DNT se zanaša na dobro voljo piscev strani, da se bodo držali neobveznega standarda in res ne bodo sledili uporabnikom, čeprav imajo vse tehnološke možnosti, da bi jim. Funkcija se je kljub temu kar dobro prijela in si utrla pot celo v standarde. A s tem so se težave šele prav začele. Standard namreč definira, da mora DNT odražati voljo uporabnika, torej mora ta sam vključiti funkcijo. Internet Explorer 10 to pri privzeti namestitvi stori sam, zato marsikod zastavico DNT ignorirajo, če brskalnik javi svojo identiteto kot IE10. Taka primera sta Yahoo in Apache.
Kaj pa če bi DNT vključili kar v strojno opremo? Zamisel prinaša nove razmisleke. Podjetje Sitecom bo v svoje mrežne usmerjevalnike (router) vgradilo možnost, da ti ves promet podpišejo z zastavico DNT. Ne glede na njegov vir bo označen z DNT, kar je idealno za naprave, ki same te funkcije nimajo - kakšne tablice, telefone, pametne televizije itd. Če bi Sitecom zadevo izpeljal tako, da bi vključen DNT enostavno integriral v usmerjevalnik, bi pisci strani dobili municijo za napad na standard, saj v tem primeru ne bi izražal volje uporabnike. Sitecom pa je DNT integriral privzeto izključen in ga mora administrator vključiti, potem pa velja za celoten primer.
V tem lahko trdimo, da izraža voljo nekoga, a ta nekdo ni vedno tudi trenutni uporabnik. Razlika je v bistvu zgolj akademskega pomena, ker DNT ni obvezujoč. Se pa poraja vprašanje, ali bo DNT resnično zaživel, ali pa bo neslavno propadel, še preden bi zasijal v vsem sijaju. Spomnimo se velikopoteznih načrtov britanske vlade, ki je predpisala obvezno informirano soglasje uporabnikov, preden jim lahko stran namesti piškotke. Zgodilo se je to, da se je na vseh straneh pojavil napis Z nadaljevanjem uporabe soglašate s shranjevanjem piškotkov na vašem računalniku.
