Prevzem odgovornosti za lastna dejanja (dekadentnost evropskega modela vzgoje)

Torej moja sestra je pred par leti rodila otroka. Ta otrok je "nastal" po zelo odgovornem početju sestre, ki je zanosila (NEzaščiten sex) z osebo, ki je ubistvu sploh ni imela rada in dejansko nikoli nista bila par. Otrok se je rodil in jasno sestra je postala mati samohranilka. Situacija je taka, da dejansko od takrat naprej vlada nered in kaos... totalno vse je podrejeno otroku. V dnevni sobi se praktično ne da več bit, ker ni miru, plenice in kahle so vsepovsod (tudi kej drekca pa scanja notri), jasno akustično onesnaževanje prisotno vedno ko je otrok v hiši. Enako je seveda tudi v ljubljani, kjer študiram. Imamo flet živim s sestro (ona dela) in jasno otrok je zraven, tko da mi ne preostane drugega kot da se zaprem v sobo in tam počenjam moje stvari. Zdaj sem še zvedu, da pač sestra si želi smučanja tako, da ona in otrok bo šel tudi z nami na smučanje... Jaz sem totalno popizdu (samo na mamo, ker drugače moja sestra, labilna kot je bi tkoj začela z histeričnim avtopomilovanjem), ker vsaj na počitnicah bi rad imel MIR.
Tu se mi zdaj poraja vprašanje. Mislim meni se tak način vzgoje (s strani staršev do sestre), ki ji nudijo vse mogoče ne glede na to kar je storila napačno. A ne bi bilo pametno, da bi živela na samem (dela kot zdravnica, da ne bo kdo mislu da je ena snažilka z 80 jurji neto plače) in dejansko prevzela ODGOVORNOST za lastna dejanja, ne da bi zaradi tega trpeli drugi. Najprej sem jaz pomislu no mogoče sem preveč egoističen, samo tu potem sem se vprašal: A ni egoizem to, da za dejanje ki si odgovoren ti potem deloma ga preneseš na ostale? Da se ti ostali morajo podrediti in trpeti, zaradi TVOJIH dejanj in ne lastnih. Bi še nekako razumel, če bi bila sestra še študentka, ampak v dani situaciji se mi zdi to početje staršev nesmiselno. Namreč če se vse vedno da na srebrn pladenj kot oseba ne moreš zrasti, ker pač s tako vzgojo rasteš v celofanu in ne preneseš udarcev življenja. Posledica tega je, da postaneš nevrotičen (sestra pogosto joče zaradi totalno neumnih reči), za vsako stvar iščeš krivdo drugje.. nikoli pri sebi, samopomilovanje, nizka samopodoba... Meni se zdi veliko boljša vzgoja v anglosaksonskih deželah, kjer po 18 letih človek postane samostojen in se dejansko na lastnih napakah naučiš živeti. Imam občutek, da nasplošno v evropi so starši preveč protekcionistični in gledajo na vzgojo bolj kratkoročno in zato tudi v mnogih pogledih napačno.
Kako pa vi gledate na to? Se strinjate z mano?

V bistvu bi bila zate najlepsa resitev, da se ti odselis... :P Mislim, pri 25 pa se doma... ;)

Si mogoce pomislil, kdaj na to, da pa ima tvoja mati vseeno tako rada vnuka, da bi ga rada imela blizu? Mogoce celo, da jo skrbi za sestro, da ne bo mogla vzgajati otroka tako kot bi ga morala, pa ji zato pomaga?

Vsekakor je to potem bolj odgovorno, kot pa prepustiti vzgojo otroka nekim nakljucjem... :)

BigWhale: Ti si odgovoren, star, foter... zato tu tvoje mnenje ne šteje

Amerikanec: Mislim meni ni problem splav, če je hotela otroka naj ga ima, samo naj zato tudi plača davek odgovornosti, ne pa da potem morajo zaradi tega vsi nasrkati.

Am jaz ko končam fax se odselim... to je 101%

Jaz vem da je težko kar naenkrat odrasti in živeti samostojno življenje, ampak mislim ne moreš imet 28 let, otroka pa pričakovati da te bodo starši pestovali kot da imaš 15 let. Enkrat se to mora končati. Ker če se bo ji dajalo podtuho vedno in za vsako ceno bo vedno živela tako kot je bila še otrok. Odgovornost na starše in živet v oblazinjeni kletki.


PS: ne nima tipa in če bo šlo tako naprej še dolgo ga ne bo imela

to bo trajalo dokler se jaz ne speljem iz hiše... this is the fact

Zadnja stvar ki mi zdej pride na misel je to da bi imel otroka.

Se pa strinjam s tabo dandanes je folk zelo neodgovoren. Samo tu je po mojem precej kriva vzgoja.

Nenačrtovan otrok, mati samohranilka, nekaj družinske pomoči in že je to dekadentnost?
To pridigo si ji moral držat preden se je vse skupaj zapletlo, kot se je. Se zavedaš, kaj govoriš, ko rečeš, kako bolje bi bilo, če ne bi nikoli imela otroka, zakaj ni naredila plsav, zakaj se ne odseli iz hiše, ...
Mularija je danes neodgovorna, res. Tudi splav je pod pogoji viabilna opcija. Ampak govorit kako bi bilo, če ne bi bilo otroka, ko je že ta rojen, je skrajno neokusno.

Otrok očitno ima zdravje, finance in sorodnike, ki mu lahko pomagajo pri vzgoji, kar je nekaj, česar mnogi normalni pari ne bi mogli rečt.

Otrok je tukaj - če hočeš mir, si izoliraj sobo ali se preseli v kako drugo. ALi si daj slušalke na glavo, medtem ko se učiš. Kar omenjaš niso problemi, ampak le nalegodnosti.

Dekadentnost, phh...

Mars: Glede na to, da nisi izkusil take situacije je tvoja sodba brezoredmetna

Saladinčič: Jaz samo menim, da enkrat ko en konča fax naj se spoka. Jaz nism nikoli napeljeval naj naredi splav.


Sicer je lahko bit peder z ritjo od drugega

Hm, da te še malce potolažim. Pogle jn a stvar iz tele perspektive. Sestra se je res vedla neumno in neodgovorno, ampak vajini krasni starši so ji vseeno priskočili na pomoč. A ni fino imeti take super starše?


No, sicer pa jo prav razumem, da si želi na smučanje. Ona je z otrokom še precej bolj obremenjana (pustimo to, da si je sama kriva) in kakšna sprostitev precej prav pride. Ti otroka poslušaš par ur na dan, ona je z njim 24 ur na dan - kar naprej ima neko skrb. To zna biti precej obremenjujoče.

Počakaj še par let, da bosta s tamalim lahko počela razne neumnosti, hehehe, pa da ga boš okoli vozil...

olawujon: ti si res en čuden patron??? kako pa ti veš kaj sem jaz izkusil in kaj ne?
btw: a ti misliš da si bil pa total rožica ko si bil dojenček al kaj? prvih par let je pač tako.
če pa to smatraš za dekadentnost potem pa ti ni pomoči.

Koliko je pa star tale otrok, ker po tvojih postih se mi ne zdi, da bi bil tako mlad da bi potreboval toliko pozornosti kot ti pišeš. Zveni mi kot razvajeno otroče, kar pa 1 letu starosti ne more biti.

Seveda se strinjam da mora vsakdo sprejeti odgovornost za svoja dejanja in da bi moral človek pri 28 letih in z otrokom nekako razumno razmišljati kaj je prav in kaj narobe.

Vse podrejeno otroku, ja v mejah normale. Ok v prvih mesecih itak mora biti "vse" njemu podrejeno, potem pa... več kot mu bo podrejeno bolj bo razvajen in vedno blj in vedno bolj. Včasih se je treba tudi z otrokom vsest in pogovoriti, bo marsikaj razumel, čeprav veliko ljudi misli da ne.