Diski namreč že precej časa podpirajo sistem SMART za zbiranje informacij o svoji kondiciji. V okviru SMART se beleži več deset parametrov, med katerimi so nekateri močno korelirani z odpovedjo diska. Pri Backblazu enkratno dnevno odčitajo parametre vsakega diska, kar jim daje že dovolj velik statistični vzorec, da lahko podajo veljavne zaključke o korelaciji med napakami SMART in odpovedmi diskov. Beležili so parametre 5 (prestavljeni sektorji), 187 (nepopravljive napake), 188 (iztek časa za odgovor na ukaz), 197 (čakajoči sektorji) in 198 (nepopravljivi sektorji), ki so, razen zadnjih dveh, med seboj nekorelirani.
Ugotovitev: 76,7 odstotkov diskov, ki je odpovedalo, je pred tem pokazalo vsaj eno opozorilo SMART. Med diski, ki so preživeli, je bilo takih z opozorilom 4,2 odstotka. To se sliši dobro, a gospod Bayes nam pove, da to ni tako zelo dober rezultat, če upoštevamo, da odpove 1-5 odstotkov vseh diskov. Vseeno pa je mogoče iz podatkov SMART sklepati še marsikaj, so ugotovili. Če se na disku hitro začne povečevati število napak, bo disk hitro tudi umrl. Če se pojavi več različnih napak SMART, je disk prav tako zrel za na odpis. Če pa po drugi strani disk počasi skozi leta nabira napake SMART, ni nujno, da mu bo hudega.
Ukvarjali so se tudi z večnim vprašanjem, kako močno diskom škoduje izklapljanje in vklapljanje. Čeprav so imeli pokvarjeni diski (27,7) več vklopov in izklopov od delujočih (10,2), ti podatki niso prepričljivi, ker je Backblaze specifično okolje, kjer je ciklov tako ali tako zelo malo (nekajkrat letno). Prav tako niso kontrolirali za druge spremenljivke, denimo starost, zato si dokončne odgovore na to vprašanje puščajo za prihodnost.
