Kako je s svetlobo ob masivnem telesu?

Ravno sem bral članek o odkritju gibanja prostor-časa okoli črne luknjepa sem si začel zamišljat: kako zadeva zgleda od znotraj? Npr. da svetlobni žarek spustimi v smeri stran od mase ali pa pravokotno/vzporedno na njo. Ker si predstavljam, da žarek potuje naravnost po prostor-času, kako potem zgleda to ob črni luknji? A je tam prostor-čas tako zvit, da svetloba "pade" nazaj ali kako?

In kako izgleda vrteča se tkanina prostor-časa? A si je to sploh možno predstavljati vizualno?

Konkretno:

Okoli vsake črne luknje orbitira oblak fotonov. Ujeti so v kroženje. Elipsiranje. Pot nekaterih samo malo ukrivi, pa grejo mimo. Nekateri se absorbirajo v horizontu. Pravzaprav ga vsak delec z maso m (mirovalna + masa iz energije) poveča za določeno število kvadratnih Planckovih dolžin (na kilogram je eno ogromno število kvadratnih Planckovih dolžin). Ko horizont izseva foton, se toliko zmanjša, kolikor mase mu je odneslo.

Tukaj pride do menjalnega kurza med maso in dolžino!

keber, v tej primerjavi na obstaja navzdol in navzgor. Gor in dol je dimezija ukrivljanja, in nima popolnoma nič skupnega s prostorom. Tu gre za dvodimenzionalni sistem, kje je recimo na x osi prostor, na y osi čas, na "z-ju" pa ukrivljanje.

Sem v prvem postu lepo povedal, da za to primerjavo velja kup enih predpostavk, ki jih moraš razčistiti, da lahko popolnoma razumeš ta hec. Zakaj se recimo ukrivi ta tkanina pod kuglo za bowling? Na hitro bi človek rekel zaradi gravitacije. Ampak pozabljaš, da tu gravitacije ni, da je dejansko samo krogla in okoli nje ni popolnoma nič. Opna predstavlja nek navidezni 3D model tkanine prostor-časa, kjer maš ti eno veliko kroglo in proti njej leti ena mala kroglica. Krogla se ne pogrezne v tkanino zaradi mehanskih lastnosti te tkanine, ampak jo ukrivi zaradi sebe same, torej samo s svojo navzočnostjo, dejansko pa se nikamor ne premakne, nikamor ne povesi, nič - v realnem 3D prostoru. V prostor-času pa se

Še odgovor na tvoje vprašanje: če "izstreliš" svetlobo od centra velike krogle ven, imaš samo dve možnosti: ali uide iz lijaka gravitacije, ali pa ne. Če ne uide, lahko streljaš kolikor hočeš pa ne bo nič pomagalo, ker ti bo vedno padla nazaj na glavo. Če pa uide, pa bo letela v popolnoma ravni črti stran, s svetlobno hitrostjo, z oddaljenostjo od centra krogle bo edino čas tekel hitreje, vse ostalo bo popolnoma linearno.

Primerjava med realnostjo in sistemom opne s kroglicami je realna ravno toliko, da ti pokaže sistem delovanja gravitacije na prostor-čas. Ugotovitve pa moraš potem ti sam prenesti posebej na prostor in posebej na čas, da postane stvar realna. Je pa dokaj komplicirano.

Ravno zaradi teh "nesmislov" Einsteina ni dolgo časa nihče povohal. Zares razumel je pa malokdo.

Upam da razumeš, če ne, vprašaj

LP J

Thomas, sej si povedal vse točno tako kot je (naj bi bilo?) dejansko, ampak mislim da je kolega keber hotel bolj "kmečko" razlago.

Če se pa gremo znanost, pa tudi prav. Fotoni ali bilijard, meni je vseeno.

LP J

Res je, ni poanta v fotonu. Foton je itak samo anihilirana energija strun z istimi frekvencami in zamaknjenimi koti.

> To pomeni, da se čas za opazovalca stran od črne luknje čas ob dogodkovnem horizontu praktično ustavi?

True. Gleda na padalca skozi horizont kot na tistega, ki se bliža svetlobni hitrosti. Dilatacija časa.

Padalcu samemu se pa zdi, kot da se je Vesolje začelo odvijati vse hitreje. Tudi črna čuknja zažari in izhlapi v recimo parih sekundah (odvisno od kod naprej meriš) po uri padalca. Zato ne doseže horizonta nikoli.

Je pa zanimivo, da se mu zdi, ko se dovolj približa, da horizont oziroma površina črne luknje obsega skoraj celo nebo. Nekje je samo še za eno Luno luknje v nebu, sicer je vsenaokoli črna luknja!

Kako vidi opazovalec?

Vidi, kako se je padalec kot sirup razmazal po celem horizontu.

Kako vidi padalec?

Čuti plimske sile (=neenakomerno prijemanje gravitacije pa vseh očkah njegovega telesa in posledično rezultantne sile, plimske).

Potem ga tlačijo, razmazujejo, deformirajo te sile. Preden ga po njegovi uri povsem absorbirajo v horizont, črna luknja izhlapi.

Se reče, zunanji opazovalec to potlačenje vidi v nekem končnem času in potem napihnjenje horizonta. Horizont črne luknje pravzaprav nekoliko nabrekne že pred absorbiranjem.

Vsa snov se maže na črno luknjo kot pašteta na kruh. Kot bi pleskali steno, tako se farba event horizon.

Nobena stvar ne utegne priti skozi. Za zunanjega opazovalca - kakor smo rekli - se snov asimptotično bliža in obliva horizont.

Za nesrečnika padajočega vanjo, pa se nebo okoli njega zapira, postaja črna luknja vse nebo. Odvisno od njene velikosti, kako daleč to gre. Vendar nikoli do konca. Po relativistično upočasnjeni uri hitro nastopi čas, ko se črna luknja razgradi.

Opazovalcu od daleč zunaj zlahka mine 10⁶⁵ let, za marmelado pa samo nekaj sekund - in črne luknje že ni več, izgine v blesku.

Ja, tako je. O tem sem že mislil nekaj napisat.

Supermasivne črne luknje imajo zelo homogeno gravitacijsko polje in rezultantnih sil takorekoč ni.

Vendar učinek na uro in geometrijo pa prav tako je. Padalec še vedno ne pride "skozi horizont dogodkov", prej črna luknja izhlapi - po njegovi uri. Zunanji opazovalec pa vidi, kako se je spojil in s horizontom postal eno.

Revolucionarna in pomembna je misel, da vsa masa in vrtilna količina črne luknje je v dogodkovnem horizontu. To je rojstvo hologramskega principa.

Temperatura supermasivnih črnih lukenj je recimo bilijoninko stopinje nad absolutno ničlo. Ko druge zvezde sijejo od daleč nanje, jih s tem še večajo in še bolj hladijo. Vendar nekega dne potem postanejo črne luknje vseeno toplejše od okolja, ker ni več nobenih zvezd ki bi jih obsijavale, ali prahu ki bi še padal nanje. Takrat že skozi prisotno Hawkingovo sevanje postane dominantno, črne luknje se začnejo krčiti.

RAZEN, če jih antigravitacija ne bo raztrgala že manogo, mnogo prej. To se še ne ve.