jokanje

a kdo ve zakaj pride do tega, kadar si žalostn itd, zakaj se ti spustijo solze iz uči kadar si žalostn? kako da so lih uči ta del,....

Torej zakaj?

Povedal sem že v temi o zaljubljanju. Da ni nujno v našem osebnem interesu, kar počnemo ali kar se nam dogaja.

Vzemimo jok majhnih otrok. Prav zoprno se znajo dreti, to gre vsem na živce - ampak zakaj potem?

Odgovor je nedvoumen. Ker skupina ljudi, z nejokajočimi otroki, ali pa skupina ljudi, ki jim dretje dojenčkov ne bi šlo na živce, bi imela manjši procent preživelih potomcev. Pa bi potem počasi, po procentih, izginjali iz populacije. Ali celo so!

Jok je nekaj, kar se tako otrokom kot odraslim dogaja, pa je prednost skupine, ne prednost posameznikov. Skupine, ki so tako notranje komunikacijsko povezane (tudi) z jokom, kot sporočanjem stiske drugim, so zgodovinsko/evolucijsko zmagale.

----------------------

Nasprotje med interesi posameznika in interesi njegovih genov, je lahko drastična in neverjetna. Osupljiva.

V interesu genov levjega samca je, da ga po nekaj letih zamenja drug, mlajši in močnejši. Zakaj? A ne bi blo boljš tudi za njegove gene, da bi on še naprej plodil tiste levinje, ne pa da ga prideta dva tuja levja samca ubit, pobit še njegove majhne mladiče in potem onadva naprej (za par let) plodita svoje mladiče, z dotlej njegovimi levinjami, ki živijo bistveno dlje?

Ne smemo pozabiti, da dominanten samec ima že precej hčera in sinov, predvsem pa hčera v tej čredi. V interesu njegovih genov v teh hčerah je, da jih začnejo oplojevati drugi samci, ker bodo veliko več tudi njegovih genov splovili po reki časa navzdol, kot bi mogel on sam. Zato je v interesu njegovih genov, da ga ubijejo. V ta namen, bodo njegovi geni oslabili njegovo telo bistveno prej, kot levinjam.

----------------------

Z jokom je pa ravno tako. Pa z nadložno starostjo, kihanjem in še marsičem. Optimum je pač preračunan na gene. Mi pa pridemo ob tem skozi tako, kot pač pridemo. To (razen nas) nikogar ne zanima.

----------------------

No, pa še tehnikalija. Zakaj se solzijo oči? Ni na razpolago ravno veliko načinov, kako z mimiko in telesom nedvoumno sporočati drugim določene signale. Poleg tega, mora biti nekako zagotovljena iskrenost signala, da mu je mogoče verjeti. Vsaj, kolikor toliko. Zato široko odpiranje ust pomeni, "rad bi spal". Rdečica v licih pomeni "mislim, kar mislim, da misliš" ... itd. Solzenje oči je pač zevoluiran signal za "res me žalosti".

Sporočal si svojo ogroženost. Ali vsaj depriviligiranost. Ta informacija je naprimer pri tvojih starših povzročala, da so te jemali v zaščito.

Zdej si pa predstavljaj skupino ljudi, kjer bi otroci staršev takole ne alarmirali. Takim bi preživelo (recimo) 1% otrok manj. V mnogih generacijah bi podlegli (so podlegli) močnejšim plemenom, katerih otroci so se postavljali zase vsaj z jokom. Ko so jih tepli bratje ali sosedje.

-------------

Ne nasprotujem tistemu, kar je napisal Caligula. Dodajam le, zakaj naj gredo pa antidepresivi po zunanji poti v nos in možgane? Zakaj ne po kakni bolj zanesljivi notranji?

Ja zato, da je še sporočilo zraven.