Usmerniki, krmiljenje porabnikov, analogni vhod

1. Linearni napajalnik ima nizkofrekvenčni klasični oz. toroidni transformator, ki pretvarja visoko omrežno napetost v nižjo, odvisno koliko rabiš. Potem gre ta napetost na usmerniški mostiček, ki poreže polovico sinusa, in tako dobiš samo pozitiven del sinusa, kar pomeni, da si dobil enosmerno napetost. Potem gre ta napetost, ki je pulzirajoča (v našem primeru 100Hz (50Hz×2)) na gladilne kondenzatorje, katerih kapaciteta je odvisna od toka, ki ga bomo rabili iz napajalnika. Kondenzatorji zgladijo (iz tistih pulzov naredijo ravno črto) napetost. Ko iz napajalnika začnemo "vleči" tok, postaja oblika napetosti (ko opazujemo na osciloskopu) čedalje bolj podobna spet tisti pulzirajoči, kar imenujemo nihanje oz. s tujko ripple in se izraža v %. Nihanja nočemo. Zato uporabimo več kapacitete (večji, kot je tok, več kapacitete rabimo, da ostane nihanje pod določenimi procenti). Pri nizki frekvenci je to nihanje zelo težko "ukrotiti" oz. ga zgladiti s kondenzatorji, kar pomeni, da bi za recimo 30A iz linearnega napajalnika z nekim sprejemljivim nihanjem moral uporabiti zelo velike kondenzatorje, kar pa pomeni veliko ceno in tudi večjo težo in prostor, ki ga zasedajo. Potem, če hočemo ohranjati točno določeno napetost, rabimo še linearni regulator, ki bo napetost, ki pride iz kond. še znižal na to, ki jo rabimo, kar pomeni, da se še tam porablja veliko energije (razlika med vhodno in izh. napetostjo, odvisno od toka, ki ga rabimo, pa je takoj veliko odvečne toplote, kar pomeni še velik in težek hladilnik).

Prednosti lin. napajalnika:

-preprostost izdelave (malo komponent)
-večja zanesljivost
-lahko prenesejo precej večje preobremenitve
-manj se kvarijo

Slabosti lin napajalnika:

-teža
-velikost
-cena (predvsem za više in regulirane tokove)
-slab izkoristek

Stikalni napajalnik usmeri napetost že takoj na vhodu, na visoki napetosti in od tam jemlje manjši tok, kar pomeni, da ne rabimo takih kond. za glajenje, ker je tok pri višji napetosti dosti manjši za enako moč. Ko je vhod usmerjen, gre napetost na tranzistorje, ki usmerjen tok spravijo na zelo visoko frekvenco (mislim, da okoli 200-400kHz), ki gre potem v visokofrekvenčni transformator, ki je precej manjši in lažji za enako moč (zaradi višje frekvence rabi dosti manj ovojev in manjše jedro). Iz tega transformatorja pride ven želena nižja napetost, ki je še vedno pri visoki frekvenci, kar pomeni, da jo je še vedno zelo lahko usmerit. Napetost je preprosto regulirana z duty cycle-om (čas med pulzi in njihovo trajanje), kar pomeni zelo dober izkoristek.

Prednosti stik. napajalnika:

-velika učinkovitost
-majhna teža
-majhna veikost
-majhna cena

Slabosti stik. napajalnika:

-bolj občutljivi na preobremenitve
-bolj komplicirani (težje popravilo)
-se bolj kvarijo
-manjša zanesljivost (pri preobremenitvah)

Bom mogoče ostalo potem, zdaj nimam časa, ali pa če bo kdo drug še kaj prispeval :)

LP

Ni za kaj :)

Zanima me še kako odpravljamo motnje na vhodih: galvansko jih ločimo, s tuljavo, kondenzatorjem, tranzistor še kaj?

Kaj potrebujemo če želimo zagnati porabnike večjih moči?