» »

Pravica do pozabe in izbris zgodovine

Pred nekaj tedni je Matej Kovačič objavil zanimiv sestavek o potvarjanju številke klicočega v telefonskih omrežjih. Prikazal je metode, ki omogočajo pošiljanje SMS sporočil in izvedbo klicev iz poljubne telefonske številke. Čeprav so te metode strokovnjakom znane že kar nekaj časa, jih je lepo povzel in prikazal v praksi. Na koncu Matej namigne na (recimo temu) stranski sklep, ki se nanaša na prometne podatke. Hramba naj bi bila nepotrebna že zato, ker obstaja način, da se podatek potvori. Tu pa mislim, da nakazuje na napačen sklep.


Kaj je prometni podatek


Sporočila so sestavljena iz vsebine in glave sporočila (včasih imenovane tudi ovojnica). Ovojnica ali glava vsebuje podatke o pošiljatelju, naslovniku, ter še nekaj pridruženih lastnosti (recimo na kakšen način naj sporočilo potuje). Ko sporočilo potuje po poti, na vmesnih postajah na podlagi glave sporočila nastanejo prometni podatki, recimo: “Sporočilo vrste V, velikosti K je ob času T prišlo iz smeri A in bilo napoteno v smer B.” V primeru telefonskega klica prometni podatki vsebujejo podatke o klicoči telefonski številki, klicani številki, datum in čas klica, ter njegovo trajanje. Elektronska komunikacija na internetu je sestavljena iz kar sedmih različnih nivojev, na vseh teh pa se ustvarjajo prometni podatki. Na nižjih nivojih iz prometnih podatkov ugotovimo, kateri napravi je bil dodeljen nek IP naslov, višje izvemo izvorni in ciljni IP naslov komunikacije, vrsto internetnega protokola, izvorna in ciljna vrata (port), čisto na vrhu pa podatke, ki so vezani na samo aplikacijo, recimo elektronske naslove v primeru elektronske pošte, ali parametre spletne poizvedbe.


Skoraj vse naprave na omrežju beležijo prometne podatke (OK, določene naprave, kot so recimo električno-optični pretvorniki res ne beležijo nič, a saj veste, kaj sem hotel reči). Vsak spodobno napisan računalniški program, ki komunicira preko omrežja, beleži dogajanje v svoj dnevnik. Vsak usmerjevalnik prometa zabeleži, na kateri vmesnik je prejel komunikacijski paket in preko katerega ga je predal naprej (oz. če ga ni, zakaj tega ni storil).


Kje vse se hranijo prometni podatki


Povsod. Vsak upravitelj spletnega strežnika hrani dnevniške datoteke, v njej pa so prometni podatki na aplikacijskem nivoju. Notri je datum in čas, IP naslov obiskovalca, zahtevana spletna stran in status poizvedbe (uspešna, neuspešna, preusmerjena, in tako naprej). Podobno je tudi z drugimi strežniki, od pošte in DNS sistema do namenskih strežnikov.


Vsaka organizacija običajno namesti požarno pregrado, s katero zaščiti svoje lokalno omrežje. Na njej se zbirajo prometni podatki za vso komunikacijo, ki preko požarne pregrade potuje. Zabeležijo se izvorni in ciljni naslovi, lastnosti komunikacije in še kaj več. Tudi doma lahko vaš brezžični usmerjevalnik beleži prometne podatke.


Operaterji beležijo prometne podatke tudi na usmerjevalnikih svojega omrežja. Preko njih spremljajo prometne tokove in na njihovi osnovi upravljajo z omrežjem. Načrtujejo nadgradnje in odgovarjajo z zaščitnimi ukrepi v primeru napadov. Operaterjem zakon predpisuje obvezno hrambo, po drugi strani pa jo prepoveduje.


Namen in uporaba prometnih podatkov


Prometni podatki so nujni za zagotavljanje zanesljivega delovanja omrežja. Brez njih je odkrivanje napak nemogoče. To si je pomembno zapomniti in najraje bi to zapisal še vsaj petkrat zapovrstjo.


Brez njih je internetni ponudnik (ali ponudnik drugih storitev, recimo gostovanja) kot človek brez spomina. Ko se znajde v slepi ulici, ne ve, zakaj je tja prišel, kako je prispel, niti ne ve, od kod je.


Ena od dokaj tipičnih pritožb, ki jo operaterji redno prejemajo, je recimo: “Poslal sem pomembno (elektronsko) pošto poslovnim partnerjem, a je ti niso prejeli. Pravijo, da vso pošto od drugod prejemajo brez problema, torej ste vi krivi.” V takšnem primeru ponudnik pogleda v svoje “zbirke prometnih podatkov” (pravni termin) oziroma “log fajle”, dnevniške datoteke svojih strežnikov (strokovni termin). Tam vidi zapisano, kdaj je sporočilo prejel in kdaj ga je predal tujemu poštnemu strežniku.


Tu pa se začne zgodba o z zakonom določeni hrambi prometnih podatkov. V bistvu se začne še nekoliko prej. Začne se pri strahu, da se lahko sledi vsakemu posamezniku preko shranjenih prometnih podatkov. 104. člen Zakona o elektronskih komunikacijah zato določa:


(1) Podatki o prometu, ki se nanašajo na naročnike in uporabnike ter jih je operater obdelal in shranil, morajo biti izbrisani ali spremenjeni tako, da se ne dajo povezati z določeno ali določljivo osebo, takoj ko niso več potrebni za prenos sporočil, razen če sodijo v kategorijo podatkov iz 107.b člena tega zakona, ki se hranijo v skladu s četrtim in petim odstavkom 107.a člena tega zakona.


Po uspešnem prenosu sporočila naj bi operater povezane podatke o prometu anonimiziral ali izbrisal. Kaj to pomeni v zgornjem primeru pritožbe? Če bi operater izbrisal ali anonimiziral podatke, čez kakšen teden dni (ko se uporabnik pritoži), ne bo več vedel, ali je sporočilo uspel predati naprej ali ne. Primera nisem naključno izbral, saj so napake pri delovanju poštnih strežnikov zelo zelo redke, pritožbe glede dostave pošte pa ne. Običajno “zamočijo” pošiljatelji ali prejemniki (ti se včasih še celo zlažejo, da kakšne pošte niso dobili, ker jim pač njena vsebina poslovno preveč ne prija; lahko verjamete kaj takšnega, a?).


Vsak ponudnik na podlagi zbranih in analiziranih prometnih podatkov spremlja stanje na omrežju in ugotavlja, kje so ozka grla. Te podatke uporablja za načrtovanje razširitev in nadgradenj, ki bodo zagotavljale udobno delo na omrežju.


Ko pa gre za namerne napade na strežnike ali omrežje, prometni podatki pokažejo, kaj pravzaprav se je dogajalo. Ponudniku omogočijo zaznavo napada, ustrezno zaščito pred njim in omogočijo izsleditev izvora napada. Reakcija na napad vedno pride šele za njim. Če prometne podatke prehitro vržemo stran, potem ne moremo narediti nič. Ponudnik takrat lahko le zatisne oči in počaka, da vse skupaj mine. O tem smo pisali tudi ob napadih skupine Anonymous februarja letos.


No, ampak v zgoraj citiranem odstavku obstaja izjema pri hrambi, določena v 107.a. in 107.b. členih. Ta sta nastala na podlagi Direktive 2006/24/ES za namen boja proti terorizmu. Določata zelo omejen obseg prometnih podatkov, ki so jih operaterji dolžni hraniti. Vsi ponudniki po vsem svetu so seveda že pred tem beležili prometne podatke za namene zagotavljanja normalnega delovanja omrežja in načrtovanja. Direktiva je le na neroden način določila neko podmnožico podatkov, ki jih operaterji nujno morajo hraniti in omogočajo izsleditev storilca. Zato se je tudi moral popraviti 104. člen. Če sem malo ciničen, se je slaba rešitev “popravila” s še eno slabo.


Potvarjanje številke klicočega


Matej v svojem prispevku opiše, kako lahko v tujini najdete operaterja internetne telefonije, ki vam dovoli potvoriti telefonsko številko in potem preko ovinka pošiljate lažne klice in SMS sporočila. V računalniški srenji bi seveda lahko rekli: “It’s not a bug, it’s a feature,” predvsem za tistega ponudnika telefonije, ki to trži kot prikladno fleksibilnost. V svojem članku za Sobotno prilogo Lenart J. Kučić nekoliko posplošeno opisane aktivnosti povzame, da je Matej pri “… več slovenskih operaterjih mobilne, fiksne in internetne telefonije (voip) … uspešno preizkusil spreminjanje klicne identifikacije.” Matej ni spremenil identifikacije pri nobenem od slovenskih operaterjev, ampak je izbral tujega operaterja, ki to deklarirano dovoljuje, in potem preko njega izvedel klic v slovenska omrežja. To je velika razlika. Matej je uporabil možnost pri tujem VoIP ponudniku, ki jo ta pač ponuja svojim strankam. Ne moremo govoriti o varnostni pomanjkljivosti, ker gre za poslovni model. Ali je ta pameten ali ne, je drugo vprašanje.


Kot Matej pravilno ugotavlja, se je podobno dogajalo tudi na internetu. Preko potvorjenih IP naslovov so se izvajali različni napadi, dokler sčasoma ponudniki sami niso ugotovili, da je treba uvesti določena pravila na mejah omrežja, od koga boš sprejel kaj. Morda se bo to zgodilo tudi pri internetni telefoniji.


Najbolj pa je pomembno naslednje: kako se lahko lotimo preiskovanja v primeru, ko gre za podtaknjene in lažne klice? Odgovor je: preko analize prometnih podatkov! Vi boste ob Matejevem “napadu” res na zaslonu svojega telefona videli izmišljeno številko, ki jo bo on poljubno nastavil, vendar pa bo vaš operater telefonije lahko preko prometnih podatkov lahko preveril, od kod je klic dejansko prišel v njegovo omrežje. To ponudniki redno počnejo pri elektronski pošti, kadar pride do pritožb ali goljufij. Ko pa bo vaš operater prometne podatke izbrisal (zaradi zakonske določbe), tega ne bo mogel več ugotoviti in vi sami kot žrtev napada boste bolj izpostavljeni tveganju.


Druga napaka leži v domnevi, da se v preiskovanju zlorab na omrežju vedno zanašamo le na en sam podatek in da nikoli ne podvomimo v verodostojnost kateregakoli od njih. To seveda ni res. Vsako preiskovanje na omrežju vedno temelji na tem, da se primerjajo podatki iz različnih koncev in na podlagi njih se izdelajo možni scenariji, eni bolj, drugi manj verjetni. Koristno je, da se prometni podatki ustvarjajo pri različnih skrbnikih, z njihovo primerjavo pa se lahko povečuje ali zmanjšuje to verjetnost.


Preveč enostavno je tudi reči: “ker lahko na enem primeru pokažemo, da je možno, da prometni podatek ne ustreza dejanskem stanju, ne potrebujemo njihove hrambe.” Dvomim, da se kdajkoli samo na podlagi enega takšnega podatka odloča o pomembnih rečeh na sodišču. Ne smemo pa tudi mimo dejstva, da tveganja opisujemo z verjetnostmi in se na podlagi teh vedemo.


Povsem verjetno pa je, da se pri telefoniji takšne preiskovalne varovalke še najmanj uporabljajo, zato je v tem kontekstu Matejevo opozorilo na mestu.


Zakonska regulacija kot način urejanja kršitev


Pred leti je Mobitel d.d. predal policiji seznam klicanih številk, a pri tem pozabil vprašati, kje je odredba sodišča. Delodajalci na ministrstvu so preko izpiskov klicev službenih telefonov iskali zaposlene, ki so se pogovarjali z novinarji in jih za to kaznovali (po naši lokalni folklori seveda z obveznim političnim priokusom). Potem pa imamo še poskus tržnega inšpektorja, da bi pridobil identiteto internetnega uporabnika na podlagi zakonskega določila, ki ga je zakonodajalec sicer namenil pregonu hujših kaznivih dejanj. Kaj je skupno tem primerom? Namesto da bi v posameznem primeru prišli do ustreznega pravnega epiloga, se je dostikrat ubrala najlažja pot: ali malo spremenimo zakon, ali pa si ga razložimo na tako izviren način, da bo cilj dosežen. S pravno akrobacijo uvedbe razlikovanja statično in dinamično dodeljenih IP naslovov se je sicer rešil tisti problem z inšpektorjem, a nastali so problemi pri policijskih postopkih, zaradi političnih iger pa morajo sedaj vsi operaterji delno skrivati telefonske številke na izpiskih, ki nam jih pošljejo. Lahko, da se je v nekem primeru dobila bitka za zaščito zasebnosti zaposlenega, a zraven tudi jaz kot uporabnik občutim zame neželene stranske učinke, ki se dostikrat ob iskanju rešitve zanemarijo. Refleksno dodajanje členov in celih zakonov nas pelje v vedno bolj zbirokratizirano in konfuzno družbo, to da napišemo še en zakon, pa je nemalokrat tudi zatiskanje oči pred problemi in bežanje pred njihovim korenitim reševanjem. Da je stvar sedaj urejena in problema ne bi smelo več biti. Spam pri nas urejamo s kar štirimi zakoni, pa je pregon domačih spamerjev vseeno dolg, poln zapletov in čeri.


Prav tako so po krivem v središču prometni podatki. To “čast” si zaslužijo tisti, ki prometne podatke zlorabljajo ali prodajajo. Ker ne zmoremo kot družba kaznovati teh zlorab, raje vsem predpišimo, da prometnih podatkov sploh ne sme biti? Če gremo predaleč lahko tudi zaščita zasebnosti posameznika škodi njemu samemu, ko se znajde v vlogi žrtve prevare in pričakuje, da se bo storilca poiskalo. Sploh pa: medtem, ko se mi v peskovniku mikastimo glede tega in si eden drugemu mečemo v oči zdaj statični, zdaj dinamični internetni pesek, se velike firme, kot so Google in Facebook, smejejo na široko in naše podatke zajemajo z zelo velikimi lopatami.

Slovenija briše

Slovenija briše

  • ::

Danes je žalosten dan za slovenske borce proti terorizmu. Že tretji večji udarec obveščevalnim zmogljivostim na področju preganjanja tovrstne nevarnosti. Pa začnimo na začetku. Leta 2005 je ustavno sodišče razsodilo (odločba), da je prisluškovanje, ...

Preberi cel članek »

Intervju s Philipom Zimmermannom

Intervju s Philipom Zimmermannom

Philip Zimmermann je avtor šifrirnega programa (za šifriranje datotek in elektronske pošte) PGP (Pretty Good Privacy). Prvo različico programa je napisal leta 1991, program je tekel na popolnoma običajnih računalnikih PC in je bil za tedanje standarde uporabniške ...

Preberi cel članek »

Zakoniti nadzor v Sloveniji (2.del)

Zakoniti nadzor v Sloveniji (2.del)

V soboto, 2. oktobra 2004, je v zgodnjih jutranjih urah, v času predvolilnega molka, več kot 70.000 uporabnikov Mobitela prejelo nezaželena in nenaročena sporočila SMS s politično vsebino. Iz fotografije spornega SMS sporočila, objavljene v Mladini, je razvidno, ...

Preberi cel članek »

Spreminjanje klicne identifikacije 101

Spreminjanje klicne identifikacije 101

Konec leta 2011 je več slovenskih medijev poročalo, da naj bi poslanka Državnega zbora Melita Župevc iz enega svojega mobilnega telefona prejela klic na svoj drugi mobilni telefon, javil pa naj bi se neznan moški glas. Na novinarska vprašanja so mobilni operaterji pojasnili, da takih primerov še niso ...

Preberi cel članek »

Policija nezakonito pridobivala podatke o bralcih spletnih portalov

Policija nezakonito pridobivala podatke o bralcih spletnih portalov

Policija je v letu 2012 podatke o bralcih spletnih portalov od upravljavcev portalov brez sodne odredbe, kar je v nasprotju z zakonom, zahtevala v 31 primerih, le v štirih primerih pa so imeli sodno odredbo zanje. Kljub nezakoniti poizvedbi so upravljavci spletnih portalov v 23 primerih podatke o njihovih ...

Preberi cel članek »