frend bi se zelel naucit slovenscino

en moj frend japonec se zeli naucit slovenscino pa ni bil uspesen pri iskanju gradiva za ucenje slovenscine.

pozna naslednje jezike:
ruscino
japonscino
anglescino
poljscino
srbscino
hrvascino
nemscino
mogoce se katerega ampak se vec ne spomnim.

vglavnem zeli se naucit slovenscino ampak ni nic naso in tudi jaz na googleu nisem nic uporabnega naso. na kar nisem niti presenecen.
trenutno dela v Rusiji kot prevajalec iz JAP > RUS in obratno.

najvecji problem mu predstavlja izgovorjava in naglas besed.

ce kdo kaj pozna naj mi pove da mu posredujem informacijo.

poslal mi je to da mu posnamem in posljem: Zaporedje nesrečnih prigod


Prvo poglavje

Če ste med tistimi, ki berejo zgodbe s srečnim koncem, se raje lotite kakšne druge knjige. V tej knjigi ni srečnega konca niti srečnega začetka in zelo malo sreče vmes. Vse to pa zato, ker se trem mladim Baudelairom godi bolj malo veselih prigod. Violeta, Klaus in Sunny Baudelaire so bistri otroci, očarljivi, iznajdljivi in prijetnega videza, vendar so vse njihove peripetirje preplavljene z nesrečo, bridkostjo in obupom. Žal mi je, da vam moram o tem pripovedovati, a tak pač je.

Njihova žalostna zgodba se prične nekega dne na Solni plaži. Trije Baudelairovi otroci živijo skupaj s starši v velikanski graščini v samem osrčju umazanega in živahnega mesta. Tu in tam jim starši dovolijo, da se sami odpravijo z razmajanim vezičkom (beseda »razmajan«, to verjetno veste, pomeni »nestabilen«, po vsej verjetnosti tik pred razpadom) do obale, kjer se zabavajo po svoje ves dan vse do večerje.

Jutro tega dne je bilo sivo in oblačno, vendar se Baudelairove mladici zaradi tega niso prav nič vznemirjali. V vročih in sončnih dneh na Ysolni plaži mrgoli turistov in je nemogoče najti pravšnji prostor podsoncem. Ob sivih in oblačnih dneh pa imajo Baudelairovi otroci obalo samo zase in lahko počnejo karkoli se jim zahoče.


To jutro je ves čas ponavljala »gek!«, kar najbrž pomeni – »Poglejte tole skrivnostno pojavo, ki se prikazuje iz megle!« In prav zares, tam v daljavi vzdolž zamegljene obale Solne plaže je bilo videti visoko postavo, ki se je naglo približevala Baudelairovim otrokom. Sunny je že nekaj časa strmela vanjo in vreščala, ko je Klaus končno odvrnil pogled od bodičastega raka, ki ga je ravno proučeval, in jo zagledal tudi sam. Stegnil je roko in se dotaknil Violetine rame, da bi jo prebudil iz njenega izumiteljskega sna. »Poglej to,« ji je rekel. In pokazal na prihajajočo postavo. Pribiževala se je in otroci so že lahko videli nekaj podrobnosti. Bila je v velikosti odraslega, le glavo je imela večjo in nekam oglato.

»Kaj misliš, da bi to lahko bilo?« je vprašala Violeta.

»Pojma nimam,« je odvrnil Klaus napol mežikajoče, »videti je, da prihaja k nam.«

»Povsem sami smo ob obali,« je odvrnila Violeta vsa vznemirjena. »Nikogar drugega ni, komur bi se lahko približevala.« V svoji levici je otipala majhen gladek kamenček, ki ga je pred tem skušala vreči čim dlje. V strahu jo je prešinilo, da bi ga zalučala proti postavi, ki se jim je približevala.

»Samo videti je tako strašno – zaradi megle,« je Klaus skušal potolažiti sestro, kot bi bral njene misli.

In res. Ko se jim je postava povsem pribilžala, so otroci z olajšanjem ugotovili, da ni razloga za strah.

Bil je gospod Poe, ki so ga vsi poznali. Gospod Poe je družinski prijatelj in otroci se ga spominjajo s številnih večernih zabav.

Ena od stvari, ki jo Violeta, Klaus in Sunny še posebej cenijo pri svojih starših, je ta, da jih v času obiskov ne pošiljajo stran, ampak jim dovolijo, da ostanejo skupaj z odraslimi za mizo in se z njimi pogovarjajo, vse dokler ne napoči čas za pospravljanje mize. Gospoda Poeja so si posebej zapomnili po tem, ker je bil vedno prehlajen, neprenehoma se je opravičeval, se umikal v drugo sobo in se tam odkašljeval.

Gospod Poe je snel svoj cilinder, zaradi katerega je bila njegova glava v megli videti večja. Postal je za trenutek in glasno zakašljal v bel robček. Violeta in Klaus sta se pomaknila naprej, da bi mu segla v roko in ga pozdravila.

»Dober dan,« je rekla Violeta.

»Pozdravljeni, kako ste?« je dodal Klaus.

»Kako!« je bili slišati Sunny.

»Dobro, hvala,« je odvrnil gospod Poe, čeprav je bil videti zelo žalosten. Za nekaj sekund so vsi pomolčali, otroci so se spraševali, kaj neki gospod Poe počne na Solni plaži, ko pa bi vendar moral biti na banki v mestu, kjer je zaposlen. Tudi oblečen ni bil za sprehod ob obali.

»Lep dan je, kajne?« se je končno opogumila Violeta, da bi pogovor vendarle stekel. Sunny je spustila zvok, ki je spominjal na pobesnelega ptiča. Klaus jo je vzel v naročje.

»Ja, lep dan je,« je odvrnil gospod Poe odsotno, strmeč v prazno obalo. »Žal vam moram sporočiti zelo žalostno novico.«

Vsi trije Baudelairovi so se zazrli vanj. Violeta je v zadregi otipala kamenček v svoji levici, olajšana, da ga ni zalučala v gospoda Poeja.

»Vaši starši so preminuli v strašnem požaru,« je povedal pospod Poe.

Otroci so molčali.

»Preminuli so,« je nadaljeval, »v požaru, ki je uničil vso hišo. Zelo, zelo, zelo mi je hudo, ker vam moram to povedati, ljubi moji.«

Violeta je odvrnila pogled od gospoda Poeja in se zazrla v morje. Gospod Poe še nikoli prej ni Baudelairovih naslovil z »ljubi moji«. Razumela je vse, kar je povedal, pa vendar je pomislila, da se morebiti šali.

»Preminuli,« je nadaljeval gospod Poe, »pomeni mrtvi.«

»Vemo, kaj pomeni beseda »preminuli«,« je jezno odvrnil Klaus. Vedel je, kaj pomeni beseda »preminuli«, pa vendar ni mogel natančno dojeti vsega, kar jim je gospod Poe dopovedoval. Zdelo se mu je, da bi se gospod Poe lahko motil.

»Gasilci so seveda prišli, vendar je bilože prepozno. Ogenj je zajel vso hišo. Pogorela je do tal.«

Klaus si je v mislih slikal vse knjige v knjižnici, kako gorijo. Nikoli več ne bo mogel prebrati vseh.

Preden je nadljeval, se je gospod Poe še nekajkrat odkašljal v svoj robček. »Poslali so me, da vas odpeljem od tukaj in privedem k meni domov, kjer boste ostali vse dokler se stvari ne uredijo. Na meni je skrb za vaše posestvo. To pomeni, da bom upravljal z vsem premoženjem in razmislil o tem, h komu boste vi otroci šli. Violeta, ko boš polnoletna,, premoženje pripade tebi, dotlej pa z njim upravlja banka.«

Čeprav je rekel, da je skrbnik, je Violeta v njem videla rablja. Sprehodil se je ob obali in jim spremenil življenje za vedno. Tako preprosto je to.

»Pridite z menoj,« jih je povabil gospod Poe in ponudil roko. Da bi ga prijela, je Violetta morala izpustiti kamenček, ki ga je bila stiskala v dlani. Klaus je prijel za roko Violeto, Sunny pa Klausa.

Tako so bili trije Baudelairovi otroci – zdaj tri Baudelairove sirote – odpeljani stran od obale in stran od svojih prešnjih življej.


Drugo poglavje

Nima smisla, da vam opisujem, kako bedno so živeli Violeta, Klaus in Sunny v obdobju, ki je sledilo.

Če ste kdaj v življenju izgubili nekoga, ki vam je veliko pomenil, potem veste, kako je to. Če pa niste, si tega nikakor ne morete predstavljati. Za Baudelairove otroke je bilo to seveda še posebej hudo, saj so izgubili oba starša hkrati. Kar nekaj dni so se počutili tako ušivo, da so se komaj spravili iz postelje. Klausa so knjige zanimale vedno manj. Vsi koleščki v Violetini glavi, sicer polni domislic,, kot da so se ustavili. Še celo Sunny, premlada, da bi sploh lahko razumela tragedijo, je grizla z manj navdušenja.

Zakaj mi to deluje kot še en IBM-ov poizkus sinhronega prevajanja Eng-Arabic ?

vprasaj google docs od tam sem kopiral kaj mi je poslal. je pa iz ene knjige.

filofax organizira nekaj v tej smeri, pa ne samo za japonce ki obvladajo rusko :P

Jank prek tv-ja se sicer naučiš ampak vseeno ni to to, posebi starejši človek se težko prek tv-ja nauči. Prej se naučimo če se z nekom pogovarjaš in knjige bereš. Na tv-ju pa in radiu pa ne moreš možgane spodbujati da se pogovarja v tem jeziku.

Na rtvslo imajo za svoje slovenske oddaje podnapise za gluhoneme na teletextu. Ne vem točno strani, tam okoli 700.

TV je stiskaška, imajo podnapise samo za nekaj oddaj, pa še to samo ponovitve. Na zakon se itak požvižgajo.

Naslove knjige je mogoče najti na tem linku.

Učiti se slovensko preko neta (ni še do konca dodelano, a ok za začetek) pa na tem linku.

Ti pa tvoji ameriski pa japonski kolegi pa se nevem kaj

Vrjetno je to en kolega preko spleta pa ga kliče kolega ja

Drugače pa mislim da ni izbral prave osebe, ki bi ga lahko učila pri učenju slovenščine. Izmed 2mio Slovencev je našel mtoseva

zajebal si. kolega je bil pri meni.

drugace nismo zaradi slovenscine ampak kot kolega. hoce imeti frende.