Registracija unikatnega vozila

Moram priznati, da sem s tem že okužen in zasvojen več kot 3 leta. Študiram, raziskujem in kombinaniram, da se mi že počasi na hipe meša. Zato vam bom podal svoje izkušnje in ugotovitve ter tudi razočaranja v zvezi z homologacijo KIT CARs in REPLICA vozil.

Najbolj žalostno pri nas v SLO je to, kot pri drugih pravnih zadevah, da sicer Pravilnik o skladnosti vozil omogoča možnost t.i. posamično odobritev vozila oz. vozila malih serij do 10 na 1 leto oz. 30 vozil na 5 let. V tem pravilniku tudi enostavno piše, da mora pač proizvajalec predložiti vso dokumentacijo (od tehničnih risb do homologacij in ES certifikatov). Vendar, ko sem se o tem pozanimal na Ministrstvu za promet in zveze, Direkcija za cesta, so mi veselo in malo cinično povedali naslednje (malo bom povedal v prispodobi): Vi lahko homologirate indijske tricikle ali pa tolige brez problema, morate pa le temu vozilu priložiti (za nas fene ZLOGLASNI) evropski certifikat skladnosti, ki je skladen s ES smernicami.

No, pa sem te ljudi tam spomnil, da pa pravilnik o posamični odobritvi velja in zakaj nebi lahko homologiral replike po tem pravilniku. Pa se je ded samo nasmehnil v smislu: Kdo pa vam bo pri nas to pregledal in vdaril štampiljko homologacije?

In končno sem doumel finte, ki vlada v naši bolj papeški deželi Sloveniji od Papeža? Pri nas se na LPP in RTI-ju vedo samo izživljati in zdraviti svoje komplekse na večjih gumah, temnih šipah ali kaki plastiki, na povečanju moči motorjev pa so že v temi in jim pridejo friki, ki jih v znanju nesejo svetlobna leta. Da pa bi bili sami taki strokovnjaki, da bi bili sposobni sami preučiti predložene načrte in izračune in da bi lahko imeli celoten pregled in občutek nad vozilom pa se jim še sanja ne! Želite dokaz, evo jih:
1. V SLO še ni bilo primera homologacije posamično odobrenega vozila oz homologacije kake strašne, npr. 400 konjske replice (npr. Diabola ali AC Cobre),
2. En poskus je bil na RTI-ju v MB (vozilo g. Šinkovca) pa še ta je bil nekdanji zaposleni RTI-ja in nek frik na strojnem faksu v MB. In ne vem točno, če je bilo to vozilo sploh kdaj legalno na naših cestah. Tak da če že – sploh imajo malo izkušenj.
3. Ko sem pa jim dal primer replike (Diabolo) in blefiral, da sem pripravljen dati UN LIMITED casha, pa so na obeh velecenjenih pooblaščenih organizacijah priznali, da tega ne bodo delali, niti ne vedo kak bi, niti ne vedo koliko bi zaračunali sroškov, niti nimajo za to laboratorijev (merjenje plinov v motorju) in niti to ne želijo, ker se bojijo, da bi se za menoj vsul plaz še večjih optimistov.

Zaključek:
Od teh dveh institucij je za pričakovati samo to, da prepišejo ES certifikate, ki so skladni z evropskimi smernicami, za to mastno zaračunajo in so na koncu veliki carji. Vsa ta nova tovarniška vozila, ki jih morajo uvozniki homologirati, so homologirana prav na ta način, da uvozniki predložijo certifikate izdanih v drugih državah, naši pa jih samo kao prevzamejo in si s tem operejo roke z izgovorom: To je bilo že homologirano s strani ene od evropskih institucij, mi samo preverimo ali so res skladni s evropskimi smernicami in pri tem oderuško zaslužimo …. Razumete; ne pa da bi naši carji bili certificirani kot laboratorij na evropski ravni!

Nauk te zgodbe:
Če želimo torej izdelati bilokakšno vozilo, si moramo nekje v Evropi pridobiti ES (EC ali EU) certifikat skladnost vozil, ki jih predpisuje EU. Če imamo to v rokah za svoj gepl, ga lahko po zagotovilu ljudi na Direkciji za ceste in LPP-ju brez problemov, zadržkov in nekih večjih stroškov homologiramo. Ta strošek bi naj bil nekje 500 EUR.