» »

Uvod v Linux

Več dejavnikov je vplivalo na nastanek kratkega pregleda osnov Linuxa, ki ste ga pravkar položili pred oči, zato bi težko jedrnato povedal, zakaj sem se odločil, da ga napišem, je pa res, da so glavni razlogi za njegovo rojstvo samo trije, in sicer čedalje pogostejše omenjanje prostega operacijskega sistema v raznovrstnih, tudi poljudnih, medijih, čedalje večje povpraševanje po otroku interneta, tako s strani podjetij, kot tudi posameznikov in pa nekatere napake v razumevanju celovitega sistema, ki sem jih zasledil tudi na Slo-Techu, med drugim poenotenje derivata Unixa z nečem, kar uporabniku neškodoželnega sistema nikakor ne bi mogli pripisati, z nečem, kar je tako komplicirano, kot je komplicirana poved, ki ste jo končno uspeli prebrati.

Linux

Odgovor na vprašanje, kaj je Linux, bi se marsikomu resnično lahko zdel zapleten, saj Linux lahko pomeni več stvari. Edini popolnoma ustrezen pomen je, da je jedro (kernel) operacijskega sistema. To pomeni, da je nekakšna vez med strojno opremo in programi, ki jih uporabnik potrebuje pri vsakdanjem delu. Samo jedro operacijskega sistema namreč ne vsebuje nobenega "zanimivega" programa, zato z njim ne moremo napisati niti preprostega besedila, kaj šele risati, poskušati glasbo, gledati filme ali, bognedaj, deskati po internetu.

Morda se vam je že zastavilo vprašanje, jedro katerega operacijskega sistema torej je Linux. In ne boste verjeli, Linux je jedro Linuxa. Operacijskemu sistemu kot celoti namreč tudi pravimo Linux, čeprav v glavnem mislimo na distribucijo Linuxa, oz. bi bilo ustrezneje, če bi tak sklop programja imenovali GNU/Linux. A več o tem pozneje. Matematično gledano je enako ime za jedro in za celoten sistem vsekakor nenormalno, vendar se je obdržalo iz zgodovinskih razlogov.

Zdaj torej že vemo, kaj je Linux in kaj Linux, kljub temu pa nekateri govorijo o "Linuxih". Kaj pa je to? "Linuxi" ali "Linuksi" ali kakorkoli že naj bi se beseda zapisala ne obstajajo, gre samo za napačno poimenovanje Linuxa, kot posledica poimenovanja operacijskega sistema Windows. Ker je beseda v izvirniku v množini, jo pogovorno včasih postavimo še v slovensko množinsko obliko in dobimo "Windowse". In ker se tudi Linux fonetično konča s s-jem, nekateri mislijo, da gre za množino, in potem želijo množino narediti še enkrat v slovenščini. Pomembno je torej, da se zavedamo, da je edina ustrezna beseda Linux in ne Linuksi ali kaj podobnega.

Prost

Da bi bolje razumeli, s čim imamo sploh opravka, se moramo preseliti za nekaj desetletij nazaj v preteklost. V 60. letih so nekatera velika podjetja že imela prve računalnike, ki so bili bistveno večji od današnjih. Med seboj so se zelo razlikovali, saj je imel vsak popolnoma drugačno zgradbo in svoj operacijski sistem. Tako so bili računalniški strokovnjaki usposobljeni za delo samo z enimi takim računalnikom, kar ni bilo pretirano gospodarno.

Nekoč je bil Unix ...

Leta 1969 pa je iz Bellovih laboratorijev prišel rešitelj - operacijski sistem Unix, napisan v novem programskem jeziku C. Ta je omogočil prenosljivost jedra in tako je Unix kmalu našel svoj dom na večini velikih računalnikov, kjer je ostal dolga leta.

Ker si je Unix začel ustvarjati monopol, si je lahko vedno bolj privoščil manipulacijo s cenami. Postajal je vedno dražji, njegovo delovanje in izvorna koda pa čedalje večja skrivnost. Temu se je v začetku 80. uprl talentiran Richard M. Stallman in zapustil prestižen oddelek Artificial inteligence laboratories na MIT (Massachusetts Institute of Technology). Nadarjeni programerji so bili namreč v tistem času prisiljeni podpisati stroge pogodbe o varovanju podatkov, saj je bil eden ključnih interesov podjetij varovanje izvorne kode njihovih izdelkov.

Richard Stallman

Stallman je temu močno nasprotoval in leta 1984 začel s projektom zbiranja prostega programja (freeware) za Unixu podoben sistem ter mu nadel ime GNU (GNU's Not Unix!). Napisal je GCC - prevajalnik za C, urejevalnik Emacs in dodal še pravno osnovo prostega programja - GNU GPL (General Public Licence). Ta daje uporabnikom prostega programja štiri temeljne pravice:

  • Pravica do poganjanja programa.
  • Pravica do preučevanja, kako program deluje, in prilagajanja svojim potrebam.
  • Pravica do razširjanja izvodov.
  • Pravica do izboljšave programa in javna izdaja izboljšave, tako da pridobi vsa skupnost.

Seveda je zdaj jasno, da je pogoj za zadoščanje licenci GPL, ki jo večkrat ironično označujemo copyleft (kot nasprotje od copyright), odprtost izvorne kode (open source). Vsakdo jo lahko spremeni, kar prispeva k hitrejšemu razvoju programja, ki se v praksi ponavadi izkaže tudi za bolj inovativnega od klasičnega.

Copyleft

Razvoj prostega programja se je tako lahko začel, saj so bili na voljo prevajalnik, urejevalnik besedil (za programiranje) in pravila igre. Leta 1985 je bila ustanovljena še FSF (Free Software Foundation), ki je s prostovoljnimi sredstvi spodbujala razvoj in število programov je hitro naraščalo. Danes skupina GNU skrbi za skoraj 3000 programov.

Tako je bilo v začetku 90. let proste programske opreme že zelo veliko, manjkal pa je ključni del – jedro. Sodelavci projekta GNU so imeli v načrtih modularno jedro z imenom Hurd, a se je njegov razvoj zelo zavlekel, tako da je izšel šele pred kratkim časom in še ni pripravljen za stabilno delo in verjetno niti nikoli ne bo. Zazdelo se je že, da GNU nikoli ne bo postal celovit sistem. A ne za dolgo.

GNU's Not Unix

Otrok interneta

V tem času je profesor Andrew S. Tanenbaum na Free University of Amsterdam študente učil razvoja operacijskih sistemov, pri čemer si je pomagal z izpeljanko takrat že »zaprtega« Unixa, z Minixom, ki ga je napisal sam. Operacijski sistem je bil relativno preprost in nič posebnega, imel pa je prosto dostopno izvorno kodo in je bil prilagojen za osebne računalnike.

Linus Torvalds

Spoznaval ga je tudi Linus B. Torvalds z univerze v Helsinkih, ki pa nad njim ni bil pretirano navdušen, zato ga je želel izboljšati. Ker je imel pri 21. že precej znanja, je začel iz nič in napisal svojo različico Unixa (Minixa), ki mu je dal ime Linux. 25. avgusta 1991 je na takrat še priljubljeno novičarsko skupino poslal naslednje sporočilo:

From: torvalds@klaava.Helsinki.FI (Linus Benedict Torvalds)
Newsgroups: comp.os.minix
Subject: What would you like to see most in minix?
Summary: small poll for my new operating system
Message-ID: 1991Aug25.205708.9541@klaava.Helsinki.FI
Date: 25 Aug 91 20:57:08 GMT
Organization: University of Helsinki

Hello everybody out there using minix I'm doing a (free) operating system (just a hobby, won't be big and professional like gnu) for 386(486) AT clones. This has been brewing since april, and is starting to get ready. I'd like any feedback on things people like/dislike in minix, as my OS resembles it somewhat (same physical layout of the file-system (due to practical reasons) among other things). I've currently ported bash(1.08) and gcc(1.40),and things seem to work.This implies that I'll get something practical within a few months, andI'd like to know what features most people would want. Any suggestions are welcome, but I won't promise I'll implement them :-) Linus (torvalds@kruuna.helsinki.fi) PS. Yes – it's free of any minix code, and it has a multi-threaded fs. It is NOT protable (uses 386 task switching etc), and it probably never will support anything other than AT-harddisks, as that's all I have :-(.

In kmalu se je začelo nekaj, kar se Linusu (po zgornjem sporočilu sodeč) niti sanjalo ni. Ko je izdelek čez nekaj dni postal prosto dostopen, je GNU dobil tisto, kar mu je manjkalo, torej jedro. Jedro na samem začetku ni bilo pretirano zmogljivo, a to je kmalu postala zgodovina, saj so na pomoč priskočili številni računalniški zanesenjaki in sprožili enega največjih fenomenov v zgodovini računalništva. Vsak je Linuxu dodal, kar je želel, in kvaliteta je rasla iz dneva v dan. Pa tudi priljubljenost. K temu je svoje dodal še Tux (Torvald's UniX), pingvin, ki je postal maskota Linuxa.

Tux!

Novi operacijski sistem upravičeno nosi ime »otrok interneta«, saj je bil internet edini medij, preko katerega je potekala izmenjava vrstic izvorne kode. In ta je potekala z bliskovito naglico, tako da ga danes zaradi zrelosti srečamo na strežnikih, ki opravljajo najpomembnejše operacije. Pa ne le zato; ker Linux temelji na Unixovih temeljih, je prenosljiv, zato so hitro sledili prenosi tudi na druge arhitekture. Danes ga srečamo na najrazličnejših računalnikih, od posebnih ur in mobilnikov do največjih strežnikov.

Celovit sistem

Vendar temu ne bi bilo tako, če ne bi obstajal GNU, ki Linux opremi s potrebnimi programi. Kateri programi pa so to? Na to vprašanje odgovarjajo distribucije Linuxa. Pomagajo nam pri namestitvi Linuxa, saj zberejo potrebne programske pakete, jih združijo z jedrom in sistem ponudijo kot celoto, pripravljeno za namestitev. Obstaja jih zelo veliko, saj so jih na Distrowatch.com našteli kar 256, od tega 225 takih, ki se še aktivno razvijajo.

Distribucije se med seboj močno razlikujejo, saj najmanjše zavzamejo le za eno disketo prostora, medtem ko druge najdemo na več ploščah DVD. Nekatere med njimi imajo priloženo obsežno dokumentacijo in nudijo tehnično podporo uporabnikom. Z njimi se ukvarjajo podjetja in organizacije, ki jim pravimo distributerji.

Komercialni distributerji svoje izdelke prodajajo, saj je treba plačati dokumentacijo, medij (ponavadi CD ali DVD), tehnično podporo ipd. Pravico pa imajo priložiti tudi plačljivo programsko opremo in zanjo zahtevati dodaten denar, zato nekaterih izmed njih ne smemo prosto deliti naokoli. Tipični komercialni distributerji so Red Hat, SuSE, Mandrake, Lindows.com, Xandros … Vendar kljub temu večina komercialnih distributerjev plačljivih programov ne prilaga osnovni distribuciji in razvija ločene izdaje, katerim prilaga plačljivo programje.

Red Hat Linux

Za navadnega uporabnika so seveda precej bolj zanimive nekomercialne distribucije Linuxa. Med temi sta v ospredju legendarna Debian in Slackware, čedalje bolj priljubljeni pa so tudi Knoppix, Gentoo in Fedora. Za vse izmed naštetih velja, da so na voljo povsem brezplačno, če odmislimo ceno prenosa z interneta oz. ceno medija. Veliko komercialnih distribucij je za osnovo izbralo nekomercialne, predvsem Debian, ki ima zelo zmogljiv mehanizem za namestitev programske opreme. Tak primer sta npr. Lindows.com in Xandors.

Vse bolj priljubljene pa postajajo tudi posebne distribucije Linuxa, ki jih poženemo z zgoščenke in jih ni potrebno namestiti na trdi disk. Služijo kot izjemen pripomoček za demonstracijo Linuxa ali pa za reševanje sistemov, ki se jih ne da več zbuditi. Najbolj znan primer je Knoppix, ki temelji na Debianu, pri nas pa njegovi izpeljanki, Slo-Tech GNU/Linux in Slix.

Slo-Tech GNU/Linux

Katera distribucija je torej najboljša? To vprašanje nima jasnega odgovora, ravno zato ne, ker se distribucije močno razlikujejo med sabo. Nekatere imajo preprosto namestitev, druge največ pozornosti posvečajo varnosti, spet tretje so prirejene za strežnike, nekatere so poslovenjene, nekatere so plačljive … Izbira je vsekakor velika, kar je dobro, saj si distributerji vsaj na določenih področjih konkurirajo. Za prvo srečanje z Linuxom je verjetno najprimernejši Slo-Tech GNU/Linux ;) oz. kakšna druga distribucija Linuxa, ki ne potrebuje namestitve.

Derivat Unixa

Linux je Unixu podoben operacijski sistem, zato si ga marsikdo predstavlja kot težko obvladljiv stvor, s črnim ozadjem pod belimi črkami, nekako tako kot DOS. Taka predstava je sicer pravilna, vendar prikazuje le eno plat medalje, saj Linux že leta deluje tudi v grafičnem načinu. Kljub temu je ohranil veliko Unixovih konceptov.

V Linuxu boste zaman iskali C:\, A:\, D:\ in datoteke s končnico .exe. Datotečni sistem sicer ima drevesno strukturo, vendar so oznake drugačne kot npr. v okolju Windows. Na vrhu sistema je / ali koren (root), pod njim pa glavni imeniki (mape). Imenik bin hrani osnovne programe za ukazno vrstico (npr. cd – zamenjaj imenik), v dev se nahajajo naprave, v etc privzete nastavitve, home vsebuje podimenike z imeni uporabnikov, ki predstavljajo njihov dom (podobno kot My Documents v Windows), v usr je večina programov … Večina imenikov ima zelo kratka imena, kar pomeni manj tipkanja v ukazni vrstici: do domačega imenika dostopimo s kratkim ukazom cd /home/[imeuporabnika], v Windows 2000 pa npr. z cd \Documents and Settings\[imeuporabnika].

Linuxova konzola v KDE

Za razliko od okolja Windows je ločilni simbol med imeniki / (poševnica) in ne \ (poševnica nazaj). Prav zaradi Unixa se je poševnica uveljavila v internetnih naslovih. Poenostavljena so tudi imena izvršilnih datotek (executables), ki nimajo končnic. Za vsa imena datotek velja, da lahko obsegajo do 256 znakov, črke, številke, piko, dvopičje, podčrtaj in minus. Imena datotek so občutljiva na velikost, torej sta Datoteka1 in datoteka1 različni datoteki. Zanimivo pa je, da končnica datoteke ne predstavlja njenega tipa (MIME), pač pa je ta shranjen v glavi datoteke. Tako imamo lahko glasbo shranjeno v datoteki slika.jpg.

Vse naprave v Linuxu so predstavljene kot datoteke v imeniku dev. Trdi diski imajo imena oblike hda1 (SCSI diski pa sda1), kjer a označuje prvi trdi disk, b drugega itd., številka pa pomeni zaporedno številko razdelka (particije). Disketna enota ponavadi nosi oznako fd0, enota CD-ROM cdrom, miška mouse ipd. Naprave s podatki je potrebno pred uporabo tudi priklopiti (mount), ponavadi v podimenik glavnega imenika mnt, in ob koncu odklopiti. Prednost te metode je, da lahko neko napravo priklopimo na različna mesta v omrežju. Imamo pa tudi eno samo drevo, v katerega vtkemo imenike in datoteke različnih naprav. Naprave kot so CD/DVD-ROM-i, disketne enote pa tudi razdelki trdega diska, na katerih je kak drug operacijski sistem, pa se v sodobnih distribucijah priklopijo samodejno med zagonom.

Ena ključnih prednosti Linux je tudi ta, da ima več konzol, oz. navideznih terminalov, ponavadi 7, od tega 1 grafično. S kombinacijo tipk Alt+Ctrl+Fn, kjer n predstavlja številke od 1 do 6, se pomikamo med besedilnimi konzolami, če je n=7 pa pridemo v grafično. V primeru sesutja programa, ki lahko povzroči neodzivnost cele konzole (npr. grafične), se preprosto prestavimo v drugo, ga »ubijemo«, se vrnemo v prejšnjo konzolo in nadaljujemo z delom. Splošno znano je, da je Linuxova konzola (ponavadi je to bash, obstaja pa jih cela vrsta) nadvse zmogljiva. S pomočjo cevi (pipes) lahko sprožimo več zaporednih ali hkratnih ukazov, procesom lahko nastavljamo prioriteto glede porabe pomnilnika ...

Midnight Commander ...

Unixi slovijo kot eni najbolj varnih operacijskih sistemov, kar dokazuje njihova razširjenost med strežniki. Eden ključnih dejavnikov pri tem je razdelitev na več uporabnikov. Vsak uporabnik ima namreč svoje uporabniško ime in geslo, največ pravic v sistemu pa ima root (koren), ki je podoben Administratorju z novejših Windows. Uporabljamo ga samo, kadar spreminjamo sistemske nastavitve. Ostali uporabniki imajo dostop samo do svojega imenika znotraj home, kar pomeni, da virus, ki ga dobijo, ne more dostopiti do pomembnih sistemskih datotek. Zato virusov za Linux pravzaprav sploh ni.

Seveda pa lahko vsakdo uporablja programe za vsakodnevna opravila, kot so poslušanje glasbe, pisanje dokumentov, uporaba interneta … V domač imenik se poleg dokumentov, glasbe, filmov in slike shranijo tudi nekatere skrite datoteke in imeniki (imena se začnejo s piko), v katere vsak že uporabljen program zapiše svoje nastavitve. Na začetku so nastavitve privzete (prepisane iz imenika etc), potem pa se spreminjajo po uporabnikovih željah.

Uporabniku neškodoželen

Večina sodobnih distribucij je zgrajena tako, da zgoraj opisanega drobovja Unixa uporabniku skoraj ni potrebno poznati. Je pa to vsekakor koristno za boljše razumevanje delovanja sistema in tudi zato, ker lahko s pomočjo konzole nekatera opravila opravimo hitreje.

Ena glavnih bojazni pred Linuxom je domnevno težka namestitev. Domnevno zato, ker ji tega že nekaj časa ni moč očitati. Najlažja pot do namestitve Linuxa je uporaba distribucij, ki tečejo z zgoščenke, saj ima večina od njih tudi možnost namestitve na trdi disk. Ta podvig je silno preprost in izgleda približno takole: odpremo namestilnik, mu povemo na kateri razdelek na disku naj namesti Linux, določimo geslo uporabniku root in ustvarimo še kakšnega uporabnika, potem pa samo še počakamo na kopiranje programskih paketov.

Namestitev Mandrake Linuxa

Slaba stran pri takih namestitev je, da zaenkrat namestijo vso programsko opremo, ki jo premorejo, in te je za vsakodnevna opravila preveč, saj ne potrebujemo petih brskalnikov in treh pisarniških zbirk. Tako so najboljša izbira za namestitev še vedno »klasične« distribucije. Med njimi je težko poiskati najboljšo, saj jih veliko premore grafično namestitev v nekaj korakih in je celo lažja kot v okolju Windows. Same poskrbijo tudi za pripravo prostora na disku, tako da prilagodijo velikost razdelkov, na katerih je Windows (datotečni sistem FAT ali NTFS), namestijo pa tudi zagonski nalagalnik, s katerim izbiramo ali bomo zagnali Linux ali morebiti že nameščen drug sistem (ali drugo distribucijo Linuxa).

Podpora strojni opremi je čedalje boljša in težko bomo našli kak kos, ki ni podprt. Največjo oviro so do nedavnega predstavljali »winmodemi«, a razvijalci so zdaj kos tudi temu, tako da jih lahko brez težav uporabljamo v Linuxu. Kljub temu pa se lahko zgodi, da npr. nekateri starejši tiskalniki in optični bralniki ne bodo delovali optimalno, pa tudi starejše kartice z grafičnimi procesorji ATI ne omogočajo 3D pospeševanja. Zato je priporočljivo, da se pred nakupom prepričate, ali je naprava podprta v Linuxu.

Kaj pa programska oprema? Grafični strežnik X, oz. njegova prosta izvedba – XFree86, skrbi za komunikacijo med grafično strojno opremo in okenskimi upravljalniki (Window Manager), ti pa za upravljanje z okni. Najbolj znani med njimi so IceWM, WindowMaker, Enlightenment, Blackbox, Fluxbox ter kwin in metacity, ki sta del celotnih namiznih okolij. Namizno okolje vsebuje okenski upravljalnik, upravljalnik prijav (Login Manager) in raznovrstne programe, kot so upravitelj datotek, brskalnik, program za delo z e-pošto, predvajalnik glasbe in filmov ali celo pisarniška zbirka. Najbolj priljubljeno in najobsežnejše okolje je KDE (K Desktop Environment), takoj za njim pa GNOME (GNU Network Object Model Environment), ki je zaradi manj možnosti preglednejši in morda zato primernejši za začetnike. Za oba velja, da ste izjemno prilagodljiva, tako da se ju da povsem približati okoljema Windows in MacOS X.

Namizno okolje GNOME

Namizni okolji KDE in GNOME predstavljata osrednje rivalstvo med razvijalci programja za Linux. Vsak ponuja svoje orodje za skoraj vsako opravilo, zato se obe strani nenehno trudita, da bi bili na določenem področju boljši. Podporniki razvijalcev obeh okolij so predvsem komercialni distributerji Linuxa, ki finančno prispevajo k razvoju privzetega namiznega okolja v svoji distribuciji. Tako je znano, da Red Hat podpira GNOME, SuSE in Lindows.com pa KDE.

Tudi zaradi tega spretnega mehanizma je programja za Linux na tisoče. Za brskanje po internetu in branje elektronske pošte je najpogostejša izbira Mozilla in njeni izpeljanki, Firefox in Thunderbird. Pisarniške aplikacije ponuja zbirka OpenOffice.org (OOo), ki prebira in shranjuje tudi dokumente Microsoftovega Offica in podobnih konkurenčnih izdelkov. Za predvajanje glasbe skrbi XMMS, ki je klon WinAmpa, za predvajanje filmov vseh vrst pa Mplayer.

Nobeden od naštetih programov ni del kakega namiznega okolja, zato imata obe še svoja orodja; KDE ima npr. pisarniško zbirko KOffice in brskalnik Konqueror, ki je tudi upravitelj datotek in osnova za razvoj brskalnika Safari za MacOS X. V GNOME najdemo brskalnik Epiphany, ki temelji na Mozilli, zaman pa bomo iskali pisarniško zbirko. Obstajajo sicer samostojni programi, kot sta samostojen urejevalnik besedil in preglednic, a niso povezani v celoto s skupnim imenom in s skupno vizijo razvoja.

Namizno okolje KDE

Omeniti velja še orodje GIMP (GNU Image Manipulation Program), ki služi kot odlična zamenjava za Photoshop, GAIM in Kopete, ki skrbita za spletni klepet po različnih protokolih, za pregled dokumentov PDF je na razpolago veliko orodij, tudi Acrobat Reader, pečenje plošč CD in DVD omogoča K3b … Skratka, najde se vsaj en program za vsako opravilo in velika večina jih je poslovenjenih. Izjema so profesionalne aplikacije, npr. za namizno založništvo (QuarkXPress, InDesign), izdelavo spletnih strani (Dreamweaver), vektorsko grafiko (Corel Draw!), AutoCAD … Obstajajo sicer zamenjave, vendar zaostajajo za vzorniki. Zaenkrat.

Če ste trdno navezani na katerega izmed programov za Windows, si lahko pomagate na več načinov. WINE (WINE Is Not Emulator) omogoča poganjanje precejšnjega števila programov za Windows, njegova komercialna izvedba, CrossOver Office pa še dodatnih, npr. Microsoftovega Offica, Photoshopa, Dreamweaverja … Priljubljeno je še orodje VMware, s pomočjo katerega znotraj okna v Linuxu poganjamo celoten operacijski sistem, npr. Windows. Žal je komercialen.

In za mnoge ključno vprašanje: kaj pa igre? Iger je veliko, a velika večina je čisto preprostih. Obstajajo nekatere uspešnice, npr. Freeciv, ki je klon legendarne igre Civilization, pa tudi nekaj komercialnih iger deluje na Linuxu, recimo Quake in Unreal Turnament. A velika večina igričarske industrije se še vedno ne zmeni za Linux. Seveda to ni bilo po godu marsikateremu uporabniku, kar je botrovalo nastanku (plačljivega) orodja WineX, s pomočjo katerega lahko v Linuxu igramo večino priljubljenih iger za Windows.

Zaključek

Lahko bi rekli, da ste s tem člankom površno spoznali Linux. Zdaj vam je verjetno bolj jasno, kaj beseda Linux sploh označuje, kako je zgodovina prostega programja vplivala na njegov nastanek, kaj se je zgodilo, ko je Linux prišel na internet, kaj označuje pojem distribucija Linuxa, kako se v Linuxu odražajo Unixove korenine in kako je z namestitvijo Linuxa ter podporo strojni in programski opremi. Če Linux že uporabljate ali menite, da ste izvedeli kaj novega o Linuxu, se vam zahvaljujem za pozornost, če pa je Linux za vas še vedno neznanka, ga nemudoma namestite in poskusite, potem pa se odločite, kateri operacijski sistem boste … izbrisali.

Šifriranje nosilcev podatkov v okolju Linux in Windows

Šifriranje nosilcev podatkov v okolju Linux in Windows

Cryptography is a data-protection technology just as gloves are a hand-protection technology. Cryptography protects data from hackers, corporate spies and con artists, whereas gloves protect hands from cuts, scrapes, heat, cold and infection. The former can frustrate FBI wiretapping, and the latter can ...

Preberi cel članek »

Vzpostavitev v celoti šifriranega sistema

Vzpostavitev v celoti šifriranega sistema

Priporočamo, da si najprej preberete članek z naslovom: [st.povezava /clanki/07003 Šifriranje nosilcev podatkov v okolju Linux in Windows]. Opozorilo: Uporaba spodaj opisanih postopkov lahko privede do resne izgube podatkov ali do okvare sistema. V nekaterih nedemokratičnih državah je osebna uporaba ...

Preberi cel članek »

ASCII Videowall

ASCII Videowall

Gradnja takšne kuriozitete spominja na kuhanje mojstrovine. Za veščega je proces povsem enostaven, samorazviden in zabaven, za nesrečnega opazovalca pa mističen in strašljiv. Povsem po nepotrebnem, bomo rekli. Naš recept je tako sestavljen iz opisa za vešče, ki sovpada s spiskom sestavin, ...

Preberi cel članek »

Apple iBook

Apple iBook

Večina uporabnikov, natančneje kar precej prokleto velika večina njih, na svojem domačem računalniku gosti operacijski sistem podjetja Microsoft, pa naj si bo to arhaični Windows 95, arhaično uporabni Windows NT 4, uporabni Windows 2000 oziroma moderno uporabni Windows ...

Preberi cel članek »

Napadi na delovni pomnilnik

Napadi na delovni pomnilnik

Delovni pomnilnik ali RAM (Random Access Memory) je del računalnika, v katerem se začasno shranjujejo podatki. Podatki v RAM pomnilniku naj bi se po izključitvi računalnika iz napajanja izgubili, vendar bomo v nadaljevanju videli, da to ne drži povsem. Poleg tim. "običajnega" delovnega pomnilnika, ...

Preberi cel članek »