Brez olepševanja je Sharp jasno povedal, da trenutni finančni rezultati porajajo dvom, ali je podjetje sposobno preživeti naslednjih 12 mesecev. Precej žalostno, saj so septembra praznovali 100-letnico obstoja, a ekonomija je neizprosna.
V prvi polovici fiskalnega leta (ki se bo končalo marca 2013) so ustvarili 3,7 milijarde evrov čiste izgube, kar je skoraj dvakrat več od pričakovanj (od tega 2,4 milijarde evrov v zadnjem četrtletju). Izguba konec leta naj bi se povzpela na 4,4 milijarde evrov (450 milijard jenov), kar je na zgornji meji sprejemljivega. Prihodki od prodaje so bili v drugem četrtletju za 40 odstotkov višji od katastrofalnega prvega kvartala in nekako na ravni lanskega prvega četrtletja. Problem je tudi denarni tok, ki je prav tako negativen, torej izgube niso le papirnate posledice prevrednotenj in slabitev, ampak podjetju dejansko zmanjkuje likvidnih sredstev. Bonitetne hiše so oceno Sharpovih delnic že znižale na najslabšo (junk).
Slabo je tudi v Panasonicu. Leto naj bi sklenili s 765 milijardami jenov (7,5 milijarde evrov) čiste izgube. V drugem letošnjem četrtletju (julij-september) so se njihovi prihodki znižali za 12 odstotkov v primerjavi s predhodnim letom. Zabeležili so sicer 400 milijonov evrov dobička iz poslovanja, a so skupno ustvarili 3,0 milijarde evrov čiste izgube (oziroma za 122 odstotkov več kot leto pred tem). Levji delež je odpadel na slabitve pri sončni energiji, baterijah in mobilnih napravah. Kljub temu za zdaj Panasonic še ni v takšnih težavah, kjer bi bil ogrožen obstoj podjetja. O Sonyjevih izgubah smo že pisali.
Kaj je torej razlog, da nekdanjim japonskim paradnim konjem tako slabo kaže? Bili so namreč časi, ko je Sharp lahko svoje kalkulatorje prodajal po tisoč dolarjev, Panasonic pa je veljal za ugledno znamko. Za večino težav so si podjetja kriva sama. Sony, Sharp in Panasonic namreč še vedno proizvajajo zelo kakovostne izdelke, a to počne tudi njihova konkurenca. Po eni strani jih kitajska, tajvanska in korejska konkurenca prehiteva pri cenejših izdelkih, medtem ko jim trg prestižnih naprav s premijsko ceno odžira Apple. Japonci so ostali nekje vmes, saj nimajo ne kultnega statusa kakor Apple niti ogromnega oglaševalskega stroja kakor Samsung.
Hkrati so vsa tri podjetja množično investirala v napačne izdelke (npr. Sharpova investicija v tovarno za proizvodnjo LCD-panelov, ki je imela večjo kapaciteto kot je svetovna poraba ali pa njihov obubožan oddelek za sončno energijo) in iz izgubaških pozicij niso odstopila dovolj hitro (Sharp je vztrajal pri LCD-panel in izstopil šele letos, popolnoma pa so zamudili trg pametnih telefonov). V začetku tisočletja je njihovo gospodarstvo poganjal šibak jen in obilica poceni dolarjev, sedaj pa je agregatno povpraševanje zaradi krize manjše, jen pa se je nesramno okrepil. V zadnjih petih letih je jen v primerjavi z dolarjev pridobil približno tretjino vrednosti in to hromi japonski izvoz. Hkrati je konkurenca ostrejša kot kdajkoli.
Najbolje se znajde Sony, ki je sicer napovedal odpuščanja in krčenje stroškov, a se ima namen kmalu vrniti na dobičkonosna pota. Sharp se ukvarja s preživetjem. Njihov izvršni direktor je povedal, da imajo dovolj odlične tehnologije, ki bi lahko oživila podjetje in ponovno začela prinašati profit. Manjka jim le vitalnosti in vprašanje je, kje jo bodo napaberkovali. Panasonicov izvršni direktor ni dosti bolj optimističen, saj je na novinarski konferenci priznal, da so med poraženci v potrošni elektroniki. Napovedal je odmik od izgubaške proizvodnje televizij.
, celo daleč od tega, ali bi znal kdo tukaj razložiti, zakaj se za taka večja podjetja in priznane znamke ne zgane država s kakšno pomočjo, karkoli?
