Arhiviranje podatkov

Aja mimogrede, disk ni zamenjava za trak, sploh ne pri arhiviranju, v časovnih obdobjih, ko imaš lahko tape shranjen, pri disku ni garancije, da se ti bo sploh motor obrnil. Lahko greš sicer v večno presenemavanja v raidu samo imej vedno disk na zalogi, se je že zgodilo, da sta crknila dva diska.

Glede clouda so pa daleč preveč počasni uploadi, tako da je potem bolje da jim disk posljes.

Najprej je potrebno naredit spisek res tistih podatkov, ki pomenijo ob izgubi nenadomestljivo škodo - to so lahko samo čisto osebni podatki - slike, dokumenti, projekti.

Začnemo pri slikah, kjer je po navadi največ GB. Človek bi si moral vzeti čas in po vsakem takem dogodku, kjer se naredi veliko slik (obletnice, zabave, dopust, izleti, rojstni dnevi, poroke, spremljanje otrok od rojstva naprej,............) ob vsakem spravljanju na računalnik, temeljito pregledat in shranit samo tiste, ki so res kvalitetne, ter tako dobro zmanjšat obseg tega res dragocenega materiala.
Najboljše posnetke je najbolje spravit v foto obliko in jih arhivirat v zato namenjenih albumih. Istočasno se ta material posname na en do tri različne medije - ključek, HDD, oblak.

Dokumenti - obvezno na vsaj dva različna medija, glede na količino gradiva.

Projekti - projetkti, ki predstavljajo naše delo, z njimi služimo....., si zaslužijo varno hrambo in jih je dobro imeti na kakšnem strežniku z zadosti varno zasnovo - lastni ali najeti.

Filmi, glasba, serije,.. pa ni material, ki bi spadal pod pomembne dokumente, zaseda ogromno prostora, je večinoma nelegalna roba in bi bila v določenih momentih, lahko tudi podlaga za zakonski pregon (ob velikih spremembah zakonodaje, ki ureja avtorske pravice).
Ves ta material je zadosti v eni kopiji, na nekem navadnem HDD, saj lahko ves material, ki spada v to kategorijo "podatkov", brez težav pridobimo nazaj.

Vedite to, da se mediji z povečavo prostora, tudi hitreje kvarijo. Disk zaprt v škatli, brez zračenja, ne bo zdržal toliko časa, kot disk, ki je shranjen odprt, v embalaži, v katri je bil ob nakupu in se ga preko adapterja priklopi samo takrat, ko se na njega snema ali potegne kaj dol.

Seveda pa je vsak svojih podatkov gospodar, ob izgubi takih 3GB+ medijev, pa je v primeru okvare, cena reševanja, nekaj k€ in je to hudičevo draga zadeva, če na vsak način rabimo iz te količine, samo slike babičine 100 letnice, ali prvega zobka našega otroka, kakšen gradbeni ali strojni projekt, ali skenirano kupoprodajno pogodbo naše nepremičnine.

Zato pamet v roke in glavo - res varno arhivirajte samo najpomembnejše, nepovratne stvari, vse ostalo pa ne zasluži ne vem kakšnih sredstev, sploh če je zadeva na netu in se jo lahko potegne dol v nekaj minutah ali urah.

Potem pa še razmislek - kolikokrat si pogledate 10% filmov iz vaše filmoteke, kolio % glasbe je na sporedu vašega poslušanja, iz neverjetnega arhiva, ki ste ga potegnili iz partisa, PTB, ISOHUNTA,.... gre predvsem zato, da se vam veča količina dolpotegnjenega materiala v neslutene kupe, nikoli več gledanega in poslušanega materiala.

Malce si pomešal stvari. Na začetku praviš da bi podatke arhiviral, potem backupiral in nazadnje sinhroniziral. No za nekaj se boš moral odločiti, ker vsega v kompletu praktično ne moreš dobit.
Zame arhiviranje predstavlja shranjenje neaktivnih podatkov, na nek medij do katerega ni nujno, da imam vedno dostop. Ker ne operiram z velikim številom podatkov zame arhiviranje npr. projekta, pomeni to, da ga spravim v obliko tar oz. tar.gz ter ga shranem na strežnika (in pozabim nanj). Zato nimam nekega ustreznega programa, saj podatkov v arhivu ne gledam pogosto, prav tako pa jih v arhiv ne shranjujem vsak dan.
Backupiranje zame pomeni shranjevanje podatkov, ki so aktivni. Izvajam ga dnevno, z uporabo programa duplicity (izdelava inkrementalnih backupov - s šifriranjem podatkov) in rsync. V backup pa spravljam vse važne sistemske nastavitve in glavne podatke svoje /home mape.
Sinhronizacijo uporabljam za tiste maloštevilčne podatke, za katere hočem, da so v vsakem trenutku na vseh računalnikih. Ker teh podatkov ni veliko (in varnostno niso občutljivi) uporabljam Dropbox.
V arhiv in backup shranjujem po večini le lastne avtorske podatke in ne vse kar lahko dobim na internetu. Sicer imam tukaj veliko tolerance, saj datotek, ki so male ne filtriram. Kar se tiče lastnih videov in slik, jih vedno zreduciram in shranim le najboljše.

Torej najprej vprašanje koliko so ti tvoji podatki aktivni (jih spreminjaš)? Kako si časovno/krajevno odvisen od njih (lahko počakaš da prideš do diska, ali jih moraš imeti podatke na vseh računalnikih)? Če so ti podatki res veliko vredni jih imej na vsaj 2 različnih lokacijah (če ti vlomijo v stanovanje lahko gre računalnik z backupom ). Glede na to in finančna sredstva se potem odliči, kaj ti ustreza.

Sicer pa tudi sam dobrih 5 let nazaj nisem delal backupov in nisem uporabljal sinhronizacije. Pa je prišel dan, ko sem zgubil praktično vse aktivne podatke (vse kar sem naredil na faxu). Od takrat naprej uporabljam 2 backup strežnika na različnih lokacijah v RAID1 in RAID10. In ko so mi ukradli laptopa, sem se bolj sekiral zaradi naprave kot podatkov.

Dobro je da razmišljaš v smeri, da ti lahko tudi ta disk odleti, ali pa ti vdrejo v stanovanje in donesejo komp + backup (ki ga imaš po vsej verjetnosti zraven računalnika) . Po navadi ni problema, če operiraš z majhno količino podatkov, v primeru da imaš več TB podatkov pa nastane kriza.

Razumem ja. Pač slike, profesionalni dokumenti in drug pomemben osebni stuff na dve lokaciji (mogoče 3), vse ostalo pa recimo na en 3 TB zunanji disk z možnostjo dostopa prek LAN-a pa je to to.