvoke daje.
Slači srečo,
ubija mi smehljaje.
A k sreči, imam Islandijo.
Danes je tam, idealen jesenski dan, za pohajkovanje.
Ovce so že zbrali in prešteli.
Na Vestmanskih otokih so spet reševali mlade puffine.
Mojega otoka še niso prodali, tujcem. Upam, da ga odkupijo Islandci sami. 300 milijonov ISK
Takole zgleda, Vigur, Westfjordi
In snežilo je že. Snežilooo!
Ne vem, če mi bo uspel januarski severni sij. Ampak tudi februarja je zima še vedno v polnem zamahu. Morda tudi severni sij.
Cene so izven poletne sezone mikavne, v vseh pogledih.
Še dobro, da imam grozdnega soka za vsak dan v letu.
Odlično, da imam tebe, ki ne maraš Islandije.
premami tisto zver.
Tisto,
ki upanje ubija
in
v mraz srce ovija.
A trudim se,
drveče misli zmesti.
Žal,
njih ledenih rok,
ne morem se otresti.
Tiha melodija
pogubne zvoke daje.
Slači srečo,
ubija mi smehljaje.
A k sreči, imam Islandijo.
Danes je tam, idealen jesenski dan, za pohajkovanje.
Ovce so že zbrali in prešteli.
Na Vestmanskih otokih so spet reševali mlade puffine.
Mojega otoka še niso prodali, tujcem. Upam, da ga odkupijo Islandci sami. 300 milijonov ISK
Takole zgleda, Vigur, Westfjordi
In snežilo je že. Snežilooo!
Ne vem, če mi bo uspel januarski severni sij. Ampak tudi februarja je zima še vedno v polnem zamahu. Morda tudi severni sij.
Cene so izven poletne sezone mikavne, v vseh pogledih.
Še dobro, da imam grozdnega soka za vsak dan v letu.
Odlično, da imam tebe, ki ne maraš Islandije.
Pika na i ::
It has been a good/bad week for women in physics
IS THERE a biological difference between male and female brains? It is a question almost everyone has an opinion on, but where firm evidence is lacking.
Male brains are, on average, larger than female brains, but the size is not indicative of cognitive ability. Studies of the brain’s anatomy also show, on average, that there are structural differences in the brains of women and men, but the variation between individuals is far larger than that between the sexes – in other words, there is no such thing as a “female” or “male” brain.
As for what goes on inside our brains, countless studies have investigated whether women think differently to men, are more likely to have certain kinds of personalities or favour particular interests. The answer? Probably not. A 2014 review of more than 100 behavioural measures found there was no way to accurately group them into two distinct categories. In other words, personality elements such as an interest in science exist on a continuous spectrum.
That specific example is particularly relevant this week, following a talk by physicist Alessandro Strumia. Speaking at a conference held at CERN, home of the Large Hadron Collider, Strumia claimed that women are vastly under-represented in the field because “interest and ability [are] not uniformly distributed”. In other words, it is not sexism holding women back, but inherent biological differences. (Strumia has since been suspended from his work with CERN.)
In fact, it is absurd to try to conclude that women are biologically inferior at physics, not merely because the question has not been adequately addressed in the scientific literature, but also because all our brains evolved at a time when nobody was that bothered about the Higgs boson. What we do know is that, for centuries, women have been held back from pursuing scientific careers by men. Take Sophie Germain, a brilliant 18th-century mathematician who was forced to pretend to be a man in correspondence in order to get her ideas heard. Or Emmy Noether, a physicist who transformed our understanding of the universe almost as much as her contemporary, Albert Einstein, but was unable to get a job with a university.
It is pertinent that this issue is being raised in the same week as the Nobel prizes for science are being awarded. Donna Strickland has become the third ever women to receive a physics Nobel in the 117 year history of the prize, while 207 have gone to men.
Strickland’s award is a small step in rectifying deep, historical structural imbalances, but there is no excuse for these imbalances continuing, and physics really does need all the good brains it can get. Huge strides have been made: CERN has its first female boss, the particle physicist Fabiola Gianotti. But when people ask why more girls don’t study physics, perhaps they should think about how it feels to be a schoolgirl in a world where men like Strumia tell you that your brain is second-rate at physics.
Like physics is so hard, right girls?
VIR
Da so moški lahko eni veliki osli, mi je že dolgo znano. Ampak kako so lahko največji osli ravno tisti, ki so menda pametni?
Na
poti čez
med srčne utripe
pod slap misli
razkomotim nežnosti
skrit odsev lagodnosti
radostno
odštevam dneve
do odhoda
spomni me
da priznam
dobra mera poljubov
vedno
najde
svoj prostor
IS THERE a biological difference between male and female brains? It is a question almost everyone has an opinion on, but where firm evidence is lacking.
Male brains are, on average, larger than female brains, but the size is not indicative of cognitive ability. Studies of the brain’s anatomy also show, on average, that there are structural differences in the brains of women and men, but the variation between individuals is far larger than that between the sexes – in other words, there is no such thing as a “female” or “male” brain.
As for what goes on inside our brains, countless studies have investigated whether women think differently to men, are more likely to have certain kinds of personalities or favour particular interests. The answer? Probably not. A 2014 review of more than 100 behavioural measures found there was no way to accurately group them into two distinct categories. In other words, personality elements such as an interest in science exist on a continuous spectrum.
That specific example is particularly relevant this week, following a talk by physicist Alessandro Strumia. Speaking at a conference held at CERN, home of the Large Hadron Collider, Strumia claimed that women are vastly under-represented in the field because “interest and ability [are] not uniformly distributed”. In other words, it is not sexism holding women back, but inherent biological differences. (Strumia has since been suspended from his work with CERN.)
In fact, it is absurd to try to conclude that women are biologically inferior at physics, not merely because the question has not been adequately addressed in the scientific literature, but also because all our brains evolved at a time when nobody was that bothered about the Higgs boson. What we do know is that, for centuries, women have been held back from pursuing scientific careers by men. Take Sophie Germain, a brilliant 18th-century mathematician who was forced to pretend to be a man in correspondence in order to get her ideas heard. Or Emmy Noether, a physicist who transformed our understanding of the universe almost as much as her contemporary, Albert Einstein, but was unable to get a job with a university.
It is pertinent that this issue is being raised in the same week as the Nobel prizes for science are being awarded. Donna Strickland has become the third ever women to receive a physics Nobel in the 117 year history of the prize, while 207 have gone to men.
Strickland’s award is a small step in rectifying deep, historical structural imbalances, but there is no excuse for these imbalances continuing, and physics really does need all the good brains it can get. Huge strides have been made: CERN has its first female boss, the particle physicist Fabiola Gianotti. But when people ask why more girls don’t study physics, perhaps they should think about how it feels to be a schoolgirl in a world where men like Strumia tell you that your brain is second-rate at physics.
Like physics is so hard, right girls?
VIR
Da so moški lahko eni veliki osli, mi je že dolgo znano. Ampak kako so lahko največji osli ravno tisti, ki so menda pametni?
Na
poti čez
med srčne utripe
pod slap misli
razkomotim nežnosti
skrit odsev lagodnosti
radostno
odštevam dneve
do odhoda
spomni me
da priznam
dobra mera poljubov
vedno
najde
svoj prostor
poweroff ::
in other words, there is no such thing as a “female” or “male” brain.
Kolikor sem jaz bral, so študije dokazale nasprotno.
Seveda pa nikjer ni bilo govora, da so eni ali drugi možgani "boljši" ali "slabši".
Konec koncev, so pa nivoji hormonov pri moških in ženskah različni - in hormoni vplivajo na razvoj možganov.
sudo poweroff
jype ::
vostok_1 ::
Važno, da nam to vedno beli moški arijec razlaga.
There will be chutes!
It came from the lab.
Like tears in rain. Time to die. v_1 2012-21
It came from the lab.
Like tears in rain. Time to die. v_1 2012-21
Vredno ogleda ...
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
|---|---|---|---|
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
| » | Velika Britanija: žrtve posilstev bodo morale policiji predati mobilne telefone (strani: 1 2 3 4 5 6 )Oddelek: Loža | 45064 (40614) | vostok_1 |