Umrl Robin Williams

Moram reči, da se običajno pri zvezdniških smrtih malo popraskam za ušesom in si precej neprizadeto rečem, da očitno smrti tudi oni ne morejo uiti. Tokrat me je pa kar malo pretreslo.

ampak hkrati je to bil del njegove osebnosti, brez katerega ne bi bil tak, kot je bil - občudovanja vreden.

RejZoR je 12. avg 2014 ob 14:37 izjavil:

Jah, je pa na tem, da je precej komikov, kamor spada tud Robin (čeprav je imel tud resne vloge), v filmih smešnih za popizdit, v resničnem življenju pa so zamorjeni do konca. Rowan Atkinson recimo je tud en tak primer, pa ni edini. Očitno taki ljudje za delo pokurijo celotno vesleje do zafrkancije in so potem v resničnem življenju izven TV ekranov in odrov zamrojeni in depresivni.

eric_cartman je 12. avg 2014 ob 15:07 izjavil:

Pa ga je res škoda.. Meni se prej postavlja vprašanje zakaj je bil tako nesrečen? Saj vemo, da finančna preskrbljenost ni vse..Pa vseeno.. Imel je hčerko, ženo, veliko denarja, da ne omenjamo njegovih ogromnih dosežkov.. Torej zakaj depresija?

RejZoR je 12. avg 2014 ob 15:05 izjavil:

Torej hočeš rečt, da veseli ljudje ne obstajajo, so vsi depresivni in zamorjeni in so smešni in veseli samo zaradi depresije. Bi reku,d a je to krepko hudo posplošeno in niti slučajno pravilo...

harmony je 12. avg 2014 ob 14:41 izjavil:

Samo dosti teh igralcev je depresivnih, jemljejo mamila, se ga nazirajo na polno z alkoholom. Zakaj je temu tako, se sprasujem?

To je statistično dejstvo, mimogrede. Od veselja nad polnim življenjem nihče ne ustvarja literarnih presežkov, ever.

WarpedGone je 12. avg 2014 ob 16:12 izjavil:

Kaj pa če kdo literarne presežke ustvarja enostavno zato, ker jih rad ustvarja i.e. v ustvarjanju dosega svojo "izpolnitev"?

Malo pogooglaj koliko velikih avtorjev je črpalo zamisli iz lastnega življenja in skozi uporabo (in zlorabo) drog.

kar je sledil bankrot kar je kar stresno in namesto zaslužena upokojitev, je moral spet na igrane odre

jype je 12. avg 2014 ob 16:58 izjavil:

Nihče ne pravi, da umetniki trpijo manj ali bolj, jaz pa pravim, da tisti umetniki, ki ne trpijo, ustvarjajo znatno manj katarzične stvaritve kot tisti, ki jih karkoli boli, fizično ali duševno.

V tem ni ničesar kontroverznega: Srečno življenje je bodisi zelo dolgočasno, bodisi zelo adrenalinsko. Ker se ne želim zaplest v kulturološko debato ne želim postreči s konkretnimi primeri, sem pa prepričan, da je kvalitetno umetniško ustvarjanje za ljudi nemogoče brez poljubne oblike pretiravanja v trpljenju ali nevarnosti, ker so možgani žal narejeni tako, da iz njih občutek sreče lahko umetno izvabimo praktično zgolj pod stresom.

Nedepresivni Robin Williams bi bil nepomemben povprečen komik, ki ga nihče ne bi poznal, ker bi brez izvirne bolečine zelo težko (in bistveno težje kot katerikoli človek, ki bolečine ne pozna) tako dobro zaigral umetno bolečino, s čimer je dosegel tako močan čustven odziv vseh tistih, ki smo ga gledali (in s tem postal vsebinsko kvaliteten).